Andekdote
| Anekdote Bogdan Novak |
Pretipkal Aleš Ropoša
| |||||||
AJDIČ Vladimir
Vladimir Ajdič – Panda, urednik Slovenskih novic, se je peljal s kolegi med hmeljarskimi nasadi v okolici Šempetra. Z njim so bili še urednik Dela Matija Dermastia, urednik Dela Uroš Šoštarič in uslužbenec Kompasa Črt Vadnov. Dermastia, ki je bolj ljubitelj velikih špricerjev kot piva, se je čudil: »Kako pa to, da je tisti hmelj tako nizek v primerjavi z drugim?« »Ja, Matic, ta nizek hmelj je za malo pivo,« se mu je posmejal Panda.
APIH Jure
Glavni urednik Teleksa Jure Apih je imel navado, kadar je o čem razmišljal, da si je sezul čevlje in v nogavicah hodil sem ter tja po debeli preprogi v svoji pisarni. Nekoč se je celo na seji uredništva Teleksa tako razvnel, da si je med razlago nekega problema sezul čevlje in se začel sprehajati po uredništvu v nogavicah.
AVBELJ Pavle
Delova druščina se je vračala od Mikliča mimo CK proti Delu, ki je bilo tedaj še v Tomšičevi ulici. Bili so urednika centralne redakcije Franci Stres in Bogdan Novak, tehnični urednik Borut Perko, stavec Pavle Avbelj in pianist Primož Lorenz. Primož je za zabavo na pločniku nasproti CK naredil prednožko na rokah. »Kaj pa je to kaj posebnega?« se je čudil Pavle. »To bi znal še jaz!« »Če zmoreš to,« mu je rekel Primož, »ti plačam steklenico viskija po izbiri.« »Če pa ne bo zmogel, mora za kazen spiti liter vode,« je predlagal Novak. Stava je obveljala. Pavle je poskušal narediti prednožko, a zaman. Odpravili so se v uredništvo Dela, da bi Pavle izpil liter vode, kar sploh ni mačji kašelj. »Oprostite,« je Lorenz rekel miličniku v hišici pred CK, ki jih je ves čas opazoval čez cesto. »A bi lahko, prosim, popazili na moje kolo ta čas, ko bomo v Delu?« Miličnik, ki je poznal vse Delove ponočnjake, je očitno slišal, o čem je tekla beseda, kajti široko se je zasmejal: »Hja, če bo pa tovariš Pavle enkrat v življenju pil vodo, vam zelo rad popazim na kolo, kar na hišico ga prislonite. Škoda le, da ne smem zapustiti svojega stražarskega mesta, kajti prav rad bi videl to na lastne oči!«
BAUER Marjan
Ko je bil Marjan Bauer - Miši še nadebuden novinar v Delu, je bil pravi veseljak. Nekoč sta šla z Maticem Dermastio po širokih stopnicah Delove stavbe v Tomšičevi ulici, ko ju je ustavil neki možakar. »Oprostite, kje bi pa našel novinarja Mišija Bauerja?« je vprašal. »Oh!« je ponosno vzkliknil Miši. »Imate pa res srečo, kajti to sem jaz!« Tisti hip ga je dobro pomerjen udarec položil na tla. Možakar bi še kar mikastil Bauerja, če ne bi priskočil Matic in stisnil napadalca v svoj znani medvedji objem, da se ni mogel niti ganiti. Pozneje se je izkazalo, da gre za ljubosumnega moža.
Včasih ima novinar zanimiv dogodek pred nosom, pa ga ne opazi. Ko je gorela sarajevska Skenderija, so o tem poročali vsi časopisi. Le Delo ni imelo poročila svojega sarajevskega dopisnika Marjana Bauerja. Vzeti so morali Tanjugovo poročilo. Pa vendar je bil Miši Bauer tam. Sedel je ob vodki v bifeju poleg Skenderije in še sanjalo se mu ni, da za njegovim hrbtom gori športna palača.
BIZILJ Nace
Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj je srečal Bogdana Novaka po izidu njegove knjige Na drugi strani Ljubljanice, v kateri opisuje življenje pri Dnevniku. »Imaš srečo, Bogdan, da nisi v knjigi objavil kakšne pikantne zgodbice o meni,« ga je napadel Nace. »Ker če bi jo, bi te počil kot zajca. Jaz tega ne bi mirno prenesel kot so drugi kolegi. O, imam doma dve krasni starinski pištoli. Na en strel, ampak bi zadel, brez skrbi.« Potem je prizadeto dodal: »Pošten pa nisi, da veš! Vsaj omenil bi lahko z imenom mene in Marjana Cigliča. Ampak ti si vedno govoril, da fotograf ni novinar, ker gre samo na sejo, pritisne na sprožilec, pa je. Ampak to ti je rešilo kožo, veš!«
B.J.
Iz razumljivih razlogov bomo ime junaka te naše anekdote zamolčali. Bilo je na svetovnem novinarskem smučarskem prvenstvu v Franciji. J. B. je bil na smučeh pri startu, ko ga je nekam prijelo. Moral je v hotel. Pognal se je po pripravljeni progi kljub protestu organizatorjev in zdrvel pred hotel na koncu proge. V naglici si je pred vhodom odpel smuči, med tekom slačil smučarsko bundo in jo odvrgel na krznene plašče dam v garderobi in zadnji hip prihitel v toaletno sobico. Z olajšanjem se je usedel na školjko in zgodilo se je. Le da je takoj ugotovil, da je pozabil dvigniti desko …
BOZOVIČAR Ivica
Dnevnikova urednica kulture, pozneje partijska sekretarka in odgovorna urednica Dnevnika, je vedno oddajala svoja besedila zadnji trenutek. Prišla je v centralno redakcijo z zajetno mapo rokopisov, jih sproti popravljala in izročala čez mizo tehničnemu uredniku. Šop člankov pa je porinila kar redaktorju in mu naročila: »Opremite z naslovi. In spremenite tisto, da bo prireditev prihodnji teden v bila je pred štirinajstimi dnevi!"
BOŽIČ Peter
Novinar Dela in pisatelj Peter Božič je bil zelo vzkipljive narave in je v hipu popenil kot sodavica. Kolega z druge strani Ljubljanice Marko Spazzapan ga je zato rad zapletel v pogovor, med katerim je Petra tako izzval, da je ta vpil, metal stvari po tleh. Enkrat je v besu zgrabil solnico z mize in jo skušal zlomiti z rokami, pri čemer je vpil: »Špac, ti si nemogoč zajebant! S tabo sploh ni mogoče resno razpravljati in zato s teboj ne spregovorim več niti besedice! Do smrti enega ali drugega!« Potem je vstal in odkorakal iz Daj – Dama. Toda čez deset minut, ko je pri točilni mizi izpil špricer, se je pomirjen vrnil. Seveda ga je Špac spet zapletel v pogovor o neki kulturniški zadevi. Nenadoma ga je mirno vprašal: »Ampak, Peter, kako to, da se že spet pogovarjaš z mano? Saj si še malo prej prisegal, da ne boš govoril z mano do smrti.« In Peter je spet rjoveč planil pokonci in oddrvel iz lokala.
Ko je bil Peter Božič še novinar pri Tovarišu, je napisal nekaj reportaž, ki so vzbudile precej hude krvi. S fotografom Janezom Zrncem – Zrnom je šel na primer na Dolenjsko. Ob cesti je videl kmeta na polju in velel Zrncu, naj ustavi avto. Stopil je do kmeta, malo pokramljal z njim, Zrno pa je slikal.
Peter je bil kmalu spet v avtomobilu.
»Že imam krasno snov za reportažo!« je zadovoljno dejal Zrncu, nato sta šla v gostilno, kjer je Peter spesnil literarno reportažo, a položil nekaj besed v usta tistemu kmetu na polju, kdo v vasi je komu zastrupil kravo in podobno.
Seveda je nastal v vasi prepir. Zamera je bila tako huda, da je kmet pridrvel v mesto in besno iskal Petra, da bi osebno poračunal z njim.
Božič Peter je postal abstinent. Takoj si je kupil lepo rdečo katrco, a kljub obupnim poskusom ni takoj prišel do vozniškega izpita. Pa se je vozil kar brez. Tako se je peljal proti Mengšu, ko ga je ustavila policija. Kmalu je prišlo na dan, da je Peter brez vozniške. »Ampak, hudimana, kako da ste ustavili prav mene?« se je začudil Peter Božič. »Nobenega prekrška nisem naredil.«
»Saj prav to nam je bilo sumljivo,« se je zasmejal miličnik. »Tukaj je omejitev hitrosti 60 kilometrov na uro. Vsi so vozili kakšnih deset kilometrov več, le vi ste peljali točno po predpisih, ker ste imeli slabo vest.«
BEZNIK Slavko
V Dnevniku se je zgodil tudi tale spodrsljaj. Na drugi strani Dnevnika je izšel obširen članek z naslovom VOLITVE V SKUŠČINO SO USPELE. Na naslednji strani je bil prav tako velik naslov, ki se je bral kot nadaljevanje prejšnjega: DIRKA OSLOV V PORTOROŽU. Tisti dan so neprestano brneli telefoni v sobi glavnega urednika Slavka Beznika.
