Andrejeva žena
| Andrejeva žena Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Bila je mlada, rdeča in visoka. Njene široke, polne lakti so se bleščale od znoja in solnca, ko se je sklanjala nizko k žitu in vihtela srp po njivi. Rdeča ruta, zvita in zavezana za tilnikom, ji je gorela na glavi, in močna in polna njena pleča so kipela pod znojno srajco.
Njiva, dolga in široka, vsa zlatoklasa, je šumela in vršala, cela vrsta urnih ženjic se je gnala za žitom, in njihova pisana krila in živobojne rute so lahko vztrepetavale in plapolale v sapi. Srpi so peli, rezali in hrustali bilke, slama se je lomila in težko klasje je trudno legalo v razore. Nad poljem so plavali beli in čisti oblaki. Imeli so veselje nad bogatimi njivami in so v tihi zadovoljnosti šli za gore. A nad njimi, visoko je hodilo solnce svojo sinjo in bleščečo pot.
Žito so želi, in bilo je vroče popoldne, ko se je žena gospodarja Andreja sredi rumene ječmenove njive, vsa potopljena v klasje kakor v reko, nenadoma vrgla pokonci, visoko vzdignila glavo, da ji je zdrsnil robec z las in je dvoje težkih rjavih kit padlo čez tilnik in se razvilo po hrbtu. Zakričala je, vrgla srp iz roke in se z obemi rokami zgrabila za čelo. Zakričala je iznova, široko odprla oči, zakrožila ž njimi po zraku in omahnila znak na njivo. Gospodar Andrej je bil pri vozu, in je nakladal ječmen. Ko je zaslišal ženo, njen bolni vzkrik, ki je bil tak, da so celo konji pozorno zastrigli z ušesi, je pritekel brez sape k njej. Njena zenica je bila skrita nekje pod obrvjo, in kalna belina je strmela v praznino. Vsa je bila v znoju, in iz njenih lica, je tekla in izginjala kri, in kakor luč sence se je umikala goreča rdečica mrzli bledobi.
»Manica, moja Manica, kaj je s teboj,« je vzkliknil žalostni gospodar.
»Manica, moja Manica, zakaj mi nepravljaš to žalost.«
Jokal je gospodar Andrej, ko je dvignil svojo ženo in rahlo jo objemaje jo nesel na voz. Postlal ji je v rumenem, bogatem klasju in peljal domov.
»Kaj je z mojo ženo? Kaj ste naredile moji ženi?« je vprašal ženjice.
»Kaj smo ji naredile? Vprašaj njo samo!«
»Me nič, solnce jo je ubilo.«
In v resnici! Zdelo se je, da je nebeški, zlati kralj se razjezil nad mlado gospodinjo. Njegov pogled je izzorel žito in zato se je maščeval nad njo, ki je s pridno strastjo vihtela srp.
Zvečer je gospodarju Andreju umrla žena. Mehak in dehteč je bil njen mrtvaški oder. Postlan je bil z rumenim žitom, in veneče njivsko cvetje in sveže zrnje je dišalo po hiši. Kropili so jo s klasjem, ker se je tako zdelo prav hlapcu Boštjanu.
Gospodar Andrej je hodil po hiši in pestoval svojega sina. Velika žalost je kakor težka senca ležala na njegovem moškem in lepem obličju, in zdelo se je, da je to dete nebogljeno pretežko njegovim krepkim rokam, zakaj prsi so se grudile in pleča so se ključila. Gledal je na sina, in kakor ena sama velika solza je bilo njegovo oko. Solza je težka, ali se ne utrne, kakor se ne utrne zvezda z nočnega neba. Vzdih je v srcu, ali na dan ne pride, zakaj priklenjen je s črnim obupom.
