Bankirjeva hči
| Idejalist. Povest. Dragoš |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I. uredi
Bilo je leta 18...
Služil sem kot jednoletni prostovoljec pri 9. lovskem bataljonu v mestecu B. Privajen sem že bil vojaškim nadlogam in težavam, ker sem imel prvo najtežavnejo polovico leta že za seboj. Bili smo trije prostovoljci pri istem bataljonu, dva Kranjca in jeden Čeh. Razumeli smo se mej seboj, kakor bi bili sinovi jedne matere; delili smo vse; kar je imel jeden, imeli smo vsi, kamor je šel jeden, tjekaj sta šla druga dva. Sploh je vladala mej nami ljubezen, v resnici prava prijateljska ljubezen. In to je bilo še največ pri vsej družbi, bili smo vsi dobre volje; nikdar, naj nas je zadela še taka neprijetnost, ni nas zapustila dobra volja. Zlasti Čeh vam je bil dobrovoljec, da mu ga ni bilo para. Če smo marširali, in se že nobenemu vsled utrujenosti ni ljubilo govoriti, je on še vedno šale zbijal, če je tudi komaj sopihal pod težo telečaka in puške. Sedaj je dregnil svojega utrujenega tovariša, ki je komaj gazil po prašni cesti, sedaj se zopet pošalil z rudečelično deklico, ki nas je srečala na cesti, ali pa je začel peti kako češko narodno pesem. — Posebno je bil pa zabaven v gostilni. Kamor smo prišli, povsodi so nas vabili, da naj kmalu zopet pridemo, ker on je znal postaviti vsakemu človeku besedo in ga znal pridobiti zase.
Zahajali smo po navadi po dokončanem dnevnem opravilu ven iz mesta v gozd na sprehod, kjer je stala prijazna gostilna, kamor so prihajali poleti in pomladi tudi drugi meščani. Mi smo laradi tega že radi zahajali tjekaj, ker je bil ravno pripraven sprehod in pa ker v ono gostilno niso zahajali častniki, v kojih družbi se nismo mogli prosto gibati. Imeli smo že svojo mizo, pri kateri se nam je takoj naredil prostor, če bi bil slučajno kdo drugi tam sedel. Komaj so nas že zvečer pričakovali gostilničar in gostje, ker mi smo, ne da bi se ravno hvalil, ali vendar, mi smo naredili v gostilni pravo življenje. V sobi stal je poleg naše mize klavir, na kateri je znal Čeh jako dobro igrati. Vsakikrat, kadar smo prišli, bila je godba, ples in petje. Bilo je nekaj gostov, s katerimi smo že prav po domače občevali, kakor bi bili že Bog si ga vedi od kedaj znanci.
Bilo je zvečer sredi maja meseca.
Sedeli smo zopet vsi trije pri naši mizi in srkali pivo. Sedelo je v sobi več meščanskih rodbin, ki so si privoščile krasen pomladni sprehod in so prišle dihat sveži gozdni zrak in pa mrzlo plzensko pivo zavživat. Vsi so bili veseli, da so se otresli dnevnega dela in da so prišli na prosto.
„Kaj, gospod Repa, danes ne boste igrali na klavirju, gospoda komaj čaka,“ nagovori živahna točajka Čeha in postavi čašo penečega piva predenj na mizo.
„Kake ste ženske, zmirom hočete, da bi vam igral in pel in zabavo delal, če vas pa vprašam, če me imate kaj rade, pa vselej pravite, da nič.“
„Saj me še nobenkrat prašali niste, ali se vam bom sama ponujala, kako ste čudni,“ nasmeje se živo točajka in pri tem se ji zasvetite dve vrsti ko sneg belih zob mej rudečimi ustnicami.
„Oho ponujali, kaj pa še, ukradel bi vas precej, če bi ne bilo toliko ljudi.“
„Potem bi vam pa še „špange“ dali, če bi mene kje zaprto dobili pri vas, kadar bi bile vizite.“
„O, za vas bi zmirom rad „špange“ držal. — No pa saj vem, da z vami ni nič, saj jih imate že cel tucat, kakor Ribničan žlic.“
Po tem prepiru s točajko sede Čeh h klavirju in prične igrati vesel valček, točajka pa hiti k sosednim mizam gledat, kje je treba njene postrežbe.
Ni bilo dolgo, že se je vrtilo vse navzkriž po sobi, vesele meščanske hčerke so komaj čakale, da sem jih začel sukati. Tudi drugi Kranjec pričel se je vrtiti po gladkih tleh z lepo deklico. To vam je bil ples, skoro se niso noge dotikale tal. Ves v ognji plesal sem s krasno osemnajstletno zlatarjevo hčerko z glavnega trga, kakor povodni mož v Ljubljani ob bregu z lepo Uršiko.
Bes ga topi, kar nenadoma utihne klavir, kakor bi odrezal.
„Sto vragov ali ti je stopil krč v roke, da ne igraš naprej?“ zakričim nad Čehom, ki je sedel pri glasovirji, ne da bi mignil s prstom, na obrazu pa se mu je videl globok strah.
Ozrem se po sebi, ker je postalo nakrat vse tiho, in zagledam mej vratim stotnika. Robato sem odrinil od sebe nežno plesalko in stal kakor ukopan na mestu, a čudne misli so mi jele rojiti po glavi. Šembrana reč, kaj pa bo? Špange, kaj druzega, boljšega; čez uro smo že v gostilni, vojak je že davno odtrobil deveto uro; dovoljenja pa tako nihče izmej nas treh ni imel čez uro ostati zunaj vojašnice. In če bi bil naš stotnik tak, kakor so drugi. O, ž njim ni bilo nobene šale. Če si ga nekoliko zdražil, je klel, kakor Madžar, po vseh notah in glasovih, v vseh jezicih sveta. Sploh se je reklo o njem, da on v jedni uri več nakolne, če je razdražen, kakor se v desetih cerkvah v jednem letu namoli. Smejal se ni nikoli; ampak gledal je mrklo vsacega, ki je stopil predenj, kakor bi mu bil hotel pregledati vse rebra, žile in kosti. In če si mu količkaj napačnega naredil, zagromel je nad teboj, kakor sivi oblak.
„Kaj ga je vrag prinesel nocoj semkaj; saj ga še nikdar ni bilo?“ vpraševali smo drug druzega plašni kakor zajci v repi.
„Sedaj je že, kar je; udajmo se v božjo voljo in voljo stotnikovo, naj že bo, kar hoče,“ hrabri sebe in naji čeh, ki še ni bil glave popolnoma izgubil.
Stotnik si odpaše počasi sablo in jo obesi na klin, kamor natakne tudi kapo, in se ozira, kam bi se najpripravneje usedel.
