Bajonetni napad
Bajonetni napad. Lovro Kuhar |
|
Sivo, poznojesensko jutro nas je našlo v nek em gozdu valovitega karpatskega ozemlja. Sedaj smo ležali še tiho in previdno, skrivajoči se za ogromnimi drevesi; tvorili smo del onega zidu, sestavljenega iz samih človeških bitij, ki se je na levo in desno raztezal v neizmerno daljo. S splašenim, vprašujočim pogledom se je ob prvem svitu zazrl sosed v soseda in oči obeh so izražale samo nemo začudenje: Kako , ali si še živ ? Pri tem pa nobeden ni ganil s kakim udom, niti nalahno šepnil z ustnicami. Da, živ! To je zavest, ki se nikjer ne čuti tako silno ter v takem zmislu, kot v boju. Živiš samo fizično in življenje smatraš za nekak del telesa, nekak ud, ki ga izgubiš, če mahneš s sekiro. Duševno ne živiš v elikokaj; to pride samo od časa do časa, v posebnih trenutkih, silno kratkih sicer, a grozepolnih, da se treseš pred samim seboj, in v katerih ti begajo misli v razburjeni, blazni občutljivosti.
K o sem se torej ozrl na desno, sem opazil, da manjka mojega desnega soseda, s katerim sva se ramo ob rami vežbala, odrinila na bojišče in ostala skupaj do ravnokar minule noči. Takrat sem se spomnil, da sem snoči, še preden smo se umaknili v ta gozd, zaslišal poleg sebe glas: »Kaj je to?« Ko sem se ozrl na ono stran, sem v artiljerijskem ognju razločil, kako se moj sosed opira na puško in dviga pokonci, nato hitro zgrudi na tla in obleži, obrnjen z obrazom proti nebu. Par minut pozneje mi je njogovo truplo služilo že za kritje pred sovražnikovimi kroglami, ki so z zoprnimi, rezkimi glasovi udarjale v njegovo meso neposredno pred mojo glavo. Dobil sem torej drugega soseda, nekega Dunajčana, ki je radi pomanjkanja dela prostovoljno vstopil v armado in je bil v civilu kontorist; bil je tako kratkoviden, da pravzaprav nikakor ni spadal k nam ali celo sem. S svojimi brezizraznimi očmi me je pogledal pomenljivo, zdelo se mi je, da mi hoče reči: Servus, ali vidiš, da se svita! Jaz sem mu vrnil pogled, ne vem sicer natanko, s kakim izrazom, najbrž pa je bil porogljiv. On tega ni mogel zapaziti; bil je pet korakov oddaljen od mene in ta daljava je presegala zmožnost njegovih oči.
Ko smo začutili nad seboj svit mrkega jutra, se je kot blisk dvignil v naših možganih razburljiv, mrazeč spomin pretekle noči. Grom topov, ožarjena, goreča krajina, preprežena s temnimi sencami... sikanje krogel... mrtvaški vzdihi, bolestni vzkliki, razočarani jeki, povelja... »Kristus! ... o Marija!... Moja noga!... Kje je saniteta? ... O,prokletihudič! ... Kozaki, kozaki! ... Polkovnik Fesza!...« vsi ti različni glasovi so se kradli nad zemljo in se izgubljali v bobnečem ozračju. Nad nami in med nami pa je prasketalo in se trgalo in udarjalo brez prestanka. Temu je sledilo naše umikanje v sedanje pozicije; koliko korakov, se ne morem domisliti, toda moralo je biti precej, ker nismo v eč videli konca gozda in ne goljave, kjer smo bili pred večerom. Umikali smo se v divjem razpoloženju, urno, širokih korakov; zdelo se nam je, da nas nekdo vlači za jezike in nam jih trga iz ust, ako se ne požurimo za njim. In nato temna, grozna noč. Videli nismo konca cevi, a vendar smo napeto zrli pred se, nekaj iskali. Napeto je delovalo živčevje; vsak hip smo slutili, da v staja nekaj iz teme, se nam bliža počasi in oprezno ... Vsak najneznatnejši šum listja in dračja nas je vznemiril, pridrževali smo sapo in prisluškovali, roke so krčevito stiskale puško, kot bi bile narejene iz železa. Vsak hip smo pozabljali, da so 20 korakov pred nami postavljene straže, in kadar smo zaslišali od tamkaj pritajen šepet ali čisto rahel brlizg piščalke, nas je iznova mrzlično spreletelo. Pri tem pa smo bili popolnoma brezčutni napram bojnemu šumu, ki je prihajal iz dalje.
Ta vtis je trajal le hip, prihodnji trenutek je vsakdo zopet napeto zrl predse v jutranji gozdni mrak. 600 korakov pred nami je bil naznanjen sovražnik in nam je bilo ukazano, da ga moramo pregnati in zopet zavzeti stare postojanke. Prodirali smo. Ležeč v rojni črti smo se previdno in zelo počasi pomikali korak po korak, plazeč se po trebuhu ali skakajoč od drevesa do drevesa in skrivajoč se za debli ali z a grmičevjem. Ko smo se ustavili v novi črti, kriti od debel in zemlje, smo se oddahnili, nato smo se z opet pognali kakih 15 korakov dalje, včasih še več, kakor je zahteval teren. Šlo je skoro brez poveljevanja, vsak je vedel dobro, kaj mu je storiti; postali smo nekako avtomatični.
