Bankovčar

Bankovčar. Dogodba na sodnijske spise naslonjena. J. A.

Izdano:	Slovenec 8/111‒120, 122‒123, 127‒131, 133‒142, 1880
Viri:	dLib 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 122, 123, 127, 128, 129, 130, 131, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prva šola

Janez V. se je rodil v vasi K. na Kranjskem. Že kot ovčji pastir je kazal velik um za mehaniko, posebno pri kovaču je rad tičal in tam ogledoval različna orodja. Ker je kovaču včasih meh gonil, včasih mu držal klešče, v kterih je bilo razbeljeno železo, da je kovač s kladvom ga obdeloval, in se je sploh kazal jako pripravnega, ga je kovač rad imel, posebno pa, ko je videl, da fant ni brez glave.

„Škoda, če bi vedno ovce pasel,“ modruje kovač, gre k revnim Janezevim starišem in pravi: „Veste kaj, fant je za kaj boljšega, kakor za krave in ovce. On ima dobro glavo in utegne kdaj še imeniten postati. Jaz vam bom eno povedal. Dajte ga k meni v šolo, vzamem ga zastonj in mu bom še jesti dajal. Za obleko mu boste že skup spravili, če pa ne, no! Saj kaka cunja se že še tudi tako dobi in potem si bo kmalu sam kak krajcar zaslužil.“

Starišem je kovačeva beseda zelo všeč, zato pravi oče:

„No, če mislite, da bo Janez za kaj, vzemite ga! Saj imam jaz še drugih dosti, s kterimi skoro ne vem kam.“

Tako je Janez prišel popolnoma h kovaču. A kar se je pri njem učil, to ni zadostilo njegovemu uka željnemu duhu; zato je lotil se še druzega, namreč knjig in peresa. Kovač mu v tem ni mogel biti učenik, kakor v kovaštvu, ker je sam bil le toliko pismouk, da si je s črtami na vrata zaznamoval vaščane, ki so mu za podkovanje konj, za kak žebelj itd. kaj dolžni ostali; brati pa je znal le češnje in jagode, knjige so mu bile s črnimi kavkami pomazan papir, v kterih je le „pildke“ poznal.

Da Janezu tak „mojster“ ni mogel biti v vsem učenik, to bo vsak rad verjel. Ker mu pa „mojster“ kovač v tem ni mogel biti učenik, kakor v kovanji podkev, žebljev in obročev za kola, poprijel se je Boštjana. Tega Boštjana zgodovina je kratka, vsakdanja. Hodil je tri leta v šolo, potem ni mogel naprej, ker so mu stariši pomrli. Podedoval je za njimi par goldinarjev, vse drugo so mu bratje „snedli“, kakor je rekel, ker so bili nanj hudi zato, ker je on v mestu bel kruh jedel, a nič delal, oni pa so doma morali od zore do mraka delati, pri vsem tem pa so vendarle črn kruh jedli. Zato so se nad najmlajšim — in ta je bil Boštjan — maščevali s tem, da so mu vse, kar je oče bil za „študenta“ izdal, v dedščino ali doto vračunili in kar je potem Boštjan dobil je bilo malo več, ko za pošteno kosilo. — Boštjan si s tem — se ve da — ni mogel naprej pomagati in ker „na pol gospoda“ bratje tudi niso hoteli doma trpeti, je šel k doktorju za pisarja. Potem je „post tot discrimina rerum“ ali po domače: ko je pisarnice skoro vseh doktorjev mesta obsedel, nazadnje vendarle prišel zopet v domačo vas — ne na dom, ampak k županu za pisarja. Temu je bil všeč, prvič, ker je vsaj pisati znal in celo nemški, župan je komaj svoje ime podkracljati umel, drugič, ker ni zahteval nobene plače, ampak za jed in posteljo še celo za kako orodje prijel; za obleko in tobak ter za kak polič vina si je že vedel od ljudi prislužiti, ki so mu dajali pisma svojih sinov pri vojaščini brat ali njim pisat, ali so sploh kakega pojasnila v pismenih, morda celo sodnijskih rečeh potreboval. Sploh rečeno: Boštjan je veljal za učenega, pismouka, ljudje ga niso posebno spoštovali, ker se je bil že marsikteri z njegovim svetom opekel, kar pa Boštjanu ni belilo glave, ker je pri vsem tem ali prav vsled tega dobro živel, čeravno njegov žep ni skoro nikdar videl celega goldinarja.

Ta Boštjan je bil tedaj Janezu učenik v branji in pisanji. Bil je učenik poceni. Za par soldov, ki jih je Janez postrani zaslužil, ker je bil bolj „šikoven“ od svojega mojstra, ga je Boštjan seznanil z vsemi skrivnostmi branja in pisanja. Da, še več! Ko je videl, da zna Janez skoro toliko ko on sam in da bi mu utegnil oditi priboljšek, ki je vsak teden vkljub borne plače znašal vendarle par šestič, kazal mu je celo, kako se zamore ponarejati tujo pisavo, posnemati druge podpise. Janez je bil kmalo tudi v tem izvrsten učenec svojega učenika, tako, da če je Boštjan pisal mu kaj in je Janez potem posnemal njegovo pisavo ter zmešal lista, Boštjan ni na prvi hip mogel razločiti, kteri opis je njegov, kteri Janezov.

Tako so bile za Janeza „šole“ končane, Boštjan ga ni mogel ničesar več učiti. Med tem pa tudi ni zanemarjal kovaške umetnosti in je iznašel že marsikaj, kar celo njegov mojster ni razumel. Po vsem tem je prišel Janez v vasi in njeni bližnji okolici do slavnega imena; popravljal je celo puške, ure po zvonikih itd. in pri tem si zaslužil mnogo denarja. Tudi so prihajali k njemu očetje in matere sinov vojakov, da jim prebira in piše pisma.

S tem pa se je zameril obema učenikoma: kovaču in Boštjanu; prvemu, ker so Janeza k delom jemali, kterih mojster razumel ni, kar ga je zelo žalilo, drugemu pa, ker mu je na ta način bil prikrajšan zaslužek, kajti ljudje so rekli: „Janez prebira in piše pisma bolj ceno, kakor Boštjan, pa ravno tako dobro, še bolje.“

Zavoljo tega je jelo Janezevo življenje v domači vasi čedalje bolj neprijetno postajati. Jel je premišljevati, kako bi bilo mogoče po svetu iti in drugje si prihodnosti iskati. Ali dalje ko to premišljuje, težje se mu zdi, da bi bilo kaj ž njega; kajti kdo bo vzel delo mladenča, ki se je pri vaščanskem kovaču rokodelstva naučil! Že je bil toraj na poti, vse sanjarije popustiti in čakati, da bo kovač, ki je bil že star in neoženjen, njemu prepustil kovačijo. Boljši je namreč „drži ga, kakor lovi ga“ — po ljudskem pregovoru.

Nenadoma pa se je zgodilo nekaj, kar je Janezevo osodo brž odločilo. Vas, v kteri je Janez bival, je bila dobro uro od grada, čegar posestnik je imel po vsi okolici lov. Ta je večkrat povabil znance in prijatelje iz pomorskega mesta na lov, ki je bil vselej zelo živahen. Tak lov je bil zopet nekega jesenskega dne. Opoldne se pripodi družba do vasi, kjer nekoliko v senco leže, da bi si malo oddahnila ter okrepčala si truplo z jedjo in pijačo. Med gledalci, kterih se o taki priliki ne manjka, če imajo čas, je bil tudi Janez. Gospodje so bili prav dobre volje, ker je skoro vsak že streljal, če tudi ne vsak zadel, zato so se smejali in norčevali drug iz druzega, le eden izmed njih se je kislo držal in milo ogledoval svojo puško od vseh strani ter poskušal petelina.

„Ne pomaga nič, gospod direktor,“ ga draži eden izmed družbe, „kar je, to je. Za danes že ne boste mogli več streljati, ker v tem kraji za vašega petelina ni zdravnika.“

„Žalibog, da ne,“ zdihuje s priimkom „direktor“ nagovorjeni. „Vse veselje je za me pri kraji za danes. Rajši bi bil ob deset goldinarjev, kakor pa, da se mi kaj tacega na petelinu zgodi.“

Janez naš je slišal te besede, iz kterih je sklepal, da je gospodu petelin na puški se pokvaril.

„Ej nič ne žalujte tako,“ ga posmehljivo tolaži drugi, „bodo vsaj zajci bolj brez skrbi ker vedo, da jim najboljša puška izmed naših nič ne more.“

Tako pičen skoči direktor kviško in se grozi: „Da bi moja puška ne bila zdaj zgolj prekla, bi se hotel z vami še danes skusiti. Oh, da bi bil kak ključar tu, ki bi znal to škodo popraviti! Deset goldinarjev ne pogledam, ravno nalašč zavoljo vas ne, gospod.“

Janez tudi to sliši. Urnega sklepa, kakor je, pristopi s kapo v rokih k gospodu, ki je bil zopet jel gledati petelina, in ga nekoliko plašno ogovori:

„Ne zamerite, gospod, bi mi ne hoteli pokazati puške?“

„Čemu, fante?“ se obrne ogovorjeni z osornim glasom proti njemu in ga hudo pogleduje.

Toda Janez, ki je tolikrat v žrjavico gledal, se ne vstraši teh temnih oči, ampak odgovori: „Da pogledam, kaj je petelinu. Jaz sem kovač.“

„Hoho!“ se posmehuje gospod, „kovač si! Potem boš pa že na prvi hip spoznal, kaj je petelinu, se ve da!“

Ta nepričakovani prizor je spravil vso družbo, ki je bila po travi polegla, na noge, vsi narede kolobar, čegar središče sta direktor s puško v roki in Janez kapo mencajoč.

„Poskusite, gospod direktor,“ prične eden izmed družbe, „pokažite mu puško. Snedel je ne bo in petelina tudi ne bo še huje pokvaril kakor je. Tedaj mu lahko brez strahu pokažete; da vam ž njo ne bo vtekel, za to bomo že mi skrbeli.“

Direktor pomoli Janezu puško in vsa družba gleda, kaj bo. Janez jo prime, napne petelina, a ta je lahek kakor pero, gibati se da, kakor prelomljena palica.

„A, to ni nič hudega, gospod, bo koj dobro, le nekoliko potrpite. Bom kar tu naredil.“

S tem se obrne okrog in poišče z očmi med gledajočimi vaščani nekoga in ko zagleda pravega, nadaljuje: „Ti Blaže, teci, teci tje v kovačnico in prinesi mi tružico, ki jo boš našel v omari nad ognjiščem.“

Blaže, mlad fant, se spusti v tek, gospodje se čude pogledujejo, a predno more kdo kaj daljega spregovoriti, priteče Blaže s tružico, Janez sede na tla, izleče nekaj orodja iz tružice, odvije petelina, vzame neko pero iz puške, pili, ščiplje in tolče nekoliko časa, par minut le, potem pritrdi vse zopet na svoje prejšnje mesto, privije petelina, ga parkrat napne in polagamo sproži, potem pomoli gospodu, ki je z vso družbo vred to molče in strme gledal, puško rekoč:

„Tako, gospod! Dobro je. Le poskusite!“

Vsi še bolj strme. Direktor vzame puško, jo nabaše in sproži v zrak. Potem ogleda vnovič petelina in reče:

„Pri moji veri, res je, puška je zopet dobra.“

Na to seže v žep, izleče desetak, in ga pomoli Janezu rekoč:

„Tu, vzemi!“

Janez še toliko denarja nikdar ni imel, zato se umakne, kakor da bi se bal desetaka.

„No,“ pa sili gospod, „le vzemi! Kar sem rekel, sem rekel.“

„Le vzemi fante,“ silijo tudi drugi, „saj gospod direktor lahko da. Desetak je tvoj.“

„Preveč je,“ ugovarja Janez.

„Nič ne de,“ pravi direktor in mu potisne desetak v roke, potem pa praša dalje: „Pri kterem puškarji si se ti izučil, da to tako dobro znaš?“

„Tega nikjer, gospod, sam od sebe,“ odgovori Janez sramežljivo.

„Tako? Sam od sebe?“ poteza direktor, potem stopi k Janezu, mu potrka na rame in nadaljuje: „Kaj pa si tu?“

„Kovačev pomagač,“ odgovori Janez, „kujeva konje, popravljava matike, krampe in železne obroče pri kolesih in kar sploh v roke pride.“

„Čuješ, dečko,“ se oglasi zopet direktor, „ti se mi zdiš namenjen za kaj več, ko za bornega kovača v vasi. Znašli brati in pisati?“

„Kolikor sem se tu mogel naučiti, znam oboje,“ odgovarja Janez že bolj pogumno.

„Tako? Misliš tu v vasi ostati?“ poprašuje direktor dalje.

„Rad bi šel po svetu — kam drugam,“ pravi Janez že pogumneje, „pa kaj pomaga, ker ne morem. Starši nimajo nič.“

„Hm! To bi ne bil ravno zadržek,“ mrmra direktor, potem pa glasneje nadaljuje: „Bi li hotel iti v mesto, kjer bi se še kaj več navadil?“

„Seveda, pa kaj pomaga!“ de Janez z leskečim očesom.

„No, če te je volja, vse drugo bom preskrbel jaz,“ pravi direktor in reče, da naj ga pelje k mojstru in starišem.

Tihe vode globoke vode

Gospod z mesta je bil vodja fabrike, kjer so se izdelovale parne mašine za ladije. Tako je Janez, učenec priprostega vaščanskega kovača in ponesrečenega dijaka, prišel v veliko fabriko. Pač je tu spoznal, da se prav za prav ni še nič naučil, a to ga ni ostrašilo. Marljivo se je poprijel mašinstva, v prostih urah pa je čepel za knjigami in vadil se v risanji. Direktor, njegov dobrotnik, je kar strmel nad Janezevimi zmožnostimi in njegovo pridnostjo, ker je tako velikansko napredoval, da je v kratkem prekosil vse svoje prednike. Zato je tudi pomaknil ga kmalo naprej in čez tri leta je bil Janez že načelnik nekega oddelka in je na ta način preskočil mnogo starejših, ki so na to stopinjo gledali. Vsled tega in ker ni maral za druščino, so ga jeli sovražiti podložni in višji; prvi iz nevošljivosti, zadnji iz strahu, da bi tudi njih ne preskočil. Vendar se Janez ni brigal za to, ker je bil preveč zamaknjen v svoje študije, risal, koval, pilil je večkrat pozno v noč tako, da so jeli sosedje popraševati drug druzega, kaj mladeneč cele noči dela, da si še spanja ne privošči. V sobo njegovo, ktero je imel visoko pod streho, ni razen stare postrežnice nihče prišel; to so tedaj radovedneži popraševali, a ta jim ni mogla dosti povedati, ker je bila gluha in vrh tega ropotije po sobi ni poznala. Le toliko so zvedeli od nje, da je po sobi vse navlečeno in veliko prav čudnih mašin.

Tako je Janez v kratkem postal najspretnejši mašinist v fabriki, iz njegovih možgan je prišla marsikaka iznajdba, s ktero se je dalo boljše in nagleje delati, in tako je postal vodji nenadomestljiv, plača mu je vedno rastla, prihodnost mu je bila zagotovljena.

Ali je pa bil Janez, ki je tako naglo prišel do lepe službe, tudi srečen, zadovoljen sam seboj?

Da dobimo odgovor na to vprašanje, opazujmo ga, ko je sam, poslušajmo misli njegove, ker sam sebi bo gotovo resnico govoril.

Ravno je delo dneva končano, delavci so se razšli, zadnji za njimi pride Janez iz fabrike. Obraz mu je bled, nekoliko vpaden, oko vprto v tla — znamenje, da je zamišljen. Kar pridrdra kočija, lepo svitla in prostorna, dva čila konja jo vlečeta ne težko, ampak kakor da bi jima to veselje delalo. V kočiji sede tri dame, ena starejša, drugi dve mladi in lepi, kakor roža, ko jo jutranje solnce osveti. Drdranje voza zbudi Janeza iz zamišljenja, naglo pogleda kviško, še nagleje seže po klobuk in se odkrije; odgovor v vozu mu je komaj zapazljivo majanje treh ženskih glav, a mrzlo, kakor led, se vidi to kimanje. Pa kaj je Janezu, da se mu obraz tako zatemni in da obstoji kakor okamnen ter gleda za vozom, dokler mu ne uide izpred oči za bližnjim voglom? Poslušajmo!

„Da, da,“ govori sam sebi in pest se mu krči, „kako lepa je! Ne smem je pogledati, sicer mi začne tu v prsih vreti in kipeti, da mislim, da se moram razgnati. A čemu mučim samega sebe! Ubogi Janez, take cvetlice niso zate, zrastle in razcvetele so se za druge, za bogatine. Če bi se ti spenjal po tej cvetici iz direktorjevega vrsta, vspeh bi bil posmehovanje, glasen krohot na vseh straneh. Ti si v nižavi rojen, v nižavi boš ostal vse svoje dni.“ Zopet vpre oči v tla, klobuk potlači na čelo in se spusti v naglo hojo. Kam se mu mudi? Domu? Ne, kajti šel je že memo hišnih vrat svojega stanovališča. Proti morju jo zavije, to mu je ljubo, ker je temno, kakor obraz njegov, in po nevihti prejšnjega dne razrito, kakor njegove prsi. Nad morjem so temni oblaki, ktere še vedno veter po višavi podi. Tam ob bregu, kjer valovi ob kamniti jez pljuskajo, se vstavi in nasloni ob grajo ter zre v valovje. „Ha, neumni valovi, ki ste,“ začne čez nekoliko časa, „kako prazno je vaše početje! Tu se zaganjate v skalovje, a bijete sami sebe in vračate se nazaj v globočino — razbiti. Hahaha!“

In „hahaha!“ doni mu od strani na uho. Urno in jezno se zasuče in ogleduje, a nikjer ni žive duše.

„Sem menil že, da se kdo meni posmehuje, pa to je bil le jek, ker sem malo glasneje govoril. — Toda, mar ne zaslužim jaz, res posmehovanja, jaz, ki se posmehujem početju valov, ki ravnajo le po naravnih postavah! Kaj pa jaz, ki —“

Krepek udarec s pestjo ob čelo, potem vtihne Janez in se vrača bolj počasnih korakov v mesto nazaj. Tu obstoji pred obširnim poslopjem. Ali ni to ravno fabrika? Da, fabrika je. Janez vpre svoje oči v poslopje, kakor da bi hotel prešteti okna in dimnike. Zopet se mu jamejo gibati žnabli, iz ust kipe besede. Poslušajmo!

„Koliko denarja se v taki fabriki zasluži in kako malo ga dobe tisti, ki ga zares zaslužijo — za druge! Kako dolgo bi moral posamezni delavec se truditi, da bi le toliko zaslužil, kolikor je tu le najmanjši del poslopja vreden, če bi ves denar na kup metal in ne enega reparja zapravil? Menda ne more toliko časa živeti. Ali nisem tudi jaz čebela, ki le za druge med skup nosi, nji pa puste le toliko ali malo več, da živi! In misliš, Janez, da boš kdaj kaj druzega, ko taka čebelica? Ne, na tem potu ne boš vzdignil se nikdar od tal. Loti se kaj boljšega, hvaležnejšega. Kdor zasluži vsak dan en goldinar, ne bo nikdar milijonar.“

Tako mrmraje se napoti Janez počasi domu, kjer se zaklene v svojo sobo, v kteri ugasne luč še le pozno po polnoči.

Od tega dne je bil Janez še bolj molčeč in zamišljen. Svoj posel je opravljal sicer še s prejšnjo marljivostjo, a videlo se je, da nima nič pravega veselja do njega. To zapazi tudi direktor in nekega dne, ko pride k njemu z nekim načrtom, ga ogovori:

„Vam je nekaj, Janez! Ste mar bolni ali vam kaka reč ni prav? Govorite, povejte mi, saj veste, da vam le dobro želim. Ali imate morda kako posebno željo? Bodite prepričani, da, če kaj morem, vam bom gotovo storil.“

„Meni ni nič,“ odgovori Janez z nekoliko posiljeno prijaznostjo, „prav nič mi ni, sem prav zadovoljen z vsem, tudi na zdravji mi nič ne manjka.“

„Pa ste vendar nekaj časa bolj zamišljeni, kakor ste bili. Prej ste bili bolj veseli,“ vprašuje direktor dalje.

„Verjemite, gospod direktor, da mi nič ni. Moja narava je taka, jaz ne morem zato.“

„Hm, hm,“ dé direktor, „no, kedar vam ne bo kaj prav, le do mene se obrnite.“

S tem je pogovor končan, Janez gre v delavnico, direktor pa meni: „Čuden človek! Vsak je kedaj vesel, on pa nikoli.“ Potem se zamisli v svoje knjige in številke.

Prva šola [2]

Zvečer, ko je delo dokončano, vidimo zopet Janeza priti vsega zamišljenega iz fabrike. Koraki njegovi so nagli, kakor da bi se mu kam mudilo. Idimo za njim! Ta pot ne gre preko morja, naravnost proti domu gre. Tu zavije v vežo, hitrih korakov, po dve stopnici jemaje šine kviško do svoje sobe, jo odpre in zaklene za sabo. Oglejmo si to sobo, ktere razen postrežnice ni nihče videl.

Polna orodja je, večidel železnega, pile, kleščice, žagice, dleti, kladiva, svedrov in enakih reči je spredej polna miza. Po kotih stoje razne obdelane železne reči, nektere sostavljene, da so videti kakor mašine, druge imajo kolesa, držaje, valarje itd. Toda kdo bo popraševal, za kako rabo je vse to! Tudi Janez le površno pogleda po sobi, če je vse na svojem mestu, potem sleče boljšo obleko, opaše si predpasnik in gre v kot. Kaj ima opraviti v kotu, kjer ni nobene reči? Opazujmo ga!

