Angelj varuh
| Angelj varuh anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 15 (2. avgusta) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Častiljivi oče bil je p. Kozma. Skoda res; da ga niste poznali«, lako je pravil bogat krčrnar svoj,m pivcem, lepega polelnega dne v gostilni. »Bil je rea desna roka naSe občine. V začrtku našega stoletja ustanovil je tudt blizu nas Solo za deklice, ter zato poklioal redovnice, da so deklice podučevale. Skrbel je za otroke, za njih vzgojo in izobraževanje, ter jim je bil kakor oče. Obhajali smo takrat ravno devetdnevnico angelja varha. ko *o bili nas P. Kozma na potovanju z dvema redovnicama, kateri so hoteli v našo Šolo pripekati, da bi naše otroke podučevali. Ta kraj pa takrat še ni bil tak, kakorSnegu sedaj vidite pred seboj, auipak pust, neobdelan, tudi cest ie ni bilo in zato je tudi samo na sebi umevno, da je malnkateri voz drdral memo nas. Veliki in gosto zara.šem gozdovi so se tu razprostirali in le sem ter tje je stala kaka samotna, lesena koča. Ako je človek hotel priti od jedne do droge koče, potreboval je skoro uro hoda. Ko se je že celi dan vozil neprenehoma P. Kozma, dospel je že proti večeru v neki lak gozd, o katerem sem vam že preje pravil. Komaj ae je se takrat pot razločevala, ki je vodila skozi gozd. A vedno bo|j se je mračilo. zato so morali potovalci z voza stopiti, ter za vozom pes iti, med tem ko je voznik konje na ujzdi imel, ler moral stopati zraven njih. Zgrešili so pravo pot in zato so sli čez drn in strm naprej. Mnogo ur je že preteklo, ne da bi našli najmanjše stezice, tu zapazijo naenkrat z veseljem majhno megleno lučico. Žarek upanja jim naenkrat zasveti. Pomikati so se začeli z nova naprej, vedno pazeč le na lučico. Bea. priSli so do majhne lesene koče. Potrkajo na duri in kmalu pride odpirat, velik, zaraičen, nekoliko bojazljivo pogledujoč mož. P. Kozma mu povč. da je pot v gozdu zgrešil in da ne more zaradi utrujenosti in noči naprej, zato pa prosi, če bi mu dali prenočišča Mot jih povabi v kočo. Ko so se potovalci nekoliko z jedjo in pijačo pokrepčali, odkazal jim je že zopet drugi mož dve sobi, kjer bodo čez noč prebivali; v prvo vstopili ste redovnici! v drugo pa oče Kozma; konje peljal pa je voznik GaSper ') .Od tistega, ki H j« pri kaii Uail* - upiaal J« todi J. Toiek malo pripot.dr.eo gl. Slov. Glt.nik, 1K58. tir 143 Jeden katerega ni nobena houla M j . po pot,, pa „ rjala kaea um v robih: - .kam p. graiV - ae, pa me noben« no.. " - .Pa men. n.mi!- - ta v«| jo je Ko ao iti r esrktv k poroki. prl.aj.tnd, kaca, ovlla ae leninn okrog rok. l n poroka £ bil. skl.aj.na. Na iaalivovaaja dajal ji j. Unin od „ak. po tU«, pod mizo Ko ,ta Ua .pat, aaklen.l , . i.ni. dobro vrata, a drcg.g. jutra v,ul* j . meito kai-t leoeka, d. ji n, bilo para, k l r „ ,1 omotila. Po«« .ta Ha v robe po doto in prUla !ta , £ j . bilo troj« kadi denarjev. To ji j, bila dota! v hlev ter pri njih oatal in varoval. Oče Kozma Je neprenehoma Boga hvalil, da je našel vaaj varno zavetje, vendar ulegel se pa ni, kajti •« prej je hotel opraviti svojo vsakdanjo molitev za prihodnji dan. V tej molitvi pa ravno človek najbolj priporočuje avojo dušo angelju varhu. On hodi po sobi gori in doli, ter moli iz svojega molitvenika. Tu pride naenkrat do paalmovih vrstic: .Svojim angeljem je zavoljo lebe sapo veda I. da te varujejo na vseh tvojih potih«, tu se naenkrat ustavi jD premišlja gmjcn, kako za nas Hog res po očetovski skrbi, ker nam je svoje sngelje postavil za varuhe. Ko zopet knjigo odpre, da bi naprej bral. zaahsi naenkrat tcnak. mladeniski glas: .Skrbite, da se Se nocoj iz te hiSe redile«, pogleda kvišku kjer je čul glas, iskal je povsodi. toda ničesar ni našel; odSel je k vratom, toda vrata so zaprta. Že misli, da je prevarjen in hoče naprej brati. Tu sliSi be»ede iz kota Se razločneje, nego prej: »Skrbite, da »e se nocoj u te hiSe rešile !• In ko pogleda v kot. od koder je glas čul, zdi se mu, da vidi neko lučico, ki se polagoma poizgublja. Najprvo je mislil oče Kozma. da ga je njegov vid varal, gre na mesto, ne vidi ničesar, odpre vrata, tudi v veži ni nikogar najti, vse v hiši počivalo je v (sladkem spanju. Naenkrat ae mu zasvet> ko luč v njegovih možganih, da je to opominovalni angel;, h kateremu je ravno molil, in da ga hoče rešiti, in zato je on prepričan, da je to oporna od njegovega angel,a varuha
Sedaj je sklenil tudi po opominu ae ravnati. Hitro pospravi skupej svoje reči, pokliče redovnici, se takoj na pot napravi. S solzami v očeh se zahvaljujete očetu Kozini, da jih je pn*el o pravem čaau budit. Poten gre v hlev, zbudi voznika in mu reče takoj napreči; čeravno je nasprotoval in b.l zelo nejevoljen voznik, zakaj da bi moral, ko se je komaj ulegel, zopet vstati. Ko se na večkratni klic, v tuši nikdo ni oglaMl, položi oče Kozma nekoliko denarja na mizo za postrežbo in za prenočišče.
