Apres nous le deluge (Slovenski narod)

Apres nous le deluge.
Lajoš
Izdano: Slovenski narod 11. in 12. februar 1892 (25/33–34)
Viri: dLib 33, 34
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V dno

I.Uredi

Prijeten polumrak se je razširjal po sobani. Ona, lepa kakor mlado jutro, sedela je na divanu, podpiraje si nežno glavo z belo ročico, gledala je njega, ki je popravljal ogenj v kaminu.

»Da, milostna, ponavljam še jedenkrat,« prične Giovanni znova, ko je popravil ogenj, »jedna najostudnejših lastnostij je nehvaležnost. Črna mora biti duša in črno mora biti srce onega, ki bi dobrote z nehvaležnostjo vračal.«

Ona se mu je smejala, smejala tako, kakor se smeje odraščenec detetu, če kaj neumnega pove.

»Ali res mislite, da so le zli ljudje nehvaležni?« odvrne mu mehko. »Tudi blagi, plemeniti značaji plačevali so čestokrat dobrote z nehvaležnostjo. Vam li povestnica ne podaja obilo vzgledov? Potrpite, signor Giovanni, tudi Vam se utegne tisto pripetiti. Nazori Vaši so lepi; a ne zabite, kaj pravi Goethejev Mefisto:

Grau Freund ist alle Theorie
Und grün in nur des Lebens
Gold'ner Baum

»Kadar se Vam bliža izkušnjava v kakeršni koli obliki; bodisi kot denar, visoka služba ali pa kot ženska, ta čas, signor Giovanni , ta čas se spomnite najinega današnjega govora.« – »Vi ste mladi, neizkušeni,« nadaljevala je po kratkem molku ter poželjivo upirala vanj oči; svetile so se ji, kakor mački, kadar misli na plen, – »neizkušeni ste in sveta ne poznate. Svet govori drugače nego ravna: na jeziku med, v srcu strup, na obrazu dobrota, v mislih srd. Glejte ljudi, opazujte jih. Kaj jih vodi? Sebičnost! Na obrazu Vam berem gnev. No, signor Giovanni, ne žalostite se radi tega. Svet je tak: vara in hoče biti varan. Povejte jim resnico! Smejali se Vam bodo. Recite stari koketi, da je stara, grdi, da je grda, tej, da ima velik nos, oni, da ni vitke rasti ... kamenali bi Vas. – Ne, Giovanni, bodite pametni. Ne dajte se slepiti s frazami. Uživajte, svet to zahteva, ponuja Vam obilo veselja. Iztegnite roko po njem. Ne skrbite, kaj potem. »Apres nous le deluge!« 

Govorila je milo, kakor mati svojemu otroku, kadar ga uči ubogljivosti. – In Giovanni? Molče je slušal nje besede. Mlad je bil – komaj 20 let – in neizkušen; poln idealov veroval je v svet in njega dobroto. Bil je plemenit značaj, pa prezaupen. Gojil je plemenita čustva, čiste ideale, pa, glej, visoka, izobražena gospa Irena S, soproga bogatega, pa precej starega svétnika, podirala mu je te ideale, kakor podira zidar oder, – ko je poslopje gotovo. Podirala mu je njegove ideale, namenoma, po načrtu. A Giovanni ni tega opazil. Občudoval je Ireno, bila je lepa, duhovita, prijazna ž njim, siromašnim domačim učiteljem, ki je jedel nje kruh, učeč nje jedino pasterko.

