Anka (Branko Jeglič)
| Anka. Branko Jeglič |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Lahek veterček je pihljal črez polje,. Valovi bodre Soče so hiteli za vetrom. Temni oblaki so se podili nad nami, kot ob hudi uri.
Sedel sem na obali in gledal v valove.
Spomini na daljne, pretekle dni so mi vstajali kot goreče solnce izza gora, jaz sem bil pa v temni megleni noči. Spominjal sem se onega časa, ko smo sedeli ob Soči vsi veseli in zadovoljni, po gajih so peli kosi, po nebu so letale lastovke, solnce se je potapljalo v furlansko ravnino in mi smo prepevali:
»Soča voda je šumela,
mesec je na nebu s’ jal ...«
In Soča je odgovarjala na našo pesem s svojim žuborenjem in šumljanjem. Naša srca so plavala v radosti in zadovoljnosti.
No, Soča, ali se poznamo sedaj?
Ni kosov, ni gajev, ni veselega petja, ni — veselega srca, sam sem pil ob Soči in tožila sva si vsak svoje gorje.
Valovi so hiteli mimo, vedno dalje, dalje v sinjo Adrijo in vsak mi je nekaj zašepetal:
»Koliko krvi je med nami!«
»Koliko mrtvih trupel!« —
»Kako pusti so ti kraji!«
»Kakšne so vasi!«
Vsak je imel svojo tožbo, še obal je govorila.
»Kje je moj ponos, ki me je prekoračil, kakor nebeški obok, po katerem so se vozili moji občudovalci, kje si, kje si!«
Leži v Soči — razdejan, enak valovom.
Zapazil sem zopet celo vrsto kavern in stopilo mi je pred oči življenje v njih. Spomnil sem se raznih pravljic, ki pravijo, da so nekoč stanovali ljudje po pod zemeljskih jamah. Moj Bog! Ali nismo bili tudi mi kot levi v svojih brlogih, kakor divje zveri, ki se koljejo med seboj.
Vstal sem in šel ob obali.
Kupi streljiva, granat, šrapnelov ... no, to je, to je tisto grozno orodje krute smrti. Pa zopet kaverno in municija; držal sem se za glavo in hitel dalje.
Prišel sem do nizke barake ... Slišal sem petje. Ves sem bil začuden, kdo poje ta tako veselo.
Pogledal sem skozi okno.
Petje je vtihnilo.
Odprla so se vrata, skozi nje je stopilo mlado dekle, raztrgano in umazano.
»Kaj bi radi?«
»O ničesar! Le pogledal sem, kdo tako lepo poje.«
Zarudela je in pogledala sramežljivo v tla.
Njeno petje se mi je zdelo v tej samoti, v teh grozotah res nekaj nenavadnega, nevsakdanjega. Res, to je značilno pri nas, da se iz razvalin razlega veselo petje.
»Ali Vas ni strah, ko ste sama?«
»Si ga preganjam!«
»Kako?«
»S petjem.«
»Zakaj ne pojete več?«
»Ker me ni več strah!«
Molčala sva nekaj časa in se ozirala po obali.
»Zakaj stanujete tu?«
»Hišo so podrli, drugod ni barak za nas, pa smo prišli sem.«
»Pa je nevarno tu! Tu je mnogo streliva!«
»Za to nam ni mari!«
»Anka, Anka! Anka!« je priletel mal fantek k njej.
»To je moj bratec, veste.«
»Anka ste?«
»Da,«
»Zato je zapisano na baraki »Vila Anka.«
»Da, to so zapisali fantje, ko so prišli vasovat. Pa sami starci so bili, suhi, bledi in njihovi glasovi so bili hripavi. Zapeli so mi:
Soča voda je šumela,
mesec je na nebu s’ jal ...
Za spomin so zapisali: Vila Anka.
Ali ni žalostno! Ko slišim to pesem, sem ginjena. Najljubša mi je ta pesem. Nekdaj sem si mislila, kako lepo bi bilo, stanovati pri Soči. No, zdaj sem pri njej! Pa zapojem to pesem, da preženem žalost in sem zopet vesela.« —
»Ali ste sami tu?«
»Ne, tale bratec še in mati!«
»Očeta nimate?«
»Ne, je umrl, a še štiri brate imam tam za gorami, pri tisti reki tam doli. Tam se bojujejo!«
Spomnil sem se zopet na podoknico.