Vbere jo proti naši mizi; „Sedajle pa bo, kar bo,“ mislimo si potihoma; „morda nas bo kar po pasje domov spodil, ali pa Bog ve, kaj še.“
Sede k naši mizi. Četrt cvička naroči točajki. Molčali smo vsi.
Kakor oblak visel je nad nami, meril nas je z očmi vse od kraja.
„Koliko pa bo nocoj že ura?“ pretrga slednjič stotnik molek.
„Jednajsta menda teče, če ni ta-le na steni prehitra, svojo sem pa pozabil naviti,“ odgovorim jaz boječe.
„Pozno je že, in vi ste še tukaj? Imate dovoljenje?“
„Ne, gospod stotnik.“
„Ne? zategne stotnik, „potem pa lahko še dalje ostanete tukaj, saj kazen vam že tako ne odide.“ Po teh besedah sprazni kozarec in si obriše dolge brke.
„Gospod stotnik, pokorno prosim, oprostite nam. Mi se nismo mislili toliko časa zadržati tukaj, ali druščina je tako nanesla,“ oprošča se Čeh.
„Že dobro,“ pokima stotnik, „v gostilni ne bo raporta. Vi znate igrati na klavir, kakor sem ravno čul, ko sem vstopil.“
„Da, gospod stotnik.“
„Torej zaigrajte, če znate, a kaj lepega. Če boste dobro igrali, odpustim vam kazen,“ povzame stotnik.
„Hej, brate, poskusi svojo umetnost, morda nas izvlečeš iz zagate. Udari po strunah, kar najlepše znaš,“ nagovarjava ga midva.
Čeh sede h klavirju, potegne parkrat po njem od vrha do tal, udari nekaj akordov, kakor bi nekaj premišljal, kaj bi se dalo najlepše igrati, potem pa udari in zaigra potpourri iz opere „Trubadur“.
Po vsej sobi vladala je tišina, čul se je le burni grom akordov, časih pa mil pijano, kakor bi večerni vetrič božal perje na drevji.
Stotnik se je naslonil ob mizo in oprl glavo v dlan in srepo gledal pred se.
Tužno je odmeval miserere iz „Trubadurja“ po dvorani. Čeh je igral umetniški s čutstvom; morda mu je obljuba stotnikova dala tako dovršenost.
Klavir utihne. Živahno ploskanje je odmevalo po dvorani in glasni pohvalni klici. Ali oni, od katerega smo mi najbolj želeli pohvale, slonel je še vedno ob mizi kakor kip.
Slednjič se premakne tudi on in prime čašo in jo dvigne: „Vam na zdravje, dobro ste igrali in zadeli pravo struno. „Trubadur“ je moja najdražja opera. Hvala vam. Bodite dobre volje in sedaj zaigrajte kaj veselega, potem bomo dalje govorili. Vidva pa idita plesat z gospodičnami.“
„Malo se je že zjasnilo, morda se kaj preleže, da ne bo tako hudo, kakor smo mislili,“ šepnil sem Čehu.
Ples se je zopet pričel in je trajal do polnoči. Stotnik vstane in se pripravlja na odhod.
„Sedaj gremo, vi trije greste z menoj,“ zapove s svojim stotniškim glasom.
Urno smo opasali jermena in poslovivši se od gostov odšli smo s stotnikom iz gostilne v temno noč.
II. uredi
Süsse Bilder, längst versunken,
Weckt die stille Zaubernacht,
Und das Auge, schönheitstrunken,
Schaut des alten Himmels Pracht.
Hans Kofler.
Molče smo korakali po temnem gozdu. Na levi in desni pota stale so visoke, črne smreke in košate bukve, skozi kojih gosto vejevje je le na redkih mestih prodirala bleda mesečina. Vse je bilo tiho okrog, le naše stopinje so se čule.
Nihče ni pričel govora.
Nam je bilo nekam tesno, ker smo vedno pričakovali, da se bode v kratkem razlila nevihta na nas. Skrivaj sem pogledoval stotnika od strani, hoteč mu brati iz obraza, kakšne misli mu polnijo dušo. Ali vsikdar moral sem umakniti pogled njegovim žarečim, krvavim očem.
„Koliko je do vojašnice?“ pretrga slednjič stotnik tišino.
„Tri četrt ure, gospod stotnik,“ odgovori mu Čeh še dovolj trdnim glasom.
„In koliko je ura sedaj?“ vpraša stotnik dalje.
„Četrt čez polunoč,“ odgovorim mu jaz gledajoč na uro. Stotnik zopet molči in spušča sabljo, da je ropotala po kamenitih tleh. „Vi ste izvrsten virtuoz; kako se že zovete?“ vpraša zopet stotnik po dolgem molku.
„Josip Řepa,“ odvrne mu Čeh.
„Da, kakor sem rekel, izborno ste igrali. In „Trubadur“ je meni najdražja opera, ž njo so združeni spomini mojega najlepšega življenja. Ah, kako hitro so minila leta; ali vender je še tako živo pred očmi ona srečna doba.“ Mehko in tresoč je govoril sedaj nenadoma stotnik; čudé gledali smo ga od strani. Navajeni smo bili slišati iz njegovih ust le stroge besede. Ali sedaj se je tako nenadoma premenil. Ogenj očij je nakrat ugasnil in mrklo je zrl predse na kamenito cesto.
Nas treh ni nihče črhnil besede.
„Daleč imamo še do mesta in lahko vam povem, zakaj mi je baš ta opera tako draga. Ob jednem boste tudi mene lahko spoznali od druge strani. Do sedaj ste me gotovo smatrali za robatega človeka, človeka brez srca in čutstva.“ Zopet preneha. Izpogledali smo se, mislé, kaj da je gosp. stotnik danes tako prijazen z nami. Stotnik zopet prične.
„Bilo je leta 186.
Služil sem kot poročnik v 17. polku. Bili smo v Benetkah. Žal, da krasne padovske planjave ni več pod našo vlado. Stanoval sem v stari palači. Bil sem mlad in vesel, v vseh druščinah, v vseh zabavah hotel sem biti navzoč. Posebno krasno italijansko podnebje je jako blagodejno uplivalo na-me. Sploh mi je bila Italija tako ljuba, da ne bi želel nikdar zapustiti je. Zlasti mi je ugajalo staro benečansko mesto. Ne morete si misliti kaj krasnejšega in poetičnejšega, kakor so benečanske noči. Vozil sem se v mraku v gondoli po mirnem morju in vžival z vso mladostno dušo lepoto pomladanskih nočij in poslušal milo petje italijanskih gondolijerjev. Pred polnočjo se nisem vračal domu.