ČERNELČ Vojko
Vojko Černelč je bil odgovorni urednik Dnevnika. Kadar je odšel iz hiše, pa ni hotel, da to opazijo, je položil na svojo mizo razgrnjen časopis, nanj pa svinčnik in očala. Potem je odšel na pivo. Kdor je pokukal v njegovo sobo, je bil prepričan, da se bo vsak hip vrnil, saj je dobil vtis, kot da je Vojko še ravnokar bral časopis in je samo nekam za hip skočil. Saj je še očala pustil na mizi!
Ko je bil Černelč že urednik pri Delu, je rad rekel, da so dobri samo tisti davki, ki jih ljudje z veseljem plačujejo. »Če bi bil politik,« je rekel, »bi uvedel davek na žensko lepoto, pri moških pa na potenco. Tekmovali bi, kdo bi na davkariji več vplačal!«
ČONTALA Borut
Na vsejugoslovanskih grafičnih igrah v Dalmaciji je bil tudi tedaj še mlečnozob novinar Dela Borut Čontala. Vrgel je oko na kolegico Jožo, ampak ona mu je rekla: »Čonti, a vidiš tistole akacijo? Prej bo ta padla kot jaz!« Sredi noči se je v taboru zaslišalo vztrajno trkanje: tok, tok, tok! Vsi so se zbudili in prišli na plano s svetilkami, da bi poiskali nadležno žolno. Našli so Čontija, ki je kot v transu sedel pri akaciji in jo skušal posekati s taborniško sekirico. Tok, tok, tok …
Ko je bil še pomočnik urednika centralne redakcije Dela, je Borut Čontala vozil prastar citroenov ami. Bil je ves nesrečen, ko so mu začeli rjaveti pragi, pa tudi v samonosni šasiji so se na dnu začele kazati luknje. Nekega dne je prišel v službo ves žareč. »Sem že zrihtal amija,« se je pohvalil. Prage in vse votle dele šasije je preprosto zalil z betonom. K sreči se s svojim 'blindiranim' avtom ni nikoli zaletel.
ČUČEK Janez
Ko je bil Janez Čuček še urednik zunanje politike v Dnevniku, je njegov kolega Marko Spazzapan rad dejal: »Janez ima zobe kot bisere.« Za hip je pomolčal, potem je dodal: »Tako redke, tako redke …«
Plače novinarjev so bile na začetku sedemdesetih let odvisne zdaj od tega, zdaj od onega merila. V Dnevniku so nagrajevali po tipkani vrstici. Janez Čuček je bil mojster za kovanje novcev. Ko se je peljal iz Medvod v službo, je videl manjšo prometno nesrečo in o njej napisal trideset vrstic. Potem so rekli šefi, da to ne gre in so začeli plačevati po zvrsteh. Novica toliko točk, članek toliko, komentar toliko… Čuček se ni dal. Za prvo stran je napisal članek o zametih v New Yorku, na kroniki je objavil vestičko, da je davi v Medvodah padlo pet centimetrov snega, kar je v prometu povzročilo veliko zmedo in zastoje. Pa je spet štel cekine.
Vsi uredniki so bili skoraj obvezno člani partije. Čuček pa se ni včlanil, čeprav so ga vabili. Nekoč je sedel v centralni redakciji Dnevnika in v eni roki držal Mao Ce Tungovo knjižico, ki jo je glasno komentiral: »Kako so brihtni ti fantje v partiji! Kakšne globoke misli! Človek bi si kar želel postati tako bister fant, kot so tile komunisti. Ah, fantje, pejmo v Pegelzen na pivo, mene je ta modrost kar užejala.« Ko pa je izšlo znamenito pismo Izvršnega biroja CK ZKJ in Josipa Broza Tita, so se stvari zaostrile. Čuček je moral zaprositi za sprejem v partijo, sicer bi izgubil uredniško mesto. Svojo prošnjo je prebral na glas in se je glasila nekako takole: »Komu zvoni? Tako se je vprašal veliki pisatelj Hemingway. In tako se moramo vprašati tudi mi danes. Zvoni tebi, ali meni? … Zato prosim za sprejem v Zvezo komunistov Slovenije.« In so ga sprejeli.
Janez Čuček je imel v Dnevniku dolgo težave z besedo mera. Namesto da bi meril pijačo z litri, je neprestano pisal o podvzemanju mer. Ko je spet enkrat zapisal v Dnevniku to grdo frazo, ga je po telefonu poklical general Jaka Avšič. Najprej je Čučka nahrulil, potem pa mu je zgrozil, da ga bo dal ustreliti, če bo še kdaj namesto ukrepa zapisal mero in podvzemati mere namesto ukrepanja. Od takrat si je Janez zapomnil, kaj je mera in kaj ukrep. Tehnični urednik Janez Šuster - Šuco pa je pikro pripomnil: »Lahko je tebi, Janez, ko imaš za inštruktorja slovenščine kar generala!«
Ko je Janez Čuček odšel iz Dnevnika na Televizijo Slovenija, je naglo zaslovel kot voditelj večernega dnevnika, ker je pogosto na koncu oddaje dejal: »Pa ostanite še naprej z nami!« Ta njegov pozdrav je postal tako zelo priljubljen, da so ljudje začeli ob začetku dnevnika sklepati stave, ali ga bo na koncu izrekel, ali ne. Nekateri so celo začeli govoriti, da je ta pozdrav samo šifrirano sporočilo njegovi družbi. Kadar ga izreče, gre v družbo, kadar ga ne izreče, gre domov.
DERMASTIA Matija
Matic Dermastia, znani košarkar in Delov urednik, si je rad izmišljal zgodbice, zato so ga krstili za Andersena. Včasih se je vozil v ruski volgi, kajti edino v njej je lahko stegnil noge. Ko se je vozil še v fičku, je pravil, da je odtrgal sprednji sedež in vozil z zadnje klopi. V centralno uredništvo je po telefotu prišla fotografija prototipa terenskega avta lade nive, za katero so Rusi napovedovali, da jo bodo začeli izdelovati čez nekaj mesecev. Šef deska Bogdan Novak je pokazal fotografijo Maticu, ki pa si ne bi zaslužil vzdevka Andersen, če ne bi dejal kot bi mignil: »Pa ja! Poznam! Ravno prejšnji teden sem jo vplačal!«
DOBERŠEK Tit
Tit Doberšek se je vrnil z dopisniškega mesta v Moskvi. Rad bi šel še kam za dopisnika, toda v Delu so ga določili za odgovornega urednika. Tedaj je Tit objavil v Sobotni prilogi Dela uvodnik o sovjetskem vplivu v Afriki. Sobotni uvodnik je imel takrat na začetku vsakega odstavka krepko veliko začetno črko. Kdor je prebral te črke v Dobrškovem komentarju, je dobil akrostih: BOJ SE RUSOV.
V Centralnem komiteju so znoreli, Doberšku so grozili z zaporom, a čez štirinajst dni so se Rusi nenapovedano vmešali v afriške zadeve z orožjem. Doberšek ni postal odgovorni urednik Dela, ampak so mu izpolnili željo: poslali so ga za dopisnika v Nairobi.
DOLNIČAR Boris
Glavnega urednika Dela Borisa Dolničarja so kolegi krstili za Pišuko. Vedno, kadar ga je kaj začudilo, je rekel: »Uuuu, pišuka! A res?« Na uredniški seji mu je pomočnik glavnega urednika Miro Poč nekoč v jezi rekel: »Ti, Pišuka, bod pa kar tih!« Od takrat je bil za vse Pišuka.
Ko je bil Boris Dolničar še odgovorni urednik Dela, je le redko napisal kakšen članek. Enkrat pa je v tednu dni napisal kar tri. Najprej je v Delu objavil novičko, da je izšla knjiga Muharjenje. V naslednjih dneh je na kulturni strani objavil članek o knjigi Muharjenje. Svoje delo je kronal z razširjenim prikazom knjige Muharjenje v Književnih listih. Dolničar je bil namreč tedaj tudi predsednik Ribiške zveze Slovenije.
GAMZE Marjan
Novinar Dnevnika Marjan Gamze je dolgo zidal hišo. Vanjo je vložil vsak prihranjen dinar. Njegov najbolj priljubljen stavek je bil: »Spet sem prekratek, da bi si kupil strešnike.« Vedno je bil prekratek, zato pa je imel dovolj dolgo špago, da je šel s prijatelji na pivo.
GORJUP Mitja
V spomin na prezgodaj umrlega glavnega urednika Dela Mitja Gorjupa je Društvo novinarjev Slovenije vsako leto organiziralo Gorjupove dneve, letno srečanje slovenskih novinarjev.