Najprvo poklekne na tla, gleda žeblje, ki so v deske zabiti, in izdre s kleščami enega ven. Na to vzdigne desko, pod ktero se pokaže votlina. Iz te vzame podolgosto škatljico, jo nese na mizo in odpre.

Kaj? Je li mogoče? Nadzornik mašinskega oddelka pa ima toliko denarja? In sami desetaki so, pa kaka skladovnica jih je! In tam na papirji stoji zapisana številka 10.000. Gotovo je teh desetakov toliko, tedaj za 100.000 gld. Kdo bi mislil, da je Janez tako bogat!

Zdaj vzame Janez iz kupa en bankovec, druzega pa iz predala, kjer ima shranjenega tudi nekoliko denarja, in jame oba skrbno pregledovati z drobnogledom in mencati papir med prsti. Ko je prvega pregledal, ga dene zadovoljno kimaje na stran, potem vzame druzega, kteri prestane poskušnjo srečno kakor prvi. Tako se godi še z nekterimi, ktere iz srede kupa tu pa tam jemlje, kakor mu roka zadene. Vse položi z enako zadovoljnim obrazom na kup, zapre škatljico in z besedami: „ej, kaj bom dalje preiskaval saj so vsi enaki, nobeden se ne da razločiti od pravega,“ — gre ž njo v kot, jo dene v votlino, to zakrije z diljo, vtakne žebelj nazaj, vstane, pogleda na tla in pravi:

„Tako! Zdaj pa naj kdo pride in tu išče. Ako ne zadene pravega žeblja, je vse rukanje zastonj; če pa s silo poskuša odtrgati diljo — no, solnca ne bo več videl. — Dokončano je. Zdaj na drugo delo!“

S tem stopi v nasprotni kot, počene na tla in dela ravno tako, kakor v prvem. Iz votline privleče tu eno, dve, tri plošče, jeklene morajo biti, ker se vidi, da so težke. Nese jih na mizo in milo pogledovaje jih govori sam sebi:

„Preljube in drage mi stvarice! Koliko spanja, truda, napenjanja uma in telesa ste me stale, predno ste postale take, kakor ste! Storile ste svojo nalogo, za ktero sem vas namenil, zdaj ne moremo več skupej biti, ker ste mi nevarne. Zato sem vam namenil hladno in varno pokopališče — na dnu morja.“

Izgovorivši zavije plošče vsako posebej v debel papir, jih pospravi po žepih, pogleda, če je vse v redu, in gre z doma. Trda noč je že, po ulicah gore ali marveč brle luči po svetilnicah ob smrdljivem olji. Janez izvoli za pot najsamotnejše, najmanj razsvetljene ulice in tihih, a naglih korakov sili iz mesta, tje proti morju mu tišči peta. Ne dolgo in zadnje človeško poslopje je za njim, pred njim pa ne preširoka steza ob zelo strmih morskih bregovih. Tiha je noč, tako tiha, da bi bila pretiha za boječega človeka; pri tem je temna, kakor podzemeljska jama, in le po valovih sto- in stokrat oprani beli pesek kaže popotniku, kam ima staviti noge, da ne drkne v požrešno mokro globočino. Vse je tiho, nič se ne gane. Čudna noč, Janezu bi bilo ljubše, ako bi vihar podil oblake in majal drevje ter bučal po skalovji, ljubše bi mu bilo, ako bi valovi z močjo treskali ob skalovje in bregovje z mokroto prašili.

Na vrhu skale, pod ktero je slišati tiho šumenje, znamenje velike globočine, se vstopi Janez in posluša. Nič se ne gane, tiho je vse v višavi, pa tudi v globočini. Kdo bi se drznil motiti ta mir vse narave!

Janez postoji in premišljuje, pa le trenutek. „Babjek, ki si,“ godrnja sam nad seboj, seže trikrat po žepih in „plosk — plosk — plosk“ je slišati v vodi. „Plosk — plosk — plosk“ se odmeva ob bregu, in kakor da bi bilo to znamenje splošnemu ropotu, zavrišče ponočni tiči, v daljavi se oglasi pes in splašeni šinejo med grmovjem zajci in druge živali. In Janez osupnjen beži kolikor hitro v temoti more. Brez zadržka dospe v mesto, odklene tiho hišna vrata in šine prav mačjih korakov v svojo sobo. Ura vdari polnoči. —

Slednji dan je Janezev obraz temen, kakor navadno, a vendar, kdor bi ga bil marljivo opazoval, posebno kedar je bil sam, bi bil lahko zapazil sem ter tje kak nagli, a žareči blisk v očesu njegovem. Taki bliski tudi v naravi nič dobrega ne pomenijo, kmet se straši pred njimi. —

Nekega jutra stopi Janez nenadoma v sobo direktorjovo in pravi:

„Gospod direktor! Nedavno ste me prašali, kaj mi je, da nisem nič kaj vesel. Jaz vam nisem vedel dati pravega odgovora, ker še sam sebe nisem dobro poznal. Zdaj pa vem, kaj mi je. Bolan sem v prsih, kakor ste vi, gospod direktor, res zadnjič že vganili.“

„Bolni ste?“ poprime direktor besedo; „to se mi je zdelo. Ste pač prepridni. Vam bo treba počitka.“

„Prav zato sem prišel k vam s prošnjo, da bi mi dovolili vsaj kaka dva meseca odpusta. Delo me je tako vtrudilo, da se prav bojim, da bi se me jetika ne prijela.“

„Res zdrav se tudi meni ne zdite. Težko vas bom pogrešal, ker je ravno zdaj prišlo mnogo nujnih naročil. Vendar vam dovolim odpust, ker ne morem in nočem zahtevati, da bi se moje fabriško osobstvo pri delu smrt pridelalo. Kdaj bi radi šli na odpust?“

„Če mogoče, še ta teden, ker me v prsih res že zelo boli.“

„Hm! Bom poskusil, če bo to mogoče. Ste govorili že z zdravnikom?“

To vprašanje spravi Janeza v zadrege, ker resnice, namreč; da ni še govoril z zdravnikom, ne mara povedati, boječ se, da bi mu direktor ne dovolil tako kmalu odpusta; lagal se pa svojemu direktorju še ni nikdar. Vendar hoče doseči na vsak način svoj namen, zato odgovori s pobešenimi očmi:

„Govoril sem!“

„In on vam ni nič veselega povedal, je li? To je videti že na vaši vnanjosti. No, le pripravite se, do konca tedna bomo že vse tako vredili, da boste mogli iti.“

Janez gre. Čez teden dni dobi res dovoljenje, iti se za dva meseca zdravit tje, kjer mu bo zrak in vreme najbolj se prileglo. Dvamesečno plačo mu direktor kar naprej izplačati da in vrh tega privoli mu še doklado za bolnike. Janez odpotuje, vzemši seboj vse, kar se mu je zdelo za potovanje potrebno, drugo pa pusti v svoji sobi, a ključ vzame seboj.

Pretečeta dva meseca, a Janeza ni nazaj, tudi nobenega pisma od njega ne. Direktorju se to čudno zdi, ker čas odpusta je bil že pretekel. Če bi bil Janez tako zbolel, da ne bi bil mogel več nazaj priti, bi se bilo vsaj spodobilo, to naznaniti vodji. Ta vendar čaka še nekoliko časa, potem se obrne pismeno do župana Janezove domače vasi in pravi, da, če se Janez ne vrne v enem tednu ali vsaj ne naznani tehtnega vzroka, zakaj ne pride, je on primoran izpustiti ga popolnoma iz službe. Ko pa od župana pride odgovor, da o Janezu niti on, niti njegova rodovina nič ne ve, ga izbriše iz vrste osobstva fabriškega in na njegovo mesto postavi druzega, čeravno ni bil tako spreten, ko Janez.

Od kodi to blago?

Leto dni po vsem tem se je jelo mnogo govoriti o ponarejenih desetakih, ki so bili pa tako podobni pravim, da so jih še le pri glavnih cesarskih blagajnicah za ponarejene spoznali. Poslani so jim bili večidel po davkarijah in to iz različnih krajev, dasiravno se je videlo, da so vsi natanko po enem kopitu narejeni. Se ve, da je to spravilo vse sodnije na noge. Žandarjem po deželi in policajem po mestih se je tudi posrečlo prijeti več ljudi, ki so bili zasačeni pri izdajanji teh bankovcev, kterih se je pri njih res tudi nekaj med pravimi našlo. A vsi so trdili, da se jim še sanjalo ni, da bi ne bili pravi ter so v sili tudi povedali, kje da so jih dobili, namreč pri prepovedani igri.

Naj tu sledi najprvo izpoved zasačenega trgovca s konji. Tega so zasačili pri davkariji, ko je prišel davek plačat. Ti davkariji sta bila namreč od glavne blagajnice poslana nazaj dva ponarejena desetaka, ktera je bila za davke vzela. Dotični uradnik, ki je moral škodo povrniti, je odslej natanko gledal vsak desetak, predno ga je vzel. Kako tedaj strmi, ko mu konjski barantač odšteje petnajst bankovcev po deset goldinarjev, kteri se mu onima dvema ponarejenima zelo podobni zde! Brž jih pogleda, res, vsi enaki, dasiravno izvrstno ponarejeni! Naglo ukaže prijeti trgovca in ko ga preiščejo, najdejo pri njem še 52 enakih bankovcev, pa tudi nekaj pravih. Trgovec strmi, a ko zve, zakaj je bil prijet in da so bankovci ponarejeni, pove, kako jih je dobil.

Tihe vode globoke vode [2]

„Po stari navadi, marveč razvadi — tako pripoveduje — se nas zbere o somnjih, kedar nas pride iz vseh krajev skup, nekaj in vsedemo se k igri „makao“ ali „enoindvajset“. Čeravno se igra z majhnim denarjem prične, poskoči brž, ko je kdo v zgubi in proti koncu pridejo veliki zneski na mizo. Tako je bilo tudi pretekli somenj. Bilo nas je več skup, med nami tudi tujec, ki je bil, kakor je pravil, prišel iz Laškega nakupit več konj, kakih 50 do 100, kterih pa ni kupil, ker jih toliko ni dobil, manj jih pa vzeti ni hotel. Govoril je le laški, pa prav dobro in se z nami v pogovor spustil o tem, da bi mu priskrbeli toliko konj, ker jih v mesecu dni mora imeti, sicer trpi veliko zgubo. Nam je bila ponudba njegova všeč in dogovorili smo se, da se čez tri tedne zopet snidemo v mestu, kamor mu bomo mi zahtevano število konj prignali. „Prav žal mi je, pravi slednjič, da danes nisem nič opravil. Tu sem se preskrbel z avstrijskim denarjem, kterega sem zamenjal za laške bankovce, in zdaj ga moram zopet nazaj nesti, kajti če ga zamenim, zgubim nekoliko lir.“ Pri teh besedah pokaže zelo trebušno listnico, iz ktere, ko jo odpre, moli polno desetakov v kupčke razdeljenih. — Pri tem pogledu se nekterim v družbi, kteri so bili manj premožni, zalesketajo oči poželjivosti, in predno se prav zavemo, so karte na mizi in igra se prične. Tujec nekoliko časa gleda, češ, da mu igra ni popolnoma znana, potem pa, ko mu le ne dajo miru, jame staviti po malem, po enem goldinarji ali po dva, a vendar stavi vselej desetak, ter drobiž, če dobi ali zgubi, spravlja. To mi še le zdaj na misel pride, kajti tisti večer ni na to nihče pazil, posebno ko je igra šla više in so prišli stotaki in celo kak tisučak na vrsto. Vse veče bankovce je tujec zmenjal, in da bi to početje bolj maskiral, se je napil ali vsaj delal pijanega in mečkal denar v kepice ter tlačil jih v žepe. Slednjič so bili skoro sami desetaki na mizi, tujec pa je jel spati in smrčati tako, da ni bilo več ž njim igrati. Omahovaje se poda ven, na stolu pustivši klobuk in palico. Ko ga dolgo ni nazaj, gremo gledat po njem, ker se mu bi bila lahko kaka nesreča pripetila; a ni ga nikjer najti. Tedaj sklenemo igro, pri kteri je bil po naših mislih le tujec nekoliko zgubil, kajti vsak izmed nas je imel blizo svoj denar, nekteri tudi par goldinarjev več, samo s tem razločkom, da smo imeli skoro vsi namestu prejšnjih bankovcev same desetake. Jaz sem na ta način dobil 72 desetakov za 720 gold. in nikdar ne bi bil mislil, da so ponarejeni, ker sem vse druge lahko izdal brez zadržka in bi še zdaj vsakega za pravega vzel.“

To je bila izpoved prijetega trgovca in ko so soigralci, kolikor jih je vedel naznaniti sodniji, bili poklicani, so vsi temu pritrdili. Nekoliko ponarejenih desetakov so še imeli, druge pa že spečali, nobeden pa ni vedel tega, da bi bili ponarejeni, ampak vsak jih je za prave dajal in jemal. Zvedelo se je tudi, da je tujec na ta način spečal okoli 400 desetakov, tedaj zanje dobil blizo 4000 gld. dobrega denarja. Kak pa je bil ta tujec? Suh droben, nekaj čez 20 let star, črnkast v obrazu, z majhno bradico, srednje, pa šibke postave, hudih oči in črnih las. Oblečen je bil po šegi Lahov, ki z živino barantajo, precej uborno. — Tako so ga vsi popisovali, a čudno! Ravno takega človeka isti dan, kakor je pozvedela policija, v mestu ni nihče videl.

Druga dogodba, ki se je par dni po tem pripetila. V nekem večem mestu na Ogerskem v kavarno, kamor so zahajali magnati in častniki večidel iz tega namena, da bi igrali in sicer visoko, pride tujec, ki se predstavi kot lašk „conte“ (grof) in častnik. Naravno da ga brž povabijo, naj se k njim prisede, kar on tudi stori, a z izgovorom, da je le laškega jezika zmožen, nemškega nekoliko, ogerskega pa prav malo. Pogovor tedaj ni mogel posebno živahen biti, dasiravno je naročil laški grof šampanjca in plačevaje ga pokazal, da je njegova listnica nažokana avstrijskega denarja razne baže, posebno desetakov. Kakor po navadi, so tudi ta pot kmalu karte na mizi, in prične se igra „makao“, h kteri tudi laškega grofa povabijo. Ta se nekoliko časa brani, češ, da ni vajen igre in da posebno visoko rad ne igra — ne zavoljo denarja, ampak da ga visoka igra razburi; ko pa le silijo vanj, reče nekoliko nevoljen: „Naj bo! Jaz vzamem banko.“ V banki je bilo okoli 2000 gld. Zato reče tisti, ki jo daje: „Prosim, da jo pokrijete, predno vam dam karte. Ne da bi dvomil, a tako je navada.“ Laški grof položi svojo listnico na mizo in reče: „Mislim, da je toliko, če ni, bom dodal. Preštejte!“ Tisti, ki je banko dajal, vzame listnico in vidi, da so v nji trije kupčki po sto desetakov, in da laškemu grofu karte. Sreča odloči, da laški grof dobi.

„Zdaj dajte vi banko,“ ga silijo igralci, „imate srečo.“

Grof pograbi karte in denar, kar ga je dobil, potem pa vrže svojo listnico z desetaki na mizo rekoč: „Jaz nočem nič odnesti. Ne vem ravno, kaj sem dobil, a tu je 3000 gld.; če te zgubim, neham, ker na dobičku gotovo ne bom.“

S tem zmečka bankovce, ktere je bil dobil, skup, in jih nepreštete vtakne v žep, ravno tako pretrga tiskane zvezke raz desetakov in z besedami: „Zdaj stavite!“ jih malo razmrši ter porine na sredo mize. Karte zanj niso bile srečne. Vedno je zgubljal in izplačeval z desetaki, a jemal drug denar v banko in ko je banka opešala do tretjine, t. j. ko je bilo v nji le še par desetakov, drugo pa stotaki, tako da je bila kakih 1000 gold. vredna, je vrgel karte skup in z besedami : „Že vidim da ne gre,“ pobral ostali denar in ga spravil v žep. Potem je še nekoliko časa gledal, a igral ne več in z izgovorom, da je zaspan in da bo drugi večer zopet prišel, je vstal, dal za karte desetak in odšel. Drugi dan so ga igralci čakali, a ni ga bilo več. Pa zarad tega se niso jezili, ker jim ni nič odnesel, ampak k večemu svoj denar.

Druga pa je bila, ko pridejo tretji večer skup. Eden izmed njih, ki je bil trgovec, namreč naznani tovarišem, da je svoje desetake, ktere je bil oni večer mesto zgubljenih stotakov vnovič priigral, poslal v deželno blagajnico, da bi dobil zanje veče bankovce. Mesto tega je bil klican k sodniji in prašan, kje jih je dobil. Le svojemu imenu se ima zahvaliti, da ni bil brž zaprt. „Zato, prijatelji,“ sklene trgovec svoje poročilo, „storite najbolje, če svoje desetake, kar ste jih oni večer od tujca dobili, sožgete. Vredni niso tako nič, pač pa utegnete imeti sitnosti zarad njih.“

Družba ga je v tem vbogala, velik kup desetakov sožgala. Vendar so bili vsi k sodniji klicani, da popišejo onega laškega grofa in častnika. Popis je bil zgorej navedenemu popisu zelo podoben, le da je imel „grof“ tudi brke in zelo sive lase. Starosti so mu dajali okoli 40 let. Tudi ta laški častnik je brez sledu zginil.

Tretja dogodba bila je v nekih toplicah. V teh se je posebno odlikoval nek gospod šibke postave, ki je imel zase dva strežaja, ktera sta vedno za njim hodila. V knjigi gostilniški je bil vpisan za bogatega Bolgara in se kot tacega tudi s svojimi pismi iskazal. V teh toplicah je bilo mnogo Angležev, Lahov, Francozov in drugih ljudi, a on se je vedno umikal druščini tem bolj, ker je govoril le srbsko-hrvatski in lomil laški, tako da drugi niso mogli z njim občevati. Bil pa je vsem zanimiva oseba, ker se ni z nikomur pečal, a je vendar kazal, da bi rad šel v druščino, da bi bil le jezika zmožen. Zlasti ženstvo, ki se je tu zelo dolgočasilo, imelo je sočutje do tega zanimivega gosta, ki je bil jako mikaven in vedno zamišljen. Vrh tega je bil sicer šibke, a vendar vsaj na videz krepke postave, bledega lica in ostrega, mikavnega pogleda. Videlo se mu je, kakor da bi ga trla kaka srčna žalost; tak človek je ženstvu vselej mikaven, posebno če je pri vsem tem bogat. Ni se toraj čuditi, da v takem kraji, kjer ljudje vso bistroumnost napenjajo le na to, da bi svojega bližnjega skrivnosti zvedeli, so tudi strežaji mikavnih ljudi osebe, ki svet zanimajo. Ali strežaja tega Bolgara nista vedela nič druzega povedati, nego da gospod ju je najel v bližnjem kraji za postrežbo in ju dobro plačuje. Od kod je in kaj mu je, da je prišel v toplice, to jima je po vsem neznano.

V teh toplicah so si gosti čas preganjali z igrami, kakor drugje, a za visoke zneske se navadno ni igralo. Še le, ko je Bulgarec, premagavši predsodke in po občnih povabilih pridružil se igranji in pri tem precejšnje zneske z mirnim duhom zgubljal, se je lotila strast igranja tudi mirnejših, igri ne posebno vdanih gostov. Nekega večera se tedaj zbero in igra se prične. Bolgar je dajal banko na „enoindvajset.“ Pri tej igri jih lahko več ob enem igra. S konca je imel Bolgar nesrečo, pozneje pa se je obrnilo in slednjič je, rekoč, da se je vtrudil, oddal banko drugemu, češ, da jo bo zopet prevzel, brž ko se ta naveliča.

Potegnil pa je dobrih 3000 gld. v večih bankovcih, ktere je zmečkal in v žep vteknil, kakor navadni papir. Igra je trajala dalje, stavili in izplačevali so se večidel le desetaki, petaki in stotaki so bili prišli v banko Bolgara. Tega pa je na zadnje zmanjkalo. Mislili so si, da je truden in šel spat, ter nehali igrati.

Od kodi to blago? [2]

Drugi dan Bolgara ni bilo več v toplicah. Odpeljal se je bil — kam? Tega še celo strežaja nista vedela, ker jima je pustil vsakemu lepo plačo, a nobenemu ni rekel, kam se pelje. Vendar ta nepričakovani beg „interesantnega“ gosta ni še toliko vznemiril mirnih gostov, kakor par dni po tem novica, da so gostilničarja pri sodniji prijeli, ker je mesar pri davkariji plačal davek s ponarejenimi desetaki, ktere je, kakor je s pričami dokazal, prejel od gostilničarja za meso. Takih ponarejenih desetakov so pri krčmarji več našli. Ta pa se je sklicaval na svoje goste, od kterih jih je bil prejel, in res! Sodnija, ki je bila v tem slučaji nenavadno nagla, je planila čez goste in našla pri vseh ponarejene desetake. Zaprla ni nobenega, ker je bilo preočitno, da so bili vsi goljufani zlasti, ker so bili desetaki izvrstno ponarejeni. Gotovo je bilo le to, da jih je oni „Bolgar“ mednje spravil ali prav za prav za dober denar zamenil. A o Bolgaru ni bilo ne duha ne sluha, čeravno je bila sodnija razglasila in razposlala popis njegove osebe.