Na ta način smo se vedno bolj približevali sovražniku; a od tam ni bilo nikakega znaka; ali tam niso vedeli za našo namero, ali pa so se potajili popolnoma? Približavši se mu za kakih 300 korakov, pa je na enkrat zasičalo nizko nad nami, tenko in zoprno, da je že glas rezal v meso; skorja na deblih je odletavala po tleh, hosta se je lomila, kot bi pikalo po zemlji, grmičevje je završelo. Takrat je sovražnik začel ogenj. Mi mu nismo odgovorili, cilj je bil preveč negotov, čeravno je bilo med drevesi še dokaj širokih jas. Zopet smo prodirali dalje, a zdaj še previdneje kot prej; kakor črvi smo se plazili po zemlji, tiščeč glave navzdol, kot bi hoteli zlesti v tla. Nad nami je žvižgalo, neprenehoma žvižgalo, grozilo ... mi pa smo se plazili dalje, grabeč se z rokami za zemljo, korenine in mah. Vedno bliženje prasketalo, vedno gostejša je bila toča svinčenk in mi smo silili naprej v to smer. Kljub izbornemu kritju je tu in tam jeknil kdo v vrsti; poleg mene na levi je zaklical moj korporal; razumel nisem, a ko smo se pomaknili dalje, ga ni bilo več za nami. Nekaj mi je stiskalo možgane in v omotici sem vztrajal dalje, skušal sem se v živeti v položaj in ga vsaj z a hip trezno premotriti, toda ni se mi posrečilo. — N a desni poleg sebe sem začul šepet; zdelo se mi je že dolgo, da nekaj slišim, neko klicanje, toda nisem mogel razmišljati, kaj je to. Sedaj sem popolnoma razločno slišal besede:
»Kritje, kritje! Ali je tukaj drevo? ...«
To se je ponovilo parkrat z obupanim, prosečim glasom, vedno glasneje. Ozrl sem se, skrit z a drevesom, na ono stran. Na goljavi je brez vsakega kritja ležal Dunajčan, zarit v zemljo; bil je v obupnem položaju; vsled vznemirjenja so mu menda odpovedale oči docela, videl je le, kar je z rokami otipal okrog sebe. In zopet šepet, zopet iste besede, samo obupnejše, bolj proseče. Naprej ... blazno je streljal sovražnik, hoteč nas ustaviti. To da venomer so udarjali na moje desno uho tudi oni glasovi polslepega soseda ... Pričel sem se razburjati. — »Prokleti Dunajčan ... v tvojih besedah je bojazen, strah; kaj šepečeš? ... Molči, če ne, te nataknem na bajonet.« Stresel sem se groze, srce se mi je napolnilo z odmevom njegovih besedi ... Hvala Bogu, da ga je zadela krogla, sicer bi bil jaz z blaznel groze; naenkrat je jeknil in nato je bil tiho. Šele polagoma sem se zopet umiril.
Takrat smo zapazili pred seboj sovražno infanterijo, kakih 100 korakov pred nami, morda še kaj več. Ustavili smo se, začeli streljati in nato smo streljajoč zopet prodirali. Slutil sem, da se bližam nečemu groznemu, strašnemu, da mi ta slutnja jemlje moč, toda kljub temu sem kobalil dalje, mehanično streljajoč predse. Skušal sem se delati ravnodušnega, a brez uspeha; v možganih so mi fantastično vihrale misli in snovi. Naenkrat sem se domislil, da sem pravzaprav vojskovanje načelno vedno obsojal ... Neizmerno roganje se je tedaj vzbudilo v moji duši. Zopet nato sem se spomnil dogodka iz zgodovine, kako sta sovražnika, ko sta prišla skupaj, odložila orožje in pričela svatovski pir; pa sem se le v duši brezumno nasmehnil. — Zdaj bomo najbrž napadli, saj smo že čisto blizu onih. Ha! ... Morda me pa prej zadene krogla in mi ne bo treba ... Samo nekoliko je treba dvigniti glavo. A smešno! Še nikoli se nisem tako blazno stiskal k zemlji, kakor ta trenutek.