Medtem ko so člani društva razpravljali pozno v večer, sta se znani Dnevnikov novinar in televizijska voditeljica umaknila v bazen hotela Toplice. V temi sta v Adamovih kopalkah ob robu bazena plavala v neobičajnem položaju. Hkrati z novinarskim srečanjem je bil v Toplicah seminar za duhovnike, ki so si za zvečer rezervirali bazen. Ob dogovorjeni uri so drug za drugim s sklenjenimi rokami prikorakali v prostor z bazenom. Prižgali so luči in zagledali parček v intimnem položaju. Duhovnik, ki je bil na čelu, se je obrnil, kakor so prišli, so tudi odšli v gosjem redu in zadnji je ugasnil luč. Preden so alarmirali vodstvo hotela, se je parček že umaknil na varno.
Glavni urednik Dela Mitja Gorjup se je rad šalil s plavookci. »Oh, kakšne lepe modre oči imate! Vi ste pravi član naše stranke. Škoda, da nimate še pšeničnih las!«
GRUDEN Igor
Urednik Dnevnika Marko Spazzapan je rad ljudem dajal vzdevke, da jih je lahko v pogovorih omenjal, ne da bi vsakdo vedel, o kom govori. Za Igorja Grudna je izumil ime Dekabrist. (Gruden je sicer december, toda med francosko revolucijo se je imenoval decabre, dekabristi pa so bili ruski revolucionarji, med njimi tudi Dostojevski).
GUZELJ Igor
Teleks je ob katastrofalnem potresu v Črno goro poslal novinarja Igorja Guzelja. Vrnil naj bi se nekaj ur pred zadnjim rokom za oddajo rokopisa. Uredništvo Teleksa se je usedlo v bife Šibenik in ga čakalo. Igor je prišel precej pozno in v uredništvu takoj začel pisati reportažo. Potrebovali so kakšnih devet strani rokopisa in fotografije. »Boste videli,« je rekel namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa Bogdan Novak, »Igor se bo zdaj kakšne tri strani rokopisa ogreval, potem bo začel pisati kot se spodobi. In zagotovo bo izročil predolg članek. Vedno mora najprej nekaj strani filozofirati, preden poseže v bistvo.« »In zadnji hip boš moral krajšati,« se je režal redaktor Aljoša Vrečar. »To sploh ni problem,« je odvrnil Novak. »Prečrtal mu bom prve tri strani, na katerih nikoli ne pove nič bistvenega. Kar bo ostalo, pa bo odličen članek.« »Ej, če boš to naredil, ti plačam rundo,« je rekel Bogi Pogačnik iz Gospodarskega vestnika. Igor Guzelj je prinesel dvanajst strani dolg članek s polurno zamudo. Novak je prečrtal prve tri strani, preletel ostanek članka in ga oddal v tiskarno. Bil je odličen članek, ki je med bralci vzbudil veliko zanimanja. Igor pa Novaka zaradi tega še danes postrani gleda, češ da mu je prečrtal najboljši del reportaže.
HABIČ Andrej
Karikaturist Andrej Habič je bil tehnični urednik v mnogih Delovih izdajah, na koncu v Mladini. Dobra duša, toda kolerično vzkipljiv. Tako je nekoč službeno peljal v Zagreb glavnega urednika Dela Mitja Gorjupa. Gorjup je nekaj pripomnil, kar Habiču ni bilo všeč. Andrej je ustavil svojo katrco sredi ceste Ljubljana – Zagreb, zaloputnil vrata in odšel čez drn in strn. Mitja Gorjup ni imel vozniškega izpita in je ostal dobesedno na cesti. Prisiljen je bil štopati do prvega telefona. Habič se je prikazal v službi čez tri dni, kot da se ne bi zgodilo nič.
HOJNIK Žarko
Novinar Delove kronike Žarko Hojnik – Lepotec Žare je z leti vedno bolj podoben angleškemu komiku Bennyju Hillu. Podobnost je tako velika, da so v Delu, kadar niso imeli pri roki Hillove slike za televizijski spored, vzeli kar Žaretovo, pa bralci tega niso nikoli opazili.
JANHUBA Rudi
Na začetku Ljubljanskega Dnevnika so novinarji radi popivali. Bili so sami mladi fantje in ves svet je bil njihov. Če so se pošteno zapili, so prišli ob štirih zjutraj spat v uredništvo. V centralni redakciji so se zleknili po mizah, za vzglavje so si dali stare komplete časopisov.
Zadnji je prikolovratil glavni urednik Rudi Janhuba. Zadovoljno je pogledal po svoji posadki. »Hvala bogu,« je zamrmral, »samo da ste vsi tukaj. Tako bomo ob šestih lahko delali.« In si je še sam poiskal ležišče.
JARC Sašo
Urednik zanimivosti v Dnevniku je na uredniški seji bentil, kako slabo so poročali v časopisu o čevljarju za Karlovškim mostom, ki da je imel v svoji delavnici skrivno javno hišo. »To je slabo!« je Sašo dvignil kazalec. »Treba je stvar nadaljevati. Naj vendar gre kdo in pogleda, kaj je s čevljarjem, naj naredi pogovor z njim, opazuje naj, ali ljudje še hodijo tja …« Svetovni popotnik Miran Ogrin, ki je večino sej prespal, ali pa premeditiral, zamišljen v svoje misli, se je zdramil in nepričakovano povedal: »Se ne splača! Sem šel že včeraj mimo, pa je na vratih listek, da je do nadaljnega zaprto.«
JEKLIN Bernarda
Ko je bila Bernarda Jeklin še Rakovec, je ustanovila revijo Jano. Imenovala jo je po svoji psički Jani. To španjelko je vsak dan pripeljala s seboj v službo. Pa se je domenilo nekaj kolegov, med njimi Matic Dermastia, Feri Žerdin in Joško Boncelj, da ji bodo psičko ukradli. Rečeno, storjeno. Odpeljali so jo iz Dela, ki je bilo še v Tomšičevi ulici, in jo zaprli v prtljažnik Boncljevega avtomobila. Da Bernarda ne bi slišala pasjega cviljenja in lajanja, so avto odpeljali nekaj ulic proč do Narodnega muzeja. Potem so se ves dan zafrkavali z obupano Bernardo. Po telefonu so s spremenjenim glasom zahtevali odkupnino, sporočali so ji, kje vse so videli njenega psa in podobno. Joško Boncelj pa je ves čas psički nosil hrano in svežo vodo ter jo vodil na sprehod v Tivoli.
Končno so se naveličali norčij in so psičko izpustili pred Delom. Rakovčeva je bila vsa srečna, le temu se je čudila, zakaj je poslej Jana vedno tako vesela skakala v Bonclja in se mu dobrikala.
JERIN Zoran
Ko so začeli v Kopru sestavljati citroenov avto 2 CV, še ni imel drugega imena. Eden od prvih njegovih voznikov je bil takratni urednik Avta Zoran Jerin. Bil mu je zelo všeč in govoril je: »A ni lep? Pravi spaček!« Potem ga je tako začel imenovati tudi v reviji Avto in ime spaček se je prijelo za vse večne čase.
KARDELJ Edvard
Izšla je posebna izdaja Dela ob Kardeljevi smrti, a na grozo vseh je bila v njej tudi trditev, da je Kardelj zelo ljubil svoje sobarice. Nastal je cel hudič, pridrveli so tajni policisti in pokazalo se je, da je imel vmes prste tiskarski škrat. Kardelj bi namreč moral ljubiti svoje soborce.
KAVČIČ Bojan
Ko je bilo Delo še v Tomšičevi ulici, so se njegovi novinarji zbirali v bifeju kina Komuna. Nemalokrat so tam viseli od dopoldneva do večera. Bojan Kavčič – Kavka, novinar športne redakcije, je prihajal tja samo občasno. Naročil je deci stila in rum. Izpil pol kozarčka ruma, poplaknil s pol kozarčka stila, potem je odšel. Natakarica mu je spravila ostanek na polico za šankom. Čez pol ure se je Kavka vrnil in pokončal pijačo. In tako je šlo ves dan. Kakor hitro je ob Dunajski zrasla nova stolpnica Dela, ki jo imenujejo Črna vdova, je dnevni izkupiček bifeja v Komuni upadel, tako da so ga za dolga leta zaprli.
KOPRIVC Jak
V skupščinskem bifeju so se med nekim seminarjem o svobodi obveščanja pogovarjali predsednik društva novinarjev, šef agitpropa v CK ZKS in glavni urednik Dela Jak Koprivc, odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak in urednik Pavlihe Bogo Sajovic.
»Zdaj lahko objavljamo vice, za katere bi nas še pred letom dni zaprli,« se je pohvalil Novak. »Hm, če vas še nismo, vas pa mogoče še bomo,« se je kislo nasmehnil Koprivc osuplima pavlihovcema.
KOVAČ Božo
Ko je bil Božo Kovač še študent, je na tivolski promenadi rad spraševal prijatelje in znance, kateri ptič v Jugoslaviji je najdražji. Pravilen odgovor je bil Galeb, kakor se je imenovala Titova jahta. Kovača je nekdo od poslušalcev prijavil in imel je opraviti s sodnikom. Kar pa je samo potrdilo Kovačev vic, kajti tudi njega je Galeb drago stal.