Enakih dogodb je bilo na kupe. Znamenito pri vsem tem je bilo le to, da spečevalec ponarejenih bankovcev je bil zasleden — se ve da, prepozno vselej le pri igralnih družbah, v kterih so se igrale le prepovedane igre. Po tem so sklepale različne sodnije, ki so imele s tem opraviti, da mora izdajalec bankovcev biti jako prebrisan človek, posebno, ker se tu prikaže v tej, a tam v drugi podobi, kteri je pa tudi jezik njegov primeren. A vse zasledovanje je prazno delo, v mreže policajev in žandarjev vjamejo se le ljudje, ki so desetake za dobre prejeli in za dobre izdali. Ti trpe sicer škodo, a krivi niso, zato jih sodnije kmalu pri miru puste in si jih le za priče prihranijo, če bi se izdajalec ponarejenih desetakov našel. Da bi pa tega našli, obljubijo sodnije 300 gld. — premalo, a vendar zadosti, da se na noge spravi mnogo ljudi, — mnogo postopačev, ki le na ta trnik gredo.

Naglo obogatel

Predno nadaljujem o nasledku razpisa nagrade, vrnem se v pomorsko mesto nazaj, v kterem je bil prej Janez delavec ali recimo nadzornik mašinski. Pristaviti pa moram, da v tem mestu še ni bil prišel noben ponarejen bankovec na dan in da so tudi sodnije o tem le toliko vedele, kolikor jim je bilo uradno naznanjeno.

Nekega dne, bilo je po sejmu, poči po mestu govorica, da je bilo prejšnji dan po prodajalnicah, gostilnicah in kavarnah, pa tudi na trgu samem izdanih veliko bankovcev po deset goldinarjev, ki so bili pa vsi ponarejeni. Največ jih je šlo za blago in živino. Sodnija in policija sta tudi brž bili na nogah in popraševali po bankovcih in ljudeh, ki so jih spečavali. Bankovcev je še tisti dan prišlo sodniji v roke za več ko 3000 gld., a ti še niso bili vsi, ker kdor je po enega, dva, tri prejel, jih je rajši zatajil, kakor da bi imel zavoljo njih k sodniji letati. Mnogo več pa jih je moralo iti iz mesta za živino, ktero so bili ljudje daleč na somenj prignali. Tedaj je sodnija naglo razposlala žandarje in drugo osobstvo na vse kraje popraševat in iskat ljudi, ki so kupljeno živino iz mesta gnali, ker na ta način bi se dobil prvi sled hudodelnikov, o kterih so mogli po štacunah le toliko izvedeti, da so bili na pol gosposki oblečeni in so govorili kakor ljudje iz okolice; a osebno poznal ni nobeden nobenega, ker je bila po vseh prodajalnicah velika gnječa, posebno pa po tistih, v kterih so bili ponarejeni desetaki spečani. Nekteri so celo trdili, da so jih dobili od žensk za različno kramarsko blago. Sploh vse je bilo na nogah, vse zburjeno, ker to, kar seje zgodilo v mestu in ob belem dnevu, se je zdelo vsakemu preveč predrzno, čeravno so bili bankovci izvrstno ponarejeni in le po papirji in na nekem tajnem znamenji bili razločljivi od pravih, pa še le, če jih je kdo prav natanko gledal. Ni čuda, da je bil na večer po kavarnah in gostilnicah živahen pogovor le o tej dnevni dogodbi, ki se ni prej nikomur mogoča zdela.

V eni najboljših gostilnic prve vrste je ta večer samoten pri mizi sedel človek precej obširne, a srednje postave, rujavkastih kodrastih las, rujavkaste brade in z zlatimi očali na očeh. Bil je videti srednje starosti. Da je tujec v mestu, se mu je na prvi hip poznalo. Govoril je le laški in le z natakarjem, ker se ni k njegovi mizi nihče vsedel. Tudi se je videlo, kakor da bi nič ne razumil živahnih pogovorov, ki so doneli k njemu od drugih miz; kdor bi ga bil pa skrivaj od strani opazoval, temu bi se bilo zdelo, kakor da bi pogovore prav marljivo za ušesa vlekel. Tudi se je nemirno premikal na stolu, kakor da bi mu bil pretrd. Ko povečerja, migne natakarju ter praša za račun. Natakar mu ga pove in tujec mu molče pomoli desetak, kterega natakar obrne proti luči in ko ga je dobro ogledal, še le v listnico utakne in jame drobiž nazaj dajati. Tujec, kteremu se to obnašanje natakarjevo čudno zdi, vpraša čude:

„Čemu tako na drobno ogledujete desetak? Ali ni dober? Saj je avstrijsk denar.“

„Ne zamerite, gospod, ta je dober. A ravno danes sem dobil enega, ki ni dober — je ponarejen. Tu je, gospod, ga hočete pogledati.“

S tem pomoli tujcu desetak. Ta ga vzame a komaj ga pogleda, vsklikne: „Ni mogoče!“

„Je-li, dobro ponarejen?“ nadaljuje natakar.

„Ta bankovec ponarejen?“ poteguje tujec in videti je, kakor da bi bil ves razjarjen.

„Da, da,“ pravi natakar, „dobro ponarejen, le papir ni dosti voljan, sicer bi ga bilo težko spoznati.“

„Prijatelj, motite se!“ pa reče tujec. „Jaz sicer z avstrijskim denarjem nimam dosti opraviti, a če primerjam pravega in tega (pri teh besedah vzame druzega iz žepa), bi stavil, da je pravi. Da, jaz vam dam celo na izbir, kterega hočete nazaj vzeti, tega ali tega.“

Natakar brž hlastne po pravem, si ga ogleda in ko vidi, da je dober, ga zahvalivši se vtakne v svojo listnico, tujec pa vzame ostalega, zapiše nanj laški: „ponarejen“ in ga prekriža. Potem ga spravi varno med drug denar, vstane in gre iz gostilne memo natakarja, ki se mu do tal prikloni, a za njim šepeta: „Bog daj več takih norcev!“

Spremljajmo tujca, ki gre po stopnicah više in si da pokazati svojo sobo. Ta je prve vrste, oprava lepa. Ko vstopi zaklene vrata za sabo, potegne tudi zagrinjala oken dol, potem sede k mizi, na ktero mu je bil strežaj postavil svečnik z dvema svečama vzame spodej od natakarja prejeti desetak iz žepa, ga ogleduje in začne mrmrati:

„Nerazumljivo! Po moji ploši, a vendar ne moje delo. Ploše so na dnu morja. — Po tem, kar sem spodej slišal, je bilo včeraj tu izdanih več sto takih bankovcev. Vrag naj to razumi! Moji niso, jaz sem že do zadnjega vse spečal po drugih krajih. Tudi je papir drug, bolj pust, bankovci ti se dajo že s prstam razločiti od pravih. — No, naj bo, kakor koli. Se bolje zame. Če fabrikanti teh bankovcev sodniji v roke pridejo, sem jaz še bolj varen, nego zdaj.“

Po teh besedah se postavi pred zrcalo, se ogleduje in mrmra zadovoljno:

„V tej podobi ne bo nihče spoznal Janeza, nekdanjega fabriškega delavca — ha ha! Pomade in različna mazila za lase so — čeravno ne koži in lasem koristna, vendar dobra za to, da se človek spremeni, kedar hoče, le nekoliko navajen mora biti tega. In kdo bo mislil,“ nadaljuje ter vrže zvezek pisem na mizo, „da je vse to ponarejeno! Nihče ne more — ne sme dvomiti na tem, da sem jaz prav in popolen podložnik laške vlade. Podpisi mestnega municipija in avstrijskega konsulata v Turinu so tako dobro ponarejeni, da bi oba urada še sama prisegla na to, da so pravi. — Zdaj imam le še en cilj,“ nadaljuje naslonivši se na mehki stol, „a bojim se, da bo ta najtežji. Hm! Hm! Premožen sem, o tem se lahko izkažem z obligacijami in gotovim denarjem v laških bankovcih, ktere sem za avstrijske zamenil. Če se mi posreči — kar je skoro gotovo — kupiti ono fabriko blizo Torina, sem celo bogat in se že smem ponuditi direktorju za zeta. Toda kaj če, me spozna vkljub vsej umetnosti, s ktere preminjam svoj život! Gospica me ne bo spoznala, ker prej se še za me zmenila ni. Da bi jo le dobil in odpeljal na Laško, potem je vse dobro. — Oh!“ zdihne in položi roko na srce, „zakaj sem jo kdaj videl! Vkljub burnemu življenju zadnjega časa sem ponoči vendar zmiraj le njo gledal, z njo se pečal, bil pri nji v prijetnih sanjah! O Albina ti boš moja sreča ali nesreča. Da bi tvoje podobe ne imel v srcu, bil bi zdaj že dol na Laškem bogatin in morda tudi srečen. Tako pa mi do sreče manjka še poglavitne stvari — tebe. Bogastvo sem si pridobil, ali bom pri dobil tudi tebe?“

Po tem samogovoru se zamisli in zadremlje na stolu. Iz spanja zbudi ga trkanje na vratih in klici: „V imenu postave, odprite!“ Prvi hip, ko čuje tujec ta glas, skoči kviško, a brž se zave, kje je, in — čudno smehljaje mrmra: „Saj sem vedel; natakar je čenčal o bankovcu, kterega sem mu jaz s pravim zamenil, in zdaj pride policija, ki misli da utegnem z bankovčarji v zvezi biti, k meni. Naj le pride, saj sem že marsikako policijo in sodnijo dal čez klobuk, ko je bilo še bolj nevarno.“

Brž potem odpre in v sobo stopi policijski komisar z dvema policajema. Ko se je predstavil, prosi tujca, naj mu pokaže popotna pisma. Tujec mu poda zvezek, kterega je bil prej na mizo položil, komisar pregleda vse, potem da pisma nazaj, a pravi:

„Pisma so v redu. Zdaj morate le še dovoliti, da preiščemo vašo popotno robo. Pokažite mi tudi vse, kar imate pri sebi. Mi je neprijetno nadlegovanje osebe vaše, a dolžnost je dolžnost.“

Smehljaje izroči vse kar ima pri sebi, komisarju, policaja pa se spravita pregledovat njegove zaboje s popotno robo.

„A, tu je bankovec, kterega ste od natakarja prejeli,“ prične komisar, ko najde ponarejeni bankovec s križem in napisom. „Vi ste mu dali pravega zanj. Zakaj?“

„Kupil sem ga, gospod komisar,“ odgovori tujec mirno, „kakor se kupi blago. Meni se je deset goldinarjev vreden zdel. Če je manj ali nič vreden — moja škoda.“

„Tako!“ prhne komisar, „čudno! Ali ste ga mislili kje izdati?“

„Bog varuj! Saj vidite križ in napis na njem. Kdo bi ga vzel? Meni je le spomin na to mesto, kakor npr. kaka fotografija.“

Med tem sta bila policaja vso tujčevo robo preiskala in prevrnila, a ničesar našla, kar bi ne bilo v redu. To naznanita komisarju, ki na to tujca nadalje izprašuje:

„Vi imate še druzega denarja pri sebi?“

„Da, ali avstrijskega le malo, si ga bom moral pač zameniti za laškega.“

„Pokažite mi ga, prosim!“

Tujec vzame iz torbice zavitek in ga pomoli komisarju.

„Hm, to je veliko,“ pravi ta, ko je pregledal laške bankovce in nakaznice.

„Za kupčijo se potrebuje denar,“ odgovarja tujec mirno.

„Koliko časa mislite tu ostati?“

„Kakor kane, dokler mi bo všeč ali se mi bo potrebno zdelo.“

„Ta bankovec bom jaz sabo vzel,“ reče komisar slednjič in se odpravlja.

„O, če vam je všeč, le vzemite ga,“ odgovori tujec, „jaz sem se ga že nagledal. Ni nič posebnega na njem.“

„Hm! hm!“ de komisar in pogleda okoli po sobi še enkrat, „menda smo opravili, idimo! Ne zamerite, gospod, postava je postava, ki mora tudi ponoči oči odprte imeti.“

Potem gre, policaja za njim. Tujec gleda nekako posmehljivo za njimi in ko je zaklenil vrata, se ruga na pol glasno:

„Da, vi pa že, vi, ste že pravi. Če ne bo nihče drugi vjel tistih, ki so delali in izdajali ponarejene bankovce, potem jih boste vjeli še le vi. Haha!“

In z glasnim smehom se spusti na mehki naslanjač in se zamisli. Pozno je že, sveči ste do polovice zgoreli. Zaspanec ga premaga in kmalo je slišati dihanje, — tako tiho, kakor da bi nikogar v sobi ne bilo.

Naj spi, naj se ziblje v sanjah prijetnih ali neprijetnih, pustimo ga in oglejmo si rodovino direktorjevo, ali prvič le direktorja samega. Kako? Zdaj, po noči, ko vse počiva od dovršenega dela in nabira moči za novo delo? Mar tudi direktorja moti v ponočnem počitku kak policaj? Ne, pri obče čislanem direktorju nima policija nič opraviti, vsaj ponoči ne. Tedaj direktor, kakor vsa rodovina njegova zdaj že skoro ob jutranjem času gotovo počiva. Ali kaj pomeni luč v njegovi sobi, kjer navadno opravlja najtajnejša opravila svoja? Poglejmo skoz okno. Tam sedi naslonjen na komolec levice, desnica drži v roki pero, oko pa štrli v veliko na mizi razpeto knjigo. Pero mu drči ob širokih vrstah številk gor, potem zopet dol, a nasledek je vedno majanje z glavo. Čez nekoliko časa zapre knjigo, jo potisne v predalo, ktero skrbno zaklene, potem pa se nasloni v naslanjaču nazaj in pokaže obraz. Pa kak je ta obraz! Dobro, da ga ne vidi gospa soproga, da ga ne vidite ljubeznjivi hčerki, da ga ne vidita sina, ki zdaj v srednjih šolah vrlo napredujeta. Da bi ga zagledali, vstrašli bi se in pobegnili, ker to ni več obraz ljubega, drazega očeta, to je obraz obupnega človeka. — Zdaj se gibljejo žnabli, čujmo, kake besede bodo buhnile ali polagamo prilezle iz ust.

„Ni drugače,“ šepeta s čedalje naglejim in burnejim glasom, „propad mi je gotov. In kak propad! Ne časten, nezakrivljen, ampak za goljufa me bodo zaprli. Uboga moja rodovina! Prokleta igra na borsi!“

Hlastno seže po kupici napolnjeni z vodo? Ne, z rumom, in jo vlije v suho grlo, potem zapali vnovič vgasnjeno smodko in nadaljuje hripavega glasu:

„Ne, še ne ve nihče, da sem toliko denarja fabriškega borsi v žrelo vrgel; to utegne priti na dan še le čez mesec ali dva. Toda priti mora na dan in potem sem pogubljen jaz, rodovina moja osramotena.“

Vnovič se zamisli, potem se vzdigne in jame hoditi po tleh z debelimi preprogami prevlečenih, da je le pičlo škripanja čevljev slišati, in govori v kratkih stavkih:

„Predno vsi poginemo, boljše, da se žrtvuje eden — vsaj začasno, saj se pozneje lahko pomaga. Naj gre Albina. Izak Barteles je sicer goljuf, lump, ki bi ga ne pustil nikdar čez svoj prag. A ponuja mi za Albino, če mu jo dam za ženo, 30.000 gld., se reče, hoče jih vložiti pri meni za njeno varnost, če bi se utegnilo njemu kaj pripetiti. S tem denarjem bi jaz lahko povrnil zneske, ktere sem bil iz fabrične blagajnice vzel, in nihče bi za mojo nezvestobo ne vedel. — Toda Albina uboga stvar! Kaka osoda bi ji bila na strani tega grdobina, nesramneža! — A boljše, da je žena bogatega trgovca, nego hči goljufa. Ha!“

Naglo sede, primakne stol k mizi in jame pisati ter piše, da zlato solnce pogleda skoz okno. Ko to zapazi, zaklene vse, kar je pisal, v predalo, razmrši nekoliko posteljo, da bi se videlo, kakor da bi bil po noči spal, potem pa se umije, počeše in preobleče. Ko stopi pred zrcalo, se vstraši sam svoje podobe in beži — ven iz mesta, da bi se v jutranjem zraku nekoliko okrepčal. Ljudje, ki ga poznajo in srečajo, majo z glavami, ker ga tako zarano niso videli še nikdar na nogah. —

Tretji dan pride gospica Albina iz očetove sobe vsa obupna in objokana, za njo pa je slišati očetov glas:

„Ubogalo boš, premalo te je, trmoglavno dekle. Izak Barteles je tvoj ženin, pri tem ostane. Danes še bo prišel k nam, glej, da ga sprejmeš, kakor ženinu gre. Čez štirnajst dni bo poroka. Vse je že dogovorjeno.“

Proti poldnevu je prišel res Izak Barteles, suha, neprijetna, ostudna osoba. Soproga direktorjeva ga je sprejela s hlinjeno prijaznostjo, ker je komaj premagovala se in zatajevala svoj čut, Albina je sicer pokazala se za trenutek, ker jo je oče prav privlekel v sobo, potem pa s hudim trganjem se izgovarjaje zopet smuknila iz sobe; a Izak Barteles tega ni za zlo vzel, ker si je na tihem mislil: „Le čakaj golobica, kedar boš v moji kletki, boš že po mojem pela. In moja boš, gotova si mi, te bom brž pri očetu za-aral.“

Direktor je vedenje hčere svoje izgovarjal z naravno žensko plašnostjo, a Izaka zagotovil, da bo kmalu bolj krotka, ko le bolj spozna ženina. Izak se je postrani smejal, potem pa sta se oba peljala k doktorju, kjer sta naredila pismeno pogodbo takole: Direktor da svojo hčer Albino za ženo Izaku Bartelesu, ta pa vloži za njeno varnost pri očetu 30.000 gld., in sicer brž ko je pogodba podpisana. Če bi se oče potem skesal ali bi iz ženitve v štirnajstih dneh nič ne bilo brez krivde Izakove, potem dobi Izak svoj denar nazaj in še 10.000 gld. po vrhu.

Pogodba je bila podpisana in direktor se je pripeljal domu z denarjem, kterega mu je bil jud odštel. Albina je bila prodana, očitanje vesti je oče pobijal s tem, da je rekel: „Boljši, da je le eden izmed nas nesrečen, kakor da bi bili vsi. Zdaj je rodovina naša rešena.“

Dan po tej dogodbi stopi v direktorjevo pisarno jako eleganten gospod šibke postave in prične:

„Me več ne poznate, gospod direktor?“

In ko ta vpre oči vanj, a odmaje z glavo nadaljuje:

„Ne poznate več Janeza, bivšega nadzornika v vaši fabriki?“

„Ej, ej, komaj,“ spregovori direktor, „kdo bi vas pa tudi na prvi hip spoznal! Ste se zelo spremenili.“

„Da, ugodni zrak na Laškem.“ —

„Na Laškem ste zdaj? Kako da niste po odpustu vrnili se k nam nazaj, niti se pismeno oglasili?“

„To vse vam bom pozneje razložil, gospod direktor, če mi boste to dovolili.“

„Prav radoveden sem res. Kako se vam zdaj godi?“

„Precej dobro, gospod direktor, tako, kakor se more goditi solastniku in skoro že lastniku velike fabrike.“

„A,“ se čudi direktor in nadaljuje: „Skoro lastnik fabrike. Sedite, prosim, in razložite mi to meni nerazumljivo reč.“

„Dovolite, da tudi to za bolj priložen čas odložim.“

„Hm! tako? Kaj vas je pa potem napotilo k meni?“ praša direktor nekoliko zavzet.

„Govoriva kakor možaka, kajti tudi jaz sem postal med tem časom možak. Predno pa povem, zakaj sem prišel k vam, poglejte ta-le pismo, in prepričajte se, da govorim resnico. Tu izkazi o mojem posestvu in denarnem premoženji, uradnijsko potrjeni.“

S temi besedami pomoli direktorju zaviti k pisem, ta jih razpogne in čudeč se pregleduje. Potem jih poda nazaj in strmeč Janeza od glave do nog pogledavši izusti:

„Kaj vraga! Gratulujem! Vi ste zdaj bogatin.“

„Ne prav še bogatin,“ odgovori Janez, „toda bo že šlo. Fabrika gre dobro in čez leto se nadjamo tretjine glavnice dobička.“

„No, prav veseli me, da ste tako daleč prišli. Ste imeli pač nenavadno srečo. Toda, ne zamerite, ste prišli mar k meni v opravilih.“

„Da, v zelo važnih.“

„Morda bi napravili radi kako zvezo.“ —

„Da, da, zvezo med sabo in vašo rodovino.“

„Med sabo in mojo rodovino? Kako naj to razumem?“ strmi direktor.

„Gospod direktor,“ prične Janez z bolj mehkim glasom, „še ko sem bil v vaši fabriki, sem zapazil vašo hčerko, gospico Albino. Kot priprost delavec ali nadzornik, kar je malo več, nisem si upal povzdigniti oči do nje, ampak stisnil sem se, ker nisem bil v stanu ponuditi ji pristojno prihodnost, zdaj drznem se seči po nji in prositi njene roke od vas, — se ve da le, če bi blaga gospica v to privolila.“

Obraz direktorja se zatemni, kakor solnce, kedar pride naglo temna megla memo. A naglo zopet se obrne k Janezu rekoč:

„Vaša ponudba mi je jako všeč, a prepozno ste se oglasili. Albina je že zaročena.“

„Zaročena? S kom?“ vpraša Janez in videti je, da se mu ves život trese in vzdiga.

„Z nekim bogatim trgovcem, Izak Barteles po imenu. Res, prav žal mi je, da ste dva dni prepozno prišli. Zdaj se reč ne da več predrugačiti in meni je tako tudi všeč, da si vas jako čislam.“

„Ali si ga je gospica prostovoljno izbrala?“ praša Janez na dalje, a plašno, kakor da bi se bal odgovora.

