Antikrist
| Antikrist Vilko Mazi |
| |||||||||||||
Tisto popoldne, ko so se drenjali koleslji in avtomobili po zeleni Poljanski dolini in so romale deputacije na Visoko, da se poklonijo v imenu naroda širokozaslužnemu sedemdesetletniku, sem počival v mehkem resju na Golovcu in prebiral slavnostno številko »Slovenskega Naroda«.
Pisali so o literatu in politiku, o advokatu in županu, o lovcu in turistu, skratka o možu s stoterimi zmožnostmi in tisočerimi zaslugami. Napisali so dolge kolone pestrih spominov in vse je pričalo, da je bogatega gradiva za debele knjige.
Niso pisali vsi in ne vsega. In vendar sem bil vesel tega šopka, morda ne manj nego sam jubilant. Vesel pa sem bil zavoljo tega, ker mi je govorilo iz tega šopka, da vendar nismo tako »črno-nehvaležen« narod, kakor smo se bili razkričali daleč po svetu. Doslej nam je bila navada, da smo se kosali za prvenstvo, kdo bo pocedil najgrši pljunek na najboljšega moža. Še grob nam ni bil posebna ovira ...
Ali naj nam pomeni Tavčarjev jubilej svetli mejnik te žalostne dobe, pot v spodobnejše čase in razmere? Ali je bil samo slučaj, eden med tisočerimi? — Misel je gonila misel, dvom in unanje v prečudnem, nerazrešenem kaosu ...
Nehote sem se spomnil zgodbe iz daljnih dni. Morda po psihološkem zakonu istočnsnosti, ali vrag znaj kako. Da se je nisem spomnil teden dni poprej! Ali se ne bi bilo spodobilo, da bi prispeval i jaz za slavnostno številko s kako »originalno drobtino?«
Imel sem pač najboljšo voljo, ali take »drobtine« ni bilo od nikoder, dasi sem jo iskal po vseh kotih svojega spomina. Tipal sem v tem čudovitem mehanizmu možgan po raznih vezeh. od zavinka do zavinka, od stanice do stanice. Tupatam sem naletel na predalček, ki je nosil napis Tavčarja, ali Emil Leona V predalčkih pa so bile samo take stvari, ki sem jih kdaj bral iz knjig, iz revij, ali iz dnevnikov, ali pa sem jih čul v družbi ob tej ali oni priliki. Nobene »originalne drobtine«. Čemu bi pisal o stvareh, ki jih drugi bolje poznajo nego jaz! Nikoli nisem govoril s Tavčarjem, odkod naj vzamem osebne spomine? — In pero je ostalo na tintniku.
Tisto popoldne pa se mi je pobudila čisto nova pot. Od slavnostne številke je mahoma planilo kakor iskra, seglo je od tilnika do čela kakor z nevidno roko in mi pokazalo misel, ki me je vprašala:
»Ali nisi začel s feljtoni v »Narodu?« — Pred petnajstimi leti? — Kot študent? —«
Zaneslo me je po tiru, ki se je že globoko ugreza1 v pozabnost, in odprla so se mi vrata davnega spomina.
Takrat sem stanoval pri kanonikovi sestri. Prvo leto v gimnaziji. Prišel sem iz kloštra v klošter. Vprašal me je kanonik, če me veseli štola in oltar? Jaz pa pod Bogom nisem imel večjega veselja in sem odgovoril, kakor sem mislil.
Gospodinja je bila mlada s trdo brazgotino pod usti in grabljivega pogleda. Dobro je kuhala in mnogo govorila, o Bogu in cerkvi in večnem življenju. Razumela sva se kakor mati in sin. Če bi mi bila rekla, naj skočim v ogenj in ji prinesem žerjavice, bi ji bil prinesel celo perišče. Radovoljno bi se bil opekel zanio in bi bil ponosen na uslugo in bolečine.
Poslala me je v trgovino. Ne vem več po kaj? Samo to, da sem prinesel tisto stvar zavito v časopis in ji izročil še drobiž. Ona pa je zardela strašno užaljena, oči so grozile in okoli brazgotine se je nabralo vse polno brazdic in gubic.