Božo Kovač je vseeno postal glavni urednik Dnevnika. V pogovorih z zaposlenimi skušal vse zgladiti in v svojem blagem tonu jim je obljubljal, kar so želeli. Kadar pa so ga prijeli za besedo, se je izmotaval na vse načine. »Kaj se razburjate?« se je posmehoval Marko Spazzapan. »Božo je kot mokra žajfa. Držiš jo v roki, kakor hitro pa jo stisneš, ti uide iz rok.« Od takrat so Kovača vsi klicali samo še Mokra žajfa.
KREFT Mitja
Dnevnikov komentator Mitja Kreft je bil odličen notranje politični in gospodarski novinar, a na vsakih nekaj mesecev se je zapil in ga ni bilo na spregled v službo po več dni. Ko se je spet prikazal v službi, je bil ves bled in zelen. »Tak je, kot bi tri dni ležal utopljen v vodi,« je pripomnil njegov šef Marko Spazzapan. Kmalu so ga klicali samo še Utopljenec.
KRIVIC Matevž
Za svobodo govora v Sloveniji je prav gotovo največ naredil Matevž Krivic – Mišo. Ko je Vrhovno sodišče Slovenije odločilo, da mora Delo objaviti odgovor Miša Krivica trojnemu funkcionarju Jaku Koprivcu, ga je Delo objavilo v nonpareillu, precej manjših črkah, kot običajno.
Poslej so Krivicu v Delu vse prispevke objavljali v teh drobnih črkah. Te pisave se je tedaj prijelo ime 'krívica'.
LESAR Ladislav
Ladislav Lesar, pesnik in novinar Nedeljskega Dnevnika je znan po vzdevku Zemeljski brat,
Kadar ga je imel pod kapo in je zagledal kolega ali znanca, je začel rjoveti na ves glas:
»O, moj zemeljski brat!« Če se mu nisi dovolj hitro izmaknil, te je poljubil na usta, ali pa ugriznil v vrat, kakor je bil volje.
LESKOVŠEK Jaro
Urednik v Kihu in vseznalec Jaro Leskovšek je sodeloval z drobnimi rubrikami v večini Delovih časopisov. A vedno je z rokopisi zamujal. Navadno jih je prinašal še v tiskarno, ko so meterji že postavljali zadnje strani. Edini, ki je Jarota odvadil zamujanja, je bil Bogdan Novak, ko je bil namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa. »Jaro,« mu je rekel, »dovolj mi je tvojega zamujanja. Prihodnjič, ko boš zamudil, prinesi s seboj za opravičilo steklenico pleterskega sadjevca, sicer ti bom rubriko vrgel v koš.« Prihodnjič je Jaro zamudil deset minut. Verjetno načrtno, da bi videl, ali Novak resno misli. Novak je postavil kozarce na mizo, Jaro je izvlekel iz aktovke rokopis in steklenico pleterskega sadjevca. Rokopis je šel v tiskarno, sadjevec so družno popili. Jaro v Teleksu ni zamudil nikoli več.
Na A kanalu so imeli kviz, in ko ga je vodil Borut Veselko, se je nanj prijavil tudi Jaro Leskovšek. Ni podatka, ki ga Jaro ne bi vedel o klasični glasbi, saj je bila njegov življenjski konjiček. Vendar je padel prav pri tej snovi. Vprašali so ga o butasti zadevi, ki s klasično glasbo in njenim poznavanjem nima prav nobene zveze: »Koliko otrok je zaplodil Beethoven?« Jaro je vedel le, da jih je bilo veliko, nikakor pa ne, da jih je bilo znanih menda 22. Vendar je prisolil sestavljavcem kviza elegantno klofuto v svojem stilu: »Ja, to je pa zares zelo pomembno za klasično glasbo.«
LIPUŠČEK Uroš
Ko je prišel Uroš Lipušček za televizijskega dopisnika v New York, je peljal otroka na sprehod v Central park. Nenadoma je pristopil velik črnec, zgrabil otroka iz vozička in se pognal v dir. Lipušček je stekel za njim in tako rjovel, da se je črnec prestrašil, odložil je otroka v travo in jo pobrisal, kar so ga noge nesle.
LORENZ Bernarda
Glejte: JEKLIN Bernarda
LUCU Aleksander
Ko je bil Aleksander Lucu – Luc še urednik Antene, je dal nekoč svojemu članku odličen naslov: Luc vas gleda!
MAKSIMOVIČ Branko
Srečala je na cesti neka gospa Branka Maksimoviča, takrat voditelja televizijskega dnevnika. Prav lepo ga je pozdravila: »O, dober dan, gospod Maks!« »Oprostite, jaz sem Maksimovič,« ji je pojasnil Branko. »Kaj res?« se je začudila gospa. »Vidite, nikoli nisem utegnila prebrati vašega imena do konca, kajti kadar sem vas zagledala na televizijskem zaslonu, sem takoj preklopila na drug kanal.«
MAL Vitan
Novinar Radia Slovenija in pisatelj Vitan Mal je bil pogojno obsojen zaradi izdelave pedofilske fotografije. Sam je zatrjeval, da ni kriv. Nekdo je ob tem zlobno pripomnil: »Zdaj bo spremenil naslov svoje knjige Teci, teci, kuža moj v Teci, teci, fantek moj!«
MIKELN Miloš
Uredništvo Pavlihe si je družno izmislilo karikaturo.Odgovorni urednik Bogdan Novak je dal zamisel, naj sedi murenček, igra na kitaro in poje tisto znano Kovačičevo »Delam, delam, delam kot zamorc …« Okoli njega pa truma mravljic neumorno gara. Tedaj je karikaturist Maks Toboljevič predlagal, da nekaj mravljic ne bi delalo, ampak bi usmerjale delo. Ja, se je strinjal Sajovic Bogo, te mravljice morajo biti rdeče. Marko Kočevar, ki je karikaturo risal, je dobil od Bineta Roglja še pripombo, da mora biti rdečih mravljic točno toliko odstotkov, kolikor je odstotkov komunistov v Sloveniji. Karikatura je izšla, ljudje so se krohotali. »To je pa lušten vic,« je pripomnil glavni urednik Pavlihe Miloš Mikeln. Čez štirinajst dni je Mikeln pribentil v uredništvo, češ da ga ljudje sprašujejo, ali ima težave zaradi tistih rdečih mravljic.
Šele tedaj je dojel pravo bistvo karikature. Bil je močno užaljen, rekoč da je tudi on rdeča mravljica, vendar cele dneve gara!
Miloš Mikeln je v uredništvu Pavlihe povedal tudi tole anekdoto. Prišel je ponoči domov in opazil v hiši luč, v sobi vlomilca. Stekel je k sosedu, za katerega je vedel, da ima doma lovsko puško. Sosed mu je prinesel puško in mu rekel: »Na, tu imaš orožje, pa ga primi, ker jaz zdajle nimam časa, saj vidiš, da imam goste.« »Si predstavljate?« se je smejal Mikeln. »Recimo, da nas sovražnik napade, stečem k sosedu, on pa mi reče: tu imaš puško, pa se pojdi v hosto borit, ker jaz imam goste, pa nimam časa.« No, vlomilec se je vseeno znašel za zapahi.
MIŠIČ Alenka
Matija Dermastia – Matic je zameril svojemu očetu, da se je poročil z Alenko Mišič, urednico Dela, ki je bila mlajša od njega. Ko sta oče in mačeha imela manjšo nesrečo v Kačjih ridah pri Postojni, je Matic z veseljem objavil v Delu notičko: »V Kačjih ridah pred Postojno sta imela prometno nesrečo Marjan Dermastia in njegova sopotnica A. M. Mercedes je bil lažje poškodovan.« Prihodnji dan se je blaženo režal nad mačehino jezo.
NOVAK Bogdan
V Dnevniku so imeli vsak ponedeljek kritiko časopisa v prejšnjem tednu. Vsakič jo je moral pripraviti drug član uredništva. Redaktor Bogdan Novak je jecljal, zato je prvič, ko je bil na vrsti za kritiko, povedal: »Ker težko govorim, sem kritiko doma posnel na magnetofon. Tukajle je.« Dal je na mizo magnetofonček in ga vklopil. Kadar je bral, se mu namreč ni zatikalo. Ker pa je bila kritika uničujoča, so mu to zamerili, češ da se z magnetofonom norčuje iz njih. Le tajnica Mira mu je rekla: »Joj, Bogdan, po magnetofonu imate pa glas kot kakšen igralec!«
Odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak je bil v gostilni pri Josipu Jesihu na Dolenjski cesti. Stal je za točilno mizo, ko sta prišla v lokal tudi miličnik in miličnica na obhodu, da bi spila kozarec pijače, preden bo Jesih zaprl. Novak si ni mogel kaj, in čeprav mu je Jesih obupano odkimaval, je začel policajema pripovedovati policajske vice. Ko mu jih je zmanjkalo, mu je miličnik rekel: »A samo te veste? Same stare, oguljene vice? No, vam bom pa jaz povedal nekaj novejših.« In mu jih je res natresel takih, ki jih Novak še ni slišal. Odgovorni urednik Pavlihe pa je zardeval do ušes. Marko Spazzapan je imel v Dnevniku na svoji mizi velik kamen, pravo manjšo skalo, s katero je obteževal rokopise. Bil je namreč navdušen zbiralec mineralov. Kadar je bil koga naveličan, mu je rekel: »Zdaj pa izgini in me ne moti pri delu, ker sicer boš dobil tale kamen v glavo!« Poleg Spazzapana sta v isti sobi sedela še urednik ljubljanske strani France Stele in novinar Marjan Raztresen. Lepega dne je v sobo prikorakal redaktor Bogdan Novak, pogledal na prastaro ročno uro in zabentil: »Spet mi je crknila!« Vzel je uro z roke, jo položil na mizo in treščil po njej s Spazzapanovim kamnom, da se je zdrobila. Potem jo je vrgel v koš. Vsi trije so ga osuplo pogledali, Novak pa je segel v žep in si zapel novo uro, ki si jo je malo prej kupil.
