Asan – Aginica

Asan – Aginica
Izdano: Glasnik slovenskega slovstva 1854 (1/1)
Viri: 237
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kaj se beli na zeleni gori?
Ali sneg, ali labudovi?
Da so sneg bili, bilibi skopneli,
Labudovi bili odleteli;
Niso snegi, niso labudovi:
Ampak šotor Age-Asan-age,
On boluje na strupenih ranah.
Njemu streže mati in sestrica,
Ali ženka mu od stida neče.
Ko mu je po ranah bolje bilo,
Pa poroča zvesti svoji ženki:
"Nepočakaj mene v belem dvoru
V belem dvoru, ne med rodom mojim."
Ko je ženska razumela govor,
Pa je tužna to premišljevala.
Vstane jeka konja okolj dvora,
Da iz okenj zazvonijo šipe,
In pobegne Asan-aginica,
Za njo hčerki mile dve tečete:
Verni nam se, mila majka naša!
Ni to otec Aga-Asan-aga;
Ampak ujec Pintorović Veže."

Se poverne Asan-Aginica,
Ter se obeša bratu okolj vrata:
"O moj bratec! velike sramote!
Me odganja od petero detet!"
Veže molči, nič ji ne zaverne,
Ampak seže v svilene žepe svoje,
In poda ji pisma oprostenja,
Da se vda mu, komur ji je drago,
Da se verne k mili majki svoji.

Kadar ona je prebrala pismo,
Dva je sina poljubila čelo,
In hčerki dve rudeči lice,
Pa od sinka malega v zibelki
Se nikakor ločiti ni mogla.
Ali bratec vzel jo je za roko,
Komaj jo od sinka je odtergal,
Ter jo vergel k sebi na konjiča,
Ž njo odjahal k belemu je dvoru.

Je na dumu malo časa bila,
Malo časa, še minul ni teden,
Dobre ženke iščejo povsodi,
Pa najbolj jo Imoski Kadia.

Ona milo svoga brata prosi:
"Oj za Boga, bratec moj premili!
Ne me dati, ne nikomur bratec!
Da ne poči tužno serce moje,
Kadar vidim sirotice svoje,"
Ali Veže prošenj ne porajta,
Ampak da jo Imoskemu Kadji:

"Lepo tebe deklica pozdravlja,
Ino v listu tebe lepo prosi,
Kadar zbereš v svate vso gospodo,
Da prineseš zagrinjalo zanjo,
Kadar ide memo dvora Age,
Da ne vidi sirotice svoje."
Kadar Kadji bele pismo pride,
Vso gospodo je poklical v svate,
Svate zbral je, šel je po devojko.
Srečno svati prišli do devojke,
Ino zdravi ž njo so se vernili.

Ko smo bili poleg dvora Age,
De sta hčerki z okna jo vgledale,
In naprot ji sinka dva tečeta,
Tako svoji majki govorista:
"Verni nam se, mila majka naša!
Da mi tebi južinati damo."
Ko to čula Asan-aginica,
Starašinu svatov govorila:
V Bogu brati mi, starašina svatov!
Poleg dvora konje mi ustavi,
 Da darujem sirotice svoje.
So ustavili konje poleg dvora,
Lepo svoja deteta daruje:
Vsakemu sinku pozlačene čizme,
Vsaki hčerki pisano obleko,
Inu sinku malemu v zibelki,
Njemu pošlje sviljeno haljino.

To vse vidi Aga-Asan-aga,
Ter pokliče oba svoja sinka:
"Pojta k meni sem, sirotka moja,
Kadar neče vsmiliti se vaju,
Vaša majka, serca kamenita."
Ko to čuje Asan-aginica,
Z belim licem treši ob zemljico,
Pri ti priči dušo je pustila
Od žalosti gledajoč sirotke.