Bajne povedke
| ← Čar tolminskih povedk | ZLATI BOGATIN Bajne povedke Janez Dolenc |
Legendne povedke → |
| |||||||||||||||
Bajne povedke
Dragovita, dragovet,
narobe zvet,
pregl s črnega trna notri det,
pa ne bo mogel
nobeden nič pogubet!
Jožko Humar, Slap ob Idrijci
zap. Darjan Ozebek, 1978
2 Badamaci
»Prmojduš,« je dejal Boštjan iz Poljubinja v oštariji pri Kacjanu, »za dva litra vina grem na križpotje na Ščerenk in bom tam čakal, da pridejo badamaci!« Boštjan se je pravkar vrnil iz vojske in se ni bal ne biričane hudiča. Oštir Kacjan je pomežiknil možakom, ki so bili koj pripravljeni plačat dva litra. Pol litra je na dušek izpil, potlej jo je mahnil iz Poljubinja na križpotje na Ščerenk, kjer so se ponavadi zbirali badamaci. Ko je prišel na križpotje, so mu že začeli lesti mravljinci po hrbtu - od strahu. Tam je rasla košata smreka in Boštjan je iz previdnosti zlezel gor v smrekovo vejevje in tam dobro skrit čakal. V tolminskem zvoniku je udarilo polnoč, začela se je ura strahov. Boštjan je naenkrat zagledallučke, ki so se bližale z mengorske strani, iz zalaške in ljubinjske grape, od vsepovsod. Ob pogledu na te lučke je lezel zmeraj više v vrh smreke, lučke pa so se zbirale na križpotju pod njim. Truma teh lučk je odletela v Žabče, kjer so speči materi, ki je zvečer utrujena pozabila pokrižati svojega dojenčka, ukradli otroka in ga prinesli na križpotje. Boštjan je videl, da so dojenčka badamaci raztrgali na drobne koščke. Te kosce so potem metali v zrak in se igrali.. Pri tem je dojenčkova ročica priletela prav k Boštjanu na smreko. Ko se je ura približala eni, so badamaci spet zbirali kose dojenčka in jih zlagali skupaj. A manjkala jim je ena ročica. Badamaci so švigali sem in tja, stikali po grmovju in tudi po smreki. Ko so začeli lest proti Boštjanu, ga je popadla groza in vrgel jim je ročico. Hitro so jo pritrqili k otroku in ga odnesli spet živega materi. Kar jih je ostalo na križpotju, so začeli trkat ob deblo smreke, da bi Boštjana prestrašili. V tem hipu je v zvoniku udarilo eno po polnoči in badamaci so odleteli, odkoder so prišli. Boštjan se je vrnil v oštarijo in povedal, da za nobeno plačilo ne gre več med badamace.
Zatolmin, 1978
3 Divja baba in kmet Ivanet
Na Čiginju je kmet Ivanet enkrat oral na njivi pod robom, ki mu pravijo Ždenša. Pod robom je izvir in jama, v kateri je nekdaj živela divja baba. Ivanet je oral z lesenim plugom in imel vprežen par volov, a šlo mu je vse narobe. Enkrat se mu je utrgala trta, drugič se mu je zlomil pregl. Pričel je preklinjat in se jezit, naenkrat pa je zaslišal z roba glas divje babe, ki mu je pel: "Kmet Ivanet, zvij trto drogovet, nared iz črnega trna pregl, da ti bo stalo stanovet!"Ivanet je poslušal nasvet divje babe in potlej pri oranju ni imel več težav.
