Argonavti

Argonavti Dane Zajc

Spisano:	Pretipkal iz Argonavti 1999
Izdano:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Če je tvoj oče po naključju kralj in če si njegov najstarejši sin, potem si prestolonaslednik. To pa pomeni, da bo kraljevski prestol, potem ko tvoj oče umre, tvoj. Si torej naslednik očeta in naslednik prestola. Boš kralj, ko doraseš.

Pa ne verjamem, da boš res. Danes je kraljev čisto malo, komaj za eno kavno žličko, pa še tisti so bolj za parado kot zares. Drugačni kot v starih časih. V starih časih pa je bil kralj zares kralj. Bili so pravični in krivični kralji. Bili so pošteni in goljufivi.

Pelij že ni bil pravičen. Še celo pravi kralj ni bil. Saj ni bil prestolonaslednik, ampak samo polbrat pravega prestolonaslednika, Ezona. Vendar se je kar lepo povzpel na prestol in zavpil! "Jaz sem kralj!" Pa so se ljudje potuhnili pa so ga stražili njegovi oboroženci, in Ezonu ni nič pomagalo njegovo prestolonasledništvo. V Jolku je zavladal Pelij, Ezon pa je moral molčati. Ko se mu je rodil sin Jazon, je takoj objavil, da je Jazon umrl, priredil navidezen pogreb in postavil nagrobni kamen svojemu živemu sinu.

Bal se je, da ga zviti Pelij ne bi umoril.

Skrivaj je odnesel Jazona k modremu kentavru Mironu. Kentavri so bili nenavadna bitja, saj so imeli človeško glavo, trup pa konjski. Miron je torej vzgajal Jazona tako kot se spodobi za bodočega kralja.

Ko je bil Jazon star dvajset let, se je napotil v Jolk. Na poti je moral prebresti reko. Ko je zakoračil v vodo, je zrasla iz tal zelo nebogljena starka in ga prosila, naj jo prenese čez vodo. Jazon si jo je oprtal in jo nesel. V vodi se mu je sezula sandala. Hotel jo je poiskati, takrat pa je spregovorila starka: "Sem Hera, Zevsova žena. Pojdi naprej obut samo na eno nogo, ker je to znamenje, da boš zavladal v Jolku."

Odslej je Jazona ščitila in mu pomagala velika boginja, kateri je Jazon prirasel k srcu.

“Ko je Jazon stopil pred Pelija, se je kralj spomnil, da mu je bilo prerokovano, da ga bo vrgel s prestola človek, ki bo bos na eno nogo. Jazon je torej zahteval prestol zase, Pelij pa je upal, da se bo mladeniča mogoče le odkrižal.

Rekel mu je: "Vidim, da si mlad in močen, ampak kralji morajo biti tudi zviti in modri. Dobiš prestol, če mi prineseš zlato runo iz Kolhide."

Vedel je, kako težko je dobiti zlato runo in je upal, da bo drzno dejanje Jazona pogubilo.

Jazon je bil v škripcih. Junaška prigoda ga je mikala, ampak naj je obračal tako ali drugače, je vedel, da sam ne bo zmogel. Zato se je podal po Grčiji in pridobival slavne junake za svojo prigodo. Opisoval jim je nevarnosti in junaštva pa čudne in čudovite kraje, ki jih bodo prepotovali. Z zgovornostjo in s hvalo dejanjem, ki so jih junaki naredili v preteklosti, je pridobil petdeset grških junakov, petdeset najbolj slavnih Grkov tistega časa.

Potem je mojster Arg začel graditi ladjo. Ladja je bila čudež ladjedelništva. Imela je petdeset vesel, bila je lahka in gibčna. Po svojem graditelju je dobila ime Argo, kar pomeni "hitra". Hitrost je ladja potrebovala, saj je bila pred njo dolga pot.

Zdaj so začeli prihajati z vseh koncev Grčije v Jolk junaki. Prišel je slavni Heraklej, dvojčka Kastor in Polideuk, slavni zdravnik Asklepij, videc Mops in, kdo bi vse našteval. Vsakdo od njih je mikavna zgodba zase, vsakdo neponovljivo junaštvo, ali pa posebna modrost in znanje. Vsi so bili sorodniki ali sinovi bogov in vse so bogovi posebej ščitili.