Konji so bili napreženi. voznik je pognal in popotniki hodih so zopet peš zraven voza. Tako ao potovali, smrtno trudni, polni strahu in skrbi, da jih kdo ne napade. Nobeden se ni upal besedice spregovoriti, le konjska kopita so odmevala v tiho noč in spremljalo jih je Šumenje dreves.
Konečno se je vendar začelo daniti in v gozdu začelo se je svet I iti, dospeli so v naSo vas in aicer pnsli so k meni, kajti njihovo domovanje je Se tri ure od moje hiSe naprej, v mojo gostilno, da bi se nekoliko odpočili in pokrepčali. Med tem ko so ti sedeli v svoji Jim odkazani sobi. zagledal sera jaz jezdeca, ki je kakor blisk pridrvil tudi iz gozda, ter se naravnost k meni pomikal. Prosi me za požirek vode in ja* mu je ne odrečem. Ko ga pa vprašam. zakaj, da je tako drvil, ko bi mu za petami gorelo, pričel je pa takole pripovedovati
- »Jaz sem v tej noči v gozdu zgrešil pravo pot.
Konečno dospem vendar ves utrujen in lačen, do neke hiše, katero je le slaba, meglena lučica, nekoliko razsvetljevala. Da bi p« videl, kakšni da so prebivalci te hiše in če j ' m s n i e m zaupati, odjabal tem k na pol odprtemu oknu. Tu zagledam v sobi tri roparje, divjega pogleda »vitlih očij, opasani ao bili z dolgimi meči in vsak je ae na rami imel obefteno puiko. Mene je kar strah «preletel, ko sera jih pogledal, posebno Ae, ko sem sliftal njih pogovore. Takole so rekli med seboj: »Te ljudi smo že dobili za danes v pe»t, ki tu prenočujejo. Vsaj nam drugikrat ne bodo kar tuko v mreže leteli. Umorimo jih. potem so konji in voz nafti, ludi skrinjico, ki jo ima oni bogatin, ki tain-le v oni sobi čepi, ni pra/.na in vem, da je v nji gotovo kaj denarja ali pa družili dragocenostij.« Le zatiran ču*a, kedaj bi naj te popotnike umorili, bila je Ae med njimi razprtija. Obu atarejfta roparju, hotela ma jih takoj pomoriti, mlujfti, ki jo bil najbolj močan in najbolj divjega pogleda, je hotel pu»liti popotnike fte malo poapali, potem pa bi jih tem ložje umorlil. »Viti trije pa«, rekel je popijiuo *e kupo 2ganja, katero »mo danes v grajičim ukradli. — 1**1» m> dolgo, Žganje jim je Alo v glavo, bili so glasni, naposled pa so poapali pri mizi. »Ko sem v»e to slilal, pognal sem konja naprej in kakor »te bili sami prepričani, drvil sem ko strela vedno dalje, du pridem do aodnije, ter ondi vse to hitro naznanim. Da bi le prepozno ne bilo za one potnike I« Ta pogovor je tudi oče Kozma skozi okno posluftal. Ko je pa jezdec avojo pripovest akončal, odpre Kozma vrata in stopi na cesto k jezdecu in mu reče: »Bogu bodi hvala! Oni umor se ni zgodil, oni, kateri bi morali biti umorjeni, smo mi. Z božjo pomočjo smo ae reftilil« Več Kozma ni govoril, toda vsi pričujoči so polni začudenja jokali in slavili Boga, kateri je je iz žrela levjega svoje prečudno reSil. Posebno so pa Ae častili angelja varim. Kozma se je pu od tega časa naprej neprenehoma zahvaljeval »vojemu angelju. Angelj varh se mu je takrat v resnici prikazal v oni straftm noči, jih reftil najgrozneju smrti s tem. da je poslal roparjem trdno »panje, da odhoda potnikov niso slišali.