Čiginj, 1963
4 Divja baba in kmet Šavli
Kmet Šavli s Selišč je oral pod Njivico, to je bila gozdna jasa nad prepadom. Na kraju jase je sedela divja baba in gledala Šavlija. Oral je z lesenim drevesom. Šavliju se je trta ves cajt trgala, zato mu je divja baba zaklicala: »Pavli Šavli, vij, vij trta drgavet da bo stala stanavet!«
Volarje, 1963
5 Divja baba na Senicah
Na Senicah je velika jama, v kateri je živela duga (divja) baba. Bila je tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Senic, s ta drugo pa na Logarščih in v Bači prala svoje cunje. Ljudje so se je strašno bali zato, ker je jedla samo surovo meso. Kradla je jančke in kozliče, pa tudi majhne otroke, če ni bilo drugega. Zato so se je otročiči strašno bali in starši so jih laže krotili, saj so jim pravili, da jih bo duga baba snedia, če ne bodo pridni. Ker je bila kaj žleht, so jo ljudje hoteli ujet. Nastavljali so ji skobce, a so jih zjutraj dobili lepo pred hišo. Ker je za hudirja niso mogli ujet, se je pastir Lujž odločil, da jo bo zazidal v jamo, saj je njemu pojedia največ jančkov. Od takrat o dugi babi ni bilo več slišat, pa tudi jančkov , kozličkov in otrok ni nihče več kradel.
Ljubinj, 1973
6 Duga baba se da nositi čez brv
V davnih cajtih je v Zalaški jami živela duga baba. Imela je dolge zelene lase in oblečena je bila v dolgo platneno obleko. Vedno je sedela pred vhodom v jamo in gledala na pot na drugi strani Tolminke. Kadar je zamerkala človeka, je hitro vstala in odšla navzdol do brvi in še čez brv na drugo stran Tolminke, kjer je čakala na prihajajočega človeka. Ko je človek - in to samo tisti, ki je prvič prišel v ta kraj - prišel do brvi, mu je duga baba ukazala, da jo je moral zadet na ramena in prenest na drugo stran brvi. Tam jo je postavil na tla in s tem dobil pravico, hodit čez to brv. Če bi je pa ne mogel prenest čez, je dobil kos s smrkljem namazanega kruha in ga je moral vpričo nje pojest. Ko sem bil še mičken otrok, me je mati večkrat vzela s seboj na njivo in me posvarila: »Ne hodi proč od mene, da te ne dobi duga baba. Moral jo boš nest na drugo stran brvi in za lon boš dobil kos usmrkanega kruha!«
Zatolmin, 1968
7 Duga baba v Dantovi jami
V Dantovi jami je živela duga baba, ki je imela v svojih zmršenih laseh polno uši in umazanije. Enkrat se je ena ženska vračala iz Tolmina v Zalaz s praznim oprtnikom. Ko je šla mimo Dantove jame, jo je poklicala duga baba in ji ukazala, naj ji pobere uši iz las. Za vsako uš ji je obljubila cekin. Ženska ji je celi dve uri lovila uši in jih pobijala. Ko je končala, je duga baba šla v jamo po cekine. Prinesla jih je poln birtah in jih stresla ženski v oprtnik. Bilo jih je toliko, da jih ženska ni mogla nesti. Zato je duga baba cekine spremenila v oglje in ženi je dela, da se bo oglje doma spremenilo spet v cekine. Ženska je odnesla oglje, a ni verjela, da bo to res. Stresla je oglje v prepad Korit, le na dnu sta se ji v oprt niku zataknila dva oglja. Ko je drugi dan pogledala doma v koš, sta bila na dnu dva cekina. Povedala je ljudem, kaj se ji je zgodilo. Šli so gledat v prepad, vendar tam ni bilo več sledu ne po oglju ne po cekinih.
Tolmin, 1958
8 Štefenajka
Pod Rdečim robom je planina Sleme, kjer se pasejo krave iz Zatoimina. Tam so hlevi za živino in pastirski stan, kjer mlekarji delajo iz mleka sir in skuto. Nedaleč od planine je strm greben, ki mu pravijo Kopa. Tam je enkrat prebivala divja baba, po imenu Štefenajka. Pastirji so se je zelo bali. Vsak pastir, ki je prvič prišel na planino, jo je mogel trikrat nest okoli stanu. Če tega ni zmogel, mu je dala osmrkan kruh, ki ga je mogel vpričo nje pojest. Pravijo, da se je Štefenajka zaradi hudobije spremenila v kamnit steber, podoben ženski. Ob potresu pa se je Štefenajka posula in ne straši več pastirjev.