„Prostovoljno ali ne, to je tu eno in isto. Zdaj je nevesta.“

Pri tem osornem odgovoru, ki se je jako slabo vjemal s prejšnjo vljudnostjo direktorjevo, se zablisknejo temne Janezove oči, a vendar vsaj na videz miren govori dalje:

„Tedaj sem prepozno prišel za gospico Albino. A gospica ima sestro —“

„Da, sestro Ivano, še nezaročeno,“ poprime naglo direktor.

„Ki ji je zelo podobna,“ pritakne Janez. „Toda to še premalo poznam, tedaj bi mi morda dovolili, da se kot nekdanji sodelavec v fabriki predstavim vaši častiti rodovini in seznanim tudi z gospico Ivano.“

„O, z veseljem,“ hiti direktor, „če vam je priložno, še danes vas bom predstavil. Na, to bodo vsi gledali!“

„Toda le pod enim pogojem, gospod direktor. Saj veste, kaj jaz nameravam. A ne, da bi gospici Ivani naznanili moj namen. Če se bom sam mogel prikupiti ji, potem — — no, jaz bi ne drznil se prositi njene roke, če bi me ne marala.“

„O, je izvrstno izvedeno dekle moja Ivana, o tem se boste sami brž prepričali. Le idite z mano.“

Tako je prišel Janez v direktorjevo hišo. Rodovina ga je prijazno sprejela, posebno Ivana, zala, a malo prenapeta, tedaj ne posebno simpatična deklica, okoli 24 let stara. Janezu se je zdelo, kakor da bi direktor ne bil držal obljube, da bo molčal o namenu Janezovem, ker mu je bila Ivana preprijazna. Albina se je odtezala družbi in Janez, ki jo je na tihem, zato pa tem marljivejše opazoval, se je naglo prepričal, da je nesrečna, zelo nesrečna, ker so jej bile oči vedno otekle in rudečkaste, znamenje, da je pogosto in obilno jokala.

Tudi z Izakom Bartelesom se je seznanil. Direktor je po vsem, kar je vedel, naravnost strmel nad tem, da je Janez z Izakom v kratkem sklenil srčno prijateljstvo ter pri neki gostiji v hiši ž njim celo bratovščino pil. Vendar mu to ni delalo nikakih preglavic.

Zagozda

Dva dni pred poroko se je zgodilo nekaj, kar je vso to reč čisto drugače zasukalo, nego so prizadete osebe mislile — razen Janeza. V soboto zvečer, ko je ponočna ura odbila že deset, se odpro tiho vrata direktorjeve hiše, med njimi se pokaže ženska dobro zakrita glava, ki se pazno okrog ozira in ko je vse prazno in tiho na ulici, ven smukne, vrata za sabo zaklene in se tihih korakov napoti proti morju. Ali kaj? Ima ženska postava senco za sabo moško? Saj to, kar jej sledi tiho, kakor duh, ne more biti druzega ko senca, sicer bi se slišali na kamnitem tlaku koraki moških čevljev in ta glas bi vdaril na ušesa tudi proti bregu hiteči ženski, ozrla bi se in se morda prestrašila ali celo ustavila hitre korake. Že se bliža bregu, zdaj je tik morja, le seženj daleč je še med njo in vodo.

Zdaj obstoji, pogleda kviško in na pol glasne besede ji kipe iz ust:

„Bog mi odpusti! Jaz ne vem druge pomoči. Predno me objame ogujusni človek, objame naj me — hladno morje.“

Še enkrat se ozre proti nebu z zvezdami obsejanemu, zakrije oči in se požene v globočino. Pa kako da ne pade v morje, da se valovi nad njo ne združijo? Je li res senca njena več ko senca, da s stegnjeno roko obdrži že njeno na pol nad vodo viseče truplo ter jo potegne na stran?

„Ha, kdo ste, kaj mi hočete?“ se čuje prestrašene ženske glas.

„Tiho, tiho, gospica, jaz sem,“ odgovarja moški glas sence, „jaz, Janez. Ne bojte se ničesar. Rešeni ste ostudnega juda, ne po mrzli vodi, ampak po goreči ljubezni vašega častilca.“

„Pustite me, nesrečnež,“ sili gospica Albina — ker ta je ponočna popotnica — in se mu trga iz rok, „jaz — jaz vas ne poznam, vas nočem poznati; tedaj spustite me!“

„Vmirite se, blaga gospica,“ pa ugovarja Janez naglo, „in čujte, poslušajte me! Meni je vse znano, vedel sem za vaš sklep in zato stal že tri noči na straži.“

„Kdo vam je dal pravico, oblast do mene?“

„Ljubezen, gospica, ljubezen, ki mi tli v srcu, kar sem vas zagledal.“

„Vi niste pri pameti — pustite me!“

V bližini se čuje ropot in govorjenje, kakor da bi ljudje prihajali. Janez se hitro ozre, potem pa nujno spregovori:

„Bežite, gospica, tu vas ne sme nihče videti. Ljudje gredo. Dovolite, da vas spremim domu!“

„Domu? Nikdar — rajši v morje!“

In gospica se zopet zažene proti morju, a ravno tako naglo jo prime Janez za roko.

„Idiva, idiva, gospica,“ sili Janez in jo vleče, za sabo, „ljudje so že blizo.“

In ko se Albiua le še brani in vstavlja, nadaljuje:

„Doma za vas ni nobene nevarnosti več, juda ne bo več k vam, je že dobro shranjen.“

Albina se trese, potem postoji in pogleda Janeza v obraz:

„Nesrečnež, ste ga vi morda umorili?“ praša in vpre oči vanj, kakor da bi hotela predreti z njimi mu do srca.

„Ne, gospica, tega me ne natolcujte,“ odgovori Janez mirno, „jaz mu nisem nič storil. Toda idiva, na poti vam bom vse razložil in česar ne, to boste po drugih zvedeli.“

Albina gre, čeravno nerada. Potoma ji Janez v kratkem pove, kar je nam že znano, namreč, da je oče njo judu prav za prav prodal in pod kakimi pogoji. Čemu je oče denar potreboval, tega ji pa ne pove. „Zdaj bo gospodu očetu,“ konča svoje poročilo, „denar ostal po ravno tisti pogodbi, ki določuje, da jud, če vas popusti in vas v štirnajstih dneh po lastni krivdi ne vzame, zapade vso vlogo.“

„Mislite li,“ prične Albina že manj obupno, „da bo jud odstopil?“

„Bo moral — po lastni krivdi.“

„To mi je nerazumljivo, vi se motite.“

„Kar vam pravim, je resnica. Juda ne bo več k vam.“

Dospela sta do direktorjeve hiše. Tu postojita, Janez reče s tresočim se glasom:

„Zdaj odklenite vrata in idite domu ter spite brez vse skrbi. Nihče ne ve, kaj ste nameravali.“

„Kaj pa pismo, ki sem ga položila na mizo in ki ima naznaniti očetu, kaj sem storiti mislila?“ zdihuje Albina zamolklo.

„To pismo bo še na svojem mestu ležalo. Vzemite in vničite ga in vse ostane med vami in mano. Juda ste rešeni, tega vas zagotovim pri svoji ljubezni, tega se boste jutri še po drugih prepričali.“

Vsa zmedena gospica ne ve, kaj bi odgovorila. Mehanično odklene vrata s ključem, ki ga je vzela z žepa, potem se ozre nazaj, pomoli Janezu roko, ki jo hitro zgrabi in na svoja usta pritisne, potem pa izrekši: „Lahko noči Hvalo jutri!“ zgine v veži in zaklene vrata za sabo. Janez pa ji še zašepeta, predno se vrata zapro: „Jaz bom tu blizo čuval vso noč, kajti utegnilo bi vam na misel priti, poskusiti vnovič, kar vam je zdaj spodletelo.“

Ko so vrata zaprta, gre in se vstopi v temen kot nasproti oknu Albinine sobe. Vso noč je tiho vse, nič se ne gane; ko se jame daniti, se poda Janez počasi v svojo stanico v gostilni. —

Drugi dan napravi po vsem mestu veliko hrupa hitro razširjena novica, da je ponoči sodnija nenadoma prišla v stanovanje trgovca Izaka Bartelesa preiskavat njegovo hišo in da je našla pri njem veliko ponarejenih bankovcev. Vsled tega ga je prijela in odpeljala v ječo, dasiravno je pri Izaku in Abrahamu prisezal, da on za ta ponarejeni denar nič ne ve. Tudi direktor je zvedel to novico in radosti vskliknil:

„Zdaj sem rešen jaz in uboga Albina, jud zapade vlogo, ker ne more vzeti Albine — vsaj do torka ne, in to vsled lastne krivde. Sodnija ga bo že držala, vsaj par dni.“

Kakor puščica hiti v sobo svoje hčere Albine. Najde jo na pol napravljeno pri oknu.

„Albina, hči moja,“ sopiha, „ni treba ti vzeti juda. Ponoči so ga zarad ponarejenega denarja zaprli in takemu človeku jaz ne dam svoje hčere. Kajti če bi se po dolgi preiskavi prav skazalo, da je nedolžen, ostane vendar sum na njem.“

Albina je pri prvih besedah očetovih poskočila kviško in ko je končal, globoko si oddahnila, mrmraje: „Tedaj je on že to vedel! Kako li?“

Direktor pa, po naglo sproženih besedah skoro ob sapo, parkrat globoko zasope, potem pa nadaljuje: „Povedati ti imam še, da je nekdanji nadzornik v naši fabriki, Janez, ki je zdaj sam premožen fabrikant, par dni potem, ko sem te bil Izaku Bartelesu obljubil, prišel tebe snubit. Bilo je prepozno, ker dane besede nisem mogel prelomiti. Odkritosrčno rečeno pa bi mi bil on za zeta že prej mnogo ljubši od tega juda. Tega ti nisem hotel prej povedati, ker se mi je nepotrebno zdelo. Zdaj ti pa to povem z željo, da bi si to reč premislila. O tem bomo že še govorili.“

Direktor odide naglo, Albina pa se spusti nazaj na stol in jame premišljevati. Janez ji je razodel svojo ljubezen in ta ljubezen mora biti zelo goreča — soditi po tem, kar je storil, da bi si jo pridobil. Da je dogodbo pretekle noči z judom on kolikor toliko sprožil, to njena bistroumna pamet brž vgane. Dokler je pa ni zvedela, se ni mogla odločiti prav, bi mu bila li hvaležna ali bi se mu grozila za to, da jo je rešil smrti na dnu morja. Zdaj pa, ko so raztrgane vse zveze med njo in judom ženinom, ko se čuti zopet prosto, se ji Janez zasveti v podobi dvojnega rešitelja, rešitelja od juda in smrti. — Tudi očeta se dotaknejo njene misli. Dozdaj ga je spoštovala, čeravno ji je zadnji čas ljubezen do njega zginila; a zdaj, ko je zadela nagibe trdosrčnega ravnanja njegovega ž njo, se mahoma srce obrne od njega — kam? To je lahko uganiti.

V treh dneh je bil Janez ženin gospice Albine, poroka je imela biti čez štirnajst dni. Albina se ni več jokala.

Štirnajst dni pa je zopet precej dolgo časa, med tem se utegne marsikaj zgoditi. Mi porabimo ta čas za to, da pojasnimo bralcem nektere dogodbe, ki so se jim do zdaj nenaravne ali vsaj čudne zdele.

Kako je Janez zvedel, pod kakimi pogoji je direktor svojo hčer Albino judu Izaku Bartelesu prodal? Ali je bil ta jud res ponarejevalec bankovcev ali vsaj izdajalec ponarejenih desetakov, ali je bil pa po nedolžnem zaprt, kakor je on sam trdil?

Najprej odgovorimo na prvo vprašanje. Kakor znano, je Janez postal znanec in celo hišni prijatelj pri direktorjevi rodovini. Tu se je seznanil in celo pobratil z ženinom Albine, Izakom Bartelesotr, kteremu se še sanjalo ni, da Janez tudi steza roko po Albini, da sta tedaj tekmeca. Izak je marveč mislil, da Janez zahaja v hišo zarad Ivane, da bosta tedaj kmalu svaka, kar mu je bilo jako všeč, ker je bil po direktorji zvedel, da je Janez bogat. Vsled tega ga je tudi na dom povabil, — ob kratkem: postala sta prav dobra prijatelja. Janez je obžaloval, da v mestu, ker je le za kratek čas tu, nima pripravnega lastnega stanovanja; v gostilni pa ni pravega doma; zato povabi necega dne Izaka Bartelesa, naj bi se ž njim peljal iz mesta na prav prijeten kraj, kjer je naročil za oba majhno večerjo. Izak je pripravljen in prav dobro se mu zdi, da ima koga, s kterim se pelje iz mesta, ker vkljub bogastva si ni mogel nikdar pridobiti poštene druščine, ampak le ljudi, ki so se mu pridružili iz samopridnih namenov. Peljeta se tedaj proti večeru skupaj iz mesta v okolico in se vstavita pred gostilnico, v kteri je bil Janez večerjo naročil. Podasta se v majhno sobico, kjer je miza že pogrnjena. Večerja je prav dobra, okusna, obema se dobro prileže; tudi pijača je izvrstna, to čuti posebno Izak, kteremu se kmalu začno oči sprehajati. Janez je jako dobre volje, pije sam, pa tudi tovarišu naliva. Temu že jezik zastaja, a žejen je vendar neprenehoma, čedalje bolj.

„Vrag vedi,“ prične slednjič sam, „navadno mi vino ne diši. Danes pa je, kakor da bi bil prej gobo snedel.“

„Dobro vino,“ opomni Janez, „in zdravo. Le piva ga! Na zdravje!“

„Na zdravje, svak,“ kriči Izak opotekaje se, ko je vstal. Oko Janezevo se zasveti čudno, a vendar trkne; a ko sta oba izpila in je vnovič nalil kupice, prične:

„Kaj pa, ko bi menjala za nevesti?“

„Hoho, ne bo nič, prijatelj“ jeclja Izak, „ne gre. Albina je moja, jaz ne menjam.“

„Kaj pa, ko bi Albina sama rekla, da sem ji jaz bolj všeč ko ti?“

„Ne bo nič, brate — svak,“ jeclja zopet Izak z zadovoljenim smehom, „ne bo nič, Albina ne more.“

„Kako da ne more?“

„Hehe, Izak je tič! Na ženske se ni zanesti, se mora oči prikleniti.“

„Oče prikleniti?“ vpraša Janez in vpre preže oko v Izaka, zdaj že popolnoma omamljenega.

„Da, oče! Veš, koliko sem dal jaz za Albino?“

„Kaj? Si jo mar kupil.“

„Kako pa! Celih 30.000 gl. sem dal očetu zanjo. Zdaj mi jih ne more več nazaj dati, he he, zato je Albina moja, Ivana naj bo pa tvoja, jaz ne menjam.“ Janez, vkljub temu, da je mnogo pil ali vsaj se delal, kakor da bi pil, še popolnoma trezen zdaj res strmi.

„Kako, da ti oče ne more dati nazaj onih 30.000 gld.?“ vpraša čudeč se.

„Hehe! zato, ker jih več nima.“

„No, prijatelj, brate, svak, veš — no, naj bo, saj sva sama in ti nič ne boš izdal.“

„Bog varuj!“

„No, veš, Izak ni neumen, ima ušesa in oko in še kaj druzega. In ker ima vse to, je zapazil, da je direktor v hudih denarnih zadregah, ker je zadnji čas veliko na borsi zaigral, toliko, da ni mogel njegov denar biti, ampak denar lastnikov fabrike. To je Izak Barteles naglo zapazil.“

„O, o,“ se čudi Janez, potem pa vstane, vzdigne kozarec in nadaljuje: „Na zdravje mojega bistroumnega prijatelja! Da si tak tič, bi jaz ne bil mislil. Bog te živi! Iz tebe bo še kaj več.“

Izak po teh besedah dobrodejno pošegačkan, nagne kozarec in ga zlije v sebe, potem pa se zgrudi na stol in skoro tudi pod mizo; da ga Janez ne vjame in posadi zopet k mizi.

„No, no, svak, te mar to izvrstno vino meče?“ mu potem kriči na uho.

„O — o,“ jeclja Izak komaj razumljivo, „da bi mene kdo metal? O ne, Izak se ne da vreči.“

Potem se nasloni na mizo in jame dremati.

„Vrag te vzemi,“ godrnja Janez, ko to zapazi, „zaspati mi ne sme, ker se mi še ni popolnoma izpovedal. Kako bi ga neki prebudil in mu razvezal jezik!“ Premišljuje nekoliko časa, potem prime Izaka, ki že prav razumno smrči, ga strese in mu zaupije na uho:

„Izak, policija!“

Kakor bi ga kaj zbodlo, skoči jud kvišku, pa telesne moči ne morejo vstreči volji njegovi, so preslabe; zvrne se na tla. Janez ga prime, posadi na stol in dalje stresajoč ga, mu upije na ušesa:

„Izak, policija išče plošč. Kje pa so, da jih varneje skrijem? Le brž povej, se mudi. So že pred vratmi.“

Jud odpre na pol oko, usta se mu spačijo v ostuden smeh, pa jeclja:

„Nič, nič, Janez, brate, nič se ne boj, saj jih ni doma.“

„Kam si jih pa nesel?“ sili Janez.

„He he,“ jeclja jud, „ti si menda pijan, da ne veš nič več. Kaj nisi videl, da sem jih zakopal ravno pod križem pri morskem kopališči?“

Janez kar strmi, a slednjič se mu zabliska po obrazu smehljej velike zadovoljnosti. „Pravo sem zadel,“ mrmra sam pri sebi, „ta jud je cela zaloga skrivnosti. Zdaj je železo razbeljeno, kujmo ga.“

In zopet strese dremajočega juda ter mu buči na uho:

„Koliko si dal za plošče?“

„Ho ho,“ jeclja pijani jud, „neumen ribič! Pri lovu rib zajame v morji v mrežo težko kotlovino, pa jo prinese k meni za staro železje. Par soldov mu dam, kolikor vaga da. Škoda, da ste le dve, tretje manjka. Moje oko brž spozna vrednost tega blaga. Očisti se, poskusi in glej — gre! Tički so že izleteli, baha, meni ne more nihče nič dokazati, Izak je dobil lep znesek. Vse je spečano.“

„Ni res, Izak,“ upije Janez, „ni še vse spečano.“

„Na, na,“ mrmra jud, „samo tisti zvezek v omarici pod stropom, kakih 100 jih bo. Se ne mudi. Izak lahko čaka, da se nekoliko poleže hrup, polej gredo v drug kraj, Izak ima prijateljev po svetu, na ktere se sme zanesti, haha!“

Jud po tej izpovedi zadremlje, da ga ni več zbuditi iz spanja. Janez ga zaničljivo pogleda, kakor maček svoj plen, ga sune pod mizo, pokliče krčmrja in mu reče, naj „gospoda“ kam spravi, da se bo prespal, plača vse in se pelje v mesto.

Ne, naravnost v mesto se Janez ne pelje, prej že stopi z voza, vkrene proti kopališču, ter se ustavi pred križem, ki stoji tam na nekoliko višem kraji. Noč je temna, nobene zvezde, le prece; močan veter vleče in goni valove, ki pljuskajo ob nizko bregovje in si igrajo z malimi tam priklenjenimi čolniči. Janez si, kolikor v temoti gre, ogleda kraj in ko je našel, česar je iskal, se zaruga:

„Le stoj jud, ne bojiš se zastonj križa; pod tem križem je tvoj grob. Zaklad mora biti še nocoj izkopan, le hitro po orodje kam.“

Ne daleč od tega kraja je hišica ribiča, Janezu že iz prejšnjih let znana. Tje se poda, pokliče gospodarja, ki mu za dober denar posodi lopato, s to se vrne po ovinkih nazaj do križa, izkoplje dve plošči, ji spusti v obširna žepa suknje in se poda v mesto. Pa ne v gostilno, kjer stanuje, ga neso noge, marveč proti stanovanju Izakovemu. Tu pozvoni, vratar mu odpre, Janez gre po stopnicah do Izakove sobe, ktero odpre mrmraje:

„Jud bo jutri ključa iskal po žepih, pa bo mislil, da ga je zgubil, haha, pa ne bo slutil, kako jajce mu je med tem kukovica prinesla v gnjezdo.“

V sobi naredi luč, se ozira po nji, preiskuje stene in res — tam pod stropom bobni, kakor da bi bilo votlo.

„Dobro, dobro, to bo tista shramba“ — mrmra zadovoljen, „odpiral je ne bom, da se ne bo poznalo, naj jo le drugi odpro.“

Zdaj izleče z žepa plošči, ji ogleda in mrmra: „Da, moje delo, samo nekoliko pokaženo je že. Se pa tudi na izdelkih pozna. Kdo bi bil mislil, da bom ti stvarici še kedaj videl! No, bodite v pogubo tistemu, ki vama ne privošči mirnega groba na dnu morja!“

S tem se zopet ozre po sobi, stopi k postelji prizdigne cehto in položi v papir zaviti plošči na dno, popravi vse in reče: „Tako! Tu ležite in čakajte vstajenja, saj ne bo dolgo.“

Po končanem delu izpihne luč in gre zadovoljnega obraza. Spodej se oglasi pri vratarji in praša:

„Kje pa je gospod Izak Barteles? Trkal in trkal sem na vrata, pa ni nobenega glasu. Ali ga ni še doma?“

„Ne še, da bi jaz vedel,“ odgovori vratar, „ali naj mu kaj naročim?“

„Ni treba, morda ga dobim v kaki kavarni ali gostilnici.“

To izrekši stisne vratarju darilo v roko, ta se prikloni, odpre vrata, Janez gre in zdaj naravnost domu. Tu spiše pismo, ktero nese še isto noč v bližnjo poštno omarico, in po vsem tem gre v kavarno, a domu še le zelo pozno ali marveč zgodaj. Postelja mu ni mehka, kajti zjutraj je že skoro s solncem vred na nogah in se poda v kavarno, kjer se — vsaj na videz — zamisli v časnike.

