Asarpai
| Asarpai. Pesen v prozi; iz ruskega preložil Osamélec. anonimno |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I. uredi
Na boj, na poslednji boj s pobediteljem Pisarom odpravljal se je visoki Inka. In dejal je svoji hčeri, mili svoji Asarpaiji dejal je: „Da te ohráne bogovi! Naj daleč od tega domu kipi bitva, naj se preliva kri poječ se s prahom, naj grozi smrt! A tukaj kraljeval bode mir, tice pele bodo svoje pesni, dehteli bodo cvetovi. Nikdo ne sme vedeti poti v dolino, kjer živi moja draga Asarpai!“
Na črne svoje kodre nadel si je zlat bojen šlem. Poljubil jo je v zaplakane oči. „Milo moje dete, videl te bom, zopet te bom videl!“ govorila so njegova usta. A srce njegovo govorilo je drugače: „Nikdar — govorilo je — nikdar, nikdar ...“
V tihi dolini Kvito živela je osamela Asarpai. Vsako jutro vzhajalo je solnce božajoč njene prekrasne prosnuvše oči; vsak večer dragoval jih je sreberni mesec s poljubom slovesa.
Imela je sivo papigo na zlatem lanci. Sedala je na njeno ramo ter stiskala se k njenemu temnorujavemu licu in nagibaje vrat kričala je zvonko in radostno: „Asarpai, Asarpai!“ In deklè smejalo se je njenemu pozdravu in kakor da bi se radovali njenega smehu, razlivali so veseli, živi cvetovi na okrog svoj nežni in ustajajoči vonj.
Zgodilo se je, da je Asarpai šetala v zelenem gozdi. Bilo je tiho, tiho ... Kar je zašumelo listje, zazibale so se veje dreves, zatrepetale čašice svetic, in sredi zelene gošče prikazal se je človek, kakeršnega hči Inke doslej še ni videla.
Podoben ni bil ljudem njenega plemena s temnobojno kožo, kakor sneg kordiljerskih gôr belelo mu je lice, kakor solnce v sevajoče v temno jezero vséval je njegov pogled v njen pogled.
In prijel jo je za roko, gledal ji je v oči in v rodnem njenem jezici rekel je: — „Ne boj se ničesar, krasotica! Zašel sem v zelenem, prvobítnem gozdi. Pokaži mi, kako pridem iz njega!“
Zadrhtala je ona, začuvši njegov sladki glas, zadrhtala je, ozrši se v njegovo blesteče oči. — Visoki mladenič, krasni mladenič, povej mi, nesi-li ti izmej bogov? vprašala je boječe. In odgovoril je smehljaje: „Človek sem, Alonzo mi je ime: tako nazvala sta me otec in mati, ki živita tam za oceanom.“
In vzhajal je za tem svetli večerni mesec, in vstajalo je zjutraj jasno solnce; in pogledovala sta v tiho dolino Kvito, a nesta videla več tam Asarpaije, nesta poljubovala njenih milih očij: druga usta poljubovala so krasne devo.
Mnogo, mnogo živih cvetov procvitalo je v tihi dolini Kvito; a živeje od njih vonjave bilo ji je dihanje milega. — Ali me ljubiš? vprašala je ona tiho. „Vedno te bom ljubil, na veke sem te oljubil,“ odgovarjal ji je Alonzo.
Iz vseh krasnih cvetov odtrgala je Asarpai najkrasnejšega in ga dala o slovesi Alonzu. — Kakor bo zvenel čez noč ta cvet, tako boš i ti mene pozabil, govorila je. — „Nikdar te ne pozabim — odgovarjal je on — nikdar, nikdar!“
II. uredi
Vznemirjajoč se v mračnem gnevi sedel je v svojem šotori zmagovalec Pisaro. Od Andov do morja pokorna mu je bila vsa stran. Le jeden človek kljuboval mu je, le jedinega Inka ni mogel pobediti.
Kakor gorski kondor skrival se je Inka po visokih skalah, kakor gorski kondor spuščal se je v dolino. In plenil je Španjce in lila se je v krutih bitvah z vojnami Inke vroča kastiljanska kri.
A kovarna kača skrivala se je pod peto vojvode in vzlezla je od tu. Prišel je k Pisaru vojak — izdajalec ter mu dejal: „Ako hočeš pokoriti Inko, — upleni njegovo ljubljeno hčer. Vse bo dal Inka, da osvobodi svojo hčer, svojo krasno Asarpai, vse bo dal Inka: i svoje carstvo, i svojo krono, i svoje orožje. Po ničem mu ne bo žal za svojo ljubljeno hčer, za svojo milo Asarpai.“
Tedaj oznanil je to le Pisaru v imeni kraljevem: „Kdor ujame hčer Inke, dobode kraljevsko nagrado. Iz starega kastiljanskega dvorjanstva možno mu bode izbrati si nevesto.“
Došla je ta vest do Alonza. Okrog tava z mračno dušo. Ukrala se je v njegovo dušo skušnjava, da stori izdajalsko, zlo delo. Blišči se mu pred očmi bogatstvo in sreča z nevesto-krasotico.
V cerkvi kleči pri spovednici in nemiren šepeče duhovniku: „Prisegel sem poganki; je-li možno razdreti tako prisego?“ In čuje odgovor spovednika: „Taka prisega ne veže.“
III. uredi
V tihi dolini Kvito šetala je hči Inke. Na rami sedela jej je ljubljena njena papiga. Kar strepetala je v istini ter zletela v vís. „Asarpai, Asarpai!“ kričala je, in umolknil ni žalobni njen krik.
