Babica Zima

← Palček

Lonček, kuhaj Babica Zima Ruska pravljica

Zlati kruh →

Spisano:	Urška Kadunc
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

BABICA ZIMA

Ptičke so prifrčale k babici Zimi

»Trk-trk-trk,« so potrkale na ledena vrata babičine izbice. Babica Zima je sedela pri peči in predla sneženi puh. Ko je zaslišala trkanje, je vprašala:

»Kdo je zunaj?«

»Me smo, me, ptičice!«

»Kaj bi pa rade?«

»Zebe nas in zmrzujemo! Rade bi tople kožuščke pod perje!«

Babica Zima je odškrnila okno in zagledala zmrzujoče ptičice. Odprla jim je vrata svoje ledene koče in jih spustila k topli peči, da so se ogrele. Nato jim je dala toplejše kožuhe.

Ptičice so se zahvalile in vesele odletele.

Babica Zima je spet sedla k peči in predla sneženi puh.

»Trk-trk-trk,« je potrkalo na vrata.

»Kdo je zunaj?«

»Midva sva: volk, sivi volk in lisička sestrička.«

Odprla jima je vrata.

»Kaj bi rada?«

»Rada bi dobila vsak svoj zimski kožuh. Brez toplih kožuhov bova zmrznila.«

Babica je dala obema, za kar sta prosila. Vesela sta se ji zahvalila in odšla.

Babica Zima je spet sedla k peči in predla sneženi puh.

»Trk-trk-trk,« je potrkalo na vrata.

»Kdo je zunaj?«

»Zajček- skakajček in veverica- skokica.«

Spustila ju je v izbo.

»Kaj bi rada?«

»Zebe naju, pa nimava zimskih kožuškov!«

»Kakšne kožuščke bi rada?«

»Svetle, da naju lovci ne bodo videli na belih poljanah.«

Babica Zima je spet odprla pisano skrinjo, pobrskala je v njej in našla svetla zimska kožuha za zajčka in za veverico.

Vesela sta se ji zahvalila in odskakljala.

Babica Zima je spet sedla k peči in predla sneženi puh. Pa se je stemnilo pod oknom, nato pa butnilo vrata, da se je stresla ledena koča. Babica Zima se je ustrašila. Pogledala je skozi okno in zagledala velikega medveda, ki je hlačal pred vrati.

» Zebe me, babica Zima, zebe,« je godrnjal.

Babica Zima je v pisani skrinji prav na dnu poiskala največji in najtoplejši kožuh.

»To je kožuh zate, ljubi medo. Zdaj pa kar nazaj v brlog in spat!«

»Hvala, ljuba babica Zima,« je zagodrnjal medved in odšel. V brlogu se je pokril s toplim kožuhom in zasmrčal.

Odslej je babica Zima v miru predla sneženi puh. Sedela je pri topli peči do zelene pomladi in predla, predla ...

Ruska pravljica