Šli so na ladjo. Zasedli so svoja mesta. Jazon je bil seveda kapitan. Linkej je bil opazovalec, saj je imel takšno lastnost, da ni videl samo skoz vodo, ampak tudi skoz les, zid ali skalo. Petdeset vesel se je vzdignilo in možje so začeli veslati po taktu, ki ga je dajal sam Orfej s pesmijo, ki jo je igral na liro in na piščali.

Najprej so prišli na otok Lemnos. Na njem so bile same ženske, ker so vse svoje može pobile zaradi njihove nezvestobe. Zdaj so bile navdušene nad takšnim številom junakov, saj se jim je medtem že pošteno stožilo po moški roki. Razvajale so Jazonove može, ki so nato le stežka zapustili gostoljubni otok.

V Marmornem morju so se izkrcali na polotoku Kiziku, ki mu je vladal kralj Kizik. Bili so obilno pogoščeni, in kralj jih je pred odhodom posvaril pred strašnimi šesterorokimi velikani, ki so živeli na nasprotni obali. Drugega dne so Argonavti pristali na tisti obali, in Heraklej se je izkrcal, se spustil z velikani v boj in pobil vse do zadnjega.

Ampak ponoči je Argo zgrabil vihar in jo v temi gnal nazaj, da se je spet znašla pred obalo Kizika. Kizičani so jih zamenjali z razbojniki in se spustili z Argonavti v bitko, v kateri je Jazon ubil kralja Kizika. Ko se je zdanilo, so oboji spoznali zmoto in potem skupaj v žalosti pokopali mrtvega kralja.

Počivali so na obali Mizije. Heraklej je poslal svojega prijatelja Hilo, da bi mu v šlemu prinesel vodo. Hila je iskal studenec. Našel ga je po glasovih, ki so peli tako milo, da jim je sam od sebe sledil. Ko je prišel k studencu, je postala pesem tako vabljiva, da se je sklonil k vodi, misleč, da poje voda. Bile pa so nimfe, ki so potegnile mladeniča k sebi in ga niso več spustile. Heraklej je zapustil Argonavte in odšel iskat prijatelja Hilo. Ni se več vrnil na Argo.

Da bi spočili, so zapluli proti Trakiji. Ko so pristali na kamniti obali, so zagledali slepega starca, ki se je opotekal od slabosti, saj sta ga bili sama kost in koža.

"Kdo si, starec?" ga je vprašal Jazon.

"Sem Finej, najbolj nesrečen človek na svetu," je odgovoril starec, strmeč s slepimi očmi v smer, od koder je prihajal Jazonov glas.

"Dvakrat sem bil kaznovan."

"Kdo te je kaznoval dvakrat?" je vprašal Jazon.

"Bogovi so me, nesrečnika. Najprej so me obdarili z jasnovidnostjo. Uporabljal sem jo po meri. Ko pa sem ljudem začel odkrivati njihovo prihodnost, so me bogovi udarili s slepoto."

"Ubogi starec. Ampak zakaj se kaznuješ z lakoto," je vprašal Jazon.

"To je druga božja kazen. Poslušaj: imel sem prelepo, ampak hudobno drugo ženo. Ta mi je prišepetavala, da so me bogovi udarili s slepoto zaradi mojih dveh sprijenih otrok iz prvega zakona. Razsrdil sem se nadnju in ju vrgel v podzemsko temnico, kamor nikoli ne posije žarek svetlobe. Zato so bogovi poslali nadme harpije, ki mi vsakič pojejo obrok hrane, preden prinesem grižljaj v usta. Česar ne morejo požreti, ponesnažijo s smrdljivimi iztrebki. Zato živim v lakoti."

"Prinesli ti bomo jedi, starec," je obljubil Jazon.

Komaj so postavili pred Fineja jedila, se je starec vrgel nanje z obema koščenima rokama. A že so priletele harpije: ptice s ptičjimi telesi in ženskimi obrazi odurnega videza. Širile so okrog sebe strahoten smrad. Vreščeč in krakajoč med polsmehom in poljokom so pulile grižljaje iz Finejevih rok.