To se je godilo ono noč po prej popisani dogodbi, zato je Janez Albini s tako gotovostjo povedal, da je rešena ona in oče ostudnega juda. Do zdaj je toraj šlo Janezu vse po sreči, bomo videli, če je bilo tudi naprej tako.

Janez — sin in brat

Ko je bilo vse to opravljeno, toraj Janez že blizo svojemu cilju tako, da je mislil, da mu ne more več spodleteti, je delal vse priprave, da bi se z Albino po poroki brž odpeljal na Laško, ali pa v Švico, kjer bi njegovi ženici bolj všeč bilo živeti. Pečati se je hotel potem le s kako malo kupčijo ali kaj enačim, ne zavoljo zaslužka, ampak le, da bi ne bil brez dela, kajti zdel se si je zadosti bogatega, da mu ni treba več ob delu živeti, marveč vživati le sad svojega dosedanjega dela in truda.

Zamišljen v svojo prihodnost sedi necega jutra pred kavarno in spušča iz ust dim drobce cigarete, kar se naredi pred njim senca, da pogleda po vzroku te prikazni. Pred sabo vidi starega moža v borni, celo preborni kmetiški obleki, za njim pa še štiri mlajše in žensko srednje starosti. Vsem je na prvi hip poznati, da bogastvo pri njih nikdar ni bilo doma.

„Je že pravi, Janez je,“ spregovori najprvo ženska, ki brž na to bliže stopi in Janeza ogovori: „Ali nas ne poznaš? Dolgo se nismo že videli, pa vendar boš še spoznal nas, sestro, očeta in brate svoje.“

Kakor obledi solnce in zatemni luna, kedar ju prepreže megla, tako zdaj Janez. Z nevoljo vrže konec smodke ob tla, vstane in reče zelo osorno: „Po kaj ste pa prišli k meni?“

„I, glej ga no, kako si čuden!“ se oglasi zdaj stari oče, „ali bi ne smeli enkrat oče, bratje in sestra priti pogledat, kako se bratu in sinu godi, če je prav tak gospod, kakor si ti zdaj?“

„Smo slišali, da si zelo bogat in se boš tudi bogato oženil,“ pritakne najstareji brat, „smo prišli povabit se sami na ženitovanje, ker ti si pozabil na nas.“

Drugi brat temu pristavi: „Tako je, Janez, če te smemo še tikati. Zdaj boš pa malo za pijačo dal, saj bo kaka krčma blizo kje, da bomo likof pili.“

Janezu je ta prizor silno neprijeten, nemirno je teptal z nogami, potem pa vstavil ogovore tako:

„Tukaj ni navada obiskati koga kar na cesti. Če hočete govoriti z mano, idite za mano v mojo sobo. Dolgo se pa pečati z vami ne utegnem, to vam povem.“

Izgovorivši zasuče se na peti in dere ne ozirajoč se ne na levo, ne na desno proti svojemu hotelu. Žlahta njegova, po osornem odgovoru in neprijaznem vedenji Janezevem vidno zelo potrta, gre vendar za njim. Med potom se hoče pridružiti še nekaj bratrancev in sestričin, pa bratje Janezevi jih odrivajo in ne manjka veliko, da ni pretepa, besede so pa že dosti hude. V sobo Janezevo se jih nabere toraj le sedmero, ker sestrin mož se je bil vendarle vsilil. Tu posedijo in se naslone kam, vsak kakor more, Janez pa stopi v sredo sobe in spregovori:

„Tu povejte v kratkem, kaj bi radi imeli od mene. Na ženitovanje vas ne bom vabil, ker ne bo „kmetiška ofcet.“ Če pa ste prišli samo na pijačo, — naj bo, plačal vam jo bom, čeravno jaz od vseh vas skup — izvzemš očeta — nisem nikdar dobil toliko, kolikor stane polič vina. Tepli in lasali ste me, kdor je utegnil, ti, sestra si me pa očetu tožila, da sem dobil marsikako brco, posebno ko so mati umrli.“

„Janez, Janez,“ se oglasi oče, „ali tega nisi še pozabil zdaj, ko si tako srečen, tako bogat, da bi nam revežem vsem lahko pomagal?“

„A, to je toraj, kar vas je v tolikem številu k meni prignalo,“ se zaruga Janez; „če bi se mi slabo godilo, komu izmed vas bi bilo mar za Janeza! In če bi razcapan in bolan domu prišel, še podstrešja bi mi ne dal nobeden. Haha! Saj se mi je kaj tacega zdelo. Zato se ne bom dalje menil z vami, ne utegnem. Vendar ne bom ravnal z vami, kakor ste ravnali vi z mano, pač pa se vas želim znebiti za zmiraj. Tu imate vi, oče! Menim, da je več, nego sem vam dolžan, izvzemši življenje, ktero bi pa še zdaj ne bilo nič vredno, če bi si ne bil pomagal jaz sam brez kterega koli svoje žlahte pomoči.“

S tem odpre denarno predalo in vzame ž njega dva stotaka, ktera pomoli očetu; ta ju vzame z nekakim občutkom, da se vid, da ga premaga le moč denarja.

Janez se obrne proti drugim, ki so poželjivo gledali to, in praša:

„Po koliko pa ste vi prišli? Naj vsak kar pove, se mu ni treba sramovati, saj je brat bogat.“

Vsem se razjasni obraz, ko v predalu vidijo še stotakov, in odpro se jim usta. Prvi bi rad imel tudi 200, drugemu bi bilo pomagano s 300, tretji bi kupil rad nekaj njiv, za kakih 400, četrti sosedovo posestvo za 500, ki je pa vsaj 1000 gld. vredno, sestra pa nič manj ko 1000 gld., ker je zemlja njenega moža zadolžena, da dolgove plača. Janez, zvedivši želje svojih bratov in sestre, zapre predalo in se zakrohota:

„O, kako pohlevni ste! Sem mislil, da bote zahtevali, naj vam dam vse, kar imam, do zadnje srajce. Pa brez šale. Tu vas je še šest in tu je šest desetakov, za vsakega eden. Sami boste pripoznali, da je to več, kakor vam gre, ker ne gre vam nič. Vzemite vsak svojega pa idite! S tem smo bot! Ne želim vas videti nobenega več, vsaj jaz vas ne bom iskal. Srečno!“

S tem se obrne, odpre stranska vrata in gre v drugo sobo. Bratje godrnjajo, ja vendar vsak vzame svoj desetak in odide.

Oče odhajajoč pravi: „Nič ne godrnjajte, saj tirjati res nimamo nič od Janeza; kar da, da z dobre volje. Vendar ne verjamem, da mu bo Bog dal še naprej tako srečo, ker je pokazal, da nima nič srca in premalo spoštovanja do očeta.“

Janez gleda za odhajajočimi žlahtniki čez okno in ko vidi, kako drug druzega sujejo, in sliši tudi besede, ki niso ravno namenjene za njegovo uho, toraj tudi gotovo neprijetne, mu kipe z ust na pol glasni stavki:

„Da, tak je kmet. Žlahta! Moreš li ti temu kaj, da je revna? Pride brat in hoče od tebe vse, kar si z umom ali pridnostjo pridobil si. Zakaj? Zato, ker je tvoj brat. Kakor da bi bila to njegova zasluga! Pa kaj še brat! Sestra, sestra, posebno omožena. Hujša je od volkulje, ki ima mlade. Bratje še nekaj, sestra nič. Brat obdrži rodovini ime, je toraj še domač, čeprav pride v drugo hišo. Sestra se omoži in postane sovražnica očetove hiše, ktero molze, kedar le in kolikor le jo more. Ne smilijo se jej ne oče ne mati, ne bratje ne sestre. Vse bi znosila na svoj novi dom, kakor jastrebinja v svoje gnjezdo. — Ni ostudnejih ljudi od žlahtnikov — posebno, če si z revne hiše. Dokler nič nimaš, jih še ne spoznaš, ko pa zasloviš za premožnega, če si ali nisi, hajd! oglasi se jih toliko, da jih komaj prešteješ, in vsak ti moli silno nesramno roko, v ktero ne moreš vreči toliko, da bi bilo vredno kake hvale, če še več, če vse daš, saj moraš, ker si brat ali žlahtnik. Če nič ne daš, si pa kar tat, in če bi vrag vse želje vslišal, še tisto uro te vzame. Gnjiloba ostudna! — No k meni jih več ne bo, to vsaj mislim, zato bom pa tudi rajši drugje živel, kjer ni takih pijavk, ki mislijo, da imajo pravico piti mi kri zato, ker so moji žlahtniki. Najboljši prijatelji so človeku tujci, ki ga prav nič ne poznajo. Za očeta bom pa vendar pustil kje nekaj denarja, da ga dobe, če bo sila, kajti če bi jim ga kar v roke dal, bi jim ga že bratje izpulili, posebno pa sestra.“

Med tem samogovorom je bil Janez že stopil od okna in jel se sprehajati po sobi. Zdaj se spomni, da bo čas iti k nevesti, si popravi in vravna obleko, seže po klobuk in prime za kljuko. Ali za kljuko drži zunaj že druga roka in ko se Janez umakne, se odpro vrata in Janez zagleda pred seboj Boštjana, svojega prvega učitelja v branji, pisanji in ponarejanji pisav in podpisov drugih ljudi. Nekoliko starejši je, tudi telesno nekoliko slabši, pozna se mu, da se ni ogibal žganih pijač. Tudi zdaj ni več tešč, celo trezen ne, kajti ko zagleda gosposko sobo in gosposkega človeka pred seboj, potegne postrani klobuk z glave, postoji, potem stegne kazalec desne roke, pomeri ž njim v Janezev obraz, se opotekajočih korakov zateče proti njemu in spusti iz neubogljivih in nevkretnih ustnic z zaletavajočim se jezikom:

„Haha, je že — ste že — si že — Janez — ravno tisti, jaz sem pa Boštjan, hehehe!“

Janez se umakne nekaj korakov, pa ves zavzet praša:

„Boštjan si ti? Ej, si se nekoliko postaral in spremenil. Kako se ti godi? Dobro — je li?“

„I, i, no — no, bo že, bo!“ turklja Boštjan in se nasloni ob stol, ki pa na polzkih tleh spodrkne, da Boštjan na hrbet pade ob mizo, ktera se pa tudi prekucne. Janeza nehote prime smeh, pobere Boštjana in ga posadi na stol, pa tudi mizo zopet vravna, potem pa reče:

„No, me veseli Boštjan, da si še tako trden. Kako si pa zvedel za-me?“

„Veste — veš kaj,“ blodi Boštjan, „to je tako. Tvoj stari — se pravi oče, pa tisti tvoji bratje so mi to povedali. Sem si pa mislil: boš pa tudi ti, Boštjan, šel malo oglasit se, boš videl, če te še pozna. — Se ve, jaz in ti sva dva, ti si bogat, jaz pa še vselej za glažek žgančka nimam, pri moji veri, da ne, tako je, nič drugače.“

„No, no, Boštjan,“ reče Janez, ki bi se neprijetnega obiskovalca rad znebil, seže v žep in mu pomoli par desetakov, „na, to je tvoj zaslužek, ker si me učil. Zdaj pa pojdi, jaz ne utegnem dalje meniti se s tabo.“

Boštjan vzame bankovce, jih skrbno pregleda, potem stegne kazalec desne roke in žugaje Janezu govori s težkim jezikom:

„Ej, veš Janez, to ti povem, ti si tič. Če bi ne bili tistega juda zaprli, jaz bi bil prisegel, da si tiste bankovce delal ti, hehe, nobeden drugi. Ali so tudi ti taki?“

Ako bi bil kdo videl Janeza, kako se je pri teh besedah stresel in kako mu je obledel obraz, bi si bil lahko mislil, da so ga res hudo zbodle. Pa to je preletelo ko blisk, brž se mu obraz spremeni zopet v smehljej in nekoliko norčavo reče:

„Ti si danes dobre volje. Le bodi pa pij ga še kozarec na moje zdravje. Samo zdaj pojdi, jaz res ne utegnem, se mi nekam mudi.“

„O že vem kam,“ se smehlja, z zatisnjenim očesom Boštjan, „srečo imaš ali pa ne, kakor bo. Je vsaka reč tako. Če bi na priliko jaz bankovce delal, precej me imajo, precej.“

„Pojdi no, muha pijana,“ zarenči zdaj Janez res jezen, „kaj kvasiš vedno o bankovcih! Kdo te razumi? Spravi se mi, če ne, mi bo žal, da sem ti kaj dal. Ali ni dosti?“

„Dosti, dosti, hehe,“ jeclja Boštjan, „še več ko sem mislil. Kdor toliko da brez kake dolžnosti, je denar lahko zaslužil — razumiš: lahko. Pa brez zamere, Janez, ti si tič — ti. Hehehe!“

S tem se Boštjan maje skozi vrata, ktera mu je Janez bil že prej odprl, in še po stopnicah je slišati njegovo na pol glasno žvrgolenje: „Ta Janez je tič, bolj ko jud, hehe. Stavim glavo, da brez nič vse to ni. Zaklada ni izkopal, jih je premalo v zemlji — no, pa naj bo, kaj meni mar! Za par mesecev mi že ne bo treba same vode piti, kedar pa zmanjka — saj res, moram zunaj ogledati si hišo, do jo bom lahko našel.“

Te besede je Janez, ki je vrata le priprl slišal. Čeravno se je popolno varnega čutil, so ga vendar nekoliko vznemirile. Kmalu za odšlem Boštjanom gre po stopnicah dol mrmraje:

„Skrajni čas je, da odrinem od tod. Če bi me pogosto taki ljudje obiskovali, bi lahko padel kak sum na me, posebno zdaj, ko so policijski nosovi povsod. No, jutri je poroka, potem, mislim, bo moj sled popolnoma zgubljen. Zdaj pa le pokonci obraz in radost nanj, da nevesta in njena družina nič ne zapazijo. Če se kje vrag vtakne vmes, ne sme se mu pustiti časa, da bi svoje burke vganjal.“

Takih misli se poda Janez k direktorjevim, kjer se pa tudi ne mudi dolgo, ker so vsi pripravljali se na jutranjo poroko, Albina pa še tudi za odhod. Take reči so pri ženskah veliko bolj zamudne, ko pri možkih; je toliko rodovin in prijateljic in vsaka ima slednjič vedno še kaj povedati, da kar konca in kraja ni. Janez je bil s svojim že gotov, veče reči so bile že na potu proti Milanu na Laškem, toraj je podal se na sprehod. Tu so se ga lotile misli vsake vrste. Kaj, ko bi jud slutil, kako so plošče prišle v njegovo sobo? Kaj, ko bi iz hudobije njega naznanil kot sokrivca? Dokazov pač ni, ali vendar bi ga utegnili pripreti do tje, ko bo svojo nedolžnost dokazal; in to samo na sebi bi bilo nevarno, ker bi se nazadnje utegnilo vse razdreti in on bi ne dosegel tega, za kar se je tako potezal. Albino mu je bil oče, ostudnega juda rešen, obljubil tem raje, ker je dobil bogatega zeta in je bila to tudi gospice volja. Sitno res, če bi zadnje ure kaj vmes treščilo. Da je le čez mejo, pa bo vse dobro. Pa kaj! Dozdaj mu je bila sreča mila, vendar ne bo tako hudomušna, da bi ga ravno zdaj popustila in izdala.

Kar nič ni mogel Janez vesel biti, ponoči ni zatisnil očesa, zjutraj je svoje težko srce zakrival pod slovesno-resnobnim obrazom, kar se pa nikomur ni čudno zdelo, ker je bilo resnobnosti stvari in dneva primerno. Še le, ko je po poroki s svojo mlado ženo sedel v železničnem vozu na poti proti Laškemu, mu je toliko odleglo, da je jel zopet trdno verovati na svojo srečo.

Ko se pripelje čez mejo na laško zemljo, se mu zdi, kakor da bi bil v paradižu.

Zagrinjalo čez preteklost, zdaj živimo lepi prihodnosti! Dosežen je cilj. Janez, kako si srečen!

Jud

Ni prav, da smo se pečali zdaj preveč z ljudmi vsaj na videz srečnimi, pogledati moramo tudi po Izaku Bartelesu, kteremu je Janez že kupljeno in zaarano nevesto pred nosom vzel, ter odpeljal se ž njo v daljno Italijo, kamor ne more zanjo Izakov denar.

Ubogi Izak! Revež, ki si! Kako rad bi menjal zdaj s tistim mladim Izakom, ki je naučivši se za silo branja in pisanja, prišel k stricu v mesto sem, ki je potem po raznih špekulacijah, pri kterih je bilo vsega več ko poštenja, prišel do nekoliko premoženja in precej nosne kupčije z raznimi deželnimi pridelki, do kupčije, pri kteri se da posebno iz kmetiške nevednosti in posojevanjem denarja na pridelke prihodnjega leta zaslužiti krajcar, goldinar, stotak, tisučak, na čisto varnem potu, da pravica ne more do kože. Kaj neki je motilo tega Izaka, da je hotel hitreje obogateti! Je li, Izak Barteles, če bi ti tega Izaka zdaj, ko sediš pod ključem in imaš časa odveč, da bi se lahko izobražil celo za rabinarja, dobil pred-se, bi mu gotovo govoril tako:

„Človeško življenje je dosti dolgo odmerjeno, da si človek pridobi bogastva brez posebnega duha in dela rok, le z golo prebrisanostjo in trdosrčnostjo. Koliko je na svetu stvari, ktere lahko molzeš! Ni treba, da bi se podal na naglejšo, a tudi nevarnejšo pot obogatenja. Če pa že skušnjavi nisi bil kos, razen tega ti je pa sreča tvoja orodje za to kar v roke stisnila, in če si ti, porabivši to naklonjenost sreče prišel do večega bogastva, zakaj se vjameš potem na žensko, o kteri že Mozes pravi, da je na svet prinesla vse zlo!“

Nesrečni, neumni Izak! Zdaj sedi ali marveč čepi v kotu svoje ozke ječe, raztarnal in razbutal ob čelo se je bil že toliko, da je spoznal, da vse to nič ne pomaga. Zaslišan je bil že dvakrat, trdovratno je trdil pri izpraševanji svojo nedolžnost, ali preiskovalni sodnik je ravno toliko verjel njegovim besedam, kakor on golim obljubam brez podpisa ali zastave. Pokazali so mu tudi lep zvezek ponarejenih desetakov in dve plošči ter trdili, da so vse to pri njem, v njegovi sobi našli, ali on je prisezal pri Izaku in Abrahamu, da on o vsem tem nič ne ve; zarotil se je, da, če bi bil kaj tacega le slutil, bi ne bil v svoji sobi mogel nikdar mirno spati, in če bi bil eno ali drugo le videl, s fijakerjem bi se bil peljal po slavno policijo, da bi mu rešila nedolžnost.

Vse to je bilo zastonj, neverni sodnik ga je poslal nazaj v ječo, češ, naj si vso to reč dobro premisli in če se bo kaj nadrobnejega spomnil, naj le brž sporoči mu, kajti on, sodnik, je pripravljen zaslišati ga vsaki dan, kakor mora tudi on, jetnik, biti pripravljen vsako uro, ker sodnije ni volja njega brez sodbe pustiti za vse žive dni v ječi; ona bo poizvedovala zunaj, on pa naj med tem poizveduje znotraj, v sebi, in če bo on prej na pravi sled prišel, tem bolje zanj, tem manj časa bo čakal sodbe.

Izak Barteles čepi toraj v koti in prežveka vse to. Se ve, da prvo premišljevanje, ko so se valovi vlegli, je: „Kdo li me je spravil v to nesrečo?“ Bankovcev v omarici pod trupom ni videla še živa duša, razen njega ni vedelo nobeno človeško bitje za to skrivno shrambo. Spečani bankovci so zleteli po svetu med ljudi, da ni nihče vedel, od kodi so prišli, in tega tudi vedeti ne more, ker kje je bil on, ko so prišli laški kupci ž njimi sem! Saj so komaj sami vedeli, kako blago imajo.

Od te strani toraj ni nič, a plošče, plošče! Kako so te prišle v njegovo sobo in celo v posteljo? Kdo ga je videl, ko jih je zakopaval v temni noči pod križem? Da, pod križem! Hudobni duh je zapeljal Izaka, da jih je ravno pod križem zakopal. To je maščevanje Nazarenca! Moder oče, ki je učil Izaka, naj se križa ogiba, kjerkoli ga vidi. — Pa ne! Tisti Nazarenec je dobro pribit na križ, on ni izkopal plošč, to je storil kak njegovih krščenikov, ali kteri? Kdo bi bil pogledal v zaklenjeno predalo njegovega srca, da bi bil bral v njem te njegove najtajnejše skrivnosti? Ni ga nobenega, če še tako premišljuje in ugiba.

Ubogi Izak! Zakaj si pil vino, zakaj si ga pil preveč? Do svojega „svaka“, ki je bil tisti nesrečni večer s tabo, nimaš najmanjšega suma, ker v tvojo ječo še ni prodrla novica, da je ta svak vzel in odpeljal ti že nevesto, zidovja ječe take novice ne predero, posebno če je kdo trdno zaprt in sam, kakor ti, ki moraš biti, dokler tako trdovratno vse tajiš. Taka je postava, ki te ima zdaj v pesteh.