In Irena? Všeč ji je bil mladenič takoj, ko je prišel v hišo, rada se je razgovarjala ž njim, rada upirala pogled v njegove temne oči. Kmalu si je morala reči, da ga ljubi, strastno ljubi. Koprnela je po njem, a dobro je vedela, da so ji to kmalo ne posreči; Giovanni je bil prepošten, nepokvarjena duša njegova. Sramoval bi se samega sebe, ako bi si moral reči, da gleda po soprogi svojega dobrotnika. Irena je dobro poznala to dušno stanje. Vedela je, da je lepa, da jo Giovanni občuduje; pa znala je predobro, da mora poprej omajati njegove nazore, streti v prah njegove ideale – potem bo Giovanni njen. To spoznanje dalo ji je moč zakrivati vsaj deloma svoja čustva in delovati v dosego svojega namena. Posrečilo se ji je: zmedla je Giovanniju glavo, vlila mu v dušo dvom, strla mu ideale. Danes podreti je mislila zadnji steber.

Nastal je mrak. Služkinja prinese svetilko.

»Zakaj molčite,« prekine Irena molčanje, ko je služkinja odšla. »Ali sem žalila Vaša čustva?« 

Kakor nehoté položila je svojo roko na njegovo ramo. Skoro da ni omahnil; duhovi, klicani po Ireni, bili so na straži, njihovo moč čutil je Giovanni. Gledal je okoli, kakor bi iskal pomoči proti skrivni preteči nevarnosti. Obrnil se je proti Ireni, gledal ji v oči. – Sklonila se je k njemu, ovila roko okoli vratu, strastno ga pritiskala k sebi; po sobi doneli so umirajoči glasovi: »Apres nous le deluge.«

II.Uredi

Zunaj mesta imel je svetnik S – lepo vilo. V poletnem času je v nji bivala družina njegova, a on sam je le po jedenkrat na teden prišel na obisk; ostajal je v mestu v pisarnici.

Tudi v tem letu preselila se je Irena s svojo pasterko na deželo. Letos prišel je tudi Giovanni. Druga leta odhajal je na počitnice domov, a letos je pozabil na dom. Vroči Irenini pogledi so ga oslepili, njeni poljubi mu zatemneli ves razum.

Življenje jima je bilo lepo, sladko. Dnovi so bežali, ko ure.

Da bi bilo temu kdaj konec, niti mislila nista. Dan za dnevom čutila sta se varnejša in bila zato tudi manj oprezna; pa Nemesis vzbujala se je iz trdnega spanja.

Bil je krasen dan. Solnce se je poslavljalo; zadnji njegovi žarki poljubljali so bele vrhe visokih gora.

Na vrtu v hladnici sedela sta Irena in Giovanni.

»Čelo ti je mračno in obraz ti je bled, mon ami«, reče z mehkim glasom Irena ter ljubkuje Giovannija z roko. »Ali si bolan?« upraša skrbno.

»Ne, Irena, nisem bolan, le čudna misel mi je prišla na um in ne morem se je znebiti«, odgovori Giovanni.

»In kaka je ta čudna misel«, upraša Irena.

»Mislil sem, koliko časa me bodeš še ljubila in kakšen bo konec najine ljubezni«, odgovori tožno Giovanni.

»Koliko časa te bodem še ljubila? Zmerom, večno«, odvrne strastno Irena ter se ga oklene okolu vratu. »S teboj živim, s teboj umrjem. Kaj mi mari življenje brez tebe. In konec? »Apres nous le deluge!«

»Da, prav govoriš! Apres nous le deluge – proč skrbi. Živimo sedaj – »za nami pa – potop«, prijel jo je okolu pasa ter ji vroče poljubljal usta in oči.

»Oni monsieur, apres nous le deluge – a prej pa račun«, zadoni sonoren glas skozi odprto okno hladnice – bil je soprog , svetnik S–.

Kakor bi strela udarila, planeta Irena in Giovanni kvišku; a bilo je prepozno! Glas in obraz smrtnorazžaljenega soproga pričata dovolj, da tu ni izgovorov, ne milosti.

»Vi ste hraber, signor Giovanni«, pretrga svetnik z uničujočim glasom nastali molk, »pričakujem, da pokažete isto hrabrost na drugem kraju. Na svidenje jutri pri sestanku. Giovanni odide.