»Pa si niste nikogar izbrali?«
»Ne.«
»Zakaj pa ne?«
»Eden, pa ne več!«
»Zakaj pa tistega enega ne.«
»Tisti eden ... je padel.«
»Pa zdaj?«
»Nikogar več! Doma bova ostala z bratom. Kadar se mi bo tožilo po njem, bom šla na njegovo gomilo.«
»Ali veste, kje je pokopan?«
»Tu blizu.«
Z njenega obraza je izginila vsa veselost, z njega je gledala resnoba in žalost. Srce ji je utripalo močno ob misli nanj. Oko se je porosilo, ko se je spomnila, da ga ni več.
Izza temnih oblakov je prisijalo solnce, vroče in pekoče.
Šel sem dalje.
Oziral sem se in poslušal, a petja ni bilo več slišati. Obmolknila je. —
Zdelo se mi je, da je bila vesela, ko je vedela za njegov grob in je lahko pomolila na njegovi gomili.
Kaj pa oni, ki jih ne poznajo, ki ne vedo, kje ležijo, kje sanjajo svoj poslednji sen, kje gnijejo njih zemeljski ostanki.
Videl sem mnogokrat, kako je klečala mlada deklica pred podobo Matere Božje in molila:
»O Mati usmiljena, Mati dobrotljiva, če je že bila božja volja, da je izdihnil moj dragi, če sem že tako nesrečna, da sem ga zgubila, povej mi vsaj, kje leži, kje počiva, da pojdem na njegov grob in pomolim za njegovo dušo. Vsaj to mi povej, draga Mati Božja!«
In črez nežno lice je zdrknila gorka solza ljubezni.
Take misli so se mi podile po glavi, ko sem videl na tisoče zanemarjenih grobov, ki niso bili več grobovi, ampak le kup zemlje in na njih zasajen strohnel križ, ki je čas že izbrisal na njem vse sledove imen. Koliko je bilo takih grobov!
Te misli sem zapazil tudi v očeh Anke Znala je ceniti, koliko je vredno, da ve, kje je njegov grob, ker je videla vsak dan na tisoče nepoznanih. Prebirala je napise na izpranih križih. Enega sem tudi jaz pogledal .... drugega .... tudi izbrisan .... pri tretjem sem lahko malo bral. Spoznal sem nekaj imen, proti koncu je bilo še nekaj drugega napisanega; ime ni bilo, številka — dvajset in beseda: Neznanec. — Niti imen niso vedeli! — Hodila je večkrat tja in krasila — tuje grobove.
Nekoč sem jo vprašal:
»Kdo krasi te grobove?«
Molčala je nekaj časa, potem je rekla:
»Jaz!«
»Zakaj?«
»Smilijo se mi, ker so tako zapuščeni!«
Molčala sva.
Večkrat sem jo videl, ko je molila na znanem grobu. Njen obrazek je bil bled, oči rdeče obrobljene in k nebu povzdignjene, ročice sklenjene in na ustnicah je živela goreča molitev. Takrat je bila v pogovoru z njim. Tiho sem se splazil k njej in jo opazoval.
Pokleknila je.
»Ti Bog, ti si mu dal ljubezen do domovine v srce, ti si ga navduševal, ti si ga naredil za mučenika. Zal mi je po njem, srce mi ga je želelo vedno, vedno, od prvega trenutka, a rajši sem zapuščena, osamela, kakor da bi zatajil svoj narod.«
Obrisala si je oči.
»Bog mu daj sveta nebesa, ki je žrtev našega robstva in gospodstva tujcev.«
Vstala je in šla.
Čudne so se mi zdele zadnje besede in šel sem k grobu. Bral sem napis:
»Kako te ljubilo je srce materino, kako ti rad imel izbrano si nevesto; zapustil vse si le za domovino, le njej ostalo ti srce je zvesto!«
Šel sem za njo.
»Kje ste bili?«
»Na grobu!«
»Kaj vam je povedal novega?«
»Prosila sem pomoči za naš narod, on je bil njegov mučenik. Zanj naj prosi Bog, ne zame!«
»Mučenik? Kako?«
»Ustrelili so ga!«
»Zakaj?«
»Ker je bil Slovenec. Hotel je zbežati skozi Italijo v Srbijo. Zato je moral umreti.«
»Svoje brate naj bi sovražil in služil svojemu sovražniku — zatiralcu?«
Zvedel sem, kar sem hotel.
Vedno plemenitejša se mi je zdela Anka, vedno bogatejša, vedno lepša se je odkrivala pred menoj; pravo slovensko dekle.
Kolikokrat se te spominjam, draga Anka!
Kolikokrat te vidim pred očmi. Kolikokrat te želim zopet videti, ti vzor dekleta! Velikokrat sem mislil nate in nehote sem sam sebi povedal:
»Ko bi bile vse take kot tvoj ženin in ti!«
Tedaj bi bili vsi en človek, krepak in možat.