Angelj — pri prvem sv. obhajilu
| Angelj — pri prvem sv. obhajilu anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 6 (16. marca) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Kedar začne sijali gorko pomladansko solnce, tedaj se prebodi zemlja iz dolzega zimskega spanja, iu povsod v naravi se prične veselo, novo življenje. Prijetna toplota privabi iz tAl rumene trobentice. ljubeznive marjetic«, iu različne druga trave ia zelišča. In polje in log. in gora in hrib: vae je v kratkem času zagrnjeno v prijazno telrno odejo. Kedo je vse to naredil? Solnce je naredilo tako veliko spremembo.
Ravno tako milost božja, dušno solnce, spreminja, proboja in oživlja našo dušo. Milo*t božja prikliče oa dan iz našega srca mnogovrstnih lepih cvetic in zalih cvetov: čednosti krščanske, veselje do m -litve, pohleinost, potrpežljivost, ubogljivost itd.
Pa, ljubi čitalelj, poslušaj, kako se je to res spolnilo pri neki dekliei, ki je šla prvikrat k sv. obhajilu. Jerica ji je bilo ime in pri hiši ae je reklo pri Severji. Stara j« bila 10 let, ali bila je modra in previdna, da bi vsakdo solil da j« mn <go stareja. Severjeva Jerička je bila v vsem svojem vedenji nenavaden otrok. Htariii je niso opominjali nikoli. liri je agattila, kaj želita oče ali mati in rada je njima postregla vselej, če je le moglaKsk J grd-> delajo otroci, katerim ae ukaie dvakrat, trikrat, pa še ne ubogajo. S tujimi ljudmi je tnala biti tako prijavna. da te j« njim takoj prikupila Vsaka reč ji je prav prišla in hitro j« dobila priložnost, kjer je mogla bližnjemu kaj d'brega storiti. Ljudje so rekli: ,Ta bo pravu uMniljenko dobra " VenJer deklica ui bi!a vle od »store taka. Kakor je bila še mlada, trudila se je vže tendar Veliko, da si j« teh čednosti pridobila. Btariii njeni so jo jako lepo učili. Navadila se je vže zgodaj satnnttojoo miiliii, da je s*ma od sebe se kake stvari lotila, ne da bi jo za vsako reč posebej priganjali.
Gospod župnik so bili med drugimi otroci odbrali tudi Jerico, da pojde k prvemu sv. obhajilu. Pri krščanskem nauku so priporočali enkrat, da morajo otroci, ki se sedaj pripravljajo ta sr. obhajilo, biti prav poaebno pridni. Povedai so njim, kako naj vsak dan molijo, tjutrsj in zvečer, da bi mogli lepše in vrednejše prejeti prvo svelo obhajilo. Pa gospod župuik ao tudi dostavili, da še ni zadosti, da se simti, namreč grehi, pometajo iz srca. Treba je naredili tako, kakor o procesiji sv. R. Telesa. Najprej se posnažijo ceste, potem se pa še mlaji postavijo in z zelenjem oialjšajo ceste in h še. Tako je treba za sv. obhajilo pomesti ne samo smeti it sres, ampak postaviti tudi mlajev, cvetic vsaditi v dušo. Te cvetice so čednosti, recimo, da Šolar prav rad uboga, da se vestno varuje lati, ali komu kaj dobrega itori itd. Le poslušajte, kako je Jerica spolnjevala opomine svojega dnšnega pastirja.
Pri sosedovih je bil na stanovanji sUr, bolehav samec. Ljudje so mu rekli .gosposki stric"; .stric' isto, ker v tisti vasi sploh vsakemu radi pravijo .stric' ali pa .teta', Še posebno otroci; .gosposkega" pa so ga imenovali, ker se je nosil res nekam bolj gosposko. Sodil bi ga človek po zunanje, da je bil nekdaj vojak ali kak drog .gospod". Obleka njegova, dasiravno obnošena, katala je vendar, da ni bila narejena ta navadnega kmeta. Sicer pa je bil mož resen, včasih jako zamišljen, skoraj bi rekli, čmeren. Pred sosedovo hišo je sedel, zrl pred-se, pogledal za hip ljudi, ki so prihajali mimo, pa topot povesil oči, ne da bi koga kaj vprašal ali s kom kaj govoril. Odraščeni vaščani ao ga pustili pri miru, tudi radi niso govorili o njem; otioci so se ga bali. Jerica se mu je jednoč plašno približale, in ga je tudi obgovorils. In glej, mož jej je tudi odgovoril, in govoril je t deklico lepo, prijazno: od Ukrat ga je Jerica rada imela.