A z višine od sonca sta, kot da bi priletela iz sončena očesa, napadla brata Zet in Kalais. Harpije so se ju prestrašile in letele daleč nad morjem. Brata sta letela za njimi, dokler nista dobila obljube, da harpije ne bojo nikoli več mučile Fineja. Potem sta se vrnila na Argo.

Jasnovidni Finej pa je Argonavte posvaril pred nevarnostmi, ki jih čakajo na poti v Kolhido.

Nekoč sta v prelivu, ki se danes imenuje Bosfor, bili dve veliki skali, ki sta se druga drugi zdaj približevali, zdaj oddaljevali. Bilo je prerokovano, da bosta skali obmirovali takrat, ko bo prvič med njima preplula ladja. Finej je Argonavtom svetoval, naj pred ladjo spustijo med skali golobico. Naredili so tako, in ko je golobica letela skozi špranjo med skalama, je iz repa izgubila nekaj perja. Zdaj, ko sta se skali spet razmaknili, so Argonavti na vso moč zaveslali, in hitra Argo je švignila skoz past samo z neznatno poškodbo na krmi. Od tega dogodka dalje obe skali mirujeta.

Tako je Argo zaplula v Črno morje. Zdaj je bila daleč od Grčije. Azijske obale Črnega morja so bile neznane in zlovešče.

Pristali so na otoku Artijada. Ampak, glej, takrat je priletela nadnje velikanska ptica in spustila medeninasto pero, da se je zadrlo v ramo junaku Ojleju.

"Varujte se! To so Stimfalide!" so zavpili na Argu, zgrabili za orožje in se pokrili s ščiti.

Že je bila nad njimi druga Stimfalida, a jo je zadela puščica natančnega strelca Klitija. Pod varstvom ščitov so se Argonavti izkrcali in šli na kopno, da bi pregnali nevarne ptice. Stimfalide, ki jih je nekoč Heraklej pregnal sem, pa so pred Argonavti zginile iz otoka.

Z negostoljubne in zapuščene otroške pokrajine so jim pritavale naproti štiri zelo oslabele postave. To so bili štirje Friksovi sinovi. Friks je bil sin orhomenskega kralja in boginje oblakov. Ko se je njegov oče v drugič oženil, njegova druga žena Friksa in njegove sestre ni marala. Z zvijačo je pripravila njegovega očeta tako daleč, da je bil pripravljen Friksa in Helo žrtvovati.

Tik pred žrtvovanjem je mati obeh otrok, boginja oblakov, poslala zlatega ovna, ki je na svojem hrbtu odnesel oba otroka stran z žrtvenega prostora.

Ko je letel nad morjem, je Hela omahnila v morje, ki se od takrat imenuje Helespont. Friksa pa je zlati oven prinesel v Kolhido, kjer je vladal kralj Ejet. Kralj je Friksa sprejel, zlatega ovna žrtvoval Zeusu, njegovo kozo, zlato runo pa obesil na vrtu, posvečenem Aresu, bogu krvave vojne.

Friks se je poročil z Ejetovo hčerjo, ki mu je rodila štiri sinove. Po Friksovi smrti so pobegnili s Kolhide, ker jih je kralj Ejet začel neusmiljeno preganjati. Na poti so doživeli brodolom, se rešili na otok Aretijado, od koder ni bilo nobene rešitve. Zdaj so se pridružili Argonavtom in jim kazali pot vKolhido.

Kolhida je ležala pod visokimi kavkaškimi vrhovi, ki so bili beli in sinji od snega in neba. Ko so Argonavti stopili na kolhiška tla, so žrtvovali bogovom.

Jazon je stopil pred Ejeta, kralja na kolhizanskem prestolu: "Prišel sem po zlato runo, kralj," je rekel.

Ejet, ki se ni počutil čisto varnega ob pogledu na cvet grških junakov, je okleval. Nekoliko se je tudi bal za svojo krono, zlasti še, ker je med Grki videl štiri Friksove sinove. Mislil je, da so se prišli maščevat.

"Kaj te je obsedlo, mladi junak?" je vprašal. "Zlato runo sem posvetil Aresu. Nevarno je vzeti darove, ki so posvečeni temu bogu".

