Anka
Zofka Kveder
Pred dolgimi leti napisala Kopriva.
Izdano: Edinost 24/51b; 1899
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Hudo je biti pozabljen in zapuščen od vseh. In tako je Nosanovi Anki. Stara je, sključena in upognjena, obraz ji je poln brazd. Koža rujava, lasje sivi. Hodi ob palici, sliši malo in kadar nese skorjo kruha, ki ji jo je kdo podaril, k ustom, tresejo se ji roké kakor vrba ob vodi, kadar jo maja veter. A ni bila vedno taka. Stari ljudje vedó še povedati od lepe Anke. Da, lepa je bila nekdaj ta stara, sključena Anka. Črni lasje so obrobljali poln obraz in dve očesi sti se iskrili pod čelom, črni kakor noč in žareči kakor iskre. Ugajala je Anka fantom, vsaki je rad pogledal za njo, ko je šla po vodo ali nesla moko v malen. Tudi županov sin se je zagledal v njo. Očetu ni bilo všeč, saj je bila Nosanova Anka hči kajžarja, a kako doto naj dobi iz kajže! Pa mladi ni vprašal dosti za to, je-li očetu prav ali ne. Anka je bila lepa, mlada, rad jo je imel in tudi ona njega; kaj se hoče več?! — Pa prišlo je drugače. Ni bilo dolgo in ljudje so si jeli šepetati to in ono o Nosanovi Anki in županovem sinu. Anka je postajala bleda in ni šla več toliko mej ljudi kakor prej; tudi županov Tone ni več takto glasno ukal zvečer po vasi, niti tako ponosno stopal v nedeljo od cerkve, kakor je bila prej njegova navada. In ljudje so govorili, govorili tako dolgo, da je čul tudi oče župan kaj in kako. Ravno v nedeljo popoludne je bilo. Župan je slonel na oknu in mislil, koliko bo pšenice, in kako se obnese letina; hlapec in dekla sta se pa pogovarjala pred hlevom o Tonetu in Nosanovi Anki. Veter je pihal in odnašal glasove proti hiši, da je čul tudi župan, kaj se menita ta dva. Grozna togota se ga je bila polastila, skočil je od okna kakor bi ga pičila strupena kača in predno sta ga dekla in hlapec opazila, stal je pred njima. In kak! Vročega lica in peneči se od jeze je prijel hlapca za roko in ga stresel, da jo le-ta zaječal bolesti. »Ti presneto seme, druzega dela nima, nego obirati in opravljati, precej se mi izpravita iz hiše, še nocoj, take sodrge ne potrebujem pod mojo streho!« tako je kričal župan in mikastil hlapca, ki izprva ni vedel za kaj gre. Nič ni pomagalo, da je zatrjeval, da je le čul od ljudi, da ne ve, če je res; vesel je bil nazadnje, da ga je gospodar izpustil. Pobral se je v hlev, kjer je že dekla stala pri jaslih in se trla strahu. Župan je pa zavil na vrt, kjer je pri čebelnjaku sedel Tone; pogledal ga je preteče in mu siknil: »Z menoj v kamro«, potem pa zopet krenil proti hiši, ne da bi se še enkrat ozrl na sina. — Kaj sta imela tedaj oče in sin v kamri, ni vedel nihče. Včasih se je čul v hlev kak jezen, gromeč odmev, a hlapec in dekla si nista upala blizu, da bi bila slišala kaj več. — — —

Drugi dan pa je moral hlapec napreči konja in oče in sin sta se odpeljala na Grič, kakih par ur od Raven. Ne eden, ne drugi ni zinil besede; ogibala sta se s pogledi in njiju obraza sta bila mračna in temna. Na Griču sta ustavila pri Strletovih. To je bila imovita hiša, kjer so imeli hčer, ki ni bila lepa, niti več mlada, a zato jo bila edina in podedovati je imela nekdaj vse premoženje starega Strleta. Župan je bil dober prijatelj Strletov in vedel je, da bi poslednji rad dal svojo Leno njegovemu Tonetu. In župan ni dolgo iskal besed in zmenili so so kmalu. Tone je nemo sedel za mizo in drobil kruh med prsti; dotaknil se ni ni vina in svinjetine, ki jo je Lena postavila na mizo. V štirih tednih naj bo poroka, pri županovih potrebujejo snahe, ki bi pomagala sedaj na delu. In tako je bilo tudi. V štirih tednih so imeli pri županovih nevesto. Tone se ni brigal ne za njo, ne za očeta; govoril ni skoro nič. Zjutraj je ustajal in nemo odhajal na polje in zvečer je legal na klop na vrtu in jezno zrl pred-se. Ni se menil za nobenega; le ko mu je soseda povedala nekoč, če še ne ve, da ima Nosanova Anka dete, pogledal jo je jezno, da se je umaknila v vežo, potem pa šel v kamro in tisti dan ga ni videl nihče več. Anke ni videl več, kar je šel snubit na Grič. Ogibal se je on nje in ona njega. Ona je hodila okoli po dninah in včasih je jemala tudi otroka seboj; za vsa pikra vprašanja in zabavljice ni imela odgovora. In v jeseni ji je umrl tudi otrok; sama je šla za krsto; oče njen ni mogel, bolele so ga noge, in druzega človeka ni imela. Nekaj časa je molila na grobu, o mraku pa se j vrnila domov. Ko se je storila noč, korakal je nekdo med grobovi, pokleknil tamkaj, kjer so pokopali Ankino dete, in molil. Dolgo časa je bil na pokopališču; še le ko so jele zvezde otemnevati, je ustal in odšel proti vasi. Bil je županov Tone.

Minolo je par mesecev. Sneg je kril dol in plan in burja je brila krog oglov. Pred županovo hišo je stal tu in tam kak otrok in zdaj pa zdaj je stopil kak prišlek v vežo. Mrliča imajo. Tone leži na odru. V gozdu se je prehladil in v par dneh je bilo po njem. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, poklical je očeta in dejal: »Pošljite po Anko!« Pa oče se je mračno obrnil in ni poslal. Prišel je duhoven s sveto popotnico. Tone se je spravil z Bogom in umrl. Anke ni videl več na tem svetu.

Dosti je bilo kropilcev in tudi Anka je prišla. Župan jo je sicer pogledal z jeznim očesom, a ona se ni zmenila za to. Vzela je vejico in pokropila ž njo Toneta, ki je ležal tu, bled — mrtev. Ni se jokala, čemu solzé! Saj pač ni treba, da jih vidijo ljudje. Za pogrebom je šla tudi zadnja; čakala je tam pri zidu, da so odšli ljudje s pokopališča in potem je vrgla tudi ona pest prsti na gomilo Zupanovega Toneta.

In od tedaj je sama, zapuščena. Ne dolgo potem so jej pokopali očeta; hišico je morala prodati, da je bilo za pogreb in kar je pobrala bolezen. Služila je, ali pa hodila na dnino, dokler je še mogla, a sedaj — berači. Nikdo ne vpraša nje, nikdo se ne zmeni, je-li jo muči glad, je-li jo trese mraz. Otroci se norčujejo iz nje in stari ji dajo kedaj, da ogloje, če je ostalo kaj zelja ali krompirja v skledi. Ne pogreša je nikdo. — Bog zna, se-li najde usmiljena roka, ki ji zatisne oči, zmoli-li kaka duša očenaš na grudi, pod katero bodo počivale njene kosti! Bog zna! Saj je nje osoda taka, da je zapuščena — pozabljena.