Bilo je v večernem mraku sredi meseca maja. Peljal sem se polagoma po globokem kanalu v mestu. Iz zvonika sv. Marka zabučal je večerni zvon in moj gondolijer pričel je peti tihim glasom znano, sicilijansko pesem „o Santissima“. Iz morja se je dvigala žareča luna in rudečila valove, na nebu pa so se jele prižigati drobne zvezde. Zamaknjen slušal sem glas gromečega zvona in mili glas gondolijera in zrl čarobnost narave. V resnici ni ga lepšega trenotka, kakor kadar dan objemlje noč v zadnji pozdrav in ko se oglasi zvon. Nikdar nisem tako sveto mislil o Bogu in njegovih delih, kakor baš ta trenotek. Nikdar se mi vsemogočnost božja ni zdela večja, kakor baš o mraku. V dnhu zrl sem pred seboj ono veličastno Devo, kateri je posvečen najlepši del dneva, katera je rodila Rešenika sveta.“ – Stotnik preneha za trenotek.
„Ave-zvon je že davno umolknil; gondolijer je še vedno pel sveto pesem, in jaz sem nemo zrl na zvezdnato nebo in poslušal lahno šumljanje valov in vêsel, ki se je tako lepo združevalo s pesnijo mojega voznika.
Nenadoma me vzdrami iz zamišljenosti glas klavirja. Glas je prihajal iz oken visoke, stare palače nad menoj. Veslaču sem rekel, naj za trenotek postane. Jaz sem bil takrat, kakor še sedaj tudi, prijatelj godbe in petja. V palači igral se je potpourri iz opere „Trubadur“. Bučeče, kakor grom oblačnega neba, donele so strune, sedaj pa zopet milo in šumljajoče kakor potoček v logu. Zrl sem v razsvetljena okna, hoteč videti spretnega igralca. Glasovi so postajali vedno slabeji in začul se je zvonek ženski glas. Pevka je pela arijo iz „Trubadurja“. Koliko časa sem poslušal, ne vem. Vzdramil sem se šele, ko me je moj gondolijer spomnil, če hočem voziti se dalje, ker godba in petje je že potihnilo.
„Peljite me domov,“ sem rekel gondolijerju; ta je urno uprl vesla v vodo in čoln se je jel polagoma, vedno hitreje pomikati po kanalu proti mojemu stanovanju. Nisem videl niti na levo niti na desno, vedel nisem, koliko je že na času, ali je pozno ali zgodaj. Saj tudi pazil nisem. Kje sem se vozil, in kako sem prišel domov, ne vem. Krasna arija iz opere mi ni šla iz glave.
Legel sem na posteljo, da bi zaspal. Ali ni mi bilo mogoče. Stoprav proti jutru sem zadremal. Tudi v spanji nisem bil miren; sanjal sem o krasnem petji in o krasni pevki.
Tudi drugi dan zvenela mi je še vedno čarobna godba in krasno petje v ušesih, nemirno sem pričakoval mraka, da bi se peljal zopet pod okno slušat izborno pevko. Vedno se mi je vsiljevalo vprašanje, kako neki se zove ona ženska in kaj je. Je-li morda kaka primadona iz gledališča ali kaka druga virtuozinja? Kakšna je? Ali je lepa? Škoda, da je nisem mogel videti. Spoznati jo moram na vsak način, naj že bo, kakor hoče.
V mraku sedel sem zopet v gondolo in veslar je odrinil po kanalu, potem ko sem mu naročil, kam naj vesla. Danes nisem bil tako pozoren na krasno okolico, na čolniče, ki so švigali na levi in na desni, kakor lastovice mimo mene. Želel sem le, kakor hitro mogoče priti na zaželeno mesto.
Oddaleč zagledal sem že staro palačo in razsvitljena okna, ali danes nisem čul ne godbe ne petja. Veslar je privozil ravno pod palačo in jaz sem žalostno zrl na okna, če bi se morda prikazala kaka nežna glavica na njih. Ali čakal sem zaman. Čolnarju sem rekel veslati dalje po kanalu, bodi kamorkoli.
„Ali veste gondolijer, kdo stanuje v tej palači?“ vprašal sem voznika, kazoč na palačo.
„Ta palača, signore, je lastnina bankirja Spongia, koje ime vam menda ne bode neznano. Bogat je, da sam ne ve, koliko ima,“ odvrne mi Italijan kimaje z glavo.
Nisem dosti znan v Benetkah, in to ime čujem danes prvič. Ali mi veste tudi povedati, kdo je tista pevka, katero sem sinoči v mraku poslušal tu? vprašam ga dalje.
„Hm, signore, jaz sem jo že češče poslušal, in najraje vozim po tem kanalu, zato da jo slušam. Sinoči mi je bilo prav po volji, da ste rekli pod to hišo ustaviti. Škoda, da danes ni ničesar čuti. Ali — moja zabita glava! Ne zamerite, signore, nisem vam še povedal, kdo je. Elvira, bankirjeva hči je. Srečen na vse plati bode, kdor jo bo dobil. Lepa vam je, signore, kakor večernica.“
Poslušal sem pazljivo zgovornega moža, kojemu je jezik tako urno tekel kakor klepetec v jabolku.
Bankirjeva hči, samo videl bi jo rad. Morda je v resnici tako lepa, kakor jo je hvalil gondolijer, si mislim.
„Kam pa se pelje ven, ali vam je to znano, gondolijere?“
„O, signore, več ko dvajset let vozim po kanalih in zunaj mesta, pa bi ne vedel, kje se benečanske gospodičine vozijo, posebno pa tako lepe, kakor bankirjeva hči,“ nasmeje se glasno mož in namižikne z bistrimi očmi.
„Tedaj peljite me tjakaj,“ zapovem mu kratko.
„Takoj, signore. Mimo palače dožev ali pa tam v obližji jo vidiva gotovo. Videli boste, kako vam čoln vesla, kakor najboljši krmar!“
Molčal sem. Veslar je jel peti in upiral vesla v valove. Peljala sva se proti palači dožev. Nestrpno sem gledal na vse strani, kje se prikaže čoln s krasno gospico. Ali zastonj. Vozila sva se mimo omenjene palače, na vseh krajih, kjer je gondolijer vedel, da se vozi, ali našla je nisva. Danes peljal sem se nejevoljen proti domu.
„Čudno, signore, v resnici čudno, da je ni; morda se ni nikamor peljala,“ ponavljal je vedno gondolijer, videč mojo nejevoljo.
Bližala sva se že svojemu stanovanju, kar privesla proti nama pisana ladjica, v kateri je sedela belo oblečena gospica s slamnikom širokih krajev na glavi. Za njo je sedel služnik, ki pa ni veslal; ampak veslala je sama.