Zatolmin, 1974
9 Jaga baba
V Dantetovi jami je enkrat živela strašna Jaga baba. Videt je bila divja, pozim in polet je imela isto obleko. Bila je bosa, imela je skuštrane lase, da so ji štrleli na vse strani. Zelo rada je lovila otroke, ki so se zvečer potepali, namesto da bi šli spat. Zvabila jih je v jamo, češ da jim bo dala lešnikov in orehovo V resnici jih je pa ubila, kuhala in jedla. En dan je tih tako ujela noč pobča Janeza na poti v Zalaz. Jaga baba ga je poklicala in povabila v votlino. Janez se je v začetku branil, da ima še daleč domov, a baba ga je z orehi le zvabila v votlino. Tu je Janez zagledal velik bajnk. Jaga baba ga je odprla in prijazno povabila Janeza, da naj si iz skrinje vzame orehov, kolikor jih hoče. Janez ji ni zaupal, zato ji je rekel: »Tetka, dajte, bom jest držal pokrovec, vi mi pa iz kište vzemite orehe. Jaz sem še tako mičken in se ne morem notri stegniti po orehe.« Jaga baba se je res nagnila v bajnk, takrat pa je Janez spustil težki pokrov, ki je padel Jagi babi na vrat in ji odsekal glavo. Janez pa je zdirjal domov, kolikor so ga nesle noge. Od takrat naprej se otrokom ni bilo več treba bati Jage babe.
Zadlaz-Čadrg, 1974
10 Duga baba v Zalaški jami
Že moj ta stari oče mi je pravil, da je pred več sto leti živela v Zalaški jami duga baba. Deli so, da je bila grozna za pogledat: umazana, z dolgimi črnimi nohti, dolgimi kuštrastimi lasmi pa po glavi so ji lezle debele zelene uši. V tistih cajtih je nesla enkrat Modrijanova dekla iz Zalaza meh moke in počivala glih pod jamo. Glih tisti cajt je prišla iz jame du ga baba in je tela, da ji mora dekle uši lovit. Kaj je tela drugega, kot ubogati in ji loviti uši, ki so bile tako velike, da jih je morala s kamnom pobivat. Ko je dekla končala delo, je duga baba rekla, da jo bo lonala. Tisti cajt, ko je baba šla po lon, je dekla utekla in meh pustila kar na mestu.
Zadlaz-Čadrg, 1970
11 Duge babe v Čadrgu
V Čadrgu so tudi živele duge babe. Malo stran od vasi pod Žlejžnom so imele jamo, kjer so se skrivale. Hodile so gori na kraj Žlejžna, se gori sončile in česale. Pravili so, da so bile tako močne, da so gori za Seljanom kar v birtah pogreble kosce in jih nesle doli v jamo. Nobeden pa ni vedel povedat, kaj so naredile z njimi. Ja, tista jama je enih petdeset metrov pod Žlejžnom, kjer se gre na Prode po dolenji stezi. Vhod je bolj majhen, notri pa je približno osem krat osem metrov velika jama. Tudi nekaj kapnikov ima in je res lepa za pogledat.
Čadrg, 1990
12 Duga jaga
Duga jaga, so pravili, da je prišla enkrat ponoči blizu hiše. Gospodar je bil na pragu in ga je videla in mu vrgla eno človeško nogo in mu rekla, da ob letu pride ponjo. Gospodar je bil ves iz sebe, kam bo dal tisto nogo, da ne bo zgnila. Žena mu je rekla, da naj gre prašat gospoda. In res mu je del gospod, da naj jo zakoplje v frišen gnoj. Glih ob letu je spet prišla duga jaga in rekla: »Daj mi nogo ali pa dušo!« Hitro ji je gospodar vrgel nogo, ki jo je bil lih izkopal iz gnoja. Duga jaga jo je vzela in odletela. Gospodar pa nikoli več ni šel ponoči iz hiše.