Sekretar za informiranje pri SZDL Boris Muževič je prišel v uredništvo Pavlihe, da bi odgovornemu uredniku Pavlihe Bogdanu Novaku pošteno opral glavo. Na koncu seje je obupano vzdihnil: »Pa kaj bi te stalo, Bogdan, če bi se vseeno ogradil od svojih napak?« Novak, jezen zaradi pranja glave in zaradi srbohrvaškega ograjevanja, se mu je pikro nasmehnil: »Res je, da sem rojen v znamenju ovna, vendar nisem tak oven, da bi se pustil ograjevati.« »No, vsaj tega ti ne morem očitati, da nisi duhovit,« je žalobno rekel Muževič.
Na začetku osemdesetih let je bilo pomanjkanje kurilnega olja in politične organizacije so premaknile kurilno sezono za mesec dni. Čeprav je bilo pošteno mraz, novembra še niso kurili v blokih, pa tudi v šolah, vrtcih in uradih ne. Pač pa so se lepo greli v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije. Pavliha jih je zato temeljito skrtačil, CK pa njega. Odgovorni urednik Bogdan Novak je moral zaradi tega na zagovor k sekretarju CK ZKS Francu Šetincu. Čez dobro leto dni je v stavbi CK ZKS izbruhnil manjši požar. Iz hiše se je valil črn dim, prihiteli so gasilci in vse se je srečno končalo. Bogdan Novak pa si ni mogel kaj, da ne bi novico o tem objavil v Pavlihi pod velikim naslovom: V CK že spet kurijo!
NOVAK Vilko
Delovi novinarji so včasih morali po petintridesetem letu na zdravniške preglede k specialistu za medicino dela. Takratni urednik centralne redakcije Vilko Novak – Čipči je vstopil k dr. Turkovi in ta ga je kmalu vprašala: »A kaj pijete?« »Seveda,« se je odrezal Novak, »kaj pa imate?«
Ko je bil Vilko Novak - Čipči še urednik revije Avto, je priredil avtomobilistični piknik na Bjelasnici. Seveda si je bilo treba najprej ogledati teren.
Vozil je Vilko, zraven njega je sedel njegov brat in takratni sarajevski dopisnik Dela Bogdan Novak, zadaj pa predsednik Turistične zveze Bosne in Hercegovine Zdravko Latal, ki je zdaj dopisnik Dela iz Sarajeva in sekretar turistične zveze Josip Svoboda.
Vilko je zdivjal po dolini reke Željeznice. Stari citroen GS je škripal skozi ovinke in se divje nagibal zdaj v to zdaj v ono stran. Na levi je bilo skalovje, na desni strmo pobočje reke.
Skozi naslednji ovinek je Čipči peljal 90 kilometrov na uro kljub znaku, ki je dovoljeval 40 kilometrov. Avto je cvileč peljal skoraj po dveh kolesih. Prvo, kar so zagledali, ko so pridivjali okoli ovinka, sta bila ribiča, ki sta lovila ob cesti. Imela sta široko izbuljene oči, prestrašen obraz, odvrgla sta palici in jo v strahu pred ponorelim avtom pobrisala po bregu navzdol v Željeznico. »Poslušaj, Novak,« je s svojim blagim glasom rekel Latal, »saj nas na cilj lahko pripelješ tudi žive.« »Oh, no, saj smo imeli še rezerve,« je samozavestno rekel Vilko Novak. »Skozi ta ovinek bi lahko peljali 110 kilometrov na uro.« »Bog ne daj,« je šepnil Svoboda.
NOVAKI
Po Delu je konec sedemdesetih let krožil vic o podjetju ČGP Delo TOZD Novaki. V Delu so bili namreč nekaj časa hkrati zaposleni trije bratje in sestra Novak. Vilko Novak je bil tedaj dopisnik Dela iz Pariza, Andrej Novak urednik zunanje politike, Bogdan Novak urednik centralne redakcije, Marjeta Novak novinarka v kulturi. Velik poznavalec zgodovine novinarstva v svetu in pri nas Miran Sattler je rekel, da v svetu ni primera, da bi bili štirje člani družine v istem poklicu. Bili so že trije bratje zdravniki, trije bratje odvetniki in podobno, ne pa novinarji. Podatek torej za Guinessovo knjigo rekordov.
NOVINARSTVO
Nekaj fraz o novinarstvu iz komunističnih časov.
Novinarstvo naj ne bo dekla politike. Novinarstvo naj bo daleč od kneza in blizu ljudstva.
Novinar je družbeno politični delavec.
Novinar je splošni vseznalec.
Novinar se mora spoznati na vse in na nič.
Novinar je špricer iz dveh decilitrov pijače in enega decilitra neznanja
OGRIN Miran
Svetovni popotnik in komentator Dnevnika Miran Ogrin je imel rad neobičajne prispodobe. Tako je nekoč napisal stavek: »Potil se je kot mačka.« Urednik ljubljanske rubrike France Stele, ki je bil velik ljubitelj in poznavalec živali, se je zasmejal: »Miran, si pa genij! Za primerjavo si našel edino žival, ki se nikoli ne poti!« Ampak Miran se ni dal. Mačko je uporabil pozneje v stavku: »Sonce je viselo na nebu kot pijana mačka.«
Zunanjepolitični komentator Dnevnika Miran Ogrin je bil zelo izobražen človek. Študiral je na več fakultetah za zabavo, ukvarjal se je tudi z jogo. Včasih je kar po tleh v centralni redakciji razgrnil časopis in potem nekaj minut držal stojo na glavi. »To je dobro, da se prekrvavijo možgani,« je rekel. Ni pa prenesel neizobraženih ljudi, pri čemer je imel neobičajna merila. »Ja, ta je pa pameten,« je godrnjal. »Seveda, saj je njegov oče univerzitetni profesor. Ampak oni je bedak. Nič šol nima, človek božji, nič šol! Tako kot Kardelj. Ta se na vse spozna, državo vodi in gospodarstvo, pa nima nič šol. Kaj pa je? Učitelj. Ja, učiteljišče ima. No, recimo, da je zdaj slovenski nadučitelj. Ampak tudi nadučitelj ne more voditi države in ekonomije. Brez šol!«
PETAN Jasmin in Žarko
Nekaj let pred smrtjo je obiskal Portorož slavni igralec Marcello Mastroianni. Šla ga je intervjuvat tudi urednica Antene Jasmin Petan. Preden se je odpravila na pot, ji je oče režiser, pisatelj in direktor RTV Žarko Petan povedal, da je četrt stoletja prej tudi sam intervjuval Mastroiannija, ki je tedaj v Portorožu snemal film Kruh in sol.
Jasmin je to med pogovorom omenila. Mastroianni, ki se očitno Žarka ni več spomnil, ji je sočutno dejal: »Povero papa e gia morto, non e vero …?« (Ubogi ata je že mrtev, kaj ne?) Žarko je sicer nekaj let mlajši od Mastroiannija, toda Marcello je bil očitno prepričan, da je večno mlad in bo vse prej pobralo kot njega.
PETELIN Jože
Urednik križank in ugank v Pavlihi Petelin Jože se je včasih tudi kaj zmotil. »Nič hudega,« je vedno rekel. »Bomo pogledali v enciklopedijo.« Bogdan Novak mu je nekoč po tem stavku zabrusil: »Jože, ti imaš enciklopedično neznanje!«
PIRC Boštjan
Ko je bil Boštjan Pirc še televizijski novinar, je bil velik zafrkant. Na splitskem kongresu Združenja novinarjev Jugoslavije je od daleč zagledal Slavena Letico, ki je bil prepričan o sebi, da ga pozna s televizijskega zaslona vsakdo v Jugoslaviji. Pirc je zavpil na ves glas: »O, vidi ga! Pa to je čuveni Slaven Letica!« Razširil je roke in pohitel proti Letici, potem pa začel navdušeno stresati roko človeku, ki je stal poleg zardelega Letice. Seveda nalašč.