„Madona santissima, tu je, signore,“ šepne Italijan meni in zavije čoln proti njeni ladjici, da sta se skoro zadeli. Gledal sem njen obraz v mesečini, kolikor sem mogel v hitrosti. Bil je zarujavel, pravcato italijanski. Pod gostimi obrvmi svetilo se je dvoje velicih očij. Ne bom vam je popisoval dalje, zdela se mi je lepa, jako lepa. Stara biti je morala k večjemu sedemnajst let. Želel sem ujeti jeden sam njen pogled, ali nisem bil tisti večer toliko srečen.
„Vozite za njo,“ velel sem veslarju, ko je že zginila mimo naju.
Veslar zasuče čoln; peljala sva se za njo v toliki daljavi, da sem videl samo njeno belo obleko in pa širokokrajni slamnik.
Tisti večer sem prišel pozno domov in še manj spal, kakor prejšnji večer.
Drugi, tretji, četrti dan je nisem videl, mislil sem že, da je šla iz mesta. Tudi petja njenega nisem čul. Dolgčas mi je bilo in vsak večer prihajal sem nemirneji domov. Čudno, kaj ima z menoj ta ženska, saj sem že vender videl dosti krasotic italijanskih, ali videl sem jih danes, jutri že vedel nisem za to. In to sem videl samo jedenkrat in sedaj že ne morem prestati, ker je ne vidim več. Naročal sem vozniku, naj poizve, če more, kaj je z njo, kje je in kam se sedaj vozi. Ali tudi ta ni mogel poročiti ničesar.
Vozila sva se peti dan po onem večeru, ko sem jo videl prvič. Veter je nekoliko pihal in dvigaval valove, da so pluskali ob čoln. — Zopet priplava proti nam pisana ladjica, ki je imela razprostrta bela jadra. Bankirjeva hči je. — Zavila sva proti njeni ladjici.
Sedaj mi je stoprav sreča pokazala jasno lice. Dala mi je priložnost, da sem se ji mogel približati, da še več, celo da sem dobil od nje ljubezniv pogled. Včasih se v resnici sreča šali s človekom. In to se je zgodilo takole:
Obe ladjici pridrvili sta do ogla neke palače, kjer se kanal zavije. Tu potegne nakrat močan veter in odnese lepi gospici slamnik z glave, ki je letel po zraku mimo mojega čolna in padel v vodo. Kakor bi bil trenil, zgrabim ga, da se skoro zmočiti ni mogel. Veslarju spreleti zarujaveli obraz sijajna zadovoljnost menda nad mojo spretnostjo. Uprl je žuljave roke v vesla in zavil proti pisani ladjici, iz katere je gospica gledala po svojem slamniku.
Ladjici se oplazita in jaz podam gospici slamnik. Ona me pogleda zahvalno s svojimi velikimi očmi in se lahno prikloni: „grazie, signore,“ izgovorivši in položi slamnik v naročje. Pogledala me je zopet tako živo, tako prijazno, ko se ladjici razdvojita. Gledal sem za njo, ona je veslala naprej. Bila je lepa, v resnici, kakor je rekel gondolijer, lepa kakor večernica.
III. uredi
Vozil sem se po tem dogodku vsak večer po onih kanalih, kjer sem vedel, da se ona vozi; in večinoma vsak večer sem jo videl. Vsakikrat je moj veslar znal čoln tako zasukati, da se je skoro oplazil njene ladjice. Ali gospica je jadrala vsekdar malomarno mimo mene, kakor bi me niti ne videla, ali čisto nič ne poznala. Da se njej nikakor ne morem bližati, ker je hči bogatega bankirja, razumelo se je samo ob sebi. Ali želel sem vender. Takrat sem bil mlad in drzen, in zdela se mi ni nemogoča nobena reč. Sklenil sem zasledovati jo na vseh potih in priti ž njo v bližnjo dotiko. Kako, — odloči naj čas.
Nekoč mi pravi moj veslar: „Davi me je vprašal oni služnik, ki spremlja na vseh večernih izletih bankirjevo hčer, če poznam, kdo je gospod, katerega vozim. Vprašam ga, kaj ga to briga. On mi pravi nato, da ga je gospica sama vprašala, in ker ni vedel, mu je naročila vprašati, gondolijerja.“ Gospica vas pogleduje, signore, vaše čedne brčice in visoka postava, signore, je napravila ugoden vtis na signorino, kakor se meni zdi,“ povdarja pomenljivo Italijan.
„Ne, gondolijer, ti se motiš. Kaj se bode zame brigala, krasna bankirjeva signorina,“ mu odvrnem jaz. Saj pozneje se mi ni zdelo, da bi se kaj brigala zame, pogledala me je le, če so ji mimogrede ravno oči ušle na moj čoln.
Sklenil sem slednjič ne več voziti se po istem kanalu. Nekaj večerov sem izostal in je nisem videl. Težko mi je bilo; zdelo se mi je, kakor bi mi nekaj manjkalo. Ali zdelo se mi je umestneje, dati slovo vsem zasledovanjem za gospico. Zahajal sem zopet v družbo tovarišev in sem skušal popolnoma izbrisati iz spomina krasno signorino. In to bi bilo tudi najbolje. No sedaj je že minilo. Vse mine in vse pride. Mine mladost, ali minili niso spomini na njo.“
Stotnik pomolči.
„Ali niste več čuli pozneje o njej, gospod stotnik?“ vpraša Čeh nestrpno.
„O, gospodje, potrpite, moja povest ni še pri kraji, in sedaj še le sledi glavna stvar.
Kakor sem rekel, sklenil sem ne več zasledovati bankirjeve hčere. Minil je že cel mesec, odkar je nisem videl.
Skočil sem zopet neki večer v čolnič mojega gondolijera in mu rekel voziti me na sijajen bal v palačo dožev. Palača je bila razsvetljena s stoterimi lučmi in okrašena tako razkošno, da si človek, ki je stopil vanjo, ni mogel misliti druzega, kakor da je stopil v začaran grad. Dvorana bila je že polna pisanih mask, ki so se vrtile v živahnem plesu.