»A vi gospa, potrudite se v svojo sobo, katere nimate zapustiti, dokler drugače ne ukrenem«. Rekši te besede obrne se svetnik zaničljivo v stran odide počasi.

III.Uredi

Giovanni nastanil se je v hôtelu. Dobil je priči. Formalitete bile so kmalu končane: trikratna menjava krogelj, distanca 15 korakov.

Giovanni je bil s pogoji zadovoljen.

Potem uredi svoje stvari, piše materi, proseč jo odpuščenja.

Nato gre k počitku, a spati ni mogel. Preteklo življenje stopalo mu je pred oči. Poštenost se mu vzbudi in ko zaspi proti jutru, ima rosne oči.

Tudi svetnik S – je imel zelo nemirno noč. Pisal je na večer svojo oporoko, volivši vse premoženje svoji hčerki; Ireni odkazal je le malo rento.

Dolgo je še hodil po sobi, slednjič legel je k počitku, dobro vedoč, da ima drugo jutro miren biti, če hoče zmagati.

Mej tem je pa Irena v svoji sobi jokala in kakor brezumna letala po sobi. Ljubezen do Giovanija napolnila ji je dušo s strahom za njegovo življenje. »Sklenila je drugi dan zapustiti sobo, slediti soprogu na bojišče in se mogoče preprečiti dvoboj.

IV.Uredi

Uro hoda od sodnikove vile bil je majhen gozdiček. V sredi je bil skoro prazen prostor. Tu se je imel vršiti dvoboj.

Drugi dan ob 5. uri zjutraj pripelje se Giovanni s svojima pričama na določeni prostor, pet minut za njim svetnik S – in njegovi priči. Gospodje se molčé pozdravijo. Bilo jim je malo tesno pri srci, kajti znali so, da se čez malo časa le jeden nasprotnikov živ v mesto povrne.

Giovanni je bil razburjen, poznalo se mu je, da je slabo spal. Svetnik S – je bil miren, razgovarjal se je s svojima sekundantoma in z zdravnikom.

Priprave za dvoboj so se pričele: priče odmerijo prostor, nabašejo samokrese. V petih minutah je bilo vse gotovo. Brez odloga se postavita nasprotnika na odločena prostora.

Svetnik S – je imel prvi ustreliti.

Počasi vzdigne roko in meri, dolgo meri. Videlo se je, da hoče dobro zadeti; slednjič sproži. Strel se razlega po gozdu, vmes se čuje ženski glas, bila je Irena, a prišla je prepozno. Giovanni ležal je s prestreljenimi prsi na tleh.

Priče in zdravniki pristopijo. Obraz Giovannija je bil smrtno bled, oči je imel zaprte, v roki je krčevito stiskal samokres.

Po kratki pa natančni preiskavi izjavi zdravnik, da je tu vsaka pomoč zaman, ranjenec da ima le malo minut živeti.

Zaveže mu za silo rano in skuša ranjenca vzbuditi iz nezavesti. Po kratkem odpre Giovanni oči in se ozre plaho.

Ko Irena – ki je ves čas klečala ob Giovannijevi glavi – zapazi, da se Giovanni zaveda, začne ga s sladkim glasom klicati: »Giovanni!« 

Giovanni jo pogleda, spozna jo, zasmeje se ji in zadnje besede so bile : »Irena – apres nous le deluge.« 

Izdihnil je svojo dušo, srce njegovo je nehalo bíti.

Z divjim krikom zgrudi se Irena poleg njega.

V.Uredi

Drugi dan so Giovannija pokopali. Tiho in mirno brez pogrebcev pomikal se je sprevod proti bližnjemu pokopališču.

Mej tem pa je v mestni blaznici mlada, lepa, a umobolna ženska bíla s pestjo ob mrtve stene in v jednomer kričala: »Apres nous le deluge, apres nous le deluge!«