Tak je Izak v ječi. Preiskava pa vendar napreduje, skrbno se poprašuje po ljudeh, ki so ponarejene bankovce izdajali, in tudi po drugih, ki bi o tem kaj vedeli. Oglasi se pa le ribič, ki je judu prodal dve plošči, ne vedoč, kaj da so, in ji tudi spozna, ko mu ji pokažejo; našel ji je v morji, kjer ste se mu v mreže zapletli; druzega ne ve nič povedati.

Čemu bo sodnija dalje pozvedovala? Dokazov zoper Izaka je dosti; plošči in najdeni po njih narejeni desetaki so bolji ko sto prič, toraj se preiskava sklene in zatoženec postavi pred sodnijo, da ga ta sodi.

Izak Barteles tudi tu trdovratno taji in priseza pri Abrahamu in Izaku, da je nedolžen ko novorojeno dete. Na nobeno vprašanje ne da druzega odgovora ko: „Naj me kaznuje Bog, če jaz o tem kaj vem! Vse je bilo podtaknjeno mi, ker moram imeti kakega skrivnega sovražnika.“ Ko ga pa prašajo, kdo bi bil, maje z ramami in molči.

Za pričo je poklican tudi direktor fabrike, pa le za to, da pojasni privatne razmere med seboj in zatožencem.

„Zatoženec bi bil imel postati vaš zet?“ ga praša predsednik.

„Da!“ odgovori direktor kratko.

„Vzeti je imel vašo mlajšo hčer, ki pa je zdaj že omožena, je li?“

„Že nekaj mesecev,“ pritrdi direktor.

Pri teh besedah se potegne telo juda, ki je do zdaj skoro neobčutljivo čepel na svojem stolu, spne se kvišku, kakor da bi ga bil gad pičil, in zaupije:

„Albina omožena? Kdo jo je vzel?“

Na to ni odgovora, predsednik ga celo opomni, da naj tiho bo in ne moti priče, ker to ga nič ne briga; a Izak ostane pri tem, da hoče zvedeti, in tako pove direktor, da je Albina zdaj žena Janezeva.

Zdaj naj bi kdo videl juda, kako se vije, pači obraz, vzdiga roke in maha ž njimi, obrača oči, kakor da bi ga božjast lomila, in slednjič spusti iz sebe hripav glas:

„Oj, jaj, jaj, ta me je spravil v nesrečo, ta je podteknil mi plošče, Bog me kaznuj, če ni res! Tisti večer — naj ga strela vdari! Jaj, jaj! Oče so mi rekli: „ne pij vina,“ a jaz sem ga pil; jaj, jaj!“

Poslušalci vsi ostrme pri teh besedah, vse čaka pojasnila in predsednik pretrga tihoto z vprašanjem:

„Da bi vam bil oni gospod Janez V. podteknil plošči? Je mar niste doma hranili?“

„Se ve, da ne,“ odgovori naglo jud.

Peresa sodnikov, zapisnikarja in državnega pravdnika se pri tem pomočijo v črnilo in urno drče po papirji. Predsednik pa le dalje izpračuje:

„Tedaj ste mu vi povedali, kje imate plošči skriti? Ali je pa že prej za nji vedel?“

„Prej ne,“ odgovarja jud zdaj ves razjarjen, „to je moral spraviti iz mene tisto nesrečno noč, ko me je upijanil.“

„Tedaj nista skupno kovala bankovcev?“ poprašuje predsednik zdaj še urneje in oči vseh se vpro v juda, kterega zdaj vidna togota tare, da ga popusti navadna previdnost.

„Ne“ odgovori naglo jud, a kakor da bi se mu nekaj zabliskalo, brž spremeni glas in reče: „Da, skup sva jih delala. Če sem se zdaj že sam pokopal, naj gre pa še potuhnjeni sovražnik, ropar moje sreče, z mano vred v jamo.“

Ta nepričakovana izpoved juda, ki je prej vse tako trdovratno tajil in ni hotel vedeti nič ne o desetakih ne o ploščah, je vso reč po polnem presukala.

Obravnava se je odložila, da se preiskovanje vnovič prične. Izak Barteles je moral v ječo nazaj; pri odhodu pa je direktor glasno zaklical za njim:

„Nesramni jud, ti lažeš, kolikor te je. Janez, zdaj moj zet, o tej reči ne ve pičice, ti se hočeš nad njim le maščevati, ker nisi dosegel, kar si želel.“ Direktor je bil popolnoma prepričan, da je judova ovaja hudobna laž, to je povedal pozneje tudi preiskovalnemu sodniku, ki ga je za pričo zaslišal; zato je bil čisto mirne vesti, vendar pa je sklenil pisati zetu, kaj se je zgodilo, da se ve varovati kakih nepotrebnih sitnosti. Res je odposlal pismo pod navadnim napisom na Laško, potem pa bil mirne vesti, ker je njega sodnija pri miru pustila.

Dogodba iz sodnijske dvorane se je bila naglo raznesla po mestu in po poizvedovanji sodnije je prišlo toliko na dan, da je res plošči pod križem izkopal; to je potrdil ribič, ki je dal orodje, pa se še spominjal nekdanjega Janeza. Hišnik judovega stanovanja je potrdil, da je tisto noč odpri nekemu gosposkemu človeku vežo in ta se je podal do judove sobe pa kmalo nazaj prišel, ker juda še ni bilo doma. K vsemu je prišla obtožba juda, ki je pač pripoznal, da je v družbi z Janezem ploščema tiskal bankovce, a trdovratno tajil, da bi bil on jih tudi spečaval. Vse to je preskrbel Janez, kako? tega on ne ve; skupljeni denar pa sta potem delila.

Po vseh teh vjemajočih se obtožbah in ker se je vsakemu čudno zdelo, kako bi bil Janez v tako malo letih tako obogatel, je sodnija sklenila Janeza sodnijsko slediti ter je tudi laškim gosposkam sporočila, naj ga primejo, če ga zasačijo.

Naši bralci že vedo, koliko je na judovi izpovedi resničnega, koliko ne, torej lahko ta oddelek povesti končamo s tem, da povemo, kak vspeh je imelo skrbno pozvedovanje sodnijsko.

Ni vse sreča, kar se človeku posreči

Iz dosedaj popisanih dogodeb smo videli, da je Janez ravno o pravem času odnesel še pete, drugače bi bil postal judu Izaku v ječi tovariš. Pač bi mu morda sodnija ne bila mogla dokazati sokrivstva pri ponarejanji in razširjanji judovih bankovcev in ga po kolikor toliko dolgotrajni preiskavi morda izpustila, ali če bi se mu bilo kaj tacega pripetilo, bi bila Albina ravno tako zgubljena zanj, kakor je zgubljena zdaj za Izaka. Razen tega pa pri sodnijskih preiskavah večkrat sam vrag svoj nos pritakne in napelje ljudi celo do kaj tacega, česar še ne iščejo, o čemur se jim toraj še ne sanja. Vsakako je moral Janez toraj vesel biti, da jo je tako srečno vpihal, posebno še, če je zvedel, kaj se je po njegovem odhodu zgodilo.

Ker pa, kakor smo videli, celo sodnija, ki ima vendar več nog, rok, ušes in oči kakor mi, ne more o Janezu nič zvedeti, ker celo njegov tast gospod direktor ne ve zanj, ga tudi mi ne bomo iskali po Laškem. Mar gremo v tem za nekoliko časa oddahnit se v kako drugo deželo, npr. v Švico, kjer si ogledamo lahko deželo in ljudi, kolikor nam to ugaja. Ne mudi se nam ne, za Izaka Bartelesa se nam ni bati, on je že varno pod ključem in če Janeza ne bo, ga bodo kar samega obsodili na več let težke ječe. Zato lahko kar nekoliko mesecev preskočimo; v tem času smo že v švicarskem mestu ob genovskem jezeru, kjer je sila veliko tujcev, kakor vsako leto o poletnem vročem času, da si preganjajo za drag denar dolgi čas ali iščejo kaj druzega — vsak po svojem nagonu. Se ve, da si ne bomo ogledovali vseh, kdo bo li gledal vsakemu v obraz, kakor policijski ogleduh! Mar se bližamo zelo gosposki družbi, ki se ravno ob jezeru sprehaja. Več zelo gosposkih žensk je, za njimi in med njimi je videti tudi raznih gospodov, gizdalinov in enakih glist, ki se vlačijo za ženskim spolom tam, kjer oboji nimajo druzega opravila, kakor da se drug druzega love ali za norca imajo.

V taki družbi zagledamo mlado gospo ali gospodično, kdo bo vedel, je li to ali ono? Po letih bo gospodična, po postopnem obnašanji pa gospa ali kaka igralka, ki je že marsikaj skusila in se zna obnašati tako, da jej ne bo lahko kdo očital, da je s kmetov ali iz kacega malega mesta doma ali da bi ji bili moški kake vzvišene, nepoznane stvari. Obleka jej je po najnovejši noši, draga, s kinčem celo preobložena, vendar ne tako, da bi se po nji sklepalo na kako nizko prevzetnost, marveč vse skup kaže nekak dobri, više gosposki okus. Tako se v teh krajih nosijo gospe, kterih možje imajo kaj pod palcem, da jim za par stotakov ali celo tisučakov več ali manj ni nič.

Tej tako postojni mladi ženski vštric ali bolje: na strani vidimo drugo enako, le ne tako okusno in preširno oblečeno, ktera pa po vsem svojem obnašanji kaže že veče znanstvo z ženskim in moškim svetom. Ker ste nekako znanki med seboj in ravno začnete pogovor, pridružimo se v duhu ter poslušajmo ji.

„Tako sama, gospa M.,“ prične zadnja, „ali mar vašega ljubeznjivega soproga kaj zadržuje, da vas ne spremlja?“

„Gotovo“ odgovori prva, „drugače bi me ne pustil kar tako samo med tujo družbo. Saj veste, gospa, da je on vedno tako zamišljen, ima že zopet kaj važnega v mislih.“

„Da, da,“ prikima prva, „že parkrat sem se čudila temu, kako da vas vaš mož tako zanemarja — ne zamerite mi tega izraza, ali tako se je zdelo meni in marsikomu drugemu.“

„Ima pač preveč svojih opravkov,“ reče ogovorjena nekako postrani, „saj smo ženske le zato na svetu, da smo svojim soprogom po volji, kedar je njihova volja, kedar pa ni, moramo pa pretrpeti vse njihove muhe — ljube in neljube.“

„Tako mislite že, gospa, ko ste komaj leto dni omoženi? Kaj bo še le, ko bote prestali toliko od svojega soproga, kakor jaz, ki nosim težki zakonski jarem že pet let!“

„Pet let že,“ zdihne prva, „in kaj je vaš mož?“

„Fabrikant, ki vedno v svojem delu tiči, na zabavo svoje soproge pa nikdar nič ne misli. Kaj bote vi rekli o možu, ki svoji ženi poleti še toplic ne privošči, češ, da toliko zapravi, da mora on zavoljo nje dolgove delati! Ali ni to nečloveško, ali ni divjaško?“

„Moj soprog pa ni tak,“ odgovori prva, „prišel je marveč sam z mano sem in mi privoli vse, kar moje srce poželi, samo nekaj me vedno grize.“

„Da vas ne spremlja po sprehodih in družbah,“ poprime druga.

„To je, ker sem potem sama in mi ljudje marsikaj očitajo.“

„Sem tudi jaz že nekaj tacega slišala, če je res, ne vem.“

„O, povejte mi, saj ste vi moja edina prijateljica — se reče; znanka tukaj.“

„Ne znanka, prijateljica sem,“ odgovori druga, „zato vam povem, kar sem tu že več-krat slišala. Vaš soprog je pač bogat, ali, — kak moj — za vas pre — pre — kako bi rekla.“ —

„Premalo omikan, presurov,“ reče prva, „to jaz že začenjam čutiti.“

„Draga prijateljica — po osodi, vi sami ste to rekli. Je res velik, nestrpljiv križ omikani, nežni ženski priklenjeni biti k takemu medvedu, ki za naše dalje in više hrepeneče srce ter nježne občutke kar nobenega razuma nima.“

„Res, križ je, ali popraviti se ta reč ne da. Možko srce je pač res vse drugačno od našega.“

„Ne, draga, niso vsi možki take vrste, so drugi, ki nas bolje razumijo, čeprav nismo nanje priklenjene z verigami zakona.“

Dalje nam tega pogovora ni treba poslušati, kam cika. Mar se zabavamo par dni po svoje, potem pa se vstopimo pred ključavnico elegantno opravljene sobe ter poslušamo sledeči pogovor.

On: „Že nekaj dni te opazujem, draga moja, in moram ti naravnost reči, da sem te hotel že včeraj prašati, zakaj da se tisti gizdalin tako okoli tebe suče.“

Ona: „To je jako ljubeznjiv in izobražen mladeneč, pevec pri operi. Ves svet ga pozna, edini ti morda ne.“

On: „Naj bo. Ali kaj imaš ti pečati se ž njim?“

Ona: „Kaj? On je tu na odpočitku in poje, oh! poje — pa kaj ti razumiš o petji!“

On: „Je že prav, draga moja, ali meni se zdi, da se ti pečaš ž njim več, nego se to za omoženo žensko spodobi. Sploh ti imam še marsikaj opomniti, kar mi ni po volji, pa bom prihranil rajši za drugi pot.“

Ona: „O, le kar zdaj povej, nič se ne premaguj, ker imam tudi jaz še marsikaj na srcu.“

On: „Tako? Čuj toraj! Ti si nastopila pot, po kteri morava oba priti na kant. Skonca sem dajal rad tisočake in še več za tvoje nepotrebne muhe in razne burke, ali zdaj sem jel računiti in sprevidel, da tako zapravljanje mora prignati naju do konca. Kaj bo pa potem? Jaz bi se že še lahko preživel, ali ti, ki ne znaš pod milim Bogom ničesar, s čemur bi si prislužila le krajcar.“

Ona: „A, tako? Toraj si me vzel zato, da bi ti delala in zaslužila? Če si kaj tacega hotel, vzel bi si bil kako kmetiško deklo, ne pa hčeri iz gosposke hiše, ki je odgojena na višji stopinji, toraj ne za tako nizke namene. S tako bi se tudi tvoja izobraženost bolj vjemala, ker — ne zameri — za me in za meni primerno družbo si ti pač na prenizki stopinji splošnje omike.“

Kakor strela z jasnega neba so zadnje besede zadele gospoda, marsikdo na njegovem mestu bi bil tu zaropotal in storil marsikaj. Ali gospod Morilo — tako je ime njegovo — je čuden mož. Ne besede ne reče, marveč zapre se v svojo sobo, kjer prebije noč — kako, to le on sam ve.

Prišlo pa je še huje. Drugi večer po tej dogodbi slišimo med mladima zakonskima že ta le pogovor:

On: „Kakor je zdaj videti in čutiti, se ti pečaš z vsakim drugim rajši ko z mano. Kaj tacega se jaz nisem nadjal od tebe, ko sem te vzel.“

Ona: „Jaz tudi ne od tebe. Pa bodiva odkritosrčna, gospod Morilo. Gosposki ženski odgojeni kakor jaz, ki sem bila vajena od mladosti že najizobraženejše družbe, iz ktere je bila izključena vsaka najmanjša robatost, bodisi v besedi ali obnašanji, se mora tožiti po boljši, vsaj kratkočasnejši družbi, kakor je gospod Morilo, če se kdo ž njim zabava tako dolgo, kakor sem se jaz.

On: „Tako, Albina? Od te strani se mi kažeš? Zakaj li te jaz tudi od te strani nisem prej spoznal!“

Ona: „Haha! Se mar kesa gospod Morilo? Naj ga tudi jaz nekaj prašam. Zakaj je gospod Janez V. brž na Laškem premenil svoje ime, zakaj ni več to, kar je bil zmiraj, zakaj je zdaj André Morilo?“

On: „Saj je to novo ime zdelo se tudi tebi lepše od navadnega kmetiškega, kterega sem po očetu dobil.“

Ona: „Res je, če bi se bilo to zgodilo po postavni poti, ali gospod V. je dokaze in pisma za svoje novo ime naredil sam. Ali razumi to gospod Morilo? Kdor zna kaj tacega, zna še več, gospod Morilo me bo že razumil.

Janez — zdaj ga že zopet smemo tako imenovati, ker to je gospod Morilo — se pri tih besedah strese, kakor da bi bila šinila vanj električna iskra, stopi pred Albino, ktere krasna postava ga čedalje bolj čara, in reče čudno zaduhlega glasu:

„Dobro, Albina. Kam meri vse to tvoje govorjenje?“

„Le na to,“ odgovori Albina, „da bi te pripeljala do spoznanja, kak prepad je med nama po stanu, odgoji in mišljenji. Obleka in bogastvo ne moreta prepada prepreči tako, da bi se razloček poravnal.“

S tem vstane Albina in ponosno odhaja v drugo sobo. Janez stopi hitro za njo ter jo hoče še pridržati za roko, a ona se mu iztrga in z nepopisljivo zaničljivim očesom pogledavši ga mu vrže besedo: „ostudnež“, šine skoz vrata in se zaklene.

Kakor okamnel ostane Janez v sredi sobe, potem se opoteče in pade znak na stol; sreča, da je ta mehek, drugače bi se mu bilo kaj hudega zgodilo. Nekoliko časa sloni tam kakor mrtev in neobčutljiv, potem se skloni kvišku, nasloni glavo ob komolec in se zamisli.

Črne so te misli, črne, temnejše od pogubonosnih oblakov, gore tistemu, zoper kterega kuje naklepe. Je li res to še njegova Albina, tista Albina, zavoljo ktere je storil vse, kar je storil? Se je mogla nježna, krotka golobica res spremeniti v tacega ljutega jastreba? Pa saj ni tega govorila ona, iz njenih ust so govorili ljudje, ki njega zavoljo nje zavidajo, kteri mu jo izneverjajo. Kdo so ti? Ali jih je več, ali je le en sam? Išči jih, Janez, z vso svojo prebrisanostjo, svojim umom, svojo vztrajnostjo!

Ej, Janez, Janez! Ali si ti mar zato rojen, si mar zato napenjal svojega uma moč, svojega duha naravne zmožnosti, da zdaj, ko si postal bogat — le vest, tiho! — počeneš pred žensko in nazadnje utoneš v morji njene svojeglavnosti, prenapetosti in umetno priučenih domišljij? Mar vrzi to prevzetno in nehvaležno bitje proč, saj ti je tako malo privezano na pete, kakor ti je bila takrat vest — — tiho! Pa vendar, Janez, to nehvaležno žensko stvarico lahko suneš od sebe, in če tega ne moreš, hajd! pojdi ti! Saj ti ni nič na poti, obuj se pa se zgubi. Svet je dolg in širok, za-te ima gotovo še dosti boljše sreče. Ni vredno, da bi si zavoljo te nehvaležne stvarice ubijal glavo. Če se ti vredna zdi par tisučakov, daj jih, ti pa jo popihaj, saj si še dobro založen. Kaj te zadržuje, da ne bi potegnil jo v Ameriko?

Hm, v Ameriko! To je že nekaj. Ali — ali ali in ali — če bi le Albina šla s teboj. Vidiš to je! S to žensko te bo Bog kaznoval. Pri vsi svoji prebrisanosti nimaš toliko duševne moči, da bi se znebil te svoje nesreče. Zakaj si jo kedaj pogledal!

O, Janez, Janez! Ali si ti mož tisti, ki drugo jutro po tej dogodbi že skoro kleči pred ono, čeravno je njegova žena, ki mu je dan prej solila take, kakor Albina tebi? Ali je res to mogoče o mladenču, ki je od pri rostega kmetiškega kovača po tolikem napenjanji duha in telesa prišel do bogatina, kteri bi lahko velikemu številu možkih bil gospodar, ne pa slabotni ženski suženj? In celo suženj ženski, ktera — — no, le tiho počakajmo, kaj bo.

Janez — ali kakor se zdaj imenuje — André Morilo je zopet sprijaznjen s svojo soprogo, viditi ju je skup na sprehajališčih ob jezeru. Gospa Morilo slovi za mlado duhovito in lepo gospo, ni čuda, da okoli take cvetlice leta toliko metuljev, starejših in mlajših, civilnih in vojaških, duhovitih, napihnjenih in prismojenih. Da bi kdo Albino videl, kako tu med njimi razsaja, da, razsaja! In čuda! kako se ji vse vklanja, kako je ona vsemogočna gospodarica! V stran vse druge ženske, višega ali nižega rodu, kraljica je gospa Morilo!

Oj Janez, blagor ti, da imaš tako ženico! Ali zakaj nisi vesel? Zakaj ne plešeš, ne poskakuješ veselja? Ali mar zato ne, ker skoro ne prideš svoji dragi soprožici tako blizo, da bi ž njo mogel spregovoriti le par besedi? Res je Janez, do zdaj si čisto malo hodil po gosposko-gladkih tleh, tvoji čevlji so preveč podkovani za take prostore, jezik tvoj nič vajen medenih ali sladko-polzkih besedi. V tem obziru si še, kakor te je Bog vstvaril. Romana nisi bral nobenega, si se preveč zajedel v svojo misel o sreči, kakor si ti je takrat prikazala. In če prideš domu, tvoja Albina ni pač več tako robata s teboj, a silno vtrujena, in ti, dobra duša, ji privoščiš počitka.

Ti si še celo tako dobrosrčen — kajti maščevanja misli si že davno si iz glave zbil — da ne verjameš besedam, ki jih od strani slišiš. Tiste ženske so pač nevošljive tvoji Albini, ker je lepša od njih in duhovitejša, da se ji vklanja že ves možki svet ob bregu jezera. Nevoščljive so ji še posebno zato, ker tvoja Albina nosi najnovejšo in najdražjo obleko, ki tebe toliko stane, da se drugih soprogi ali častilci ne morejo meriti s tabo. Naj govore nevoščljivci in nevošljivke, kar koli jim drago; eno zadostenje ti imaš: če ti Albina ni domača družica in ljuba ženica, je pa gotovo zvezda, ki vse druge otemni, in ti imaš olja, da taki luči lahko prilivaš. Po slavi žene slovi tudi mož, v njenem svitu se blišči tudi on.