Nekaj dni sem ga pred hišo ni bilo več videti. Bil je obolel. Ko Severjeva Itve, da je moi bolan, Ukoj poprosi mater, če sme obiskati .strica" pri sosedovih. .Nesla mu bom rožic" — pravi nedoltno dekletce. Mati so ji dovolili.
Vsa vesela prltoče Jerica domu. .Sem vie bila Um — hiti v eni sapi — Uko s strahom sera potrkala navraU, šla sem noter pa sem mu dala šopek vijolic. Bekla sem, da sem jih tanj nabrala. Bil jih je prav vesel. Polotil jib je na tglavje poleg sebe, češ, da ima vijolice rad, ker Uko lepo diM. Vprašala sem, kaj mu je: „Trga me po udih, noge, punčika, imam vse tviU" —je odgovoril. Mati, pa tako mrat ima moi r aobi. Zakurila sem mu peč, io odprla okno, da ae je prevetrilo stanovanja; ko sem vie mislila oditi, prinesla je gospodioja kosilo, pa čisto mrzlo. Stric je bil nejevoljen, da mu Uko mrzlo prinese. ,Ce ti ni prav, pa si svojo kuharico dobi!' — se je hudovala sosedinja. Nič ni mogel jesti . . . Mati, kaj me bote pustili, da bom hodila tja in bom jaz motu stregla, dokler bo bolan ? Jaz bom laije in hitreje hodila iz gostilne, kakor sUra Antonovka, ki ima še svojih skrbi vse polno v glavi."
Jerica je posUla gospodinja ubogemu bolniku. Zmeraj je brisala in pometala ia snažila v sieer priprosti pritlični izbi, Uko, da je bilo v sobici v kratkem času vse spremenjeno. Seboj je jemala, ali .berilo" ali .katekitem", da ni časa zamajala. Vsedlaseje poleg postelje bolnikove in se uČils, kar so dali v šoli gospod učiUi, učiti. .Goeposki stric" pa je poslušal in natadnje iipraševal, če je vže dovelj znala avojo ns>ogo. In kako je bila vesela, če je mož smehljaje rekel: .Jerica, vte tnaš!' kako je bil pa tudi vesel zapuščen! moi vselej, kadar ga je obiakala angeljska deklica.
Knkrat popoludoe ja tačslo pri serkvi tvooiii. Pokopavali aa starega Boldioa. Dekletce poklekne, sklene roki ia pravi: .Moramo moliti ta ranjetga.* Ia na glas je molila tri očeoate io čettens si Marije ta verne duto v vieah. bolnik ja bil tiho. Nekako tačodeno ga deklica pogleda ia vpraia: .Stric! takaj pa aiata molili; ta v«se dote je lr«ba B VUU !'
Motu ae je videlo, da je nekam r tadregi. Neljabo mu je bile to vpraianje. .Gororia triko — odgovori čet nekaj časa — bom molil drogi pot.'
Kmaia ae je posodila jednaka prilika, da j« Jariet pri kolaika molila. Bila je ramo nedelja. Goapod iupoik aa priporočali tolarjem, da so ob aedeijab popoludne v cerkvi ev. kriiavi pot molili posebno pa ao ieleb, da pridejo tisti, ki ao se pripravljali na prvo sveU obhajilo, večkrat počastit presv. B. Telo v taberoakeljoo. Tadi mati Jeričina ja rada po krščanskem naoku nekoliko v cerkvi oetala, če je le mogla. Tedaj — bila je nedelja. Jerica je priila pogledat k bolnika. Saboj prinesla je maJoo knjiiiee, t namenom, da gre poUa v eerkev. Ba«no ae je odpravljala, ko aoia hode bolečine popadejo, kar vil to je aa poatoiji. Zdaj pa na moram iti, ai misli otrok. .Bea pa takaj aaUU. pravi deklica, vaaj tudi pri vas Ukke molim." In poklekoila ja k okoo, skoti kaUro se je videlo k farni cerkvi, m »poitljivo ia poboiao molila najprej liUnije sv. P.. Telesa, potem pa to nekatere drogemolitve. Bolnik jo pogledoje po auani. nič oe reč«, tto ne »klene rok ia oe naredi knia, da bi i« on oaolil. NI njegovem obratu se je bralo, da ae trii hud boi v njegon dali.
Pri<U kooca dekle na glaa moli: .Ceačena bedi kraljica . . .* Ko je bila »končala, ae obro« rekoč: .Sta takaj oisU molili: čeičeaa bodi kraljica? V»a) u molit" j« Uko lepa io nam privabi toliki blagoslov i oebtt" bolnik troč v nedolžne Jaričine oči. molči . io na U. kakor bi se botel taliti, na kratko reče: mam te molitve I"
.Kaj — ae zdUame larica — četčena bodi kn- Ijiea* oe taau moliti? Kaj r»a. »trie, tega o« m" liti? Moja mati so me je aaačili ie predao sem ufa*' kJo hodili."