Tolminske Ravne, 1988
13 Mora pešta ljudi
Včasih je mora peštala ljudi. Na zibko so narisali sračjo nogo, ki je odganjala moro od otroka. Pri Seljanu v Čadrgu je na kaštu vsakega tlačila mora. En stric ni hotel več ležat gor, raje je ležal kar pri ognjišču. Na kašt se je prišlo skozi odprtino nad pečjo, ki so ji rekli žlamprga. Seljanova mati je pravila: »Ležala sem v postelji in slišala, kako je mora odprla žlamprgo, šla proti postelji, legla name in me peštala. Ko bi bila mogla vsaj malo mignit, bi mora šla; a nisem mogla prav nič.« Potlej so pri žlamprgi s cvekom pribili jezik od šohov, kar tudi odganja moro. Enkrat je prišel en Tolminec k Seljanu in prosil za jeperge. Poslali so ga spat na kašt. Drugi dan je Tolminec pojamral, da se je vso noč nekaj dajalo okoli njega, a ne ve, kaj. Stric je pripomnil: »Jest že vem: mora se je dajala okrog tebe, a nisi bil pravi človek, zato se te ni upala peštat. Če bi jest šel tja gor spat, bi me takoj peštala.«
Čadrg, 1990
14 Jaga baba in orači
Enkrat so trije moški orali z junci eno njivo. Orali so že ves dopoldan. Kar naenkrat se jim je utrgala trta pri plugu, potlej se je pa še pregl zlomil. Možje so izpregli junce in mislili it domov, kar se je prikazala Jaga baba, vsa skuštrana in v strgani obleki. Možje so se je skoraj ustrašili. Zaklicala jim je: »Pregl od črnega trna, trta iz drgavit, pa bo stalo stanovit!« Možje so se smejali in mislili, da je baba zmešana. Potlej so pa začeli tuhtat, ali ne bi poskusili, kar jim je svetovala Jaga baba. Eden je šel iskat pregl iz črnega trna, ta drugi pa trto drgovito. S tem so popravili plug in lepo orali naprej: eden je vodil junce, drugi je držal kolca in tretji za drevo. Bili so hvaležni Jagi babi za pameten nasvet.
Log pri Mostu na Soči, 1976
15 Kmet Ivanet vozi drva
Enkrat je z Mengor gledala naokoli duja baba. Videla je kmeta Jevaneta, ki je vozil drva. Utrgala se mu je trta, s katero je imel zvezana drva. Šel je po srobot, da zveže drva, a se mu je tudi ta utrgal. Baba je videla vse to in zaklicala: »Oj kmet Jevanet, zvij trta z drgabet, da bo ostala stanabet!« Potlej je kmet Jevanet zvil trto z dragovite, ki je držala stanovitno. Prej ni nobeden vedel, da je za trto najboljša dragovita. Od tistega cajta naprej so vsi zvijali trto iz dragovite za vezanje fušin.
Kozmerice, 1966
16 Škopnik
To je doživela še moja stara mati, ki je živela v Bači pri Modreju. Takrat so bile strehe v vasi še s slamo krite. Za take strehe so spravljali slamo v »škopo« in jo vezali v velike snope »škopnike«. Enkrat stara mati zagleda sredi noči, da prek neba leti tak goreč škopnik. Padel je na jez Idrijce in tam ugasnil. Čez nekaj dni je pa vas Bača pri Modreju vsa pogorela in mati je bila prepričana, da je tisti goreči škopnik napovedal to nesrečo.
Bača pri Modreju, 1974
17 Divja čeča
V starih cajtih so v Rutu živele divje čeče. Živele so v senožeti Lajtnškoublc. Ko so ljudje orali, so vpile: »Črne voličke, drenava kluka, pa boste lohka oral!« Prišle so tudi v vas in kmečki pob s kmetije Kemperle se je celo poročil z eno divjo čečo. Lepo sta živela skupaj in sta se imela rada. Ko pa je divja čeča rodila prvega otroka, ga je zadušila. Mož jo je vprašal, zakaj je to naredila; ona je rekla, da bi bil sin ubijalec in bi prišel na štrik. Bila je zelo užaljena, ko so jo ljudje kregali. Imela je dolge črne lase, in ko je šla spat, jih je skoz dala čez planko nad posteljo. Ko je enkrat spala, je prišla stara mati mimo in ji je dala lase v posteljo. Divja čeča se je zbudila in stari materi rekla, zakaj je to naredila, in da je prej vse vedela za naprej, zdaj je pa vsega konec. Potlej je rodila še enega sina, ki je postal dober kmet.
