Angleški časnikarji na Kranjskem
| Angleški časnikarji na Kranjskem |
| |||||||||||||
Angleški časnikarji pišejo jako laskavo o vsem, kar so videli na Kranjskem. Izmed mnogih drugih piše posebno obširno list »The Warwick & Warwickshire Advertiser & Leamington Gazette«. Poročilo slove v slovenskem prevodu:
»Zapustili smo Trst, vozeč se po novi alpski železnici, ki vodi skozi Kranjsko in ki bo v kratkem času povzročila popoln prevrat prometa med Adrijo in srednjo Evropo. Za potovanje iz Monakovega v Trst čez Solnograd in Beljak se bo potrebovalo namesto prejšnjih 20 ur le 10 ur; posledica tega bode naraščanje števila turistov v te kraje — ne oziraje se na blagovni promet. Nova železnica je delo, na katero sme avstrijska vlada zreti s ponosom, kajti tehniške zapreke, ne vpoštevaje 5 (angl.) milj dolgega predora skozi Črno prst, nekoliko daljšega skozi Karavanke in tretjega skozi Ture, so bile silno velike in stroški za gradnjo so znašali mnogo milijonov funtov šterlingov (1 funt šterl. = 20 K). Vendar se bodo ti stroški dobro obrestovali.
Prebivalci Kranjske ter enega dela Koroške so Slovenci (pleme velikega rodu Slovanov). Narodna noša žensk je jako slikovita. Imeli smo priliko, videti jih kretati se neprisiljeno in naravno, ker Bohinj, prva postaja na Kranjskem, se je otvoril velikemu svetovnemu prometu šele z novo alpsko železnico; zategadelj turistika še ni mnogo vplivala na ondotno prebivalstvo. Naš obisk je obudil pri prebivalcih mnogo pozornosti, zato so se zbrali na kolodvoru ter tudi ob potu praznično oblečeni, so nas z »živio« klici pozdravljali ter nam na vsakem ovinku metali šopke v vozove. Bil je nad vse ljubek prizor, ki nas je tem bolj ganil, ker se je vse to uprizorilo radovoljno in neprisiljeno. Naši vozniki — vsi brez izjeme zali mladeniči — so bili v narodni noši: kratek suknjič, hlače do kolen, snežnobele, nekoliko daljše spodnje hlače, zelene nogavice, visoke škornje; na glavi so imeli klobuk iz mehke klobučine, zadaj nekoliko privihan in okrašen z ruševčevimi krivci.
Na kolodvoru na Boh. Bistrici so nas sprejeli zastopniki uradov in zastopnik »Deželne zveze za tujski promet na Kranjskem«, na čelu jim c. kr. okrajni glavar Oton pl. Detela. Pozdravljeni smo bili najprisrčneje.
Približno 4 milje daleč smo se vozili mimo hiš in vasi, ki so bile nam na čast okrašene z zastavami, ter smo z nočjo vred dospeli v hotel pri Sv. Janezu ob Boh. jezeru, ki leži v precej znatni morski višini. Ker nam je ostri zrak silno povečal slast do jedi, smo vso čast izkazali izborni večerji, ki nas je čakala; posebno so nam pa dišale višnjeve postrvi, katerih je bila velika množina. Med obedom nas je najprisrčneje pozdravil gosp. c. kr. okrajni glavar Detela v imenu deželne vlade.
Naša družba je bila preštevilna, zato nismo mogli vsi prenočiti v hotelu. Zvečer niti slutili nismo, v kako krasni pokrajini bivamo. Ko smo se pa drugi dan prebudili, smo opazili, da so naša okna obrnjena na prekrasno lepo jezero s kristalnočisto vodo, ki je obdano z vencem temnozelenih igličastih gozdov, v ozadju pa s sneženimi gorskimi velikani. To je čudapolno miren kotiček, in le preradi bi bili tu prebili cel mesec, ne pa le en dan, ki nam je bil prisojen. Ta pokrajina je v resnici čarobna. Kakor hitro zaslove po širnem svetu, bo pač marsikdo rad doprinesel žrtev, da se bo razvedril sredi tako raznovrstnih naravnih krasot. Hotel in vse posestvo je last verskega zaklada.
Prekrasna pot drži kake tri milje daleč skozi same igličaste gozde ob jezeru; obrobljena je s prekrasnimi gorskimi cvetlicami in praprotmi najredkejših vrst. Močan gorski potok se izliva v jezero. Šli smo k njegovemu izviru. S strme, skoro navpične stene drvi ter pada skoro 70 metrov globoko v tolmun, ko je po podzemski poti pritekel izpod ledenika na Triglavu. Ta izvir, ki se imenuje slap »Savice«, je res vrlo zanimiv. Omeniti moramo neke posebnosti jezera, namreč, da se na njegovem površju zrcalijo obdajajoče ga gore kakor v ogledalu. Na južnem koncu jezera se izteka Sava, ki postaja medpotoma vedno večja in večja, dokler se končno kot mogočen dotok ne izliva v Donavo.
Bohinj je izborno izhodišče za veleturiste.
