|
|
Artemievov način izoliranja proti elektriškemu toku
|
|
| Izdano:
|
1903
|
| Viri:
|
Slovan, letnik 1, številka 8; dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Vsakomur je znano, da škoduje elektriški tok, ako je
črez mejo napet, človeškemu telesu. Pri gotovi napetosti more
močni elektriški tok človeka celo usmrtiti. Ker imamo torej
v večjih mestih vpeljane elektriške cestne železnice, visi vedno
nad našimi glavami tak Damoklejev me v obliki tokovodne
žice nad cestnoželezničnim tirom. Ako se ta žica utrga in
prideš ž njo v neposredno dotiko, te sicer ta elektriški tok,
ki se rabi v moči okroglo 500 voltov, naravnost ne ubije, a
more ti napraviti tako velike opekline na celem telesu, da
umreš vsled teh v največjih bolečinah. Taki nesrečni slučaji
so se dogajali v prvem času električnih cestnih železnic.
Sedaj je občinstvo že poučeno, in se ne dotika utrganih, na
tla padlih bakrenih žic. Tudi pa se kaj takega zgodi malokdaj, ker se že z ozirom na to nevarnost dimenzionira prerez
žice toli močne, da se žica ne pretrga tako hitro. Sploh ne
tvorijo te žice za občinstvo prevelike nevarnosti, če pomislimo,
da se jim vsakdo lahko izogne.
Vse drugače se pa godi onim. ki so nastavljeni v
velikih, modernih tovarnah z električnim nagonom! Tu se
ne mote nikdo izogibati, marve treba se tu pa tam dotikati
strojev na določenih mestih, pri katerih pa ni izključeno, da
ne bi bili slučajno napolnjeni z elektriko.
Treba tedaj, da se dotična oseba izolira od nevarnega
toka. Navadno se rabi proževina (kavčuk). A v modernih
tvornicah se rabijo tako močni električni toki, da tudi proževina ne zadošča ve ali pa bi se morale dati delavcu zelo
debele proževinaste rokovice. Potem bi prsti seveda ne bili
ve gibčni in bi bilo vsako delo z rokami izključeno.
Profesor Artemiev iz Kijeva je iznašel drug način
izolatorjev. Uporablja namre znano prikazen elektriškega
toka, da se isti razprostira vedno le na površju dotičnega
vodiča, ne pa tudi v njega notranjih delih. Le pri elektriških
tokih, ki teko zelo počasi in dolgo, je opaziti, da napolnijo
ves prerez vodiča.
Artemiev si je dal napraviti obleko iz bakrene tkanine , tedaj plaš s kukalico in pajčolanom pred obrazom
tako, da je bil popolnoma obdan z bakreno mrežo. Ta obleka
je tehtala le dva kilograma. Postavil se je tako oblečen med
dve žici, kateri sta vodili tok v napetosti 150.000 voltov.
Iskre so švigale semtertja, in se je elektrika razprostirala po
celi bakreni obleki. Tok te napetosti bi ubil brezdvomno vsakega človeka, kdor bi ne bil osamljen, a Artemievu, ki je
stal v švigajočih iskrah, kakor v ognju, se ni zgodilo niti
najmanjše zlo.
Ta eksperiment je napravil ruski profesor v berolinskem elektrotehniškem društvu in ž njim pokazal pot za napravo novih izolatorjev za človeško telo in to ne iz nevodečih tvarin, marve prav nasprotno iz tvarin, ki so vodiči
elektriškega toka par excellence, n. pr. iz bakra.