Rut, 1974
18 Divji ljudje
Moj oče mi je pravil, da so bili včasih gor v bašku divji ljudje. Nikoli se niso hoteli pokazat. Ko so ljudje orali, so slišali, kako so vpili v bašku: »Drenov pregl, ragabitava trta m pa črne voliče potlej boste lahna oral!«
Znojile, 1977
19 Duga baba
Na dolgi njivi je oral kmet in utrgala se mu je trta. Takrat je zaklicala du ga baba. »Drgavit, drgavit, narobe zvit, črnga trna pregl, to bo stanovit!« Ko je prala, je imela eno nogo na Logarščih, drugo pa na Idrščem hribu. Prala je v Idrijci, cunje pa je dajala na Vojskem sušit.
Logaršče, 1970
20 Bidounci varjejo zaklad
Stari ljudje pripovedujejo, da je pri stari cerkvi na Grahovem zakopan zaklad. Iskat ga je treba tri korake od zadnjega kamna v vzhodnem vogalu cerkve. Varjejo ga pa divji bidounci, ki ga zapustijo samo opolnoči zadnjega dneva pred mlajem. Takrat se lahko kdo pritihotapi in jim zaklad izmakne. Bit pa mora zelo pazljiv, zakaj bidounci se že ob enih vrnejo s plesa z gorečimi metlami. Če koga zasači jo, se jim mora pridružit in z njimi naprej stražit zaklad.
Grahovo, 1973
21 Vidunci
Včasih so pastirji žrebali, kdo bo pomiril vidunce, ko se bodo tolkli na križpotjih. Vidunci so bili tešni ljudje, ki so imeli močne obrvi skupaj zraščene, kratek život ter dolge in tenke račje noge. Ko so pastirji pasli, so skoz kurili ogenj. Pri ognju so vsako soboto enega izžrebali, ki je moral ponoči it mirit vidunce. Eno soboto je bil izžreban pastir Miha s Podloga, ravno Miha se je najbolj bal viduncev. Študiral je, kako bi uštimal, da bi ne bilo treba it. Pa mu ni ratalo. Vedel je, da bo izločen iz pastirske družbe, če se ne bo šel tolč z vidunci. Ko je zvečer gospodar šel spat, je Miha obul njegove bote, vzel eno veliko gorjačo in ves v strahu šel na križpotje. Tam je čakal, da je v cerkvenem turnu odbila enajsta ura. Tist cajt je potegnil en močan piš, da se mu je komaj uprl. Z njim pa so prišli štirje vidunci, vsak od druge strani, in se začeli tepsti. En cajt je bil kar trd od strahu, da se ni upal ganiti. Potlej se je pa le skorajžil in udaril z gorjačo med nje. Enega je usmuknil, da se je potočil. Mislil je, da ga bo ujel celega, a ko ga je prijel, mu je pa ušel. V rokah mu je ostalo le nekaj podobnega kot kravji rep. Vesel je bil, da je imel za prijatelje pastirje dokaz, da je bil res med vidunci. Od tistega časa pa ni nobeden več videl viduncev.
Logaršče, 1970
22 Beli ples
Še danes se na enem kraju gor nad vasjo pravi na Belem plesu. Pravijo, da so v starih cajtih gor na tistem kraju plesale divje babe. Enkrat so se možje tu z vasi spravili gor, da jih pričakajo in vidijo, kako plešejo. Poskrili so se in čakali. Pod noč so se stare in mlade divje babe zbrale in začele plesat. Takrat so možje skočili iz skrivališč in hoteli ujet plesalke. Vendar so se divje babe v trenutku razbežale, samo eno se jim je posrečilo ujet. Milo jih je prosila, naj jo izpustijo, a možje je niso hoteli uslišat. Ker jih ni mogla pregovorit, jim je obljubila, da jim pove, kaj lahko dobijo ven iz mleka, če jo spustijo. Obljubili so ji in ona jim je povedala, kako lahko dobijo sir iz mleka. Ko so jo spustili, se jim je začela smejat, potlej je rekla: »Če me ne bi spustili, bi vam povedala še za eno reč, ki je notri v mleku - tako vam pa ne povem.« Možem je bilo potem žal, da so jo spustili, a je niso mogli več ujet.
