Avditor

Avditor France Bevk

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 211, v Ljubljani, v nedeljo, dne 14. septembra 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospod Stepnicki je vstal od pisalne mize in hodil po sobi. Njegova špičasta, polna brada se je nervozno potresla nad polzlatim ovratnikom, nad katerim je stala ponosita glava s plemenitimi potezami in neoporečno dostojanstvenostjo, primerno človeku, ki zavzema tako važno mesto, kakor on.

Roke je nosil prekrižane na hrbtu, obrvi so se mu namršile. Hkratu je zamahnil z roko, ko da hoče odpoditi neugodne misli, ki so mu belile glavo. Nato je znova sedel k pisalni mizi.

Na mizi je ležala srebrna tobačnica, par debelih knjig, nekaj uradnih spisov in ogromen črnilnik. Spisi so bih razgrnjeni, popisani, stavki podčrtani, z opazkami in podpisi. Kadarkoli se je sklonil Stepnicki nad nje, ga je spreletelo neugodno čustvo, čelo se mu je malce pomračilo. Zaprl je spise, položil jih na stran, naslonil se in prižgal cigareto.

Predramil ga je glas: »Kaj razmišljaš, Egon?«

Skoraj je bil pozabil, da je žena v sobi. Sedela je v naslonjaču in vezla. Bleda je z dobrohotnim pogledam gledala nanj, ko da ga želi pozdraviti, a se ga boji motiti pri delu.

Egona je nehote spreletel sijaj čez obraz. Oči so mu zagorele, nervozno dostojanstvo je izgubilo nekaj svojega bleska in se prelilo v nežnost, ki ga je obšla vselej, kadar se je bližal svoji ženi, s katero je živel šesti mesec v zakonu. Vstal je in se ji približal.

»Kaj je, Egon?«

»Nič ni, golobičica,« se je dotaknil njenih las. Vedno se ji je bližal kot otroku.

»Koliko skrbi imaš s to zadevo! Vem, da ti ni ljuba.«

»Prav nič mi ni ljuba, draga moja,« se je nasmehnil Stepnicki. »V tvoji navzočnosti mi je prav posebno neljuba. »Spomnil se je, s kako lahkoto je svoj čas reševal take zadeve.

Ida ga je gledala kot golobček, celo oči je imela nekoliko zardele.

»Ali si danes kaj mislil name?«

»Zakaj to vprašaš, dragica?«

»Nič. Tako. Saj veš — radi včerajšnje zadeve. Ti si mi malce obljubil,« mu je dejala za spoznanje očitajoče.

Stepnicki se je nehote zresnil. »Ah, da! No, res! Ampak, povej mi, Ida, čemu ti je toliko do tega človeka? V vsakem drugem slučaju bi mi bilo lažje.«

»Saj sem ti povedala, zakaj…«

Gledala sta se. Stepnicki se je boril med nežnostjo in resnobo, ki mu jo je narekovala dolžnost. Za trenutek se je zamislil.

»Prevdaril sem. Glej, vse ti storim. Kar hočeš, ti napravim. A kadar gre za dolžnost, moram ostati mož. Preki sod je, zato je usoda tega človeka v mojih rokah, ki sem zato pooblaščen in ne smem tolči v obraz pravici. Pregrešil se je, niti eno dejstvo ne govori zanj. Vse za smrt. Kako naj ga rešim? Dragica, če mi poveš možnost, gotovo storim to. Saj mi ni do tega, da umrje. Moj sovražnik ni, a sovražnik javne dobrobiti je, sovražnik države in obstoječega reda je. To ni moje delo. Jaz sem le orodje, vršitelj zakonov.«

Ida prvi hip ni našla besede. Potem pa je dejala:

»Ampak, kaj je storil? Saj si dejal sam, da je zadeva malce meglena, zavita…«

»Seveda, draga Ida. Toda vkljub vsi zavrtosti in zamotanosti ne govori niti en razlog zanj. Vsa dejstva odkrivajo njegovo krivdo bolj in bolj.«