"Ali se hočeš vojskovati z nami, kralj?" je zdaj vprašal Jazon. "Pritepenci ne bojo ropali moje dežele," je zarožljal Ejet.

"Pritepenci?" je zdaj zavpil salaminski kralj Telamon, ki je bil v Jazonovem spremstvu, in izdrl meč. Že so se zabliskali meči v rokah grškega spremstva, že je kraljevska straža grabila za orožje.

"Mir", je miril Jazon. "Nismo prišli ropat tvoje dežele, Ejet."

"S sabo ste pripeljali mlade Frikse, ki so zaripli od sovražnosti," Je vztrajal kralj Ejet.

"Samo po zlato runo smo prišli. Ničesar drugega nočemo od tebe. To je moja grška beseda, kralj," je zagotavljal Jazon.

"Če je tako, boš dobil zlato runo. Ampak najprej boš dokazal, da si ga vreden, Jazon," je postavljal pogoje Ejet.

"Govori, kralj," je rekel Jazon. "Poslušam."

"Zoral boš polje boga Aresa. Vpregel boš v železen plug ognjene bike in ga zoral. Zorano polje boš posejal z zmajevimi zobmi. Iz zmajevih zob bojo zrasli vojščaki. Te vojščake boš moral pobiti, če si junak," se je posmehoval Ejet, ki je že videl Jazona pogubljenega. "Sprejmi junaško nalogo, ali pa se odpovej zlatemu runu," je izzival in računal, kako bojo vojščaki iz zmajevih semen pregnali nadležne Grke.

"Sprejmem nalogo," je odvrnil Jazon.

Ejet je imel hčer Medejo, ki je poznala mnoge čarovnije, saj je bila v službi Hekate, boginje čarovništva, Jazon je odšel k njej, da bi jo zaprosil za nasvet, ker je vedel, da samo urok premaga urok.

Z domovanja bogov na Olimpu je Hera, Jazonova zaščitnica, videla, v kakšne težave se je zapletel njen varovanec. Stopila je k Ateni, boginji modrosti.

"Jazonu morava pomagati," je rekla.

"Tvojemu ljubljencu Jazonu?" Poglejva, kaj ga je doletelo," je rekla Atena in takoj spregledala Jazonov položaj. "Vidim, da trka na Medejina vrata, revček."

"Zakaj, revček?" je vprašala Hera.

"Zato ker so čarovnice trdega srca", se je nasmehnila modrost.

"Ne zaljubljajo se. Preveč so pametne," je pritrdila Hera. "Preveč vejo. Preveč vidijo," je ugotavljala Atena. "Razen če ne oslepijo," je razmišljala Hera. "Oslepijo pa le, če so zaljubljene," je nadaljevala Atena.

"Ampak se ne zaljubijo, ker so preveč pametne," je krog zaključil Hera. "Razen če ne oslepijo zaradi ljubezni," je razmišljala naprej.

"Če jih zadene dobro namerjena puščica v srce, so za ves svet slepe."

"Kje je Eros? Kje se potika?" je spraševala Hera.

"Ga pokličem poležuha, ki se valja v tujih posteljah," je bila navdušena Atena. In že je stal pred njima Eros.

"Ali res zadeneš, ali res s puščico zmedeš vsako žensko srce, Eros?" je spraševala Hera.

"Ga ni človeškega srca, ki bi se lahko uprl mojim puščicam," se je postavljal rdečelični bogec.

"Ne verjamem, da bi zmešal Medejino srce," je predložila Hera.

"Stavim, da se bo tvoja puščica odbila od njenega srca kot od kamna," ga je dražila Atena.

"Medeja? Kot od kamna?" se je ustil Eros in že je letela usodna puščica, nevidna, proti Medeji, in že je zadela njeno srce ravno v trenutku, ko je stopil pred njo Jazon.

"Svetli junak, ki si prišel iz sinje morske pene, bodi pozdravljen," je govorila Medeja in se čudila svojim lastnim besedam.

"Princesa modrosti, vedežna v rečeh, ki so skrite našim očem, prišel sem, da bi te prosil za nasvet," je rekel Jazon.

"Moje znanje je skromno, vendar je vse, kolikor ga je, tebi na voljo," se je darovala Medeja.