Maske so bile napravljene v vseh nošah sveta. Tu si videl Mohamedana, tam Kineza, tu Arabkinjo, ondi Španjolko, ta maska je predstavljala pomlad, ona poletje, ta noč ona dan. — Skratka bal je bil sijajen. Jaz sem bil napravljen isti večer za Črnogorca. Obleka mi je dobro pristajala. Na glavi sem imel fes, in za pasom handžar in samokres. Plesal sem z različnimi maskami. Najlepša zdela se mi je „Pomlad“. Njo je tudi obletavalo največ metuljev. Ali maska se je, kakor se je meni videlo, kaj malo brigala za vse prilizovalce. Hodila je kakor kraljica po dvorani ne oziraje se niti na levo niti na desno. Plesala ni še nič. Bila je krasna. Vitkega telesa oprijemala se je bela obleka, vsa je bila posejana z zlatimi zvezdami in cvetkami. Na glavi in visocih ramenih je imela cvetke, na katerih so sedeli zlati metulji. Mesto pahljače držala je v roki spretno iz bršljana in cvetek spleten šopek, ki ji je popolnem služil v pahljačo.
„To je kraljica nocojšnjega bala,“ čulo se je šepetanje.
„Elvira, bankirjeva hči,“ pristavil je drugi izmej družbe njo obletavajočih metuljev.
Kadar se je zganila, zazibale so se cvetke na njej in metuljčki so stresavali z zlatimi perutnicami.
Gledal sem jo od strani in sklenil sem jo prositi za ples. Če me odbije, naj me, saj ne bodem prvi, ki je dobil „košek“ od nje.
Godba zaigra.
Pisane maske so se jele sukati v živahnem plesu, da je šumela svilena obleka. „Pomlad“ sedela je na rudečem divanu in pahljala z bršljanovim šopkom, da so se tresle cvetke in črni na čelo padajoči lasje, da so metuljčki trepetali na cvetkah. Približa se ji visoki „Španjolec“ in jo prosi za ples; ona ga na kratko odkloni.
Jaz sem stal par korakov v strani in sem jo baš hotel tudi prositi za ples; srce mi je upadlo nekoliko, ko sem videl, da je ponosna gospica tako urno odbila „Španjolca“. Ali drzen sem bil v mladosti, kakor sem že rekel. Stopim k njej, se ji priklonim in jo prosim, bi li hotela jedenkrat zasukati se z menoj. Ona dvigne leno glavo, vstane in mi molče poda roko.
IV. uredi
Zavidavo so gledali na me vsi, kateri niso bili toliko srečni, da bi bila hotela plesati ž njimi.
Srca mi je burno bílo v prsih, bil sem vznemirjen, ko jo primem rahlo čez pas, in mi ona položi levico na ramo. Zavrtila sva se v krog. Plesala je, da nisem vedel, ali se sploh njene noge dotikajo kaj tal, ali plava v zraku. Mislil sem, da držim v roki vilo in bal sem se, da mi vsaki hip izgine iz rok. Privrtila sva se tretjikrat okoli dvorane; ona se mi ni zdela utrujena, ker plesala je še vedno, kakor list v zraku. Jaz istotako ne, plesal bi bil z njo celo večnost.
„Dosti, Črnogorec,“ reče mi kratko in jaz jo posadim na mehki divan.
„Hvala, mila „Pomlad“,“ priklonim se jej in hočem oditi.
„Ostani tu, Črnogorec, in vživaj krasoto pomladi. V tvoji gorati deželi pomlad gotovo ni tako bogato odičena, kakor tu v italijanskih nižavah,“ šepeče mi maska.
„Srečen bi bil, ako bi me vedno obdajala pomlad, in da bi smel vedno gledati v nje rajski obraz,“ odgovorim ji jaz in se usedem poleg nje na divan. Ona se lahno nasmeje in pristavi:
„Morilno orodje imaš za pasom, srce tvoje je krvoželjno, za-te pomlad nima pomena. Čutiti in vživati jo moraš z isto strastjo, z istim čutstvom, kakor jo vživamo prebivalci nižav, prebivalci miru.“
„Krasna „Pomlad“, tvojih cvetek sladki vonj, tvoje ognjene oči raztopé tudi krvniku srce: Handžar brušen je le v obrambo domovine proti vragom in ne v prelivanje krvi mirnim ljudem.“
Ona strese z glavico in pri tem jej pade jeden metuljev z glave. Jaz se hitro pripognem, da bi ga pobral, ali ona mi zabrani.
„Pusti ga, ako se je naveličal sedeti na tej cvetki, naj odleti, on je prost. Z jedne na drugo. Ali niste moški tudi taki?“
„Da in ne. Kdor si išče cvetk le za šalo, ta že leta od jedne na drugo. Kdor pa si je izbral jedno in jo ljubi, je ne ostavi.“
„Ljubi, ali znate moški sploh ljubiti? Ali niso vaša srca polna bolj vsega druzega kakor ljubezni? Ali poznate sploh ono nebeško devo, katero zovemo ljubezen?“ me vprašuje ona strastno in mi gleda ostro v obraz.
„Zakaj pa bi ne čutili tega, kar blaži in združuje vse človeštvo?“
„In ste li moški vredni vselej ljubezni? Ali ni vam često igrača to, kar je nam najdražje, najsveteje?“
„Bodi uverjena, krasna maska, da čista, prava ljubezen najde vsikdar pravo srce.“
Maska me ljubeznivo pogleda in mi poda roko. Kri mi je šinila v lica, nehote sem stisnil njeno mehko ročico in jo pritisnil k ustnicam.
„Vi ste dober mož,“ šepne mi „Pomlad“.
Nato je vstala in odšla po dvorani. Gledal sem za njo zamaknjen. Kmalu so se zbrali okrog nje prejšnji metulji, ki so do sedaj le od strani stali in gledali, kdaj se bodem jaz umaknil. Ali vsa njihova prilizovanja bila so zaman. Ona se ni brigala niti za jednega niti za druzega. Zastonj so ji ponujali šopke in dragocene sladčice na srebrnih krožnikih, ni se dotaknila nobene stvari.
Jaz pa sem se čutil srečnega, neizrečeno srečnega. Zapustil sem za nekaj časa dvorano, da bi se odtegnil hrupu in mogel sam premišljati. Zaprl sem se v mali salon in zrl pri oknu na kanal, po katerem so le redki čolni še plavali. Nebo je bilo pokrito s črnimi oblaki, skozi katere je le redko pokazal mesec svoj bledi obraz. Mislil sem in mislil, ali ne vem, o čem. Stal sem nekaj časa, ali ni mi dalo ostati tu, hotel sem v dvorano, da bi zopet videl masko in plesal še jedenkrat ž njo.
V dvorani se je igral zopet valček. Iskal sem plesalke mej maskami, ali najti je nisem mogel. Strah se me poloti. Pa vender ni odšla že domov? Odšel sem zopet ven, da bi jo našel morda kje zunaj. Nemirno sem hodil po dolgem hodniku, katerega strop so nosili mogočni kameniti stebri. Prišel sem že do konca in upanje me je že popolnoma zapustilo, da jo najdem. Kar se odpro pred menoj vrata maliga kabineta, iz katerega stopi — „Pomlad“ s služnikom. Stresel sem se in hotel sem se umakniti za steber, da bi me ne bila opazila.
