Aut - aut
| Aut — aut. Rudolf Maister |
Listek je bil objavljen pod psevdonimom Vojanov.
| |||||||||||||
Zlato solnce se je odpeljalo na zahod tuje mogočne narode obiskat. K nam pa je prišla noč in trudna se vlegla tiho v zemeljsko hladno zibel.
Rimska cesta se ni blestela z neba. Temni oblaki, kakor silovite črne vojske so hiteli po njej. Le tu in tam je žarela migljaje bleda zvezda nalik kažipot pretečim zračnim duhovom v neprodirni temini.
Vetrovi so divjali brez cilja in vikali med zamolklo bobnenje groma, kakor bi dajali povelja zračnim vojnikom.
Tuintam so se zatresla tla. Potem so začele padati debele kaplje na polje in strehe.
Zvon se je oglasil iz line, zvon, ki znani hudo uro.
Zunaj mesta, kjer huhajo tovarniški dimniki dušeče oblake v nebo, so stale nizke hišice — stanovanja lakote in bede.
Tiho je bilo v malih stanicah. Lačnemu delavcu ni treba večerne zabave, niti opojne pijače, da zatisne v spanje mrkle, trudne oči.
V podzemski sobici so stali resni možje. Razmršeni lasje so jim silili v čelo in črez ušesa. Višnjeve, od parostrojnega olja in dima zamazane platnene srajce so jim odevale poraščene prsi in žilaste roke. Noge so jim bile obute v teške, podkovane črevlje.
Pogled pa jim je bil svetel, kakor nabrušen nož ali omažena pištola. Z obraza se je možem čitalo: »aut — aut!«
To so bili delavci. Voditelji stokajočih sotrpinov.
— Parola za danes je ... smrt!
— In orožje?
— Pušk je dovelj, streljiva tudi.
— Ob treh zjutraj mora biti vse pripravljeno!
— Torej začnimo! —
Nikomu teh silnih mož se ni ganila mišica v obrazu, ko so sklenili, da pomore in pobijejo vse, kar jim pride pod palce.
Ha! To se je šlo za kruh, in kadar je človek lačen − bogme! …. To ni igrača!
Zarjavel stroj v kotu je začel škripati in pisati črno sodbo na rudeč papir.
Take sodbe še ni bilo na papirju.
Jutri, ko bode zasvetilo mlado solnce v staro noč, ne bode se več čulo tovarniškega ropotanja. Delavci bodo imeli svoj dolgo zaželjeni praznik prostosti in maščevanja, pa pokopavali bodo, »Hosiano« pojoč, one, kateri hočejo sedaj nje pokopati v koščeni grob bede in lakote.
Njihovo vročo kri bodo pili … Dan odrešenja! … Hosiana! …
—Dinamita imam tu precejšen zaboj ...
— To bo mrtvecev, to jih bo ...
— Jaz zahtevam, da se moj oče, ki ga je danes raztrgal parni kotel, prej pokoplje kakor mrtvi bogatini!
— Za oderuhe imamo dósti vran na polju.
Potem so pili žganje, da se navdušijo za delo.
Iz stolpa je med tem udarjal zvon sile. Dež in toča sta razbijala po oknih. Hud veter je lomil drevesa. Skozi temne, teške oblake so prodirali omamljajoči bliski. Grmelo je, da so se tresle hiše. Opeka je padala raz strehe.
Možje v podzemski sobici so začutili nestrpno trkanje na vrata. Zagrabili so za puške.
— Odprite, odprite!
— Kdo trka?
In zopet se je začulo razbijanje po vratih.
— Hitro odprite, mudi se! Pomoč, pomoč! ...
Zapah na vratih je zahreščal, in vrata so se odmaknila škripaje.
Na pragu so stali orožniki.
Huhu! Hujhuj!
Prvi delavec ustreli. Potem pa so zagrmele puške, in vsi delavci so pali.
Vroča, črnorudeča kri jim je kadeči se bruhala iz prsij in pobarvala višnjeve delavske srajce in prašna tla.