Sinovo lice pa se je smejalo, in bleščale so se njegove oči, in njegova usta kakor izdolbena česnjica so gorela in žgolela: »Ta - ta!«
Gospodar Pšenica je mislil na svojo ženo. Lepa in visoka – le za spoznanje manjša od njega – je hodila pred njegovimi očmi. Mila in mirno njeno obličje se mu je smehljalo s tiho resnostjo, in sveta je bila njena ljubezen. Bila je še kot deklica zmiraj resna, nosila je črno pečo v znamenje žalovanja po očetu, ko jo je spoznal. In takšna je zdaj vstala v njegovem spominu. Ne kakor nevesta, ko je rožna in kipeča v lepoti in zdravju sedela s svati na njegovi strani. Ni ga obiskala kakor žena, vsa vroča in sladka, v divji ljubezni, v blaznih nočeh, razgaljena in svetla kakor poljana belega cvetja, na katerega je lahno dahnila in ga nežno oblila bagrena zarja z rdečim, plahim plamenom. Sedaj je zopet žalovala. Sedaj ni ljubila. Mogoče je žalovala za samo seboj, ali za svojim sinom, ki ga je zapustila. In zdaj misli v svoji togi, kdaj naj pride po sina in ga vzame s seboj. Gospodar Andrej je krepko objel svojega sina, v strahu, da ga mu ne vzame mati. Otrok je zakričal in zaklical na pomoč: »Mama!« In gospodar Andrej je vedel, da je mati slišala otrokov klic, nagnil se je k njegovemu obrazu in ga tiho prosil, naj utihne. Sin se je zasmejal, kakor da si je v svesti svoje oblasti in moči.
In zdaj je ležala njegova žena v zadnjih zdihih. Otroka je imela na prsih. Gospodar Andrej je slišal, kaj so tedaj govorile njene oči, kaj se je bleščalo v rosni globini njihovi. Slišal je njene misli in ukaze, in zdaj je vedel, da pride mati takoj po svojega sina, ako bi mu dal takšno mačeho, ki ga ne bi ljubila, ki bi ga česala z železnim glavnikom, ki bi mu pekla iz pepela kruh in mu s peskom nastiljala posteljo. Ljubeznjivo in z materinsko možnostjo je pestoval svojega otroka in v mislih je govoril s svojo ženo in jo prosil, naj mru pusti sina.
Gledal je skozi okno in videl hlapca Boštjana, ki je prišel s polja. Konji so zarezgetali v pozdrav, ko so zapazili svojega gospodarja, in hlapec je stopil k njemu:
»Sedaj pa ne vem več, kam s pšenico. Rž sem vzel iz kozolca, da je napravila prostor pšenici. In pol njive je še na Vzarjah, Kam naj grem ž njo?«
Gospodar ga je poslušal brez zanimanja. »Osem jih žanje. Kam naj bi s pšenico?«
»Kaj si dejal?«
»Janez, ali res ne boš pozabil ranjke? Saj pravim, da ne vem, kam s pšenico.«
»Kam?« je dejal zamišljeno gospodar. »Daj jo – zapelji jo k Golirajki. Sedem otrok ima, in pred tremi tedni ji je umrl mož. Naše naj požanjejo, in kar tja jo zapelji ...«
Hlapec ni ugovarjal in je počasi in težko odhajal. Bil je že star, in ko si je brisal znojni obraz, se je opotekel.
Oče je položil sina v zibel in mu začel smehljajočemu se in radostno zavzetemu praviti povest o lepi Manici in dobri materi, ki je morala zapustiti moža in sina: Oče je jokal, sin se je smejal.
Bilo je dva meseca, kar je umrla žena gospodarju Andreju. In neko jutro je priletela plašna in brez sape k njemu dekla, ki je spala pri otroku. Bila je komaj napol oblečena, in njen obraz je bil neumen in preplašen.
»Janez, Janez, jaz grem precej stran. Vaša ranjka je nazaj prišla.«
»Žlobudra,« je rekel gospodar. »Kaj čenčaš!«
»Oh, zdaj mi pa še ne verješ! Mene je pa tako strašilo nocoj. Ona je prišla nazaj. K zibki je stopila in otroka je vzela k prsim. Kar koj grem stran, nikoli več ne ležim pri malem.«
Gospodar je molčal in je šel v izbo, kjer je ležal sin. Spal je še, in kakor nežni rožni popek ob zlati in sinji pomladi se je smejalo njegovo lice. Sedel je k njemu, in sveta se mu je zdela njegova bližina, in tudi zibka je bila posvečena. Zakaj v njej je spala Maničina ljubezen.
Ko se je otrok zbudil, je poklical hlapca Boštjana.