Ladra, 1970
23 Duja baba
Gor na Kamnem so v starih eajtih živele duje babe. Otroci so se jih bali vselih, če jim niso nič tele. Ljudi so naučile zlo reči, samo če so jih teli poslušat. Prej je šla pot gor po Bregu in potlej tja pod Strmcem. En dan je šla tam duja baba in gledala, kako je en Kamenc, Jurij Bajt, oral. Martral se je z lesenim oralom. Gredelj mu je kar naprej padal dol na tla. Duja baba mu je zavpila: »Jurij, Jurij Bajt, vij, vij trta brbadet, de ti bo stala stanabet!« Kamene je vzel trto brbadet in zvezal gredelj . Ko je oral naprej, je videl, da bolje drži kot prej.
Kamna, 1977
24 Dva vidamica
V starih cajtih so ljudje zvečer, ko se je naredila noč, zlokrat videli dve luči, kako sta letali tja po luftu. Največkrat so jih videli gori v senožeti. Skakali sta skup in pa spet narazen. Klicali so jih vidamic. Pravili so, da so to tiste verne duše, ki ponoči letajo okrog. Enkrat je šel en mož ponoči gor v Krn. Kar naenkrat sta začela okrog njega letat dva vidamica. Encajt ju je gledal, potem je pa del: »Če sta od Boga poslana, letita pred mano in mi lepo svetita po poti. Če sta pa poslana od hudiča, se vrnita tja, odkoder sta prišla!« Tako jima je rekel in vidamica sta izginila.
Ladra, 1970
25 Gejd in zaklad v cerkvi svetega Jelerja
Gor nad Nadižo je ena cerkev, ki jo kličejo sveti Jeler. V starih cajtih so hodili ljudje gor v to cerkev prosit Boga za dež. Pravili so, da je v tisti cerkvi pod oltarjem zakopan šac, kot so po starem rekli zakladu. En dan so imeli spet mašo pri svetem Jelerju. Po maši so šli ljudje domov, samo en mož je ostal, da pogasi sveče in zaklene cerkev. Kar naenkrat se je prikazal gejd, velik mož, ki je lahko stopil z Matajurja tja na Stol. Mož se je ustrašil, a gejd mu je povedal, da če hoče dobit zaklad, naj pride opolnoči gor v cerkev in naj prinese tri leskove šibe. Ena naj bo stara eno leto, ena dve in ena tri leta. Potem naj gre okoli oltarja in naj vpije: »Kozel, pridi ven, pokaži zaklad - se te prav nič ne bojim!« Gejd mu je še povedal, da se mu bo potem prikazal črn kozlič, katerega se ne sme ustrašit. Udari naj ga najprej z enoletno, potem z dvoletno in nazadnje s triletno šibo - in kozlič mu bo dal zaklad. Mož je ves vesel šel domov, dobil tri leskove šibe in zvečer šel gori v cerkev. Ko je bila ura polnoči, se je res prikazal črn kozel, mož pa se je tako ustrašil, da se ni upal udarit kozliča in da jo je pobrisal domov. Zaklad je verjetno še zmerom gori pri sv. Jelerju, ker se še nobeden ni skorajžil, da bi si ga priboril.
Kred, 1973
26 Livško jezero
Na Livku je bilo enkrat jezero. Tam pred cerkvijo je še sedaj lipa, za katero so pripenjali barke. Jezero se je odteklo tam pri Golobih, kjer sta še zdaj potok in močvirnata zemlja. Gor nad Livkom v enem robu so rinki, za katere so privezovali barke. Nad jezerom na Ravnih so živele krivopete. To so bile žene, ki so imele obrnjena stopala nazaj. V Babji jami pod skalo so kuhale. Nabirale so zelišča in zdravile ljudi.
