Arležanka
Alfonz Daudet
Prevajalec: S. Gregorc
Izdano: Modra ptica, 1/11 (1930), 294–296
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Če hočeš iti iz mojega mlina doli v vas, te vodi pot mimo neke pristave; ob cesti se razprostira široko z bresti nasajeno dvorišče, bolj zadaj je stanje. To ti je pristna provansajska kmečka hiša: streha je pokrita z rdečo opeko, prostrana rjavkasto pobeljena sprednja stran ima nepravilno razvrščena okna, na vrhu kašče je vetrnica, škripec za dviganje senenih svežnjev in nekaj šopov rjavega sena, ki štrli skozi špranje.

Zakaj sem se v to hišo tako zagledal? Zakaj se mi je stisnilo srce ob pogledu na zaprta vrata? Na to ne bi vedel odgovora, a vendar me je preletel mraz, kadarkoli sem šel mimo pristave. Preveč tiho je bilo Okoli nje ... Še pes ni zalajal, ko si šel mimo in pegatke so se brez vrišča razbežale ... V hiši ni čuti ni najmanjšega glasu! Nič, še mul in kraguljček se ne oglasi ... Če ne bi bilo na oknih belih zaves in če se ine bi iznad strehe sukljail dim, bi človek mislil, da ni žive duše pod streho.

Včeraj sem se baš opoldne vračal iz vasi in da ne bi hodil po soncu, sem krenil v senco brestov ob zidu, ki obdaja pristavo ... Na cesti pred hišo so hlapci molče nalagadi voz sena. Vrata so bila odprta. Spotoma sem se ozrl na dvorišče in v oizaidju zagledal velikega čisto belega starca, ki je slonel pri veliki kameniti mizi in si podpiral glavo z obema rokama; oblečen je bil v prekratek jopič lin hlače so mu bile tudi že razdrapane ... Postali sem. Nekdo od ljudi mi potiho reče:

– Pst! To je gospodar ... Tak je, odkar se mu je sin ponesrečil.

Baš tedaj migne mimo nas neka ženska z malim fantkom – oba sta bila črno oblečena in imela sta debela pozlačena molitvenika – in zavije proti hiši.

Hlapec nadaljuje:

– Gospodinja in mlajši sin, ki sta prišla od maše. Kar se ji je ubil sin, gresta vsak dan v cerkev ... Oh, gospod, kako je vse žalostno! ... Oče še zmerom nosi obleko rajnega in ni ga moč pripraviti do tega, da bi jo slekel ... Hija! Hot! Lisko!

Voz se je zamajal in se začel premikati. Jaz pa bi bil rad kaj več slišal o tej stvari, zato sem prašal voznika, če smem prisesti na voz; in tam zgoraj na senu sem zvedel vso to žalostno zgodbo.

* * *

Ime mu je bilo Janko. Bil je krasen dvajsetleten kmečki fant, pošten ko dekle, zanesljiv in odkritosrčen. Radi njegove lepote so se seveda ženske ozirale za njim, ali on je mislil le na eno – na neko malo Arležanko, vso v žametu in čipkah, ki jo je spoznal nekoč na sejmu v Arlesu. – Na pristavi niso bili od kraja nič kaj zadovoljna s to zvezo. Dekle je bila znana kot navihana ptička in tudi njeni starši niso bili domačini. Toda Janko je pod vso silo hotel samo svojo Arležanko. Govoril je:

– Brez nje mi ni živeti.

Ker so uvideli, da gre zares, so sklenili, da se po žetvi poročita. Neke nedelje podnoč je bila družina na dvorišču in so bili že skoraj pri kraju z obedom. Bila je nekaka svatbena pojedina. Neveste sicer ni bilo zraven, vendar so ji ves čas napivali ... Tedaj se pojavi na vratih neki moški in s tresočim glasom zaprosi, da bi rad na samem govoril z gospodarjem Štefanom. Štefan vstane in stopi na cesto.

– Oče, ga ogovori prišlec, vi ženite sina z ničvrednico, ki je bila dve leti moje dekle. Kar trdim, vam tudi dokažem: evo pisma! ... Starši vedo vse in so mi jo že obljubili; odkar pa hodi za njo vaš sin, me ne marajo poznati ni oni ni ona ... Vendar, mislim, da po vsem tem ne more vzeti drugega.