»Kje pa je dekla?«
»Kje je? Prej je kričala na vasi, da hodi ona nazaj. In da zato ne ostane pri nas.«
»Vidiš, Boštjan, boš pa ti pestoval otroka. Grem jaz orat, ti si pa spočiješ.«
»To je pa že tako, Janez, da grem rajši orat, kakor pestujem. Saj se mi zlomi otrok v naročju, ali pa se mi zmuzne na tla in se pokonča. Kaj pa bi potlej ti rekel?«
»Če pravim, da moraš ti ostati doma!«
»Janez, ne bom! Tebe sem že pestoval, a tvojega sina si ne upam.«
»Vzemi otroka, jaz grem na njivo,« je ukazal gospodar. Položil je otroka hlapcu na roke in šel skozi vrata.
Boštjan je ostal sam z otrokom. Na trdo stegnjenih njegovih rokah, je počival in z rokami ga je vlekel za lica. Vzel ga je v naročje, in otrok ga je začel vleči za lase. Boštjan si ni vedel pomagati, ter je pestoval otroka in majal z glavo, da se otrese njegovih ročic, a z nogami je zibal prazno zibko. In nazadnje se je domislil pravega. Odložil je otroka in stekel iz hiše in na njivo h gospodarju.
»Daj mi sem konje! Jaz bom oral, ti pa pojdi k otroku!«
In gospodar se je vrnil domov. Hodi po izbi in pestuje otroka. Na poti zunaj se zasliši krik, in ko gospodar pogleda, vidi kmeta Roka, ki s polenom v roki teče za svojo pastirico Marto in kriči:
»Hudič te vzemi! Še enkrat se mi prikaži k hiši! Ciganka ciganska!«
Kmetov obraz je bil ves zaripIjen od divje jeze, in njegovo sloko in koščeno telo se je čudno naglo lomilo po kamenju. In pred njim je tekla mlada in drobna deklica. Njen obraz je bil plah, a se je nedolžno smejal, in temni lasje so bili vsi skuštrani, in majhno ruto je vihtelo v roki.
»Kaj pa je, Rok?« je prašal gospod Pšenica.
»A kaj? Cigan je cigan. Vsega me če okrasti to seme malopridno. Ali ti ni razdala beraški druhali, ki se potepa po vasi, že skoro vso moko, in krompir in kruh. Oh, to ti je zalega!«
Gospod Pšenica je majal z glavo in ni razumel kmetove jeze.
»I, kaj pa delaš,« je vprašal Rok in stopil bliže. »Pestuješ, glej, glej! Tebi bo treba gospodinje, Janez. Čakaj no, saj res! Ti bom pa jaz pomagal! Lizo ti dam, svojo najstarejšo.«
Kmet Rok je odšel in si veselo mel roke. Široki obraz se mu je smejal in jezik je ponavljal:
»To je prava! Lizo bomo omožili!«
Tudi Andreju bi to bilo povolji, da ni prišlo drugače.
Bilo je drugi dan, ko pride proti mraku domov. Vedel je, da je otrok sam v hiši in zdelo se mu je čudno, da je tako tih. Stopi k oknu in pogleda.
Gospodar Andrej je ostrmel.
Nad zibko, v kateri je ležal sin, se je sklanjala ženska, na las podobna njegovi umrli ženi.
»Manica,« je zaklical, »Manica, ali si ti!«
Skočil je v hišo in zagledal sosedovo rejenko, Marto, ki je pestovala njegovega sina. In smejal se je otrok in objemal, božal pestunjo:
»Mama!«
Gospodar Andrej je stopil bliže in dejal:
»No, kako je, Marta, odkod si prišla?«
Dekle je povešalo oči in v zadregi odgovorilo:
»Mimo sem šla, otrok je jokal, in zato sem ga vzela v naročje.«
»Tako, tako! Koliko si pa že stara, Marta? Ali bi prišla k nam za gospodinjo?«
Njo je bilo sram in ni odgovorila.
»Marta, mislim po resnici. Poglej, otrok nima matere, ali se ti ne smili?«
In Marta je pokimala.
Andrej je sedel k zibki in je vzel Marto v naročje.
»Glej, zdaj pestujem oba, tebe in otroka. Nič se ne boj!«
In dekle se ga ni bala, zakaj še tisto jesen so ji dali belo rožo v lase, in Andrej je bil njen ženin.
O tem bi se dalo še dosti napripovedovati, ali kadar zacvete rdeča roža, tedaj zvene venec, zblede lica.
Otrok pa je imel milo mačeho in gospodar Andrej še milejšo ženico.