„Črnogorec, ti si tukaj,“ zakliče ona in stopi pred-me.
„Da! Gledal sem v tla in nisem mogel oprostiti se, zakaj sem prišel semkaj.“
Ona odpre vrata kabineta in mi veli:
„Vstopi!“
Vrata se zapro za menoj. In stala sva sama v lični, z ogledali, kipi in cvetkami okrašeni sobi.
„Sedi sem na divan. Ti si dober človek. Ti veš, kaj je ljubezen,“ govori mehko ona in mi položi roko okolo vratu.
„Vzemi masko z obraza,“ nadaljuje ona, „da bodem videla tvoj obraz.“
Jaz nisem vedel, kaj se godi z menoj, ali se mi sanja, ali je resnica. Storil sem, kar mi je velela, potegnil sem krinko z obraza.
Maska se strese.
„Vi ste, vas sem že videla. Ali niste vi pobrali — — „Ne, ne.“ Potegnila si je krinko še bolj trdno čez obraz, da bi je ne spoznal. Meni se prsa dvigajo, srce mi je bilo v prsih. Primem jo za roko, katero je še vedno držala na moji rami, in padem pred njo.
„Da, gospica, jaz sem, ki sem vam pobral slamnik, ki sem se čutil srečnega, če sem vas videl v pisani ladjici. Vzemite krinko z obraza in dovolite mi, da vam gledam v vaše nežno lice!“
Ona se skloni čez me in me vroče poljubi v čelo, pri tem jej pade krinka z obraza. Strastno jo poljubim na lice. Prsi se ji dvigajo, oči se ji zaiskre in solza, kakor jutranja rosa, zasveti se na njenih dolgih trepalkah.
„Zapustite me!“
„Ne, gospica, ne morem! Vaše krasne, mile oči mi pričajo, da ste mi dobri. Naj ostanem pri vas samo trenotek še, samo trenotek še. Jaz vas – ljubim, od prvega trenotka, ko sem vas zagledal.“
Solza ji kane z očesa in na moje lice. Ihte se skloni čez me in me poljubi zopet na čelo.
„Gospica, mila gospica, ne mučite me! Mi li morete vrniti saj kapljo one ljubezni, s katero vas jaz ljubim? Upokojite mi besneči ogenj v srcu.“
„Tiho. Ali me bodete ljubili tudi potem, ko zveste, kdo sem jaz?“ šepeče ona.
„Vedno, vedno. Prisegam vam pri moji majki, ki mi je najdražja na svetu,“ zaklinjam se jaz.
„Ali ljubite denar?“ vpraša me tiho.
„Proč ž njim! Kaj mi denar. Vsled denarja je nastalo že tisoč nesreč in tisoč nesrečnih ljudij. Jaz ljubim samo vas.“
„Jaz sem – hči bogatega bankirja. Do sedaj nisem verjela nikomur, ker sem bila prepričana, da ljubi denar in ne mene.“
„Pustite to, gospica, jaz vas ljubim, ljubim s cele duše. Kaj mi mar vaš denar, kaj bogastvo, da ste hči ribičeva ali kogar si bodi, ljubil bi vas tako, kakor vas ljubim. Verujte mi!“
„Vi ste dober mož, vam verujem in vas ljubim, ljubim, da prvič v življenju. Vi poznate ljubezen, po koji sem hrepenela.“
Jaz jo strastno pritisnem na prsa in poljubim.
„Odidite! Pustite me samo.“
Molče jo spustim, ona mi gleda dolgo v oči, potem se pa obrne od mene in pozvoni.
Služnik je stopil v kabinet. „Domov!“ mu veli.
„Ali bom imel srečo, sniti se še kedaj z gospico?“ vprašam jaz nestrpno, boječ se, da jo za večno zapuščam.
„Prosim vas, odidite, sedaj tako zelo potrebujem samote, oh, tako zelo.“
Podala mi je roko, katero sem vroče poljubil, in potem sem zapustil kabinet.
Nisem se mudil po tem dogodku dolgo na balu. Kmalu sedel sem zopet v čolnu in se peljal proti domu, srečnejši od najsrečnejšega človeka na svetu.
Doma sem slonel dolgo še pri oknu in gledal v hladno noč. Spanec je bežal od mene, duh moj se je mudil pod razsvetljenimi okni bankirjeve palače. Stoprav proti dnevu sklenile so se trepalke in spanec mi je objel dušo. Sanjal sem strašne sanje.
Videl sem na visoki gori vrhu strme pečine nebeško devo v zlatem žaru in v beli, kakor oblak zgibajoči se obleki. Gledal sem jo izpod pečine in zaklical ji: „Elvira, ti si, ali smem k tebi?“ Ona me milo pogleda. Jaz sem plezal po skalni pečini, da so mi krvavele roke, nisem imel še daleč do nje, kar se mi vtrga skala in jaz se zgrudim v globino. V tem trenotju sem se prebudil.
Solnce je ravno prisijalo v sobo. Skočil sem urno s postelje in se napravil, da bi šel v vojašnico.
Moj strežaj je stopil v sobo in mi podal list, naznanjajoč mi, da ga je na vse zgodaj prinesel neznan služnik, proseč, da se list takoj odda gospodu poročniku.
Hlastno ga pograbim, sluteč že, da je od nje. Preberem ga. Bil je od nje. Glasil se je:
„Prosim Vas, pridite danes zvečer o poludesetih pod palačo bankirja Spongia. Prosim Vas, pridite gotovo. — Elvira.“
Tako kratko pisemce, ali vender bilo je za me tolicega pomena. Prebral sem ga jedenkrat, dvakrat, zopet in zopet, ali vsikdar mi je bilo tako novo, verjeti skoro nisem mogel očem. Ljubi me, šumelo mi je v glavi, ljubi me, in jaz jo ljubim. Kaj hočem še več.
Komaj sem čakal večera. Dolg mi je bil dan, kakor cela večnost, mislil sem, da je solnce vstavilo se na svojem potu, zavidajoč mi zaželeni sestanek z Elviro. Slednjič utonilo je vender zlato solnce v morski gladini, in nad mesto ulegel se je hladni mrak. Skočil sem v čoln, moj stari veslar je odrinil od brega. Dospela sva na mesto pod palačo. Okna so bila razsvitljena. Ali na bregu ni bilo še nikogar. Nestrpno sedel sem v čolnu.