Livške Ravne, 1978
27 Divja jaga
Od cajta do cajta je čez Bant šla divja jaga. Pred njo si se rešil le, če si se ulegel na križ; drugače te je pomendralo in pokončalo. Takrat so golcarji v hosti v vsak šotor vse kali križ, da bi ob divji jagi lahko nanj legli. Stari Urban je bil v mladosti močan kot medved in bi se šel z vragom bost. Kot golcar se je divji jagi dostikrat ognil, ko se je ulegel na štor z vsekanim križem, ali pa je križ narisal na zemljo in se ulegel nanj. . Tistega dne, ko je umrl Opaldarjev brezverec, je bila spet divja jaga in hudič je rogovilil bolj kot kdaj prej. Stari Urban je bil spet v hosti in ni imel toliko cajta, da bi naredil križ. Divja jaga je šla čezenj in ga vrgla, a imel je pri sebi žegnano svetinjo iz Rima in ga ni podrlo do smrti. Ljudje so ga drugi dan prinesli iz hoste in nikoli več se ni čisto pozdravil.
Livek, 1962
28 Krive pete
Enkrat so v hosti in gmajnah nad Livkom v Malenščah živele krive pete. Krive pete so jim pravili zato, ker so imele stopala obrnjene nazaj. Od cajta do cajta so se približale ljudem in jim svetovale. Tako so zapele rajnkemu Žlundru, ko je oral Na skali in se mu je trgala trta pri vpregi: »Zveži trto barobek, da bo stala trdno vek!« Barobeka je zdržala in se ni več trgala. Kakšenkrat so napovedale tudi vreme ali pa svetovale, kdaj je treba sejat in pobirat pridelke.
Perali, 1962
29 Kocova jama
Blizu Napoleonovega mosta čez Nadižo je ena jama, ki ji pravijo Kocova jama. Enkrat je ena žena, ki so ji rekli kriva peta, ljudem povedala, da je v tej jami zlato. Prikazala se je le ob sončnih dneh, štela cekine in govorila: »Kopajte, kopajte, bogati boste!« In res so začeli kopat v Kocovi jami in našli rumen luknjast kamen (lehnjak)... Mislili so, da je zlato, in kopali naprej. Enkrat se je pa enemu kopaču v jami vdrlo in požrla ga je voda. Od tistega cajta se nobeden ni več upal v Kocovo jamo.
Logje, 1977
30 Krive pete in Drejčev pob
Gor na Gradiču so bile ženske, ki so jim rekli ljudje krive pete. Hodile so dol na Kabo vodo pit. Kadar se jim je zdelo prav, so rjule: »Sejte! Sejte!« Tisti ljudje, ki so jih poslušali, so imeli dvojno mero pridelka. Enkrat so krive pete ujele Drejčevega poba, ko je krave pasel. Znal je lepo pet. Pob ni vedel, kako uteč, zato je bil močno žalosten in ni hotel pet. En dan sta mu dve krivi peti pobirali uši. Delal se je, kakor da spi, ma jih je poslušal. Pogovarjali sta se po borjansko, kako pob lahko uteče: Samo ta pravo trto mora zvit. Ko sta mu polovili uši, sta šli. Pob je skočil pokonci in naredil, kar je malo prej slišal. Nobena kriva peta se ga ni pritaknila, ko je odhajal.