POČ Miro
Pomočnik glavnega urednika Dela Miro Poč je imel poseben sistem za menjavo srajc. Ko se je spotil, je šel v trgovino, si kupil novo srajco, se preoblekel in staro srajco vrgel v smeti, da se kot zagrizen samec ne bi mučil s pranjem in likanjem.
RAKOVEC Bernarda
Glej: JEKLIN Bernarda
ROGELJ Bine
V tistih časih je Pavliha gnal velik hrup okoli gradnje razkošne Mačkove vile, za katero se je trdilo, da so jo zgradili v Snežniški ulici iz sredstev samoprispevka za Cankarjev dom.
Maček je bil edini od politikov, ki ni nikoli zaradi tega pritiskal na Pavliho. Pač pa je mirno naročil svoji tajnici, ko je bila vila dograjena, naj obvesti uredništvo Pavlihe, da želi prejemati poslej ta časopis na svoj novi naslov v Snežniški tri. Karikaturist Bine Rogelj si ni mogel kaj, pa je objavil v Pavlihi fotografijo mačka, ki je skočil na ptičjo kletko in skušal priti vanjo. Maček visi na kremplju in ni čisto jasno, ali bo zlezel v kletko, ali padel dol. Spodaj je Bine pripisal: »Jaz se bom vselil, pa naj stane, kolikor hoče!«
V uredništvo Pavlihe je prišel starejši možakar, ki je pred kratkim postal srečni očka. Bogdan Novak, ki je komaj prišel za odgovornega urednika Pavlihe, je po njegovem odhodu zmajal z glavo: »Madonca, da se mu ljubi imeti otroka pri teh letih! Tak star kozel, pa dojenček!« Kolegi so mu odkimavali z glavo in dajali prst na usta, Novak pa še kar naprej: »Pa kaj, saj je odšel! Kar je res, je res! Jaz že ne bi imel več živcev za dojenčka, pa sem pol mlajši od njega.« Karikaturist in urednik Bine Rogelj, ki jih je tedaj imel že čez petdeset, se je obzirno umaknil in tako omogočil kolegom, da so Novaku povedali, kako ima tudi Bine komaj nekajmesečnega dojenčka. Novaku je bilo grozno nerodno, Binetu pa prav nič in njegov Blaž je zdaj že odrasel fant od fare.
SAJOVIC Bogo
Novinar Dela Bogo Sajovic je v bifeju Komuna srečal Matica Dermastio in ga vprašal, zakaj nista prišla z ženo na obisk, kot sta obljubila. »Oh, smola, žena je zbolela, imela je visoko vročino,« se je izmotaval Matic. »Tri dni že leži v postelji.« Čez pet minut je prišla v Komuno na kavico Matičeva žena Alenka. »Kaj nimaš vročine?« se je začudil Sajovic. »Vročine? Zakaj pa? Zdrava sem kot dren,« se je začudila Alenka. Ko je odšla, se je Matic zarotniško nagnil k Sajovicu in mu pomežiknil: »Saj veš, te Vlahinje! Nikoli ne bodo povedale po pravici!«
V Pavlihi je Bogo Sajovic objavil mali oglas, v katerem je predsednik Zveznega izvršnega sveta Veselin Djuranović iskal posojilo v znesku petdeset milijonov mark, da bi poplačal naše zunanje dolgove. Čez nekaj dni je uredništvo obiskal tajni policist in zahteval rokopis in ime avtorja. Pavlihovci so se izgovorili, češ da se je rokopis izgubil na poti med tiskarno in uredništvom, zato tudi ne vedo avtorja. V naslednji številki Pavlihe je izšla novička, da je Djuranović poslal po marke v uredništvo Pavlihe tajno policijo, da pa uredništvo mark nima. Bralci so se smejali, takratni notranji minister Tomaž Ertl pa si je besno grizel brke.
Sajovic je vedno trdil, da je Jaro Leskovšek izjemno podoben češkemu humoristu Jaroslavu Hašku. Še več, dognal je, da je Leskovšek Haškova reinkarnacija. To je podkrepil takole: »Oba sta po rodu Čeha, oba sta debela, podobna sta si kot jajce jajcu in obema je po rojstnem listu ime Jaroslav.« »Že, že,« mu je oporekal Pavlihov urednik Bogdan Novak, »ampak Jaroslav Hašek je umrl leta 1924, medtem ko se je Jaro Leskovšek rodil šele leta 1926.« »No, vidiš, to je samo še en dokaz,« je rekel Sajovic, »saj vsi vemo, da Jaro vedno zamuja.«
SATTLER Miran
Urednik Nedeljca Miran Sattler, odgovorni urednik Dnevnika Edo Glavič in redaktor Dnevnika Bogdan Novak so šli po hodniku proti dvigalu. Bili so zatopljeni v pogovor. Novak je zamišljeno vstopil v dvigalo, potem pa kot najmlajši zardel, skočil iz njega in zajecljal: »Oprostita, izvolita naprej!« »Sattler se je nasmehnil pod košatimi brki in vprašal: »A vas je oče zelo tepel?« »Zakaj?« se je začudil Novak. »Ker imate še zdaj pogojni refleks,« se je zarežal Sattler.
Odgovorni urednik Nedeljskega Dnevnika Miran Sattler je bil po mučni partijski seji odstavljen na pobudo Vide Tomšič, Bena Zupančiča in Iztoka Winklerja. Po tej seji so šefi z njim delali zelo grdo. Ni imel svoje sobe, še mize ne, za katero bi lahko delal. Ko se je to vleklo že mesece, si je Sattler izposodil mizo in si jo postavil poleg vratarjeve hišice. Vsak, ki je prišel v Dnevnik, ga je zagledal in se začudil: »Ja, gospod Sattler, kaj pa vi tukaj?« »Trenutno sem vratarjev pomočnik,« jim je odgovarjal Sattler. »Vsak hip pa bom imel mizo na cesti.« Vodstvo Dnevnika mu je že naslednji dan našlo sobo in mizo. Dnevnik in Delo sta bila dolgo edina osrednja slovenska dnevnika. Med seboj sta tekmovala. Še posebej dnevnikovci so se vedno primerjali z delovci. Kdor se je v Dnevniku pokazal za dobrega novinarja, so ga kmalu zvabili v Delo. Med obema časopisnima hišama teče Ljubljanica. Zato so v Dnevniku o Delu kmalu govorili kot Miran Sattler: »Na drugi strani Ljubljanice so spet vsi živčni, ker smo jih prehiteli z novico o včerajšnji nesreči!« Enako so začeli govoriti tudi v Delu. Bogdan Novak je pozneje to frazo uporabil za naslov svojega prvega romana »Na drugi strani Ljubljanice«.
Miran Sattler je nosil košate brke, na katere je bil zelo ponosen in jih je venomer negoval. Vedno je ponavljal: »Moški brez brk je kot pes brez repa!«
SAVIČ Mile
Novinarji pogosto nimajo časa hoditi na vse seje, zato o marsikateri poročajo kar po gradivu, ki ga dobijo nekaj dni prej. Tako je Dnevnikov novinar Mile Savič objavil obširen članek o seji mestnega komiteja Zveze komunistov Ljubljana. Iz komiteja so potem naslednji dan klicali glavnega urednika Dnevnika Slavka Beznika in se mu zahvalili za lep članek o seji, ki pa je ni bilo, ker so jo preložili na prihodnji teden.
SCHLAMBERGER Vlado
Urednik Dnevnika Vlado Šlamberger, pozneje Schlamberger, ni bil vedno zaprisežen abstinent. Ko je še krokal z dnevnikovci, so nekoč zavili v Unionske Rožce. Vlado je naročil: »Sedem rumov in kozarček zenfa.« Natakar je odhitel in prinesel naročeno. Vse roke so se stegnile po pijači, Šlamberger pa je rekel: »O ne, golobčki, to je zame! Vi si naročite svojo pijačo!« Sam je spil sedem rumov zapovrstjo, pri vsakem pa je s posebej dolgim nohtom na mezincu zajel gorčico za boljši okus.
Ko je bil Vlado Šlamberger še mlad novinar pri Dnevniku, se je zaljubil v kolegico Snežno Gogala, ki je delala v kulturni rubriki. Dvoril ji je, vsak dan ji je prinašal rdeče vrtnice, a Snežna ni hotel slišati zanj. Končno je Šlamberger hotel jasen odgovor. »Ne, ne maram te, ker si pijanec,« mu je zabrusila Snežna. »Če me vzameš, ne bom v življenju več okusil alkohola,« ji je zagotovil Vlado. Kmalu sta se vzela in Šlamberger je še danes zaprisežen pivec kokakole.
