Po tebi kličejo glasovi mili,
Predragi, ki v prezgodnjem grobu spiš!
O radi bi te zopet prebudili,
Al, oh, zastonj doné, — in ti molčiš.
Tvoj vertec — družba svetega Mohora —
V pomladi novi spet poganja cvet;
Pa še se v žalosti topiti mora,
Ker več se ne prikažeš na njen svet. —
Al — še živiš! Tvoj duh v prostorih ziblje
Zbujenih se, k življenju vse budí,
V spominu tvojem se verší in giblje
Veselo petje pomladanskih dní.
Med dela tvoja milo se razliva
Nam v radost novih časov solnčni žar;
Krasnejše dan za dnevom se odkriva
Tvoj vsem Slovencem zapuščeni dar.
Svaritve tvoje pa so rajsko cvetje,
’z njih dihal bo zanamcem večni mir,
Kot iz kerubskih strun nebeško petje;
Blagote dela tvoja so izvir. —
Vladarji naj se slave veselijo,
Katero zgodovina shranja njim:
Pa tud udarci zvezde jim temnijo,
Ki težki bili so zatiranim.
Naj vojskovodje venčajo si čela,
Naj lavor njih stoletja zeleni:
Na veke tudi tožijo kerdela,
Ki prelivala so nedolžno kri.
Drugač pripravlja z deli duh si slavo,
Ostane nezvenljiva vekomaj,
V neskončno dviga se od tod višavo,
Razliva z rajskim svitom se nazaj.
Očetje naši gore in doline
So Večnemu okinčali na čast.
Pognala kal je slovstvene ledine,
Razvija rajske se pomladi rast!
In tu živí tvoj duh, v prostorih ziblje
Zbujenih se, k življenju vse budí;
V spominu tvojem se verší in giblje
Veselo petje novih lepših dni!
Doné za tabo vedno glasi mili,
Predragi, ki v prezgodnjem grobu spiš.
Nenéhoma te bodejo slavili,
V slovenskem rodu večno ki živíš!
Živíš na veke — in slaviti mora
Te Slave matere najzadnji sin,
Kot družba bode svetega Mohora
Slavila brez nehanja tvoj spomin!