Stepnicki ji je prigovarjal kot otroku; nežno in nalahno jo je hotel prepričati, ko da prepričuje nežno in poslušno dete. Ona ga je zrla odkrito, naravnost v oči, s smehljajem, ki je hotel zmagati za vsako ceno. Ta smehljaj je Stepnicki v teku šestih mesecev spoznal do dobra, zato ga je tiho grizel v duši in mu ni dal miru. Bil pa je fin človek in ni hotel, da žena to opazi. Sploh ni hotel, da žena količkaj občuti brezobzirno surovost njegovega poklica. Že od dne svojega zakona se je hotel jasno ločiti v dva človeka, povsem ločena drug od drugega in različna; v človeku, ki ima opravila le v pisarni in na vežbališču, ki nosi glavo dostojanstveno in živi v primerni razdalji od ljudi, brezprimerno važen in strog, toliko bolj važen, kolikor manj važno je delo, ki ga opravlja, in v drugega človeka, ki je nežen, prijeten, prikupljiv, pol otrok, kakršnega ne sme uzreti ulica… Zato mu je bilo sitno, ko ga je žena naenkrat vprašala o stvari, o kateri doma ni govoril, razen s svojim pobočnikom, kadar je bil ta pri njemu na kosilu in se je še kdaj ogibal stvari, ki bi žalila nežna čustva.

Gospa Ida pa je zopet izpregovorila in položila roko na njegovo ramo:

»In kakšna je ta krivda?«

»Krivda.« Ali bi ne govorila o čem drugem, Ida? O tem predmetu govoriti s teboj je grdo.

»Zakaj?« je dejala Ida napol očitajoče. »Zakaj?« Potem mu je je pogledala globlje v oči. »Zakaj mi nisi odgovoril na vprašanje?«

Stepnicki se je bal, da ne bi užalil žene. Prijel jo je rahlo za bradico in z nasmehom, ki ga Ida ni znala razbrati, je razlagal površno, ko da se loteva neljubega posla.

»Krivda.« Seveda je kriv. Poglej: Na predvečer je govoril vojakom v gostilni tako nekako revolucajonarno. Dejal je, da je napočil čas, ko bo vstal ves narod. To je bil političen govor. Neposredni dve uri za tem je začel vojaški upor… da!«

»In… potem?«

»Dragica moja, ti ne razumeš! Poglej: upor! Vojaški upor! Streljali so. En častnik je bil ranjen. Več vojakov mrtvih. AU si moreš misliti kaj hujšega?«

Stepnicki se je pretvarjal, ko da je zelo začuden nad Idino naivnostjo. Gospa Ida pa je grizla ustnice nekaj trenutkov, nato je dejala:

»Ali je bil zraven? Ali je ukazal streljati?«

»Ukazal? Saj ni treba ukazati. V zvezi je cela stvar; njegov govor in poznejše dejanje namreč. Z besedami jih je opijanil, da so storili kar so storili…«

»Potem so bili drugi nedolžni. In vi ste jih streljali?«

Stepnicki je napravil obupan obraz. Prijel je ženo čez pas in jo je poljubil. Njena logika, ki je terjala neizogibno konsekvenco naravnega človeka, ga je tepla. Če jih je res opijanil z besedami, niso zaslužili smrti, a če jih ni opijanil, ne zasluži smrti on. Bah- Vprašal je ženo, ki se ga je oklenila:

»Pa čemu tako govoriš zanj, ravno zanj? Za nobenega drugega, ko bi bilo lažje kaj storiti. A tu gre za direktnega povzročitelja, za jedro upora.«

Žena se je nagnila do njega in mu je podala vso nežnost v svojem pogledu. Oklenila se je njegove roke in jo je pestovala.

»Saj sem ti že povedala, zakaj. Zato, ker si dejal, da ima doma ženko in otročička, šest mesecev starega, ki ga še ni videl. Pomisli, prvega, edinega svojega otročička, ki ga še ni videl in ki ga sploh ne bo videl.«

Gospa Ida je imela solze v očeh. Mož jo je pogladil čez lase in čez lica in ni spremenil obraza ter dejal:

»To tedaj? No, ničesar več ti ne povem. Ti jočeš? To ni dobro zate. Glej, samo čustvo govori zanj, noben razlog.«

»Toda — Egon!«

»Ida, lahko sprevidiš, da je tvoj razlog s pravnega stališča čisto smešen in nezadostno podprt. Na ta način bi morali izpustiti vse zločince in jih še nagraditi…«

»Saj on ni zločinec…«

»O tem ni govora. Kradel ni, ropal ni, a vse huje! On je kvaren državi, kvaren tudi človeški družbi. Kako naj ga izpustim na svobodo, če pa govori poriva proti njemu?«

»Zakaj ne?« je gledala Ida v tla. Čutila se je radi solz nekoliko užaljena, prepadla, celo nekoliko osramočena pred možem, ki je nadaljeval v zavesti zmage:

»Ida, premisli! Kako naj kaj storim zanj? Ali naj rečem: Kriv je, a izpustim ga, ker ima doma mlado ženo in šest mesecev starega otroka, ki ga še ni videl? To bi bilo blazno in smešno, draga moja. Odslovili bi me morda iz službe, kaznovali bi me, prestavili bi me bogzna kam, dejali bi, da sem znorel, v norišnico bi me zaprli.«

Ida je molčala. Moževe besede so padale nanjo tako odločno, ko še nikoli ne do tedaj in jo zadevale v živo. Bala se je sicer za moževo službo, vendar jo je navdajal strah pred tem človekom. Tega se je Stepnicki polagoma zavedal v molku, kakor bi se dramil iz spanja. Bal se je, da je povzročil za njeno ljubezen kvarne sledove v ženini duši, zato je dejal nalahno:

»Saj ni tako hudo. Pomisli, morda pa mu ni do ženke; saj taki ljudje ne znajo ljubiti s čustvom. Ali pa želi videti otroka? Kdo ga je vprašal…«

Žena mu ni verjela. Pogledala ga je z dolgim pogledom. Dejala je, kar je težko razmišljala že nekaj minut.

»Pomisli, če bi tebe obsodili in če bi tebe ubili? Daleč proč od mene. Jaz bi te ne videla. Čez par mesecev bi sama gledala otroka… Še pred puškami bi mislil na to. Svojega prvega, edinega otroka ne bi videl nikoli…«

Njene besede so bile prepričevalne, proseče, gorke. Stepnickega so zadele. Čutil se je šibkega, omehčanega. Kesal se je, da se je spričo žene ubijal z akti, da ni odšel z doma, da bi se ognil razgovora in ginjenost, ki mu je pod vplivom žene silila v dušo.

Čez nekaj hipov je dejal drzno:

»Vidiš — in ti hočeš to. Če ti ustrežem, bom v nevarnosti, da bom stal pred sodnikom in pred puškami.«

Vedel je, da laže in zdelo se mu je prav, da reče to. Žena mu je dolgo zrla v oči, ko da bi hotela presoditi težo in vrednost njegovih besed, nato se je dvignila in stopila k oknu.

Avditor je obsedel v nadonjaču in zrl za njo. Zdelo se mu je, da nekaj ni storil prav; tiho kesanje ga je zapeklo; ni vedel, kaj naj stori.

Ida je odgrnila bel zaslor in pogledala skozi okno, da zakrije solzo, ki ji je bila zdrknila čez lice. Bila je prepemosna, da bi kazala svojo užaljenost pred možem. Egon je to slutil in je nervozno potresel z nogo. Čakal je še nekaj trenutkov, nato poklical.

»Ida!«

Ida se je počasi okrepila in pogledala s pohlevnimi očmi nanj.

»Ida, čemu se vznemirjaš? Čemu se spominjaš stvari, ki ne spadajo v družino?«

Ida se je grenko nasmehnila, nato pa je dejala:

»Kdaj bo sklenjena obsodba?«

Stepnicki je zajecljal, nato je odgovoril hladno:

»Danes.«

»Kdaj bo brebrana obsodba?«

»Danes.«

»Kdaj bo ustreljen.«

»Danes popoldne.«

»Šla bom gledat.«

»Ida!«

Vstal je, stopil k nji in jo prijel za roke. Ona je povesila oči, grenak izraz je oblil njeno obličje.

Avditor je ponovil še enkrat: »Ida!«

Ta njegov nekoliko teatralični vzklik ni imel nameravanega uspeha. Ida je kljubovalno stisnila ustnice in ponovila:

»Pojdem!«

Tega Stepnicki ni pričakoval. Odločno ni maral takih prizorov. Gledal jo je v obraz, zdelo se mu je, da so ta hip njena lica splahnela in da je čisto malo krvi v njih.

»Ida, pomiri se! To ne škoduje samo tebi. Pomisli!«

»Ne grem! Videla bom, kako bo umiral. Videti hočem njegovo kri. Cvetic mu ponesem. Naj vidijo avditorjevo ženo, naj…«

Solz so se ji vlile. Bilo jo je sram pred možem. Prvič je prišlo do takega prizora med njima. Egon je strmel; stal je kot kip brez moči in besede. Nato se je Ida nagnila na njegove prsi in se zjokala.

Mož jo je prijel za glavo, ji božal lase, ji poljubljal solzno lice in jo peljal v naslonjač. Bilo mu je tesno v srcu, nerodno v duši, ni našel tolažilnih besed, le njeno ime je jecljal.