Borjana, 1976
31 Špolad vzame krivopeto za ženo
Enkrat je Špolad ujel krivopeto in jo pripeljal domov za ženo. Dela mu je: »Jest bom živela s tabo, samo ti mi ne smeš reči krivopeta!« On ji je to obljubil. Živela sta dosti cajta v miru. En dan je mož dejal, da gre gori na svete Višarje na božjo pot. Krivopeta mu je to odsvetovala, a je vseeno šel. Krivopeta je vedela, da bo v kratkem huda ura, zato je po moževem odhodu spravila vse pridelke pod streho, čeprav so bili še zeleni. Ko se je mož vrnil, je videl vsa svoja polja prazna. Grozno se je zjezil in rjul na svojo ženo, ona je pa molčala. Drugi dan je pa prišla taka briža, da je vse potolkla, le Špoladovi so imeli že vse pod streho. Mož je videl, da je žena imela prav, in to ga je jezilo. Zabrusil ji je: »To si lahko naredila, ker si krivopeta!« Ko je to izrekel, žene že ni bilo nikjer več. Vse je preiskal, a je ni mogel najti. Drugo leto sta se srečala gor za Bovcem. Špolad jo je prosil, naj pride domov, ma ona ni hotela. Za spomin mu je dala eno štreno volne in dela: »Štreno moraš vit in maj ne smeš reč: Konec te bodi!« Tisto štreno so vili in vili, dokler se nek len pastir ni naveličal in rekel: »Konec te bodi!« In volne je bilo konec. Vseeno krivopeta ni pozabila na Špolada. Oglasila se je spet, ko je oral in se mu je pretrgala trta: »Usec rejn s črnega trna in vzem trto novobet, da bo stalo stanobet!«
Borjana, 1976
32 Divji mož v Zadnjici
V Zadnjici je pred davnimi leti pod Rumeno skalo živel divji mož. Oblečen je bil v živalske kože, na glavi je imel klobuk iz lubja, na šapastih nogah pa lesene cokle. Enkrat so ga ujeli Trentarji. Deli so mu, da ga izpuste le, če jih bo kaj naučil, saj so vedeli, da v svoji poraščeni glavi skriva veliko skrivnosti. In res - naučil jih je sirit. Vendar ga prebrisani Trentarji še niso hoteli izpust it in naučil jih je delat skuto. Trentarji so bili zadovoljni in izpustili so ga. Ko je bil že daleč od njih, jim je zabrusil: »Da boste vedeli: najboljše je ostalo v sirotki!« Še danes nihče ne ve, kaj je tisto najboljše v sirotki.
Bovec, 1982
33 Farce
V starih cajtih so bila čudna bitja, ki so imela glave človeške, trup pa konjski. Farce so jim rekli. Če so šle po cesti, so šle kot vihar. Če si jih srečal, si se moral uleč v jarek, ki je bil ob cesti, in moral si molit, da te niso pohodile. Vsake toliko cajta so se zbrale te farce, šle na Čuklo in plesale v krogu. Potlej je prišel duhovnik in jih spovedal. Farce so bile zaplantane duše.
Kal-Koritnica, 1982
34 Krukler
V našem gozdu je živel v bajti iz lubja velik kosmat mož. Ker je imel v roki veliko kruklo, so mu dali ime Krukler. Midva sva se dobro poznala. Enkrat me je prosil malo za jest, ker je bil lačen. Dal sem mu celo ovco. Kar na mestu jo je raztrgal in surovo požrl. Pa tudi on mi je naredil dobroto. Kar pred mano je iz zemlje izruval eno drevo in mi del, da mi ga ponoči prinese dol pred hišo. Jest mu nisem verjel, čeprav sem videl na lastne oči, kako je močan. Zjutraj sem na vse zgodaj vstal in doli v ogradi je res ležala ena velika hiba. Bila je še večja kot tista, ki jo je prejšnji dan potegnil iz zemlje vpričo mene. Hibo sem pokuril, kar vprašaj mater, če ne verjameš. Korenina je pa še zdaj tam za hlevom. Najbrž te zanima, kje je sedaj krukler. Glih tisti dan, ko je tebe voda prinesla, mi je povedal, da mora it drugam. Če boš pa ti lump, ga pa kar pokličem; zato je bolje, da si priden in ubogaš mamo.
Bavšica, 1965
35 Slatenk in črno kamenje
Od vasi Čezsoča se vlečeta greben in potok Slatenk. Ljudje pravijo, da je ta voda zdrava za vse bolezni. Slatenk je trgal zemljo in tako je prišlo na dan črno kamenje. Ljudje niso vedeti, kaj je to. Šele potem, ko so v Belgiji in Franciji kopali premog, so videli, da je črno kamenje v Slatenku tudi premog. Pravijo, da so v Slatenku škratje, ki vahtajo, da ne bi kdo začel kopat črno kamenje - premog.
Čezsoča, 1973