– Dobro, odvrne oče Štefan, pregledavši pisma; pojdite z mano, boste izpili vsaj kozarec muškatovca.

– Hvala! odgovori tujec. Sem bolj bolan kakor žejen.

In odide.

Oče se vrne, popolnoma miren sede na svoje mesto pri mizi in obed se konča v veselju.

Še istega večera gresta oče Štefan in sin skupaj na polje. Dolgo ju ni nazaj, in ko sta se vrnila, je mati še čakala nanju.

– Žena! pravi oče in pripelje sina k njej, objemi ga! Nesrečen je!

***

Janko ni več govoril o Arležanki. A ljubil jo je še vedno, ljubil celo bolj kot kedaj, odkar jo je videl v naročju drugega. Bil pa je preponosen, da bi o tem sploh kaj govoril in to je ubilo nesrečnega mladeniča! ... Kolikokrat je prebil sam po cele dneve, ne da bi se ganil iz kakega kota. Drugič se je zopet z vso togoto vrgel na delo in sam storil za deset delavcev ... Ko se je mračilo, se je odpravil proti Arlesu in šel tako daleč, dokler ni zagledal vitkih mestnih stolpov, ki so na zapadu kipeli v nebo. Potem se je vrnil. Nikdar ni šel dalje.

Ko so ga domači videli zmerom tako otožnega in samega, niso vedeli, kaj bi začeli. Bali so se nesreče ... Nekoč ga med obedom pogleda mati s solznimi očmi in mu pravi:

– Poslušaj, Janko, če ti je že toliko zanjo, ti je ne bomo branili ...

Očeta je od sramote zalila rdečica in povesil je glavo.

Janko je odkimal in šel ven.

Od tega dne je začel čisto drugačno življenje. Da bi pomiril roditelje, se je zmerom kazal veselega, zahajal v gostilne in hodil po veselicah in sejmih. Na žegnanju v Fonvielleu je celo vodil farandolo (provansalski narodni ples).

Oče je dejal: »Ozdravel je!« Mati pa se je še zmeraj bala in bolj kot kedaj pazila na sina ... Janko je spal z mlajšim bratom tik poleg svilarne in uboga starica si je dala, postaviti postelj zraven njune sobe ...

Morda bi jo kdaj ponoči potrebovali pri sviloprejkah.

Prišel je praznik sv. Elije, ki je zaščitnik gospodarjev.

Na pristavi je bilo vse silno veselo ... Vsak si je lahko privoščil chateautieufskega vina in kuhano se je točilo kot bi bila voda. V zrak so spuščali rakete in umetni ogenj in po brestih so viseli barvani lampijončki ...

Naj živi sveti Elija! Farandolo so vrteli, da so je vsi dosti imeli. Mlajši si je prepalil nov suknjič ... Tudi Janko je bil videti dobre volje, celo z materjo je hotel plesati, revica je jokala od same sreče.

O polnoči so šli k počitku. Vsi so bili potrebni spanja ... Le Janko ni mogel spati. Pozneje je povedal mlajši, da je vso noč ihtel ... Oh, povem vam, da so potem mlajšega dovolj grizli.

***

Naslednje jutro je mati navsezgodaj slišala, kako je nekdo naglo šel skozi njeno sobo. Obšla jo je zla slutnja:

– Kaj si ti, Janko?

Janko ne odgovori; že drvi po stopnicah. Mati kar se da hitro vstane:

– Janko, kam pa greš?

Sin se je zavihtel na podstrešje, mati za njim.

– Sin moj, za Boga svetega!

Zaprl je vrata in sunil zapah.

– Janko, moj Janče, povej mi, kaj misliš storiti?!

Starica je z drgetajočimi rokami tipala za kljuko ... Takrat se je odprlo okno, na tlakovano dvorišče je telebnilo telo in konec ...

Nesrečni mladenič si je mislil: – Preveč jo ljubim, zato rajši grem ...

Oh, kako revna so naša srca! Vendar je hudo, da prepir ne more ugonobiti ljubezni!

Zjutraj so se spraševali vaščani, kdo neki tako joka zdolaj pri Štefanovi pristavi.

Bila je mati, ki je na dvorišču pri kamniti mizi, mokri od rose in krvi, brez vsake obleke tugovala nad mrtvim sinom, katerega je držala v naročju.