Kmalu se prikažeta dve temni postavi, ki jo vbereta nizdol po stopnicah k ladjici. Srce mi je utripalo.
Ladjica se zaziblje na valovih in se jame počasi pomikati po kanalu navzgor. Moj veslar pritisne vesla in zavije prav tik pisane gondole. Obe se oplazita in jaz pogledam živo v pisano ladjico: Sedela je v njej Elvira, tesno zavita v plašč.
„Elvira,“ zakličem jaz. Ona se ozre in strese.
„Odstranite se, sledite mi od daleč,“ šepne mi tiho.
Pisana ladjica je zletela naprej po morski gladini in jaz sem mojemu veslarju velel, naj vesla v gotovi oddaljenosti od nje.
Pripeljali smo se venkaj iz mesta, kamor je le malokdo privozil. Ladjica se ustavi in jaz se ji bližam.
„Stopite v ladjico,“ veli mi Elvira, kazoč mi prostor sebi nasproti. Vstopil sem in zapovedal gondolijeru, naj me čaka.
„Ah, tako težko sem že čakala,“ začela je Elvira, „da se snidem z vami, tako težko, vi ne veste. Govorila sem samo jedenkrat z vami, ali ne morem prestati več brez vas. Vi niste Italijan. Doma ste gotovo daleč od tukaj. Povejte mi kaj o svoji domovini. Tako mladi ste še in morate biti v tujini.“
„Solnce sreče prisijalo mi je v tujini, drugo solnce. Srce mi je krvavelo, ko sem zapuščal daleč onostran morja svojo staro mamico in ljubljeno sestro. Še jedenkrat obiskal sem belo rojstveno hišico pod zelenim holmom, kjer sem prežil zlato otroško sobo, na valovih bistre Save. Priprosta hišica je moj rojstven dom, ne visoka palača. Očeta krije že zelena gomila.“
„Vi nimate očeta? Gotovo vas mati zelo ljubi, gotovo hrepeni po vas in želi, da bi se zopet kmalu vrnili domov. Rada bi jo videla, rada bi stopila v vaš priprosti dom. Gotovo mora biti lepo na bregu deroče reke pod zelenim holmom. Jaz tako ljubim prosto naravo.“
„Da, gospica, v resnici, lepo je v moji rojstveni vasi. Kadar sem imel priliko, odtegnil sem se mestnemu hrupu in se zatekel v naročje drazega doma, kjer me je vsikdar tako ljubeznivo sprejela stara mati in sestra. Kako sta me obe začudeno gledali, ko sem prišel prvič domov v vojaški obleki in s svetlo sabljo, kako sta jokali obe zopet, ko sem se poslavljal od njih.“
„Britko mora biti ločiti se od svojih. — Glejte ondu na nebu, kako se je lepo utrenila zvezda.“
Pogledal sem na nebo, kjer se je v dolgem zlatem loku spustila zvezda z višave proti zatonu in zginila v morje. Elvira je molčala in gledala za njo.
„Ali verujete, gospod, da so zvezde v kaki zvezi z ljudmi?“ vpraša me zopet.
„Ne vem. Slišal sem časih, da ima vsak človek svojo zvezdo in da je nekateri rojen pod srečno zvezdo in drugi zopet pod nesrečno. Če je to resnica, ne vem. Ako je resnica, rojen sem jaz gotovo pod srečno.“
Kakor bi trenil, minila je ura in služnik je šepnil tiho: „Gospica, polnoč je.“
„Vrniti se moram, gospod.“
Nato vstane s sedeža in stopi pred me. Molčal sem in gledal vitko, visoko postavo njeno, njene sanjajoče oči, katere so tako ljubeznivo zrle na zvezdno nebo in se bleščale pod črnimi obrvmi, kakor dve zvezdi na temnem nebu. Lepa je bila, taka, kakor sem jo videl v sanjah, zamislil sem se v sanje in dvomil sem slednjič, je-li vse resnica ali so zopet sanje.
Služnik je prestopil v drugi čoln in Elvira sedla je na njegovo mesto.
„Sedite semkaj na mojo desno stran.“
Sedel sem k njej. Prijela sva za vesla in čoln se je pričel zibati v valovih.
„Ah, krasna noč je bila.“
Stotnik je prenehal in molče korakal mej nami, ki smo nestrpno pričakovali, kdaj bode zopet pričel nadaljevati.
„Umela je izvrstno voditi veslo. Veslala je z levico, z desnico pa se naslonila name. Priveslala sva do njene palače. Ladjica se ustavi pri kraji, kjer so stopnice peljale v breg. Elvira vstane s sedeža.
„Hvala vam, gospod, da ste me spremili na nočen sprehod. Obiščite nas.“
„Z največjim veseljem.“
„Papa vas sprejme prav uljudno in moj brat Alberto vam bode prijazen; govorila sem že z njim o vas in on želi seznaniti se z vami. Lahko noč, gospod, upam, da vas vidim kmalu v naši družini.“
Podala mi je desnico, potem pa stekla po stopnicah navzgor.
Gledal sem za njo, dokler mi ni izginila izpred očij, potem pa prestopil v čoln mojega gondolijera in se odpeljal počasi proti domu.
„Signore,“ nagovori me gondolijer, „vidite, ona gondola sledila vam je nocoj ves čas, ko ste se peljali s signorino. Zavil sem proti njej tako blizu, da se je moj čoln zadel ob njo in videl sem, da oni človek, ki sedi notri, strogo pazi na vas.“
„Hej, kaj se brigam, če kdo gleda na me, naj gledajo cele Benetke. Veslaj hitreje, da vidim, kdo je moj tekmec,“ zapovem veslaču.
Kmalu sva pri gondoli.
V njej je sedel moški, ki ostro vpre oči v me, potem pa zavije v stran. Nisem ga mogel razločiti v temini. Gotovo jeden onih metuljev, ki so obletavali Elviro na balu in ki mi zavida srečo, mislil sem si in velel gondolijeru, naj vozi domov.
V. uredi
Kakor veste, niso bili Italijani prijazni Avstriji, ampak vedno so se puntali in skušali se oprostiti. Pisano so gledali avstrijske vojake in napadali jih, kjer so jih mogli.
Bilo je okoli treh popoldne drugi dan po isti noči, ko sem se peljal z Elviro. Prišel sem baš iz svojega stanovanja in sem mislil iti v palačo bankirjevo, hoteč obiskati svojo Elviro. Z menoj šel je jeden najzvestejših mojih prijateljev, kateremu sem zaupal vse. Menila sva se ravno o moji ponočni vožnji, kar nenadoma priteče jeden avstrijskih vojakov ves upehan nama nasproti. Bil je brez kape in bajoneta.
