Andreju Einspielerju
Andreju Einspielerju o zlati maši dné 21. avgusta 1887. leta. Simon Gregorčič |
|
Pod jêsen gre! A čas nobén
Ni kmetu ljubši kot jesén.
Pomlad je čas cvetú in nâd,
A čas skrbí in dela tudi,
Poleti mož potán se trudi;
A jêsen dá mu hlad in sad,
Za strah in skrb in trud obilo
Mu vrt in pólje dá plačilo.
Enako v žitji! Kdor se v cvetji
In žitja svojega poletji
Ne plaši truda in skrbí
Ne plaši truda in skrbí,
Pač srečen je v jesêni dní,
Vesel se v prejšnje dni ozira,
Mirnó očí v prihodnje vpira.
Ti delal si kot malokdó!
Ti delal si ob časi cvetja,
Zvestó si delal pol stoletja,
Zvestó, pogumno in krepkó.
Kar sil ti dalo je nebó,
Posvétil ti si vse mladini,
Ti domu si buditelj bil,
Ti domu si učitelj bil,
Za dom si vrl borítelj bil.
Ti delal si: jesén je tú,
Prišèl je tebi čas sadú ...
Naš dom odeval gost je mrak,
Slovenija je tožno spala;
A čvrsto je, vesêlo vstala
In narod si gojí krepák.
In tvoj premili Gorotán
Že tudi dviga se, se vzbuja,
Prihaja mu vstajenja dan
In peša, gine sila tuja.
Probbuja se Slovén povsód!
A kdo se pač najbòlj je trudil,
Da národ se iz snà je vzbûdil?
To naše národno vstajênje,
To krepko národno življênje
Zeló je tvojih trudov plód!
Zató pa tvoj današnji god
Vesel proslavlja ves naš rod,
Izraža vróča ti čutíla,
Poklanja srčna ti voščila! ...
Ti zlato žrtvo nekrvavo
Bogú si danes darovàl,
Pri njej pač i za očetnjavo,
Za srečo njeno in nje slavo
Prošnjé si k Večnemu poslàl.
A nam na dan daritve zlate
Sto želj se k nebu dviga zá-te:
Bog čûvaj te še toljko let,
Da srečen zreš slovenski svet,
Da srečno, slavno in edino
Premilo vidiš domovino!