Medtem smo se res znatno približali sovražniku in tedaj smo naskočili. Kričeč smo se dvignili s tal ter sključeni drli naprej. Tulili smo pravzaprav strašno, to sem občutil tudi jaz; ako bi bil navzoč kak neudeleženec, bi bil čutil to še grozneje. Šlo bi mu skozi mozeg in kosti. Hoteli smo zastrašiti sovražnika, zato smo vpili kakor brezumni. Gotovo vem, da bi nas razsoden opazovalec smatral za blazne. Do te ure sem mislil, da je napadalni krik izraz poguma, toda zdaj vem, da je vsekakor izraz obupa in blazne vdanosti v usodo. Med dirom se mi je nenadoma vrinila v spomin misel na izkušnjo iz zadružnega prava. Videl sem se, kako stojim pred komisijo i odgovarjam na stavljena vprašanja. In čudno! Moje misli so se krčevito oprijele te snovi, vztrajale so še, ko sem bil že par korakov pred sovražno bojno črto. Zdaj se mi zdi to neumljivo, toda takrat sem iz tega razpoloženjanenja nevede črpal moč hladnokrvnosti in ravnodušnosti. — Že sem postajal nekako mrzel, neobčutljiv ... grozepolne slike so mi zaplesale pred očmi ... mahoma, nejasne; čutil sem — ne nič nisem čutil, ker takrat že nisem bil več človek, ampak neko polblazno, instiktivno bitje. In ta hip so se že zabliskali sovražni noži neposredno pred mojimi očmi, za njimi pa so se nejasno slikali divji, zastrašeni obrazi z izbuljenimi očmi ... Strastno sem stisnil orožje v rokah in se pognal proti njim. Nastavljeni noži so se v hipu povesili, pred menoj je nastala vrzel. Obrnil sem se, iskal žrtve, hlepel po krvi; to hrepenenje je v tem slučaju menda bolest — kaj jaz vem. Suval sem neprenehoma ... na vse strani; ... kakor skozi meglo sem razločil okrog sebe prepadle obraze, bele, čudno izpremenjene oči, dvignjene, milosti proseče roke ... Kakor iz dalje je prihajalo do mene vzdihovanje in v zkrikanje nabodenih ter šepetanje, iz katerega sem razpoznal obupne prošnje po usmiljenju in prizanašanju. To niso bili več človeški glasovi, ki so se semintja krikoma trgali iz ust, prekinjeni in nedovršeni, to so bile zveri, polne groze in presenečenja. — Neki sovražni vojak, ki se je preboden zgrudil pred menoj na kolena, je zavpil presunljivo: »O mati!« Nato se je zopet skušal dvigniti. Toda kakor iz jekla je bilo moje srce; iznova sem navalil nanj in mu prerezal vrat, da je omahnil brez odmeva, Tam je neki smrtno ranjeni tovariš klical ime svoje neveste, v deliriju že, »Zora, Zora!« ... Toda sovražni pešec ga je toliko časa tolkel s kopitom po glavi, da je končno umolknil. Nekateri so klicali Krista, drugi Marijo, nekateri zopet so jecali z nerazumljivimi glasovi, zamirajočimi v smrtnem trepetu. Šum boja je rastel, nas mamil ... Kako so pokale kosti, kako je vršela brizgajoča kri, kako nepopisno je bilo hropenje pomandranih, v krvi in penah se valečih, pojemajočih bitij, kako neznosno je šklepetalo križajočese jeklo. Od vseh strani so bulile vame o steklenele očij; tudi meni se je zdelo, da mi izskočijo vsak hip. In čedalje, tem huje mi je razbijalo v glavi; zdelo se mi je, da se misli napenjajo in da hočejo ven, toda nisem vedel, kake in kam.
V borbi sem imel nadčloveško moč; dolgo nisem čutil nobene utrujenosti, slednjič pa sta se jeli roki tresti v mišičnem krču, spoznal sem, da prsti popuščajo, da moč pojema. Z zadnjo silo sem sunil še enkrat — kam, nisem gledal; čutil sem, da prebadam nekaj mehkega, mastnega. Zamižal sem ter s težo svojega telesa porinil bajonet do konca ... v obraz mi je brizgnil vroč curek in mi docela žalil oči ter na stežaj odprta, sapo loveča usta; pred menoj je vzkriknilo, zahropelo — in nekaj svinčeno težkega se je obesilo na bodalo ter ga pritegnilo k tlom. Brez odpora so se vdale roke. Nekaj neizogibnega sem slutil ... pred očmi se mi je zameglilo, v pojavljajoči se omotici sem slišal, da je nekdo ti k mene siknil kletev ... nato sem izgubil ravnotežje in se zgrudil brez zavesti.
Ko sem se zopet zbudil, mi je sijalo jesensko solnce prav v obraz, ali moje oči niso prenesle njegovih medlih žarkov. Brez moči sem jih iznova zaprl. Takrat sem poleg sebe zaslišal korake in govorico v našem polkovnem jeziku.
»Tudi ta leži tukaj!« je rekel nekdo.
»Menda se še giblje? Kam je le dobil?« je pripomnil drugi. Nato se je menda pripognil k meni, zakaj občutil sem neko tipanje. » A, nogo ima prebodeno! Prokleto je izgubil krvi!« je končno zamrmralo poleg mene.
Sanitejca sta me pobrala in me odnesla na obvezovališče, kjer me je zdravnik obvezal; bodalo mi je šlo skozi stegno.