»Nesi nazaj in povej, da pri nas ne maramo antikrista!«
Nisem je razumel. Stal sem pred njo v očitni zadregi, kakor okamenel, brez besede.
»Pa saj ga tudi drugim ni treba,« se je premislila. Hlastno je pograbila ovitek in mi pokazala debele črke »Slovenski Narod«.
»Vidiš, to je antikristovo delo. Nobena kača ni tako strupena, kakor so vse te besede od prve do zadnje. Antikrist jih piše, liberalec Tavčar, prvi za Luciferjem. Fej!« In zatlačila je časopis v ogenj in si je šla umivat roke ...
V nedeljo sva šla pod Rožnik. Pokleknila sva pred lurško kanelico in molila k Mariji. Tako, kakor da ni tam hladan kip, ampak prečisto živlienje vbeli halji, z modrim pasom in pentljo, z dolgim paternoštrom med ozkimi prosojnimi prsti. Ko sva se srečala, sem zagledal tam kraj ceste kos »antikrista«. Planil sem tja ter poteptal pohujšljivi papir s tako strastjo, kakor sem pobijal par let poprej gade pri Doltarjevi žagi v Črnomlju. Gospodinja pa me je šla pohvalit h kanoniku.
Potekli so meseci. Takrat mi je prišel v roke prvi zvezek Tavčarjevih spisov. Ne vem več, ali sem ga dobil v knjižnici ali od sošolca. Bral sem, kadarkoli sem utegnil. Nič nisem skrival, zakaj prepričan sem bil, da ta Tavčar ni tisti »antikrist«, ki piše »Slovenski Narod«. Najbolj so me mikale povesti »Med gorami«. Mnogokdaj je bilo še preučeno za moj šibki razum, ali toliko sem razsodil, da je lepo in vredno branja. Čim pazljiveje pa sem bral, tembolj mi je postajalo vse domače, znano, živo, podobno ljudem, ki sem kdaj živel med njimi. Odprla so se vrata mojega kloštra in pokazal se mi je zopet svet. Po svetu pa je hodilo nekaj z mehkimi koraki kakor na krilih. Na vse strani je sipalo lepoto in bogastvo, luč in toploto. Takrat še nisem vedel, da je to umetnost, ritem, prozoren pajčolan nadsvetnosti. Samo dvigalo me je, obkrožalo z nedoumnimi slutnjami. Kolumb ob oceanu ...
Opoldne sem se vrnil iz šole. Namesto kosila sem našel na krožniku Tavčarjevo knjigo.
»Tvoj delež!« je rekla gospodinja.
Debelo sem pogledal.
»Antikristu se zahvali!«
»Antikristu?« sem pomisli v sramu.
»V nobenem stavku ni bilo antikrista,« se mi je upiralo v gnevu.
Ona pa, je pripomnila:
»Zato hodiš ob nedeljah na Grad namesto v Šenklavž k nauku.«
Kdo ji je to povedal? Molčal sem, ker je govorila resnico. Lagati pa nisem znal ...
Prinesel sem kanoniku spričevalo. Ni bilo slabih redov. On pa je počasi podrsal z zobmi po ustnicah in je vprašal čisto mirno?
»Ali te ne veseli več, kakor si kazal?«
»Ne.«
Pameten mož je bil in se ni razburjal.
»Ne da se siliti in tudi ne sme. Zato se obrni, kamor te vleče!«
In še roko mi je dal in prijazen adijo. Torej prav ganljivo slovo ...
Začela se je mizerija na vse kraje. Samo tiste lepe misli so ostale z mano. Življenje pa je bilo trdo, grenko in grozno. Kadar pa je bilo najhuje, je zahodilo po svetu z mehkimi koraki, kakor na krilih. In me je dvignilo od dna ter me peljalo skoz lepoto in bogastvo, luč in toploto ...
Takrat sem poslal »Narodu« prvi feljton. Pozabil sem na »antikrista«, ki je ostal v kloštru, in domislil sem se ga šele tisto popoldne, ko je romal narod na Visoko, da se pokloni najzaslužnejšemu možu med nami!