Na pogrebu Matica Dermastie se je zbrala nepopisna množica ljudi. Vlado Šlamberger je stal ob robu v gruči znancev. Približal se mu je Bogdan Novak in pozdravil starega kolega iz Dnevnika in Dela. Rokoval se je tudi z drugimi znanci v družbi. Vlado si ni mogel kaj, da ne bi rekel:
»Tega gospoda poleg sebe pa ne poznaš, najbrž.« Novak si je ogledal starejšega gospoda z velikimi temnimi naočniki. Odkimal je: »Mislim, da se še nisva srečala.« »Najbrž se res nisva nikoli srečala,« je pripomnil gospod in se smehljal. Novak mu je ponudil roko in se predstavil:
»Bogdan Novak.« Možakar mu je z nasmehom stisnil roko in rekel: »Jak Koprivc!« Novak se je zardel opravičil, ker ga ni spoznal, drugi pa so se hahljali, saj je bil Koprivc pred dvajsetimi leti, ko sta se zadnjič videla, Novakov glavni urednik, pozneje pa sta bila v aferi Pavliha zagrizena nasprotnika.
SKUMAVC Marjan
Urednik Male nočne kronike v Delu in akademski slikar Marjan Skumavc – Skumi rad pove: Tiste novinarje, ki ga radi pijemo, bodo po smrti kar prelili v jamo.«
SLIVNIK Danilo
Pravijo, da kakršen je gospodar, tak je njegov pes. Ko se je dopisnik Dela Danilo Slivnik vračal iz Moskve, si je pripeljal domov za spomin zelo popadljivega psa, nekakšnega sibirskega ovčarja. Mrcina je tako zvest čuvaj, da so Slivnika nekoč morali sosedje poklicati domov, da je rešil očeta. Oče je ležal pod Slivnikovim avtom in ga popravljal, ko pa je hotel zlesti ven, je sibirec pokazal zobe in ga ni več spustil izpod avta.
SPAZZAPAN Marko
Urednik Dnevnika Marko Spazzapan je bil nekaj mesecev na Golniku z lepim vnetjem pljuč. Obiskali so ga kolegi Marjan Raztresen, Sašo Jarc in Bogdan Novak. Jarc je bil z Bleda, zaprisežen Gorenjec. »Fantje, kaj boste spili?« jih je Marko povabil v bife. Vsak si je izbral svojo pijačo, le Sašo Jarc ne. Spazzapan se je ozrl po družbi, pomežiknil in rekel kot mimogrede: »Jaz plačam, brez skrbi.« »O, potem pa en ajerkonjak!« je Jarc kar planil s sedeža.
Urednik Dnevnika Marko Spazzapan je hodil na kosilo v Daj-Dam, kjer se je zbirala bolj ali manj stalna družba samcev. Poleg njega so prihajali še fotograf Piki Vivod, fotograf Dela Džoni , pisatelj in novinar Dela Peter Božič, komercialist Leo, večni študent sodne medicine Valter, redaktor Dnevnika Bogdan Novak, arhivar Andrej Romih, kriminalist Jože - Joe Gamaša, plesna kritičarka Andreja Tauber in drugi.
Pogosto so med obedom načeli kakšno neobičajno temo, ki so jo skušali duhovito predebatirati. Tako so prišli tudi do tega, zakaj imajo Stradivarijeve violine tako čudovit zvok. Omenjali so poseben lak, izbrane vrste lesa, strune, posebno obdelavo lesa, na koncu pa so se vsi strinjali s Spazzapanovo ugotovitvijo: »Stradivarijeva violina ima zato tako dober zvok, ker nima v sebi nobene zakovice!«
Iz fizike poznamo vrtilni moment, navorni moment in še katerega. V isti dajdamarski druščini je Marko Špazzapan – Špac postavil tudi teorijo Špacovega momenta. Možno ga je bilo empirično opazovati, kadar so si gostje v Daj – Damu oblačile ali slačile plašč ali pa suknjič. Ko so pri tem opravilu najbolj dvignile roke, da bi jih potisnile v rokave, so se jim prsi najbolj izbočile. To je bil tako imenovani Špacov moment.
Znana je pesnitev Vesela abeceda, ki so jo zložili ob kapljici pri Kolovratu slavni Penati. Toda med slastnimi večerjami pri Mikliču v Pen klubu je urednik Dnevnika Marko Spazzapan ugotovil, da ta abeceda ne upošteva tujih črk, zato je spesnil sledeči dodatek.
Quasi še ne ujame zajca, Quaglio bil je barokist, Quebec s Francijo se rajca, Quisling je bil tud' nacist.
Wolfram v žarnicah nam sveti, Werther cagav je heroj, We-ce kralj je med sekreti, Wassermanna pa se boj.
Xenon plin je žlahtne sorte, Xerxes bil je hud vladar, Xilolit je slab za torte, Xenofobu tujk ni mar.
Yoga je lenuhov vera, Yankee laso metat zna, Yard za kurc ni prava mera, Yukon zdaj je brez zlata.
Mojster Miklič – Miki te verze še danes hrani kot eno izmed svojih dragocenosti.
STANIČ Janez
Delo je v časih glavnega urednika Dela Mitje Gorjupa razpisalo interni natečaj za najboljšo zgodbo. Prvo nagrado je dobil zunanje politični urednik Janez Stanič za več zgodb. Ena je bila na primer o Janu Tihem, ki so mu postavili spomenik hvaležni sonarodnjaki, ker jim nikoli v življenju ni vsiljeval svoje pameti, dobrote, pa tudi nobene škode jim ni naredil. Zgodba je bila jedka satira na naše politike, ki so vsi pehali sebe v zgodovino, ljudstvo pa v nesrečo. Toda zgodbe niso nikoli objavili. Glavni urednik Mitja Gorjup mu je dejal: »Nagrado ste dobili, ampak tako nori, da bi to objavili, pa le nismo.« Šele čez dolga leta je Janez Stanič te zgodbe objavil v Pavlihi, pozneje še v knjigi.
STRES Franci
Urednik centralne redakcije Dela Franci Stres, pianist Primož Lorenz in neki Adriin pilot so se v zgodnjem jutru vračali iz gostilne. Ko so šli čez trg, so branjevke že postavljale stojnice. »Fantje, dajmo pogledat, kako bo v komunizmu, ko bo vsega na pretek in bo napol zastonj,« je predlagal Primož. Od prve branjevke so kupili vso solato po 45 din za kilogram in jo začeli prodajati po dinar. Ženske so najprej nejeverno gledale, potem pa navalile. Nastala je takšna gneča, da se Lorenzu ni več ljubilo tehtati solate. Preprosto je vsaki ženski za dinar nabasal polno vrečko. Ampak ena ga je vseeno nahrulila: »Goljufali pa ne boste! Kilogram za dinar ste rekli! Hočem, da mi stehtate solato!« Primož ji je podaril še eno vrečko solate. Potem je zagodrnjal: »Tudi v komunizmu ne bo nič drugače.«
SVETINA Bernarda
Ne glejte nikamor.
ŠUSTER Janez
Dnevnikovci so se po izidu časopisa radi zbirali v bifeju Pegelzen. Tehnični urednik Janez Šuster – Šuco je bil zelo načitan in velik poznavalec slovenskega jezika. Če je odkril napako v besedilih, ki jih je oddajal v tiskarno, jo je popravil, potem pa poklical avtorja in mu rekel: »Ha! Tole te bo stalo malo pivo v Pegelznu.« Za hujšo napako je bila tarifa: »Tole bo pa malo pivo z vodko!« Včasih je odkril kakšno veliko neumnost v rokopisu in takrat je zatulil v novinarja: »Tokrat sem ti rešil kožo, a je ne boš odnesel brez velikega piva in dvojne vodke!«
Janez Šuster – Šuco je imel nekaj priljubljenih rekel in pregovorov. Njegovo najbolj priljubljeno reklo je bilo: »Niti približno!« Ali pa: »Kdor gradu ni videl, se svinjaku čudi!« Pa še: »Med slepimi je enooki kralj!«
TRBOVC Stane
Športni novinar Dela Stane Trbovc je že v svinčenih časih javno govoril, da bi bilo treba ustanoviti socialdemokratsko stranko, češ da ni demokracije v enostrankarskem sistemu. Nekoč je glavni urednik Dela Mitja Gorjup prišel v centralno redakcijo in zagledal Trbovca. Takoj ga je pičil: »Oho, gospod Trbovc! Kako pa kaj vaša stranka? Še ni prišla na oblast?« Trbovc mu je mirno zabrusil: »Gospod Gorjup, ko bo prišla na oblast moja stranka, vi v tej hiši tudi časopisa ne boste smeli prodajati!«
Gorjup, ki je bil sicer nečak Mitje Ribičiča, se je zardel obrnil in izginil brez besed.
VEST Viktor
Novinar Dela Viktor Vest – Piki je služil vojaški rok, kar pa mu ni bilo čisto nič všeč. Ko so se vojaki učili metati prave bombe, je Vest, sicer športnik z jeklenimi živci, mirno udaril z bombo po vžigalniku, potem jo je dal k ušesu in osuplo rekel: »Druže poručniče, ovdje nešto šušti!« Poročnik se je vrgel na dobrega vojaka Vesta, ga podrl na tla, mu iztrgal bombo iz rok in jo vrgel daleč proč. Vojaka Viktorja Vesta so po kratkem postopku spremenili v civilista Pika.