.Tedaj moram narediti t vami,kakvr to o « ^ 1 raanoj moja mali.* To itgovorivii priae u turi roki: .Ttko — pravi — naredite, ter ma jih tkVM k" jst vas učila. Le poslaiajta! Govorite ta atnoj!' Io tačela je itgovarjati lepi alavospev Mariji". aedo u beeedo, in boloik ta njo, boječ se d«khčit« mere, S prva je govoril boJj tje f en daa. Ko P* * besede: oh obrni tedaj aaia pomočoiea svoje Bilo^^' •či v ou io pokali oam po Um revnem livljeoji blatoni aad tvojega tolaia, . . . m a je učelo nekaB prihajati. Glas mu je bil čedalje reeneji. O milo*^1"' o dobrotljiva . . . o sladka Devica Marija! — končala je Jerica ponehavši trikrat s povdsrkom. Iu mirno, tihotno šepetal je bolnik za njo tudi zadnje besede. Obraz je bil kakor spremenjen, čez lice se prikaže zategla guba in it očesa mu prilesketa debela — solza. Trd je bil sicer ta moi in jokati, to ni bila njegova navada, ker poskusil je veliko na svetu, tako, da mu je do cela otrpnelo srce. Ali ljubetnivi, nežni glas dekličin omečil ga je danes, da se je — tjokal.
Ko se Jerica odpravlja, obrne se io na lahno reče: .Jerica, kaj ne jutri bodeva topet Uko molila!" Vesela pride deklica domu io pripoveduje vse to svojim suriiem. Seveda ona ni imela tega za k^j posebnega, a domači se spogledujejo. Ne reko nič. kakor le to, da naj le bpdi k staremu stricu in pridno moli zanj. Povedati ji niso hoteli, da je ta moi bretbožnež, ki se vže leta in lete nič ni tmenil ta sv. zakramente. Natadnje, si mislijo, bode celo Bog ravno po naši Jerici spreobrnil velicega grešnika.
Ta .gosposki stric" bil je re« v pravem pomeuu besede zgubljena ovčica.
Bil je nekdaj bogat. Kjer je bil doma, se je reklo .pri Korenovih". 8tariši njegovi so imeli lepo premoženje, pa preveč ao božfcali svojega sintka. Dali so ga v šolo, da bi se kaj naučil. O Bogu mu pa oikdar niso dosti gojevorili, kakor bi takemu, ki je bogat, ne bilo Boga potreba. Vzraslel je sinko — vseskozi buds, pekoča kopriva. Lotil se je bil trgovine. Najprej je kupčeval i lesom, potem t vinom, in natadnje s konji. Konji so ga jako veselili. V cerkev pa ni hodil nikoli. V njegovi hiši se je zbirala vsa sodrga. Očeta in mater ni več maral. Oženil se je bil toper voljo svojih starišev t ietisko, ki tudi ni imela lastnosti, kakoršne se tirjajo od krščanske žene. Pa četrte zapovedi božje, katero je tapisal s svojim prstom Bog sam, še nobeden izbrisal ni. Ce je kdo prečrtal nje prvo polovico, prst božji je pričal, da se druga polovica izbrisati ne da — kazen ni izostala nikoli. Tako je bilo z našim sprijenim sinom. Njegovo gospodarstvo je Slo rskovo pot. Umrla mu je žena, umrli so mu otroci; prekladal je dolgove z rame na ramo. Nazadnje je tačel prodajati gotde, potem njive: sprva je prodajal sam, nazadnje so mu prodajali drugi. H koncu je tgubil VBC, le nekaj denarja je bil r« Sil. kateri si je bil prikril z zvijačo.