„Gospod lajtenat, upor je,“ zakriči nad nama.
„Kje?“ vprašava oba hkrati.
„Tu doli, po vseh Benetkah,“ odgovori vojak. „Bili smo v gostilni in napadli so nas z nožmi in puškami.“
Kmalu nato pridrvi jih cela vrsta, proti nam, ki so bežali proti vojašnici. Nato zopet iz druzih ulic, vse je bilo zmešano. Čulo se je z različnih strani tudi pokanje pušk.
V vojašnico hitiva takoj s prijateljem, kjer se je trobil alarm. Hitro so se poslale močne patrulje in celi vojaški oddelki v mesto. Mnogo je bilo vojakov ranjenih. Kar je bilo ubitih, pometali so jih na stranišča in druga skrivališča. Jaz sem vodil jedno patruljo. Prišli smo v neko stransko ulico; kar poči z druge strani iz veže neke vile strel in jeden mojih vojakov se zgrudi na tla. Kakor besen zaženem se s patruljo na vilo. Po stopnicah prikoraka mlad elegantno napravljen gospod, natikajoč si rokovice. Ta je sprožil, mislil sem za trdno in planem z golo sabljo nanj. Prokleta vročekrvnost moja uničila mi je srečo na mah. Preklal sem mu glavo. Kri je curljala po kamenitih stopnicah. Zbodlo me je v srce takoj, sluteč, da sem učinil grozodejstvo.
Zapustil sem vilo in odšel dalje po mestu. Ali v srcu me je vedno peklo, zdelo se mi je, da nisem ravnal prav, da si ravno se je dalo opravičevati moje delo po vojaških postavah. Do petih popoldne smo zopet umirili mesto. Naših vojakov je mnogo manjkalo, polovili smo pa tudi mnogo puntarjev. Bil sem zopet prost in sedaj še le šel sem v palačo bankirjevo.
Krasno napravljen lakaj mi pride v bogato okrašeni palači nasproti.
„Oglasite me pri gospici Elviri,“ mu rečem.
Elvira me je vzprejela jako prijazna in mi rekla:
„Moj brat je obljubil, da pride kmalu domov. Prijazen je in dober človek. Sprijaznili se boste takoj ž njim. Ali ne vem, kje se toliko časa mudi.“
Elvira je sedla h klavirju in igrala razne odlomke iz „Trubadurja“.
Hkrati je planil v sobo služnik.
„Ni tukaj, milostljive gospe?“
„Ne,“ je odgovorila Elvira. Lakaj se ne gane.
„Kaj želite še?“ vpraša Elvira.
„Vaš brat gospod Alberto je ubit. Prinesli so ga domov s preklano glavo.“
„Alberto,“ zakriči Elvira in se zgrudi na tla. Črna slutnja poloti se mi duše. Trepetal sem, kakor šiba na vodi.
Dolgo se Elvira ni mogla vzdramiti iz omedlevice. Slednjič odpre oči.
„Je li Alberto res ubit? Reci, da ni res, oprosti me črnih misli, ki mi stiskajo srce.“
„Potolaži se, Elvira!“ Nisem vedel, kaj naj rečem in kako naj jo tolažim.
„Moj Alberto je ubit. Gorje mu, kdor je stegnil roko nad njim.“ Oči se ji grozno zabliskajo, da mi strah spreleti vse ude.
„Ti se tudi treseš, kaj Ti je, bled si, da nisi bil nikdar tako.“
Skušal sem jo tolažiti, kakor sem vedel in znal, da bi jo saj nekoliko pomiril.
„Od kod so ga prinesli mrtvega?“ vprašam skrivaj lakaja.
„Iz vile „Il campo.“
Črno se mi naredi pred očmi.
„Gorje mi. Prokleta usoda, ali se moraš igrati samo z nesrečnimi ljudmi? Ali moraš dati za kapljo sladkosti tisoč kup strupa? Káko jutro, — kak večer. Sreča je le prag, ki vodi v palačo britkosti.“
Kakor besen pograbim kapo in zbežim iz dvorane, ne meneč se za klice Elvirine. Hotel sem na prosto. Morilec sem, morilec sem brata njenega, šumelo mi je v duši, končal si si sam srečo. — Stal sem na bregu kanala in premišljal, bi li moglo morje pomiriti mi razdejano dušo. Bežal sem domov, z doma zopet ven. Skočil sem v čoln in se peljal ven iz mesta, daleč po morji. Vozil sem se celo noč, še danes ne vem kje. Kaka razlika je bila mej nočjo prejšnjega dneva in naslednjega. Prišel sem domov zjutraj. Vrgel sem se na posteljo in trdno zaspal. Spanec mi je saj za nekaj časa zopet podelil zaželeni mir. Zbudil sem se stoprav zvečer. Na mizi je ležal list. Nisem se ga upal dotakniti. Šel sem zopet ven, ne meneč se za list. Vrnil sem se zopet stoprav proti jutru domov. Bil sem popolnoma razdejan. Na mizi ležal je že drugi list. Odprem ga.
„Zgubila sem brata, in sedaj si me zapustil tudi Ti! Pridi vender, prosim Te!“ — Elvira.
Stresel sem se na vseh udih. Opreti sem se moral na mizo, da se nisem opotekel. Ona ne ve, da sem jaz ubil brata. Ne, jaz ne morem k nji. Sedel sem in napisal list, v katerem sem vse pojasnil.
Oddal sem list slugi, da ga nese Elviri, in legel spat.
Ko sem se vzbudil — koga zagledam? – Elviro, ki je sedela z objokanimi očmi poleg mene.
„Ne zameri. Prišla sem povedat ti, da ti odpuščam!“
„Ti mi odpuščaš, Elvira?“ Padem pred njo in solze so se mi vlile iz oči.
Ona me poljubi na čelo, rekoč: „Vstani! Kriv nisi Ti, da je tako prišlo. Kriva nisem jaz. Odpuščam Ti. Z Bogom.“
Molče ji podam roko, ona zbeži iz sobe, a jaz se zgrudim na tla. Končano je bilo.“
„Ali ste jo še potem katerikrat videli, gospod stotnik, ne zamerite našo radovednost,“ vpraša ga Čeh.
„Nikdar več. Zapustil sem Benetke takoj drugi dan in odpotoval domov, kjer sem ostal pol leta. V Benetkah nisem bil potem nikdar več. Kmalu potem smo Italijo zgubili. Na potovanje pa nisem hotel iti doli na gomilo pokopane ljubezni. Stotnik umolkne.
Prišli smo do vojašnice. Stotnik nas spremi notri. Potem pa vošči vsem trem „lahko noč“ in vsem trem smilil se je stotnik.