Viktor Vest je na sejah osnovne organizacije Zveze komunistov postal znan kot poznavalec marksistične literature. Kadar se mu je debata zazdela predolgočasna ali preneumna, je dvignil roko in začel: »Mislim pa, da bi o tem tovariš Marx rekel tole …« In je zdrdral dolg citat. Pozneje je začel citirati tudi Lenina, Engelsa, Rozo Luxemburg, Plehanova, Tita in druge velike marksistične mislece. Seveda si je vse citate gladko sproti izmislil. Kdo bo pa našel citat v 24 knjigah Leninovega zbranega dela, ali pa v 40 knjigah tovariša Tita? »Še tistih nekaj Marxovih knjig se jim ne ljubi prebrati, gnidam,« je siknil Vest skozi zobe. Ampak potem je čisto mirno dodal:
»Če že niso rekli natanko tako, so pa zanesljivo zapisali kaj podobnega. Ker ti mandeljci so čvekali čisto o vsem, pa če se jih je kaj tikalo, ali pa ne!«
VODOPIVEC Vili
Televizijski voditelj in radijski urednik Vili Vodopivec je rad govoril: »Jaz delam na udbi. Poglej, kakšno izkaznico so nam dali, samo z njo prideš v stavbo RTV. Pa barvna slika na njej. Če jo pozabiš doma, te vratar ne sme spustiti v stavbo, pa čeprav te pozna. No, mislim, da smo mi še boljši od udbe.«
Urednik radia Vili Vodopivec je rad hodil v naravo po gobe, se vozil s kanujem in podobno. Toda najrajši je tekel na Šmarno goro in nazaj. »Staram se, fantje,« je nekoč potožil v uredništvu Pavlihe. »Danes sem samo trikrat tekel na Šmarno goro in dol. Včasih sem zmogel tudi po sedemkrat v enem dnevu.«
»Fantje,« je rekel Vili Vodopivec pavlihovcem. »Moj veliki prijatelj Frane Milčinski Ježek mi je nekoč povedal veliko resnico. Na svetu so samo štirje vici, je rekel Ježek. Vse drugo so variacije na te štiri vice.«
Vili Vodopivec se je rad posmejal: »Mi Vodopivci smo dobri vinopivci!«
VOLČIČ Mitja
»A bova še enega?« je v restavraciji Turist na Gospodarskem razstavišču vprašal urednik zabavnega tiska pri Delu Mitja Volčič urednika Radarja Vilka Novaka. »Počakaj, bom vprašal žensko,« je rekel Vilko. »Zadnje čase nekaj pizdi, če ga preveč spijem.« Obrnil se je k steni in zavpil: »Ičaaaa! Imaš kaj proti, če bi še enegaaaa?« Čez čas je rekel Volčiču: »Nič ni rekla. Kaže, da lahko mirno vsaj še enega.«
VRBIČ Jule
Ko je bil odgovorni urednik Pavlihe Jule Vrbič, so na naslovki objavili karikaturo, na kateri tečejo plače za standardom, ljudje naokoli pa vpijejo: »Tem-po! Tem-po!«
Predsednik zveznih sindikatov Svetozar Vukmanović – Tempo je zato tožil Vrbiča pred sodiščem. Pa so Juleta vprašali: »Kaj boš naredil, če te bodo zaprli?« »Nič, za rešetkami bom skandiral: po-tem, po-tem, po-tem!« se je zahahljal Vrbič.
VREČAR France
V novinarstvu je bila pijača vedno kamen spotike. Ko je umrl Tito in so v centralni redakciji Dela garali cele dneve, so vsi imeli na mizi marelični sok. Zaradi tega jih je Vlado Šlamberger na uredniški seji celo pohvalil. Le staremu lisjaku, uredniku Sobotne priloge Dela Francetu Vrečarju, žilica ni dala miru. Hodil je v centralno redakcijo in budno opazoval vse, kar se je dogajalo. Vendar ni odkril nič sumljivega. Potem ni več vzdržal. Zgrabil je v roke kozarec šefa centralne redakcije Bogdana Novaka in srknil požirek. Obraz se mu je zadovoljno razjasnil: »O ti hudič ti! Je vzkliknil. »Se mi je kar zdelo! Moj nos me ne vara!« Vsi v centralni redakciji so namreč pili marelični sok z vodko.
VRESNIK Drago
Delov komentator Drago Vresnik je odšel v službo k državnim jaslim pri uradu za informiranje, ko je čez noč obogatel. V Argentini mu je daljni stric zapustil na desetine kvadratnih kilometrov posestva z nekaj tisočglavo čredo goveje živine. Vresnik si je šel to ogledat in domov se je vrnil zelo razočaran. »Pašniki nimajo v Argentini nobene cene,« je pripovedoval, »živina še manj. Meso je tako poceni, da lahko kravo zakolje vsak, ki gre mimo, si speče zrezek, drugo pa zavrže, le kožo mora prinesti lastniku.« Tako ni bilo z bogatijo nič.
VURNIK France
Janez Čuček se je spomnil, da bi za silvestrsko številko Dnevnika poklical glavne urednike većjih svetovnih časnikov in jih vprašal, kaj si želijo v prihajajočem novem letu. Zapletlo se je pri moskovski Pravdi. Čuček je naprosil za pomoč pesnika in novinarja v kulturni redakciji Franceta Vurnika, ki je znal dobro ruski. France se je prijazno odzval in poklical Pravdo, kjer so mu povedali, da urednik nima časa, bo pa prost čez petnajst ali dvajset minut in bo poklical nazaj. Ta čas se je notranjepolitični urednik Marko Spazzapan domislil, da bi lahko Vurnika malce potegnili za nos. Šel je v sosednjo sobo in iz nje poklical Vurnika in se v ruščini predstavil kot urednik Pravde.
Vurnik se je pogovarjal z njim lep čas, ko je pogovor postajal vedno bolj čuden. Šele zdaj je opazil režeče se obraze okoli sebe in videl, da so ga potegnili. Bil pa je preresen gospod, da bi pristal na tako šalo. Lep čas je bil užaljen in je godrnjal nekaj o pobalinstvu.
ŽERDIN Feri
Odgovorni urednik Gospodarskega vestnika Feri Žerdin se je čudil, ko je slišal nekega 'zgrajenega' kolega tarnati, da nima denarja za nakup novega hladilnika. »A res?« je dejal in si popravil očala. »Poslušaj, jaz se pa doma spotikam ob hladilnike. Vsako leto si lahko kupim novega.« »Od kod pa?« se je začudil kolega. »Oh, ker nisem član Zveze komunistov, kakor si ti,« je nedolžno rekel Feri, »mi ni treba plačevati članarine, ki na leto znese točno toliko, kolikor stane en hladilnik.«
ŽITNIK Igor
V rajnki Jugoslaviji je pogosto primanjkovalo živil in izdelkov. Zato je glavni urednik Dela Jak Koprivc prepovedal dajati naslove kot so »Kmalu bo dovolj mesa«, »Kmalu pralni praški« in podobno. Še isti popoldan je prišel Koprivc v centralno redakcijo in vprašal redaktorja Igorja Žitnika: »Kakšen slab naslov pa je to?« »Ne gre drugače,« mu je odvrnil Žitnik. »Edini ustrezen naslov za teh 14 vrstic bi bil 'Kmalu bo dovolj mesa', ampak takšne naslove ste prepovedali. Če se vi spomnite kaj boljšega, bom zelo vesel.« Jak Koprivc se je poglobil v novičko, deset minut je majal z glavo, potem pa zapisal naslov: »Kmalu bo dovolj mesa«.
Zagovor
V svojem življenju sem opravljal celo vrsto poklicev. Najdlje sem bil novinar. Najprej v letih 1972/74 redaktor v centralni redakciji Dnevnika, potem do 1979 Delov dopisnik iz Sarajeva, 1979 namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa, 1980 urednik centralne redakcije Dela, 1980/83 odgovorni urednik Pavlihe in nato še sedem let urednik v Pavlihi. Med opravljanjem novinarskega poklica sem sam doživel precej zabavnih izkušenj s kolegi, ali pa sem jih slišal pripovedovati njihove izkušnje s starejšimi kolegi. Teh anekdot, ki so krožile v novinarskih vrstah, smo se vedno radi spominjali. Kadarkoli smo se dobili pri kozarčku, je nastala še kakšna nova. Zdelo se mi je škoda, da bi padle v pozabo, zato sem jih zapisal. Logično je, da sem zbral anekdote o tistih svojih kolegih, ki sem jih poznal in z njimi prebil več časa. Vsi so delovali na območju Ljubljane. Zato manjkajo anekdote o mariborskih novinarjih, a te je že zbrala v knjigi kolegica Helena Grandovec. Nekaj teh anekdot sem pred leti posodil Slavku Krušniku, da jih je objavil v drugem delu Smeha stoletij. Zdaj jih jemljem nazaj. Nemalo kolegov, o katerih pišem v teh zgodbah, je že pod rušo, drugi smo na poti tja. Leonardo da Vinci je nekoč zapisal aforizem: »Za večino ljudi ne ostane nič drugega kot polna latrina.« No, za nami je ostala vsaj kakšna anekdota.
Bogdan Novak