Vrhu tega je prišla boleten. Koren bil je revež, le beračil še ni. Pa do tega bi po njegovi misli tudi ne smelo priti. Nastanil se je bil v naši vasi. 8am na-se je bil jezen. Grome misli so mu rojile po glavi. Sklenil je vie bil na tihem, da pač hoče toliko časa živeti, dokler bo kaj denarja. Potem pa . . . skoraj ne moremo besede tapisa'i, hotel se je — vstreliii. Ce mu je včasih rekel notranji glas, naj se obrne nataj k B»gu, tdelo se mu jeio nemogoče. Obsojen sem. da tako živim in tako urnrjem. Tako je bil mož po duši in telesu prav siromak na svetu. Kukrai pred nekaj časom je bil hudo bolan. Gospod župnik so ga obiskali; prigovarjali so mu. da bi se spovedal. Ni bil ravno hud, da so .prišli. A odgovarjal je hladno in nazadnje je rekel, da se častiterau gospodu pač ni treba drugi pol truditi za Uko stvar, češ, kadar vas bom rabil, vas bodem vže poklical. Česar župnik niso mogli doseči, to je dosegla v svoji priprostosti ljubezniva Jerica,
Bil je večer pred .belo nedeljo". Jerica je bila zopet pri .stricu" — sli recimo, ker ga zdaj poznamo, pri Ko-, renu. Tisti popoldan bila je zadnjikrat pri spovedi; pripravljala se je za veliki dan prtega sv. obhajila. Vsa je bila srečna. Navdajala jo je trdna vera, prisrčna vdanost do milega Jezusa; nedolžnost ji je igrala v očesih in sveto veselje ji je odsevalo z obraza. Tiha in resna vstopi v bolnikovo sobo. Videti je danes nekam drugačna, govori le malo, vsaka beseda je premišljena, tudi hodi in vede se danes drugače, kakor sicer. Duh Božji se je vže vselil v to srce, zato se milost Božja razodeva tudi v zunanji telesni lepoti; kar dopovedati ni mogla, kako vesela je, da bo prejela Gospoda v presv. rešnjem Telesu. Tja k postelji je stopila in govorila je Uko otroško, ljubeznivo, nedolžno tn odkritosrčno, kakor bi pred seboj imela svoje ljubo mater, ne pa zasuraoega grešnika.
O te r>esetle nedolžne deklice, kaki hudi udarci i» bili za bolnika na postelji!
Potem je s .stricem" molila. .Kaj ne, »trie, o»«j bete tudi vi en očenaš molili za-me, da bom jutri *reda» prijela prvo sv. obhajilo?" Bolnik prikima. Nato deklica poklekne k postelji, rekoč: DNI; prosim, blagoslovu« me ta juteršuji dan . . .1" To je bilo zadosti. Srce se je ornečilo.
Molče ji položi roko na rumeue laske m z ihtečia glasom izgovarja, da niti prav Jerica vsega razumela si: .0 Bog v nebesih . . .! ako te smem — še kaj — prositi prosim te . . . blagoslovi . . . tegs atigelja tuksj! h Jerics, ti jutri tudi za me moli. In . . . in . . .
.0. kaj rada. To »em vie prej mislila, ds bon » vas molila. In — kaj ste še hoteli reči? Le povejte! V« rada storim za vas, če le morem."
.Dobro! Potem boš še nekaj za-me opravila!' Govoril je odločno: .Imaš čas?'
.0 da, imam, imam!"
.Prosim, pojdi in pokliči gospods župniks Tadi j« hočem jutri sv. obhajilo prejeti!" Mislite si Jeričino veselje Kakor lahkonogs srni« tekla je v farovž. S« tinti večer so prišli gospod lup»lk s „štolu\ Dolgo so se mudili pri bolniko. „T«ko!' - pravijo oa zadnje zadovoljni. .Jutri je sv. maša radi pr"*sv. obhajila ob 7. uri — pridem pa vas še pred mašn obhajal." Bolnik se je jokal veselja.
Drugo jutro za rana glasil se je zvonček proti hiši, kjer je letal bolan naš ubogi znanec. Nekaj pohotnih molilcev je spremljalo Najsvetejše. Ko duhovnik vstopijo v sobo, bilo je vse lepo pripravljeno. Jerica bila je naprosila mater, da so ji poso dili sveto razpelo, svečnike iu sveče in beli, domači prt, da je i njim pregrnila mizo v bolnikovi sobi. Sama je klečč pri postelji pričakovala dohoda duhovnikovega. Belo je bila oblečena, venec je imela na glavi, svečo z belim robcem in mafcno knjigo je driala v roki.
Kako bi mogel povedati, kako lepo, veličastno je bilo sv. obhajilo tega bolnika! Kako bi mogel pokazali radost .Jeričino, ko je s .stricem" vred izgovarjala besede ^Gospod, jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho . . ." Solznih oči so vstali pričujoči, ko je bilo sveto opravilo skončano. Jerica pa je šla naravnost v šolo, kjer se je pridruiila drugim učenkam, namenjenim k prvemu svetemu obhajilu.
S koliko ljubeznivostjo je gotovo Gospod pričakoval tega angelja pri angeljski mizi!
Da bi pač Korena posnemali odraščeni pri velikonočni spovedi; ljubki prvoobhajanci pa nedolino, jnnaško Jerico!