Balončkov Peter v prometu/V avtobusu
| ← Kako na kolesu v svet? | Balončkov Peter v prometu V avtobusu Mateja Reba |
Kje kdo sedi v avtu? → |
| |||||||||||||
„Danes bova šla sama v mesto,“ je nekega jutra rekla Špelca. „Kaj nisva v mestu?“ je vprašal Peter. „Sva, ampak ne v središču. Mi stanujemo v predmestju!“ „Je središče mesta daleč?“ je zanimalo Petra. „Kak kilometer, dva!“ je odgovorila Špelca. „Zakaj?“ „Da bom vedel, kaj obuti! Če bi bilo dlje, bi obul visoke čevlje!“ „Bučko, saj ne bova pešačila!“ se je zasmejala Špelca. „ Z mestnim avtobusom pojdeva!“ Tile meščani so res smešni, je premišljeval Peter, ko si je obuval čevlje. Kilometer ali dva imajo do mesta, pa že hočejo avtobus. Če bi bilo tudi pri nas tako... Špelca in Peter sta šla na postajališče mestnega prometa. Kmalu je pripeljal zeleni avtobus in Peter je že hotel planiti nanj. „Ta ni pravi,“ ga je podučila Špelca. „Kako lahko to veš?“ je rekel Peter malce užaljeno. „Ker imajo spredaj napisane številke in po njej vem, kateri kam pelje! Tale drugi bo pravi!“ je rekla. „Kar vstopiva!“ Peter se je zapodil na srednja vrata. „Ne tukaj,“ ga je Špelca pocukala za rokav. „Pri sprednjih vratih je vhod!“ Vstopila sta. Poleg voznika je bila nekakšna škatla in Špelca je vanjo vrgla dva kosa plastike. „Kakšne smeti pa trpaš tja? Je to koš za odpadke?“ „Ne,“ je rekla Špelca. „To sta bila dva žetona, z njima sem plačala najino vožnjo!“ Petru je bilo vse manj jasno. Pri njih doma so plačevali z denarjem! A tole metanje v koš ga je zelo zabavalo! Zato je obstal tik za voznikom in gledal, kako je še nekaj voznikov metalo žetone v škatlo. Kmalu so se vrata zaprla in avtobus je odpeljal. Peter še vedno ni hotel proč od voznika. Bilo je tako zanimivo gledati, kako je vozil sem in tja med množico znakov, semaforjev in avtomobilov. V tistem pa je avtobus spet ustavil na postaji. Skozi sprednja vrata se je vsula množica novih potnikov. „Pridi, greva nazaj!“ ga je opomnila Špelca. „Zakaj? Meni je tu všeč!“ „Že mogoče, a delaš gnečo!“ Potegnila ga je za seboj proti zadnjim vratom. Voznik je zaprl vrata. Tisti ljudje, ki so stali, so se prijeli za nekaksne palice pod stropom. Petra so spominjali na opice, ki jih je nekoč videl na sliki v knjigi. Zahihital se je. „Zakaj se obešajo na te palice?“ je vprašal med smehom. „Še ti se kje primi,“ mu je svetovala Špelca. „Drugače boš padel!“ Peter pa se je le smejal. Nenadoma je avtobus zavrl. Peter se je zaletel v starejšega gospoda, ki ga je grdo pogledal. Zdaj se mu je posvetilo! Opravičil se je in se prijel za najbližo palico, a Špelca ga je že potegnila na najbliža prosta sedeža. Končno se je lahko malo ozrl okrog sebe. Mesto je bilo res zanimivo in lahko bi se vozil ure in ure. Avtobus se je spet ustavil na postaji. Nekaj potnikov je izstopilo, nekaj pa jih je vstopilo. Med novimi potniki je bila tudi starejša gospa, ki je imela polne roke vrečk. „Le kam se bo prijela!“ je pomislil Peter. Saj se ne more! „Padla bo tako kot bi skoraj jaz!“ Dregnil je Špelco. „Glej, gospa se ne more prijeti!“ „Bo pa kam sedla,“ je rekla Špelca in gledala skozi okno. Peter se je ozrl po avtobusu in videl, da nikjer ni prostega sedeža. „Padla bo,“ je pomislil in hip zatem skočil pokonci. „Sedite, gospa! Jaz se bom lažje prije za te opičje palice!“ Gospa se mu je prijazno nasmehnila in se zahvalila. Mogoče se res ne znam voziti z avtobusi, zato pa se znam lepo obnašati, je pomislil Peter in se ujel za palico.