Ali je res to, Janez? Ali mar to ni ravno narobe? Zakaj pa ti gledaš že nekaj dni temnega očesa tistega barona, ki s tvojo Albino tako rad pleše, za ktero so tvoje noge preokorne, in ki ima vedno toliko besedi z njo, posebna takrat, ko misli, da ga nihče ali vsaj ti ne vidiš? Ali ti je všeč, se li prilega tvoji ponosnosti, da se s tvojo Albino toliko bavi baron in da celo s tabo par besedi spregovori? Aha, zdaj ti je, kakor da bi te bila bolha vjedla, skočiš kviško in ko vidiš, da tvoja Albina gre po vrtu z gospodom baronom, greš po lisičji navadi, ker vsaj to znaš, po stranskih potih in se vstopiš za grm, kamor gre slepi par — zdaj že z roko ob roko sklenjeno. Kdo je pred grmičem postavil klop, tega ti ne veš, a to vidiš skoz grmovje, da tvoja Albina in baron sedeta na klop — nikogar blizo! Veliko ne vidiš in ne slišiš, ker dosti je že to malo, kar ti izda oko in uho, da skočiš izza grma in — kaj? ali ima res baron zaušnico, da se kar na tla zvrne? Da, res jo ima, ali on skoči kvišku in te vabi na dvoboj. Haha, kaj ne! Saj sta dva, za dvoboj dosti, naj se brani, če se more, tvoji pesti, ki zdaj po njegovem obrazu dela, kakor tesar po plohu, da nazadnje mehkužnež ves raztolčen na tleh obleži. Ta prizor pa ni bil brez gledalcev, kmalu je bilo privrelo vse, kar je bilo na vrtu, nihče ni prav vedel, kaj se je zgodilo, čeravno so vsi nekaj slutili. Albina je bila vbežala že skonca po stranski poti, gospod Morilo brž po „dvoboji“ za njo. Barona so spravili kviško in prašali ga, kaj se mu je zgodilo, a on je rekel, da je le v omotico padel, druzega nič.

Vse drugače je bilo zgorej v sobi, kjer se Janez in Albina dobila.

„Škandal, škandal, tu mi ni več biti,“ kriči in joka Albina.

„Meni tudi ne,“ odgovori kratko in osorno Janez, „jutri greva.“

Zdaj se pa čudi človek ženski, kakoršne bi si Albine po vsem prejšnjem ne mislil. Kako se ji vdero solze, kako plaka in dviga roki, kako se spušča celo na kolena pred tistim, kteremu je pred kratkim rekla „ostudnež“! Spušča se na kolena, a ne spusti se ne Janez jo vjame in odpuščeno je vse — vse! Slepi mož! A vendar kako si vzvišen nad to stvarjo, ki se ti ponižuje samo zato, ker je kriva! Kake bi ji zdaj ti lahko solil!

A Janez tega ne stori, saj je grešnica tako zapeljiva. Vendar toliko moči ima, da reče:

„Jutri greva proč s tega kraja, tebi tako nevarnega.“

Albina molče prikima.

Drugo jutro zgodaj se odpeljeta oba.

Par let je minulo. Na svetu se ni nič posebnega zgodilo, da bi bil mogel zgodovinar zapisati ali risar svojim naslednikom v podobah v razsodbo izročiti. Mirno je bilo vse, celo na Laškem, posebno še v Napolji. Ravsali in kavsali, tepli in ropali so se le po hribih, po mestih je bil pa varen vsak, dokler je bil živ. O mrtvih se tako ne sme govoriti ne dobro ne slabo.

Nekoliko, ali če rečem določneje: precej veliko pa je bilo že tudi političnega življenja po mestih, tako, da kdor ni imel nobene politične barve, tudi veljal ni veliko, če je bil prav v drugem pošten in premožen mož. Zato se je politika uganjala celo v čisto privatnih hišah, še bolj pa tako zvanih „gosposkih“, kjer se je shajalo več in raznovrstnih ljudi — viših stanov in uradov, se ve da.

Iz takih hiš ena je hiša gospoda Morila. Zavoljo njega se pač ne shaja družba v njegovi hiši, on bi tudi ne bil nikomur v posebno zabavo, ker ne zna ne gladko govoriti, ne po gosposki šegi vljuden in pripogljiv biti; pri prvem mu nagaja jezik, pri drugem pa hrbet in druge kosti telesa in — če kar naravnost rečemo, tudi nekaka nevolja.

Zakaj se toraj shaja pri njem največa gospoda Napolja?

Ubogi Morilo — Janez! V tem, ko tvoja krasna gospa zabava in očarova vso družbo, ko se vesela in kakoršna koli gospoda sprehaja in zabava po tvojih prostorih, sediš ti sam ali če ne sam, k večemu s kakim „kavalirjem“, kteremu si kaj posodil. Pač si takrat, ko si šel tako nagloma iz Švice, stopil na noge in rekel svoji Albini, da si ti njen mož. Takrat se ti je bila podala in obljubila ti vse, kar si zahteval. Ali kmalu je bilo vse drugače. Komaj sta bila par mesecev v neznatnem kraji, kjer si svoji ženici privoščil vsega, kar ji je na misel prišlo, že se ji je začelo zdehati po večem mestu, sama tvoja družba je bila ji dolgočasna. In ti, kaj si storil? Si ji mar rekel, da je na svetu zdaj za-te, ne pa za druge? Nekaj tacega si mislil, ti je tudi iz jezika všlo, ali Albina — kako je stopila na noge, kako te pogledala! Nič ni veljala tvoja možatost, menda si celo na kolena padel pred njo in preselila sta se v Napolj — ne za te, za njo.

In kako je zdaj, Janez? Zakaj nisi srečen, zakaj se ne postavljaš s tem, da se v tvoji hiši shajajo najimenitnejše osebe, da se o tvoji Albini govori po vsem mestu, da velja za eno najizobraženejših gospa? Koliko ljudi te zavida za tako soprogo! — Pa saj si srečen, saj se v njeni svitlobi svetiš tudi ti, saj se ti večkrat zalesketa oko. Ali bi menjal s kom? Ne, nikdar ne, z nikomur ne!

Ali se pa ti, Janez, ne bojiš za zvestobo svoje žene? Ali ji upaš, da se je ne bo nič prijelo pušic, kakoršne jej lete od vseh strani? Da, upaš ji, saj veš, kako ledeno je njeno srce ne le drugim, marveč tudi tebi; zdaj je občutljivo le za posvetno čast, mar ji je za-te in za vse druge, če prav poginete, da le ona ostane in se dalje še postavlja.

Pusti jo, Janez, pusti jo! Odtrgaj se od blišča, ne daj se ji tako teptati, da te lahko ovija okoli roke in počne s teboj, kar hoče, ker ti, čeravno krepek človek, ki vsakemu moškemu pogumen obraz pokaže, pred Albino vselej strepetaš, da te nič ni in da te ona celo zaničuje. Pusti jo, kjer je, daj ji nekaj premoženja, ti pa jo pobriši, ker tako življenje za-te ni. Ali si pridobil premoženje zato, da ti ga bo ta tuja ti ženska zapravila? Pojdi pojdi — k materi?

K materi! Oh, Janez, kaj veš ti o materi! Nisi je nikdar poznal, pravili so ti, da so jo nesli tje na pokopališče, ko si ti bil še čisto majhen. Nikdar nisi slišal njenega glasu, ne veš, kako je mil, kako se prime srca, kako ostane v njem. Tebe mati ni učila moliti, ni ti vcepila lepih naukov, vzrastel si kakor volk — brez vere, brez upanja, brez ljubezni. Revež! Tebi še nihče razložiti ne more, kaj je mati, toraj tudi zavetja ne moreš iskati v njenih naukih, v spominu na-njo; še solze ti ne bodo vlile se po obrazu, če bi tudi kdaj mislil nanjo, ker nimaš pravega uma o tem, kaj je mati in da je „dobra mati vredna vselej najgorkejših solz, čeprav je že leta in leta pod zemljo.“ — —

Po vsem tem si lahko mislimo, kako je Janezu ob srcu, akoravno slovi njegova hiša po vsem mestu. Lahko bi si pomagal, če bi bil možak, ali, kakor vidimo, je pokoren in zvezan suženj svoji ženi. Marsikteremu bi bilo po volji, če bi tako slovel po mestu, ali, kakor iz dosedaj povedanega razvidno, Janez za taka čutila nima srca, njemu je taka „slava“ neokusna, tak svet ni zanj. Ali za Albino je in on ima toliko moči v sebi, da bi se ji postavil na noge ter skušal — vsaj skušal — jo speljati na drugo pot.

In te druge poti bo kmalo treba. Albina pač ne vidi in tudi ne zve, kako gre za stotakom tisučak. Kaj bi li njo to brigalo! Ona ni bila odgojena za to, da bi denar služila, ne ve njegove vrednosti, toraj se ji tudi ne smili. Saj je mož za to na svetu, da ji ne zmanjka denarja. Bog varuj, da bi ji kaj očital zavoljo zapravljivosti! Janez tudi tega ni storil, pa je na tihem štel, ker vsaj to je umel, da tako, kakor gre ne bo šlo več dolgo. K večemu par let še, pa smo pri kraji. Taka ženska je draga, kako, tega si Janez prej še misliti ni mogel. Kaj bo pa potem? Kaj bo, če Albini ne bo mogel več streči, če ji bo moral pokazati prazno denarno predalo! Ali bo mu potem ostala še družica? Ali ne bo pahnila ga zaničljivo od sebe? In kaj bo potem ž njo? Ne, ne, to ne gre, denarja ne sme zmanjkati, saj ni tako težko delati ga, kakor služiti. Še je oko bistro, roka trdna. Če se je prvi pot tako posrečilo, zakaj bi se zdaj ne?

Na delo toraj!

Nekaj nepričakovanega

Predpust je. Predpust se nikjer tako obširno in slovesno ne obhaja, ko na Laškem. Vse ve za-nj, vsi stanovi nore, posebno še bogatini. Ni čuda toraj, da je tudi v Morilovi hiši vse na škrpceh, veselica podi veselico, čas med njimi se izpolni pa z veselicami pri znancih bogatinih. Albina je vsa vtopljena v veselji, na nič druzega ne misli, ko na kaj novega, s čemer bi iznenadila družbo, zbudila novo občudovanje svojega uma in iznajdljivosti. Vse govori o njenih duhovitih maskah in njenem okusu pri izbiranji oblačil in mode, skoro vse, kar more, jo v tem posnema.

Kaj pa Janez? Se li tudi on vtoplja v to noro posvetno veselje do presitosti, do pijanosti? Ne, on stari, kakor je bil, na videz včasih dobre volje, kedar mora biti svoji Albini zavoljo spodobnosti za spremstvo, a v prsih ga razjeda črv, na čelu mu skrbi delajo gube, da je videti veliko stareji od svojih let. Nič ne de! Mlada žena je tem mikavneja, čim več sivih las ima njen soprog. —

Čedalje bolj zamišljen postaja in vidi se mu, da mnogo dela, ponoči dela. Kaj se brigaj Albina za njegove skrivnosti, saj se ne dotikajo nje. Lahko bi ga pogrešala, če bi jej ne bil potreben zadnji svet, nikdar bi po njem ne prašala. Da bi pa šla kedaj v njegovo sobo gledat, kaj dela cele dneve in cele noči, to ji še na misel ne pride; če ima kaj govoriti ž njim, pošlje ponj po hišni.

Tako sedi nekega dne popoldne Janez v svoji sobi med orodjem, kakoršno smo davno že pri njem videli, in primerja nekako potiskan in pobarvan papir z drugim že izdelanim. Kaj je, ne morem razločiti, ker brž zopet zapre vse skup, maje z glavo, vstane in začne ves zamišljen sprehajati se po ozki sobi. Kar potrka nekdo na vrata, Janez skoči, odpre in stopi iz sobe ter jo za sabo zaklene. Hišna je, ki mu naznani, da stoji nek gospod zunaj, ki praša po njem.

„Naj pride,“ veli Janez, se poda v srednjo sobo za sprejem tujcev in kaj zagleda! Direktorja, svojega tasta. Težko je razločiti, mu je li to ljubo ali ne; spozna ga prvi hip in po kratkem pozdravu povabi, naj sede, rekši, da gre brž klicat še Albino. Ali direktor odmaje odločno z glavo in izreče željo, da bi najprej na tihem ž njim zmenil se, ker ima važnega povedati mu. Janez ga na to pelje v svojo sobo, a ne v ono, v kteri smo ga prej videli, in ko tu oba sedeta, prične direktor:

„Strmite ali ne, gospod zet, jaz vam kar naravnost povem, da sem prišel k vam iskati pomoči.“

„Pomoči?“ vpraša Janez ves zavzet, „ste mar v denarnih stiskah?“

„Več ko to — čisto na kant sem prišel. Komaj sem jo vpihal čez mejo, drugače bi sedel že pod ključem, kakor tisti jud Barteles, ki je dobil 12 let ječe.“

Janez se strese, da komaj skriva svojo preplašenost, in praša: „Ste mar tudi vi — ?“

„Bankovce delal, ne? O ne, le po zapravljivosti svoje rodovine in po nesrečnem igranji na borsi sem bil prisiljen lotiti se fabriškega denarja in — no, drugo lahko uganete.“

„Kako pa z rodovino?“ praša Janez, kteremu je zdaj hipom vse jasno; „ste tudi to vzeli seboj sem?“

„Saj še ni bilo časa. Saj pa tudi tega vredna ni. Se je vse spridilo, bolje, da ne pravim.“

„Kako ste pa našli mene?“ praša Janez čedalje temnejega čela; „saj vam nisem niti jaz nikdar nič pisal, niti Albina.“

„Vi ne, vi znate skrivati se, a Albina, — ta se je morala pobahati svojim nekdanjim tovaršicam, kako nebeško dobro se ji godi, kako je kraljica vsega ženskega sveta, in takih reči več.“

„Je li bilo pristavljeno tudi ime, kterega sem si polaščil, ker mojega, kakor veste, laški jezik še izgovoriti ne more?“

„Ne, gospod Morilo,“ odgovori direktor zadnjo besedo posebno povdarjajoč, ne! To skrivnost je tudi gospa Morila zamolčala, če prav bi ji tega ne bilo treba, ker je z drugimi besedami povedala več nego je hotela skriti.“

„Toraj je moje laško ime že tudi pri vas znano?“ praša Janez zelo vznemirjen.

„Nič se ne bojte, zet,“ pomirjuje direktor, „drugim ni znano, le meni. Po poštnem štempelji sem zvedel mesto, tu mi pa ni bilo težko izprašati gospe med mestnim svetom zavoljo svoje zapravljivosti najbolj sloveče; pokazali so mi hišo Morilovo in — evo! na pravem mestu sem.“

Kako so take novice razveselile Janeza, si vsak lahko misli, ravno tako si vsak lahko razloži, kako je bil vesel svojega tasta. Zato je po tem pogovoru nastal kratek molk, kterega vendar zopet Janez pretrga z vprašanjem:

„Ali vam je zdaj prav, če dam Albini vest o vašem prihodu?“

„Ne, zdaj še ne,“ brani direktor, „še ne vem prav, kako bi nji najlajše razložil. Povedite mi kako kavarno ali gostilnico, kjer se zvečer snideva za daljni pogovor.“

Janez mu pove kavarno, v ktero pač ne zahaja, ali ta pot hoče vendar iti, da bo na drobneje zvedel vse, posebno pa še to, koliko in kake pomoči potrebuje tast, ki mu je po vsem, kar vemo, priletel v hišo kakor kup snega v nezakurjeno sobo. Predno tast gre, se še nekoliko preobleče v zetovi oblečni shrambi, češ, da se je po poti povaljal in obnosil, in seže tudi nekoliko v Janezev mošnjiček, češ, da z denarjem mu gre pičlo. Janez vse to dovoli in obljubi, da Albini ne bo povedal še nič o ljubem gostu, ki ga je tako nepričakovano iznenadil.

Pogovor v kavarni, samotnem in pičlo obiskovanem kraji, kjer sta zvečer sešla se in sedla v najskrivnejši kot, je bil skonca bolj mrzel in pust, Janez je kar naravnost povedal, kako je ž njim in da je zavoljo zapravljivosti in drugih burk Albine že skoro tam, kjer tast; še par tisuč lir je vse, kar premore njegov mošnjiček; o kaki izdatni denarni pomoči tastu in njegovim toraj nikakor ni govorjenja, saj je skoro že na tem, da mu pošlje Albino nazaj. Po tem pojasnilu je bil direktor čisto potrt, preklinjal je svojo rodovino, tudi Albino, ki je po svoji materi tako napačno odgojena, da mora vsacega bogatina na beraško palico spraviti, in je Janezu rekel, da bo drugi dan prišel nad njo in ji že pokazal, kaj je oče, čeprav je njegova hči druzega žena. Tako bo grmelo in treskalo, da bo joj!

Ali ravno tu je zadel ob hudo grčo, besede „Albina“ ni Janezu nihče izgovoril, da bi se ta ne bil v svojih mislih ves prerodil. To je tako, kakor če spustiš najhujšo ognjeno električno moč v led in potem misliš, da je še led. Zato se je pogovor mahoma zasukal na vso drugo stran, da je direktor kar strmel in Janeza gledal, kakor bi se mu sumljiv zdel zarad pametnih možgan. Dolg je bil ta pogovor, tako dolg, da se je strežajem že čudno zdelo, kako da tako strašno dolgo štreno razmotavata tu, in so jeli na ušesa vleči besede, pa zastonj, ker je, bil pogovor v tujem, laškim služabnikom nerazumljivem jeziku, razen tega pa še zelo tih, da bi si bil človek, ki bi bil hotel, poslušati, lahko ušesa spahnil ali zvil. Še le pozno sta šla domu, se reče: Janez na svoj dom, direktor pa v gostilnico. Pred razhodom si podata roke, slišati pa je le eno besedo:

„Jutri!“

Drugi dan, ko je gospa Albina še le par ur počivala po krasni ponoči veselici, Janez pa je bil že davno pokonci v svoji delavni sobi, se oglasi pri hišni gospod — mi že vemo, kdo je — in želi govoriti z gospo. Hišna pa, ki ima strogo povelje, gospe nikdar buditi, posebno pa še takrat ne, kedar je šla pozno zvečer ali marveč zgodaj zjutraj spat, mu kratko malo odgovori, da pred poldnevom z milostljivo ne more nihče govoriti. Na čelu postarnega gospoda se prikaže nekaj temnega, vendar gre in napove svoj prihod pozneje. Ko pride opoldne, je gospa milostljiva pač že pokonci, pa potrebuje še par ur, da se obleče za sprejem.

„Nesite ji mojo karto,“ veli obiskovalec vidno nevoljen ter da hišni svoj listek z imenom.

Hišna nese list v sobo, pa pride kmalu nazaj z odlokom: „Milostljiva bodo že pozvonili, kedar bodo pripravljeni za sprejem.“

Tako?! To je pa očetu že preveč, kar za hišno dere v sobo, ktera tako predrznost na znanja z velikanskim krikom.

In kak je bil sprejem? Misli kdo, da je Albina šla očetu naproti ter ga objela? Kaj še! Prav nevoljnega obraza polovico pomoli čez ramo in prve besede njene so:

„Pri nas ni navada sprejemati možkih, dokler nismo za to oblečene in pripravljene. Tako je vsaj po boljših hišah.“

Dosti! Ne maramo praviti nič, kako sta se razgovarjala oče in hči, ker to ni spodobno. Pri hčeri nič otročjega čutstva, nič srca do očeta, pri očetu strmenje. Ko slednjič po kratkem besedovanji pride iz sobe, mu z ust buhnejo nevoljne besede:

„No, takega škrata bi pa jaz svojemu najhujšemu sovražniku ne privoščil za ženo, čeravno je ta šopirna, preširna in spridena stvar moja hči. Prav po materi je, po meni ne. Janez je ubit ž njo, ne pomaga mu nič. Taka stvar je dobra še le, ko segnije.“

Lepa sodba taka, ali oče, primi se za uho sam! Saj si imel kdaj moč, kakor jo ima zdaj Janez. Hahaha! Ti nisi znal krotiti žensk, nikar ne sodi Janeza!

Skoro bi bil direktor o takem premišljevanji zgrešil pot do Janezeve sobe. Ali ta ga je že čakal, slišal je bil ob vratih tudi ves mikavni pogovor med očetom in hčerjo, a čudil se ni, da tudi oče ni našel srca tam, kjer ga mož še zmiraj in zmiraj išče. Njemu je očitala prenizek stan — no! oče ji je vendar po rodu enak in menda tudi dosti izobražen, da se zna vesti nji spodobno.

Gospa, po tem dogodjaji razburjena, je potrebovala za napravljanje še uro časa več ko navadno, zato sta zet in tast imela še dosti prilike razgovarjati se do kosila. Pri kosilu se bodo videli vsi trije skup, bo zelo mikavno.

Ali kako je to, da direktor odide pred kosilom, ker je menda po vsem svetu navada taka, da se dragi gostje, posebno pa še tako bližnji žlahtniki obdrže pri kosilu, če je le kaj v hiši, da se na mizo prinese? Da, direktor, tast in oče res gre, zet mu stisne roko, a ne tako, kakor znancu, ki gre za zmiraj ali ga vsaj za več časa ne bo videl, marveč kakor prijatelju, ki gre iz hiše, iz ne iz kraja. — Zakaj to?

