Balončkov Peter v prometu/Gremo na izlet!
| ← Kje kdo sedi v avtu? | Balončkov Peter v prometu Gremo na izlet! Mateja Reba |
Stric Janez se noče pripeti → |
| |||||||||||||
Stric Janez je segel v žep in pomahal z ključi. Špelca in Peter sta kar planila k vratom. „O, lepo počasi,“ je rekla Betka. „Takole na vrat na nos že ne smeta planiti v avto. Vedno moramo vstopati v avtomobil s pločnika ali s tiste strani, kjer ni prometa!“ „Uh, kako si sitna,“ je rekla Špelca. „Nisem sitna, samo previdna! Zdaj pa, prosim, lepo poglejta, s katere strani bova šla v avto!“ „Z desne,“ je rekel Peter, „ker je ta ob hiši in ni nevarnosti, da bi naju kdo povozil. „Točno, Peter, odlično!“ je rekla Betka. „In zdaj se le skobacajte noter.“ Peter in Špelca sta se strpala na zadnje sedeže. „Jupi,“ je zaklicala Špelca in poskakovala po sedežu. „Gremo na izlet!“ „Kako mehki so sedeži,“ je rekel Peter in se zagugal. „Spet vaju bom morala na nekaj opomniti,“ je rekla Betka, ki je medtem že sedla za volan. „Prosim, da lepo sedeta na sedeže in se nehata prekopicevati! Med vožnjo ne smemo skakati ali stati! Če bi moraja zavreti, bi kot puščici poletela prek sedežev. In zdaj si, vsi štirje, prosim, namestite varnostni pas, tako da vam bo prav!“ „Smo vsi pripeti?“ je vprašala Betka. „Preden avto spelje, mora voznik štirikrat ali petkrat zaslišati KLIK, kar pomeni, da so pasovi zapeti! Tako in zdaj lahko gremo.“ Betka je prav lepo peljala. Še stric Janez ni imel nobene pripombe, kar je pomenilo, da je z njo zadovoljen. Špelca je mirno sedela na svojem sedežu in si brundala pesmico, Peter pa je opazoval okolico. Videl je cel gozd različnih drogov, na njih pa najrazličnejše table. „Kaj je to?“ je vprašal teto Metko in pokazal na eno izmed tabel. „To so prometni znaki. Vsi, ki se vozijo z avtomobilom, motornim ali navadnim kolesom, pa tudi pešci, jih morajo spoštovati. Ti nam prepovedujejo, nas opozarjajo ali nam kaj pomembnega sporočajo!“ Nenadoma pa je Betka zavrla, da so gume kar zacvilile. „Premalo pozorna si bila,“ jo je okaral stric Janez. „Na tej cesti nisi imela prednosti, morala bi počakati!“ „Ni res,“ je rekla Betka. „Imela sem prednost! Tale avtomobil, ki je zapeljal pred nami, prišel s ceste, kjer ni imel prednosti!“ „Si prepričana?“ je zanimalo strica Janeza. „Seveda sem! Po tej cesti, s katere je pripeljal avto pred nas, sem se že peljala, skupaj z inštruktorjem vožnje. Vem, da je tam prometni znak, ki pomeni, da nimaš prednosti!“ „Verjamem, da si imela prav, Betka in da si res imela prednost!“ se je oglasil Peter. „No vsaj eden, ki mi verjame!“ „Saj ti tudi jaz verjamem,“ je rekel stric Janez. „Vidiš, vse, kar se nam zgodi slabega, je za nekaj dobro!“ „Le za kaj je bilo dobro, da smo se skoraj zaleteli?“ je še vedno malce užaljena rekla Betka. „Naučila si se, da nisi sama na cesti. Tudi če ti voziš po vseh pravilih, se lahko zgodi, da kdo drugi prometnih predpisov ne spoštuje, iz malomarnosti ali spregleda kak znak. Zato moraš na cesti dobro paziti tudi na vse, ki so s teboj vred udeleženci v prometu!“ je pojasnil stric Janez. „Veš, da bi res imeli v vsakem primeru prednost! Če ne bi pravočasno zavrla, bi trčili. In prav gotovo bi imeli nekaj prednosti na oddelku za prvo pomoč v bolnišnici, kjer bi se vsi skupaj znašli!“ se je pošalil Peter in vsi so se zasmejali. „Zdaj pa le poženi, na tej cesti imaš prednost!“ je rekel stric Janez. „Betka, me boš naučila prometnih znakov?“ je zaprosil Peter. „Seveda. Le da jih je celo morje. Ko prideva domov, te naučim tistih, ki jih potrebuješ tudi ti, kot pešec! Zdaj pa naravnost na Bled!“