V grmovji začul se je šum in prikazali so se vojaki s surovimi, bradatimi obrazi. Okrožili so hčer Inke in zgrabili jo. Na koleni se je zgruzila kričeč: „Alonzo, mili moj Alonzo, pomozi mi!“
In ko je zaklicala njegovo ime, — zagledala je za grmovjem njegov bledi kakor mrtveca mirni obraz. Brez solz zrla ga je: usahnele so jej v očeh solze in kri spremenila se je v led.
Z vrvicami, s trdimi vrvicami zvezali so nežni njeni roki. A ona ni pregovorila žal besede: čutila že ni nobene bolesti po muki, kojo je očutila v svoji duši v onem trenutki, ki se je bila ozrla na bledi, mirni obraz Alonza.
IV. uredi
In zmagovalec Pisaro pisal je tedaj Inki: „Tvoja ljubljena hči je v naših rokah; ako se mi ne pokoriš, umrla bo na morišči v mukah tvoja ljubljena hči.“
Vsprejel je to vest Inka in ves dan ni pregovoril z nikomer besede. Potem poslal je k Pisaru slà ter mu velel reči: „Vojeval sem se s teboj kakor voj, ti pa vojuješ z manoj kakor razbojnik. Možno ti je pogubiti otca: umre-li hči Inke — umre i on. A veruj mi, hči carjeva bo tudi umiraje prezirala vas, grabitelje mojega carstva.“
Razgreval se je Pisaro vsled besed Inke in velel je postaviti visok oder, velel je zapaliti velik ogenj, da bi se bolj mučila hči Inke, ki ni storila nikomur zla.
„Postani kristijanka in živela boš,“ — rekel je duhovnik Asarpaiji.
„Nikdar — odgovorila je ona — nikdar ne klanjam se bogu, kateremu se klanjajo zlobni ljudje, kakor Alonzo, ki je oskrunil svetost ljubezni.“
Trdo zvezana z vrvicami stala je ob stebri muk. Črni njeni kodri véli so se v vetru in v deviškem stidi drhtelo je njeno neoskrunjeno telo pod rozovo prozorno obleko.
In ko jo je, razpihan po vetru, ovil rudeč plamen, zaslišal se je v vrhi nad njo šum kríl in v uho zašumel ji je žalobni krik: „Asarpai, Asarpai!“ ...
Še jedenkrat vzdignila je glavo, uzrla je tovarišico svojih detskih iger, tovarišico svoje mladosti, ljubljeno svojo papigo. In zadrhtala jej je na resnicah bridka, poslednja solza.
„Ti, moja prijateljica, ti bodi priča velike pregrehe, ti govori o njej, ako umolkne jezik človeški. Leti k mojemu otcu, odnesi mu moj poslednji vzdih, poslednji vzdih njegove mile hče!“
Letala je nad njo z glasnim, prodirnim krikom. Letala je nad njo, dokler ni povesila Asarpai mrtve glave, dokler ji ni plamen obžgal perut. Tedaj pa se je bistro vzvila v vis in še jedenkrat žalobno vskriknivši zletela v gore.
V. uredi
V toledski cerkvi, v visoki katedrali, tesní se tolpa naroda. Vsakdo hoče videti poroko, vsakdo hoče videti, kako povede ženin don Alonzo k oltarju bogato nevesto dono Sol.
Pri dverih cerkvenih stoji mirno starec. V desni roki drži sivo papigo. Beli kakor sneg so brada in lasje starca, in kakor razpokana skala razrito je z brazdami njegovo lice.
Gromko zazvonili so vsi zvonovi. „Že gredo, že gredo!“ čuje se govor v tolpi. Tu so — tu je nevesta omračlíva in krasna. Z njo gre ženin. V njegovem mrtvem, bledem lici goré mračne upale oči.
K oltarju gresta, kjer ju vsprejme vladika, poklekneta. Svečenik zjedinil je njiju roki, zasinila sta zlata, okrogla prstana ... kar začuje se šum kríl, podoben šumu vetra upršega se v okno.
Pod visoke svode cerkvene zletela je papiga in nemirno jela je ondi krožiti kričeč z rezkim glasom: „Asarpai! Asarpai!“ razglegalo se je bobneče in gromko.
Kakor píčen skočil je s kolen ženin, v očeh zabliskala se mu je blaznost. „Asarpai! Asarpai!“ zakričal je prodirno, da se je čulo po vsej cerkvi ter pal na mramorna tla, in kri brizgnila mu je iz čela.
Vladika stopil je s stopnice ter ga prijel za roko. — „Kaj je z vami, don Alonzo?“ A Alonzo pahnil ga je sebe.
„Izgini v pekel, prokleti! Ti si mi rekel, da prisega ne veže!“
V besnosti hotel se je zagnati na služabnika božjega; a odpovedali sta mu roki, pomrtvelo je njegovo lice. Smrt se mu je že prebližala. „Asarpai! Asarpai!“ prošepetal je hripavo poslednjikrat ter padel brez diha k stopnici oltarjevi. In k mrtvemu približal se je starec in grozno je zakričal nad njim: „Tako naj pogine vsak, kdor se tako podlo pregreši, kakor se je pregrešil ta človek: oskrunil je svetost ljubavi!“
V krvavem bleski svetile so se oči starčeve in podoben proroku božjega maščevanja stal je, poravnavši se, z snežnobelo brado in razmršenimi lasmi in z licem kakor razpokana skala razbrazdanim.
Posadil je papigo na zlatem lanci sebi na ramo in mračno zroč v strahi pred njim razstopivšo se tolpo odšel je iz cerkve. Nihče ni videl, kako je prišel, in nihče ni videl, kam je odšel ...