Težko nam se je bilo ločiti od te prekrasne in vabeče zemlje, a naši gostitelji so nam želeli pokazati še drugo lepo pokrajino: Bled. Bled ima izredno lepo romantično lego ob jezeru, v katerega sredini se dviga ljubek otok z romarsko cerkvijo. Pripovedujejo, da se človeku izpolni vsaka želja, ki jo ima, ako pozvoni z zvonom na otoku ... a bili smo ob pogledu tega krasnega sveta tako zadovoljni, da nismo imeli nobene druge želje . . . Pogled na Bled človeka vsekdar napolni z občudovanjem, zatorej se ni čuditi, da se tu za časa sezone zbirajo turisti in letoviščarji iz vseh delov Evrope. Udeležili smo se nad vse zanimivega banketa v hotelu »Luizina kopel«, kjer smo tudi prenočili. Ker je popoldne nenadoma začelo deževati, smo morali opustiti izlet v Vintgar, kjer bi nas bilo sprejelo v Žumrovi restavraciji »Društvo za privabitev tujcev v Gorjah«. Toda vrli ljudje, ki so nas pričakovali v Vintgarju, se niso zbali ne dolgega pota na Bled, ne dežja, samo da so z nami prišli v dotiko. Prispeli so v kranjski narodni noši. Poleg tega je bil na Bledu tudi izboren pevski zbor: slovenski pevski zbor »Glasbene Matice« iz Ljubljane pod vodstvom gosp. M. Hubada. Peli so slovenske narodne pesmi, izmed katerih so nekatere v resnici čudovito lepe ter razodevajo čuvstvovanja poln, impulziven čut slovenskega naroda. Serenada slovenskega pesnika Prešerna nas je vse kar očarala, ljubezenske pesmi so polne hrepenenja in čuta. Petje samo zelo spominja na petje prebivalcev v Walesu, osobito ono v molovih načinih. Pevci so umeli peti s tako finimi niansami, kakršne umejo podati edinole umetniki. Veselje je bilo gledati, kako so sledili vodstvu svojega dirigenta, ki je vse finese posamičnih skladb umel spraviti do veljave. Slovani imajo res veliko muzikalno nadarjenost, in težko bi bilo v Evropi najti boljši pevski zbor, nego je ta iz Ljubljane, ki je sedaj središče preporoda jugoslovanske literature. Naravnost očarujoč je bil pogled, ki nam ga je nudila navdušenost, ko je zbor zapel slovensko narodno himno: Hej Slovani . . . Zdelo se nam je, da je pesem pretrgala vse spone navdušenja tega prezanimivega ljudstva. Banketu je predsedoval g. župan (slovenski župan) na Bledu ter nas je pozdravil v imenu občine. Govoril je slovensko, gosp. Krulc iz Ljubljane pa je bil toliko prijazen, da je prevedel govor v angleščino, in tudi naše govore je prevajal v slovenščino. G. dr. Mandel iz Ljubljane je napil v lepi angleščini angleškim gostom ter je med drugim poudarjal, da ne vzbujata toliko občudovanja angleška politična moč in angleško bogastvo, ampak velike zasluge, ki si jih je stekla Angleška glede na napredek in naobrazbo, ter dejstvo, da nam je Angleška dala duhove, kakor so Shakespeare, Nevton i. dr. Pri banketu sta bili navzočni med drugimi tudi dve dami v prekrasni kranjski narodni noši. Na glavi sta imeli avbo, to je pokrivalo, ki sestoji iz širokega, z bogatim zlatim vezenjem prepletenega traka, obdajajočega belo, fino nagubano oglavje (na ta način kakor pri bretonskih ribiških dekletih), kar napravlja v zvezi z zadaj pritrjeno pentljo očarujoč vtisk. Čez srajčico iz bele fine tkanine je prepeljan krasno z zlatom vezen modre, okoli vratu se ovija robec iz težke svile v krasnih orijentalskih barvah; okoli pasa ohlapno visi z dragulji okrašen sklepanec, ki je na sponi okrašen s širokimi svilnatimi trakovi. Krilo je iz težke svile, čeveljčki pa krasno z zlatom vezeni. Razen teh je bilo navzočnih še kakih 30 vaških krasotic in kmetskih fantov v narodni noši, ki sicer ni bila tako dragocena kakor gori omenjenih dam, vendar nič manj slikovita. Bili so to ljudje brez izjeme vajeni težkega poljskega dela, kar je bilo lahko spoznati po njih zagorelih rokah. Stali so za našimi stoli: prava podoba čvrstosti, iz njih pa je odsevala odkritosrčnost in zvestosrčnost. Prišli so več milj (angl.) daleč, da so pozdravili angleške goste in jih okitili s šopki cvetlic. Ta čin vljudnosti so izvršili s prirojeno jim ljubkostjo in veliko prisrčnostjo na ta način, da so najprvo dali šopke našim damam, potem pa še okrasili gumbnice gospodov.
Poslovili smo se s prijaznim stiskanjem rok, ko so odhajali na svoja domovanja, kamor so nekateri dospeli komaj do polnoči.
A še drugo presenečenje smo doživeli na Bledu. Po banketu se je uprizoril ples, katerega so se razen že omenjenih dam udeležili tudi nekateri domačini, ki so doma v obližju Bleda. Ta prijetna zabava je trajala do zgodnjega jutra.
Drugi dan smo odpotovali. Po kakih 5 angl. milj dolgem predoru skozi Karavanke smo dospeli v 10 minutah na Koroško. Že dopoldne smo se pripeljali v Celovec, kjer so nas pričakovali zastopniki oblastev, ki so nas spremili do ladje, s katero smo se peljali čez Vrbsko jezero.«