Ko se je umirila in ga je pogledala s solznimi očmi, je dejal:

»Glej, čemu se razburjaš?«

»Ne vem. Slutnje imam. Bojim se, da bo najin otrok nesrečen radi tega.«

Stepnicki se glasno nasmejal.

»Ida! Ti si otrok!« Pogovarjal jo je in božal. »Kaj pa sta vidva kriva? Samo srce govori iz tebe in krive ženske slutnje. To so samo misli, neumne misli. Ne misli na to. Storil bom kar bo mogoče, res…«

Ko je avditor Stepnicki hitel v urad, se je tiho jezil sam nad seboj. Ali je on kriv, da ubija? Ali je on dal ljudem puško v roko in jih silil k uporu? Postava je napisana in on je izvršitelj te postave. Če ne bi bil on, bi bil kdo drugi, še hujši. Poleg tega je ljudstvo pokvarjeno, država se ruši v temeljih; to so slučaji, ki dokazujejo mnogo, gre za obstanek družbe, človeštvo izgublja tla…

Stepnicki je bil vidno prepričan v tem in bolj ko se bližal uradu, bolj je rastla njegova zavest. Ko je stal pred sodno dvorano, kjer je čakala vrsta uklenjenih in vrsta oboroženih vojakov je dejal pri sebi: »Vsi so kanalje!«

Čez nekaj časa se je odprla dvorana. Bledega, vpadlega moža so pripeljali uklenjenega pred avditorja. Mož je gledal samozavestno, v dnu oči mu je sijalo nekaj upornosti podobnega. Niti trenil ni s trepalnicami. »Lump!« je dejal avditor pri sebi.

Vzel je polo, razgrnil jo je, pogldal še enkrat na moža ki je imel doma ženo in otročička, ki ga še ni videl, in je pričel brati s počasnim, donečim in pohrkajočim glasom:

»V imenu Veličanstva… obsojen na smrt…«

Katastrofalno je izvenela dolga perijoda uradnih stavkov. Avditor je položil polo na mizo in sedel. Smrtna tišina je vladala v dvorani, vseh oči so bile uprte v obsojenca. Ta je stal ko pribit. Vsa kri mu je bila izginila iz obraza, ki se je zdel, ko da je iz papirja. Oči so gledale v groznem začudenju. Polagoma je začela trepetati celo telo, ko da ga je popadla mrzlica. Še zobje so šklepetali. Poteze na obrazu so se spremenile, v srcu i v duši se je nabralo in je bruhnilo na dan.

»Kaj ste mi naredili? Jaz nisem storil ničesar! Moj otrok! Moja žena!«

Divje je zajokal; krik se je raztegnil pod stropom dvorane. Hotel je dvigniti roke, pa jih ni mogel, ker so bile uklenjene. Stopil je k zidu in tolkel z glavo vanj; jok je pretresel vse navzoče.

Avdiloriij se je pomračilo čelo. Ko da bi bral dnevne novice, je doslej bral smrtne obsodbe. Današnji slučaj pa ga je pretresel. Nekaj trenutkov je sedel kot okamenel in zrl, nato je zapovedal:

»Odpeljite ga!«

Prijeli so ga in odpeljali. S stopnjic se je čul njegov zateglo jokajoči glas in klic: »Moj otrok!«

»Bojazljivec!« je zamrmral avditor, naročil pribočniku, kar je bilo treba in odšel k ženi.

Ida je sedela pri oknu in vezla. Prijela ga je za roke, ko je sedel poleg nje, ko da bi ga hotela nekaj vprašati. Ni ga vprašala. On jo je samo gledal, rekel pa ni ničesar.

Prijel je za vezenje, ki ji je ležalo na kolenih.

»Za koga bo to.«

»Ugani!« ga je ljubeče pogledala.

Ugibal je in uganil; ona ga je poljubila na lice.

Senca vej je padala na okno, pod oknom je šel šum ljudi; nekje so padli ta hip zamolkli streli, ko da se je nekaj prevalilo na tla.

Ida je posluhnila, nato je pogledala na moža, ki je pobledel. 0zrla se je skozi okno. V pritličju je jokal z zateglim glasom otrok. Solze so ji stopile v oči, poteza trudne zamišljenosti ji je legla čez lica.

Egon Stepnicki se je prvič zbal za njeno nežno ljubezen. Prijel jo je za roko, ki je kot mrtva ležala v njegovi in jo je poljubil; ona mu tisti hip ni vrnila poljuba.