Jazon ji je povedal, kakšno preizkušnjo mu je namenil njen oče Ejet. Medeja je Jazonu razkrila skrivnosti, s katerimi bo zmagal na Aresovem polju.

Drugi dan se je Jazon namazal s čudodelnim mazilom, ki mu ga je dala Medeja. Tako je bil en dan neranljiv. Zapregel je bike v železni plug in zoral polje, saj mu ogenj iz bikovskih gobcev ni mogel do živega. Potem je posejal zmajeve zobe, iz katerih so takoj zrasli vojščaki in napolnili polje s krvoločnim vpitjem. Jazon je vrgel mednje kamen in jih na ta način, saj vojščaki niso bili kaj prida pametni, tako zmedel, da so se pri priči spopadli med sabo in se začeli ubijati. Tiste, ki niso skrvaveli v medsebojnem spopadu, je pokončal Jazon, ki ga tisti dan ni mogel raniti noben meč.

Zvečer ga je Ejet, ki je bil prepričan da je mrtev, gledal kot vsiljivo prikazen.

"Daj mi zlato runo," je zahteval Jazon.

"Ne boš ga dobil," je odgovoril kralj, ki se je odločil, da ne bo dal zlatega runa za nobeno ceno. "Zlato runo ni moje," je zvitorepil. "Aresovo je, in kar Ares dobil, ne spusti več iz rok," je našel izgovor.

"Obljubil si mi ga, če izpolnim nalogo, ali ne?" je vztrajal Jazon.

"Ni v moji oblasti. Straži ga stooki zmaj, ki nikoli ne zaspi na vsa očesa. Kdo bi se mu upal približati? Ti? Če poskusiš, bo zmaj dobil tvoje runo, ti pa zlatega nikoli," je bila kraljeva zadnja posmehljiva beseda.

Zvečer pa je Medeja Jazona odpeljala v Aresov gaj, poškropila zmaja z začarano vodo, da je zmaj takoj zaspal na vse svoje oči, in mu pokazala zlato runo: "Tam je. Vzemi ga." Jazon ga je snel s svetega drevesa.

"Pojdi z njim na ladjo. Vzdignite sidra hitreje, ko je mogoče, ker se Kolhizani že zbirajo," je naročila.

"Pojdi z mano, mila princesa," je vabil Jazon. "Čemu bi hodila na tuje?" je spraševala Medeja. "Vzamem te za ženo," je ponujal Jazon.

"Ali res, svetli princ morja," je zašepetala Medeja v Jazonovem objemu. "Če je res, grem s tabo na konec sveta. Hitiva. Brž."

Odšla sta na Argo, kjer so ju Argonavti že nestrpno pričakovali. Vzdignili so sidro in v varstvu noči tiho zaveslali.

Dolga pot je bila pred njimi. Kolhizani so jih zasledovali, ampak so se jih otresli. Pluli so po rekah in mnogih morjih. Včasih so morali prenašati Argo na ramenih od ene vode čez kopno do drugega morja. Grozile so jim nevarnosti. Včasih so praznovali na kakšnem gostoljubnem otoku. Potem so spet odveslali. Zgubili so smer v neznanem svetu in spet našli pravo. Ko so minila že leta, so se vrnili v Grčijo. Razšli so se na svoje domove. Še prej so Argonavti sklenili, da se bojo ob obletnicah vsako leto spet srečali. Za srečanja bo skrbel Heraklej.

Jazon je res vrgel s prestola Pelija, vendar kralj Jolka ni nikoli postal. Umrl je nesrečen in star, ko se je hotel spočiti v senci zdaj že trhle ladje Argo, ki je samevala na obali. Ko je zaspal, se je ladja zrušila in ga pokopala pod sabo.

Zlato runo, ki so ga Argonavti prinesli v Jolk, je zginilo brez sledu v mraku in svetlikanju časov in časov, ki prinašajo veselje in žalost, zmage in poraze. jih prinašajo in odnašajo. Časi so podobni morjem in obalam, ki so jih odkrili Argonavti. Ampak velika morja in obale so širine, se več pa je časov, ki se tiho vrtijo nad mano in tabo iz trenutka v trenutek.