Pri kosilu sta bila Albina in Janez sama. Njo so boleli zobje, a on se je zmiraj držal za glavo. Taki ljudje ne govore veliko, vsak se zmuzne kedar more, da le prej pride zopet vsak v svoj kraj. Zato se ni čuditi, da je še le ob koncu kosila, ko sta že oba vstajala, zmagala ženska radovednost, kajti Albina je prašala — na videz kar tako memo grede:

„Saj veš, da je bil moj oče danes tu?“

„Vem,“ je kratek odgovor.

„Misli mar tukaj ostati?“

„Ne, je že odšel.“

„Domu?“

„Ne vem, kam.“

Po kratkem tem besedovanji odvesla Albina v svojo sobo in se zamisli v romane in modne časnike, dokler ne pride nekaj znancev in znank na obiskovanje. Zvečer je bila pri Morili mala večernica bližnjih prijateljev in prijatljic, a Janez se je ni vdeležil, Albina ga je izgovarjala, da ga — kakor večkrat — zobje bole in to so verjeli vsi tem rajše, ker ga ni nihče pogrešal.

Ali Janeza ni bolelo nič, kajti ob mraku šine skoz stranska vrata iz hiše in gre več ulic križem, da pride do neke neznatne hiše, v ktero šine. Tam ga čaka že — kdo ? nihče drugi ko direktor, tast njegov. Ta ga molče pelje v sobo zadej na dvorišči, v ktero stopita oba in se zakleneta. —

Naslednje dni je več zabojev iz Morilove hiše neslo in peljalo se v to zakotno hišo, tudi Janez je že večkrat sam tje šel s polnimi žepi drobnega orodja in kmalu je bila soba polna raznovrstnih čudnih železnih in bakrenih brkljarij. Po vsem, kar smo dozdaj zvedeli, nam ni težko uganiti, čemu je to orodje, saj smo veliko enacega videli že pri Janezu v podstrešni sobi, ko je bil še ubog, a priden delavec v fabriki. Zato brž vemo, da je to delavnica bankovcev. Kdo jih dela ? Janez ne, ta hodi le zvečer gledat, tem pridneje pa dela zdaj direktor, ki skoro nič ne gre iz hiše.

Teden dni je že, kar trpi to skrivno in samotno delo, ko pride nekega večera Janez in praša:

„Koliko je že gotovega?“

„Za 200.000 tisuč desetakov in za pol milijona stotakov,“ je odgovor.

„Stotakov preveč, desetakov premalo,“ odloči Janez; „toraj le še jutri, kolikor gre, desetakov.“

Po tem sedeta, Janez izleče iz žepa par butelij vina in oba pijeta na dobro srečo, da bi se blago tudi tako spečalo, kakor se je posrečilo pri delu.

Res, lepo je to blago, od pravega težko razločiti. Dolgo, skoro vso noč traja pregledovanje, nekaj ponesrečenih se spremeni v pepel, le kar prestane ostro in umno sodbo oči in rok, gre v zvezke, kterih polovico vzame seboj Janez. Dva dni potem je bilo dokončano, orodje sta polomila, potrla in skazila tako, da se ni poznalo, čemu je služilo. Le ploše, ki so Janeza toliko dela stale, so se jima smilile, zato sta jih zakopala v okolici mesta, čeravno je Janez rekel, da je bolje, če se vniči vse. Nevarno le to ni, kar se vniči.

Se ve, da se je soba čisto izpraznila, direktor je šel v drug del mesta, in tam dobimo oba zopet v pogovoru.

„Narejeno je zdaj vse, samo kako se bo spečalo!“ prične Janez in nasloni glavo ob dlan. „Tako velik znesek, kakor ga je treba meni zavoljo Albine, ker smo že kmalu na plitvem, pa vam, da si opomorete, se ne da kar meni nič tebi nič med svet vreči tako naglo, da bi ne prišla v nobeno nevarnost. Vse, kar sva do zdaj ugibala o tem, ne velja nič, najbolje bi bilo, če bi se kupila in ob enem ali celo prej še v dober denar spravila kaka reč velike vrednosti, reciva kaka ladija z blagom ali kaj enacega.“

„Morda celo kako veliko posestvo,“ poprime direktor, kteremu je ta misel brž všeč. „Za takih posestev jaz mnogo vem. Če bi se kupilo pod tem pogojem, da se denar izplača po tem, ko je pismo narejeno, v tem pa že naprej prodalo nekoliko v zgubo, kaj mislite?“

„Hm! Misel tudi ni slaba. Ali najin denar je avstrijski, le tam ga moreva spečati kar na kupe. Vi pa — no, saj veste, da ko pridete čez mejo nazaj, vas bodo prijeli. Toraj tam, kjer ste vi znani, ni nič. Najtežja bo s stotaki, to vem, ker tacega vsak od vseh strani pogleda, predno ga vzame, in če mu jih prinesete cel zvezek, bo vse obletel ž njimi, predno mu bodo dobri.“

„Nič se ne bojte, saj so tako narejeni, da banka boljših ne dela. Jaz bi brez premisleka vzel tako izvrstno blago. Saj so še skrivna znamenja, na ktera sem vas opozoril, vsa tu, vsak bankovec ima drugo številko, — kako vendar more biti boljši ko je!“

„Temu ni prav upati. Če toliko denarja pride kar na enkrat na en kup, se skoro vsakemu to sumljivo zdi. Jaz sam si toraj nekaj boljega izmislil, ki tudi tako nevarno ni in če se posreči, sva z enim mahom vse dobila.“

„Tako? Ej, to je pa prav lepo. Ali bom tudi jaz pri tem imel kaj opraviti?“

„Ne, vsaj skonca ne. Vi ostanete tukaj in to pri moji ženi, kteri se morate zopet pokazati, kakor da ste vse poravnali in prišli v Napolj nekaj časa zavolj milejšega zraka. Če bo treba, vas bom že poklical kam. Če ne, pa bodite nekak hišen varuh, da mi bote lahko sporočali, ako bi se kaj zgodilo.“ „Ali mislite iti precej na pot?“

„Čem prej, tem bolje. Albini povem, da me kličejo opravila za nekaj tednov z doma. Saj me ne bo pogrešala, dolg čas ji pa tudi ne bo.“

Dva dni po tem pogovoru vzame Janez od svoje Albine slovo in se poda na pot proti severu, v Avstrijo. „Blaga“ gre nekoliko ž njim, več pa ga ima poslati tast pozneje za njim.

Janez — ta je tič

V velikem trgovskem mestu smo. Tu je trgovina Levi-ja najbolj sloveča. Kupčuje le na debelo, posebno s pavolo in platnom. Hiša njegova je polna ropota in delajočih rok, v pisarni pa škripljejo peresa po papirji kakor črvi v leseni steni. Gospodar sam je zdaj tu zdaj tam, akoravno ima sto in sto rok, ušes in oči v svoji službi. Zato je pa tudi že milijonar in bo še veči, ako bo njegova kupčija tako šla naprej, kakor gre zdaj.

V pisarno tega moža stopi nekega jutra že bolj postaren, lepo gosposko oblečen človek z nanosnikom (cvikarjem); roke so mu obložene z dragimi prstani in tudi drugod je z zlatnino skoro preobložen. S prijazno besedo judovskega, po laščini zavitega naglasa praša po gospodarji te trgovinske hiše in kakih pet, šest pisarjev skoči kvišku ter ga s sklonjenimi hrbti spremi do njegovih vrat. Tujec se prijazno zahvali in stopi v krasno opravljeno sobico, v kteri mu gospodar sam naprot pride ter mu molče pokaže naslanjač. Ko sedita oba, prične Levi:

„S kom mi je čast govoriti?“

„Jaz sem Giacomo Pereles, zastopnik velike trgovske hiše Morilo v Napolji, kakor vam tu kažejo moji izkazi.“

S tem pomoli laško pisano pismo in svojo karto. Levi pogleda oboje le površno, potem pa mrmra:

„Morilo, hm, mi ni znana ta trgovska hiša.“

„Mogoče, ker še ni davno, kar je v Napolj priselila se iz San Francesco v Braziliji,“ odgovori tujec z močno laško judovskim narečjem.

„Mogoče, mogoče,“ odgovori Levi, „s čim pa tržuje?“

„Večidel s čezmorskim blagom, posebno s pavolo, pa le na debelo.“

„Tako, tako?“ poprašuje Levi, „imate pač veliko zalogo?“

„Tukaj ne, pač pa v Braziliji, kjer smo kupili v treh velikih okrajih ves lanski pridelek, letošnjega pa že tudi zagotovili si.“

„Hm,“ črhne Levi, kteremu se na obrazu bere, kako neprijetne so mu te novice; vendar svoj nemir pokaže le s tem, da se začne premikati, seže po smodko na mizi, ponudi tudi tujcu eno, in ko oba pušita, nadaljuje Levi: „No, in mislite vse to brž sem spraviti čez morje?“

„Ej, kdo bo kaj tacega mislil! S tem bi prišlo kar mahoma toliko tega blaga v Evropo, da bi cena morala strašno pasti. Ravno narobe bomo ravnali. Kedar bo zavoljo pomanjkanja blaga cena prav visoko zlezla, pa bomo potegnili eno, dve, tri ladije sem in tako vso robo počasi, pa gotovo v dober denar spravili.“

Levi postaja tem nemirneji, čem hladneje tujec vse to razklada; kar z gorečo smodko maha okoli sebe in drago pohišno orodje se mu nič ne smili. Slednjič praša na videz zanikamo, a vendar prežečega očesa in ušesa:

„Kaj pa, če bi se evropski trgi s tem blagom od drugod jeli preskrbovati?“

„Od kod li? Saj vam bo znano ravno tako, kakor nam, da to ne bo mogoče, vsaj nekaj let še ne, ker se ne ve, doklej bo vojska tam trajala.“

Zopet neprijeten odgovor Leviju. Komaj še skriva svojo preplašenost, ko vnovič pravi:

„To ni tako gotovo še. Koliko ladij ste za zdaj naročili sem?“

„Ena je na poti in utegne priti v Napolj čez kakih sedem, osem dni; druga se bo naročila, kadar bo prva spečana ako se naprej že dobi kupec; prodajamo pa mi le na debelo, to je k večemu pol ladije, najrajši pa kar vse blago. Za polovico imamo že kupca, zato sem jaz tu, da vam ponudim drugo polovico.

Priporočena mi je vaša hiša, če bi vas ne bila volja, potem dam ponudbo drugam.“

„Toliko bo težko kdo drugi vzel.“

„Kdo ve? Kaj bi npr. vi rekli o vojnem ministerstvu?“

Zdaj pa Levi ne more več sedeti, kar kviško ga vrže kakor s tarčo, da gre k drugi mizi in se ohladi s kozarcem vode. Levi namreč z vojnim ministerstvom največ kupčije dela s tem blagom, čeprav brez pogodbe. Ko zopet nazaj sede, praša:

„Menite li, da bote kaj opravili.“

„Imam že obljubo od našega konsula.“

„Vrag vzemi tega človeka,“ si misli Levi, potem pa glasno praša: „Po kaki ceni ste prodali prvo polovico?“

„Po dvajset od sto pod tisto ceno, ktero bo imelo blago, ko ladija sem dospe.“

„Je li kup sklenjen že?“ praša Levi in si briše obraz.

„Pač, toda le pod tem pogojem, če ne pride kdo, ki bi kupil vse, kar je na ladiji.“

„Hm, hm, dvajset od sto pod tržno ceno — in vso ladijo! No gospod, veste kaj, pridite k meni čez par ur ali bolje: jaz bom prišel k vam v vaš hotel.“

„Dobro, pa le še danes. Jutri ob tej uri bi šel s konsulom k vojnemu ministru.“

Po tem pogovoru tujec gre in mrmra: „No, če se na ta trnik Levi ne bo vjel, ni prav trgovec in jaz bi se le čudil, kako je mogel priti do tolikega premoženja in imena.“

Levi pa vzame v roko pero in začne računiti. Čez nekoliko časa vstane, hodi po sobi sem ter tje kakor človek, kteremu nekaj sitnega preti.

„Ne kaže drugače! Pri vojnem ministerstu je lep zaslužek. In ta Morilo, ali kakor je že njegovo ime, utegne res naravnost tje iti s svojo neslano ponudbo, Amerikanci so že taki. Pa če tudi ne bi nič dosegel, utegne potem vsa naša mesta preplaviti s svojim blagom, da ne bo nobene cene več imelo. Vrag naj ga vzame! Pa vendar ne kaže drugače! Dobro, da s ceno ni prenapet. Bom moral vzeti vso ladijo; to in še drugo. Treba le zvedeti še druge pogoje.“

Kmalu vidimo Levija na poti v hotel, kterega mu je naznanil tujec. Ta biva v ponosni sobi in sprejme Levija prijazno a hladno, čeravno se za kožo skriva notranja zadovoljnost.

„Tedaj vas je volja kupiti drugi del ladije?“ praša tujec, ko oba sedeta.

„Raji bi imel vso ladijo,“ odgovori Levi, „a kaki so pogoji?“

„Bom kratkih, a natančnih besedi. Ladija je na poti proti pomorskemu mestu R. Do zdaj ve le oni trgovec, ki je hotel polovico blaga vzeti, da ima priti, drugi ne bodo zvedeli, da se trgovci preveč ne vstrašijo in staremu blagu cena ne pade.“

„Pametna misel taka,“ prikima Levi.

„Bi bili slabi trgovci mi, če bi tega ne umeli. Ko dospe ladija, plačate vi polovico kupnine, drugo polovico pa brž, ko je blago na suhem. Izkladalo pa se bo blago čisto na skrivnem, zato pride ladija tudi v primerno majhno mesto R. Izplačanje se vrši po vaši volji v zlatu ali srebru, najbolje v frankih, drug avstrijski denar nam ne ugaja. Za sprejem in pregled blaga utegnete poslati kterega svojih ljudi ali pa pooblastiti kakega znanca trgovca v R., nam je to enako.“

„To je že prav, ali kako poroštvo imam jaz od vas? Kaj, če bi v tem našli druzega kupca, ki več obljubi?“

„Za ta slučaj položim jaz kakor vi primerno vsoto pri tem ali onem zavodu v R., kakor si vi izberete.“

Kup je bil kmalu sklenjen, pogoji podpisani po trgovinski navadi; Levi je hotel enako zavezati se še za drugo ladijo, če bi ne prišla prej v Evropo, ko čez dva ali tri mesece; ali tujec je rekel, da o tem od svoje hiše nima še pooblastila, pa da bo g. Morilo gotovo zadovoljen, samo naj se počaka, da se prva kupčija izvrši. Naznanilo o prihodu ladije bo dobil po telegrafu.

Oba si stisneta roki. Levi gre zadovoljen, tujec pa brž za njim odpotuje mrmraje:

„Prodano je blago že, zdaj ga bo le treba še kupiti. Da bi le tudi to tako lahko in predvsem tudi naglo šlo! Tu mi mora pomagati moje znanstvo s politično veljavnimi osebami v Napolji, oziroma v Turinu. Dobro, da imam priporočila in spričevala ž seboj.“

Vse gre tu naglo, spi se v železničnem vagonu med potjo in tako vidimo par dni po tem mikavnem prodajanji še ne kupljenega blaga v čakalni sobi laškega ministra zunanjih zadev moža lepih možkih let. Strežaju pokaže nekaj listkov, ktere ta nese k ministru; kmalu odpre vrata in s priklonom vabi tujca, naj vstopi k ministru.

Kaj se je tam govorilo med štirimi očmi, ne vemo, ker tega ni nihče slišal. Ko pa tujec čez nekaj časa ven pride, stisne strežaju v roke nekaj, da ga ta spremi do vrat in se mu priklanja vso pot do tal. Tujec odide in kdor ga vidi, se mu zdi, da je kako prav dobro kupčijo naredil ali veliko temo zadel. To je naglost kar po telegrafu. Drugo jutro že stopi k bogatemu trgovcu v Napolji mož živahne in gibčne postave in ga ogovori z nemško-laškim narečjem, da se vidi, da ni rojen Lah.

„Vam ima v par dneh doiti ladija s pavalo iz Brazilije,“ ga ogovori, ko se je izkazal kot pooblastenca ministerstva.

Trgovec se močno začudi temu, da tujec to ve, potem pa odgovori:

„Res je, a vstavila se bo že v Marzelji. Prosim pa, da bi mi razložili, zakaj se vi, oziroma unanje ministerstvo, brigate za to.“

„Bo brž razloženo. Jaz vem, da vi mislite prodati vso ladijo v Avstrijo.“

Trgovec se še bolj čudi. „Ne bom tajil, da je to moj namen,“ odgovori slednjič.

„Vi ste že naprej prodali vse blago,“ nadaljuje tujec, „pa ste pozabili, da bo Laška zdaj zabranila izvaževanje.“

Trgovec se vidno vstraši. „To mi je čisto neznano,“reče na to.

„Verjamem, ker je to skrivna reč ministerstva. Vendar — ne vstrašite se preveč, vlada skrbi tudi za to, da podložniki ne trpe nobene škode. Jaz sem tu, vam povedat, da bo vaše ladije blago kupila avstrijska vlada, a le pod tem pogojem, da se ladija ogne Napolja in preko Sicilje pelje naravnost v mesto R., kjer bo avstrijski trgovec v imenu ministerstva prevzel in mestu izplačal tisto ceno, ktero ima blago o prihodu ladije. To dovoli avstrijsko ministerstvo našemu na ljubo, pa le še ta pot, pozneje ne več. Toraj se naglo odločite.“

Kaj je hotel trgovec premišljevati? V daljnem pogovoru se določijo pogoji prodaje, a cena blaga se določi v avstrijskem denarji, plačati je v avstrijskih bankovcih, ktere potem menja turinska banka. Brž ko je ladija izpraznjena, odjadra, ker je vse ležeče na tem, da se ta kupčija, kolikor časa le mogoče v javnosti ne zve; zato ima tudi ladija ogniti se Laškega, da se bo videlo, da pride naravnost iz Amerike.

Trgovec je s tem zadovoljen in telegrafira v Marzelj, naj ladija od tam kar naravnost v R. pelje se, ker bo njen kapitan že dobil še daljnih naročil. Kupčija je sklenjena, oba si podasta roki in tujec se odpelje nemudoma po železnici.

Dva dni pozneje vidimo v sobo velikega trgovca v R. stopiti našega znanca Giacoroa Perelesa prav takega, kakor smo ga videli pri Leviju na Dunaji. Česa išče tu? Ne veliko. Trgovec ima namreč veliko shrambo, ktera pa ravno prazna stoji; to najame tujec, naš znanec, za nekaj časa, in pove pri tej priliki mimogrede, da bo shramba za blago, ki se bo po morji pripeljalo, tako dolgo, dokler se vse ne spravi naprej. Kupec blaga bo prišel z Dunaja, blago je kupljeno za vlado, kar ima pa skrivno ostati. Trgovec da shrambo zato tem raje, ker tujec obljubi veliko najemščino in tudi naprej da že polovico. Brž potem gresta dva telegrama: prvi na Dunaj Leviju, da ladija pride k večemu v treh dneh, drug pa v Napolj; zadnji je čisto nerazumljiv.

Zdaj so priprave vse končane, zdaj še le je nekaj dni miru. Miru? Ali je to mir, če človek ves spehan zgrudi se v mehki stol, da bi tam zadremal, pa brž zopet plane kvišku, kakor da bi ga kaj vščipnilo ali popadlo? Ali je počitek to, če — storivši par naglih korakov — zopet pade na drug stol, tu nasloni glavo na roko in začne se tu premetavati od ene strani na drugo? In če celo usta odpre in začne sam seboj govoriti? Kaj govori? Morda kaj mikavnega. Čujmo!

„Skoro smem reči,“ prične z glasom nam že znanim, „da se bo vse posrečilo, če mi kaka sovražna moč nenadoma ne zmede štrene. Je bilo pa tudi pravo orjaško delo to, načrta tacega ne skuje vsaka glava. Znanstvo z višo politično gospodo, čeprav je zelo drago, je vendar le nekaj vredno, od nje se zve marsikaj, kar zvedeti bi bilo drugače silno težko, če ne popolnem nemogoče. Kdo npr. bi bil meni povedal, da je ladija s pavolo iz Brazilije na poti tem, če bi trgovčev nečimerni in gizdavi sin ne bil zahajal k nam? Kako bi bil jaz, politično neznatni človek, mogel preriti do ministra, če bi ne zahajali k nam politični veljaki, ki so mi dali priporočila! Pa kaj priporočila! Saj je dosti, da imam v roki le kako pisavo njihovo, priporočila se potem že narede ravno tako lahko, kakor pooblastila trgovcev in drugih ljudi, da se človeku vrata odpirajo in zaupanje pridobi. Svojo osebo našemiti, da si danes tak a jutri tak, to zna že vsak gledišni igralec, če bi jaz tega in več jezikov ne znal, kaj bi že bilo z mano! Da mi je vse tako gladko šlo izpod rok, ni li to v prvi vrsti moja zasluga?“

Na to vstane in se zamišljen sprehaja po sobi; kmalu pa vnovič sede in iz ust počasneje spušča besede:

„Če bi mi pa zdaj proti zadnjemu spodletelo, kaj potem? Vse je zgubljeno, Albina, prihodnost, življenje. Albina je tista luč, ki mi oči slepi, me mami, luč, brez ktere pa vendar ne morem in ne maram biti, zato jej moram prilivati, moram, da ne ugasne ali mene ne pusti. Zdaj si bova iskala novega sveta, saj ona ima rada premembo bivališča, ker v Napolji vendar ne bo več tako varno mi, nego je bilo. Do zdaj sem za svoje skrivnosti vedel le jaz, zdaj ve že drug, in skrivnost, ktero vesta dva, ni več skrivnost.“

Dolgo še modruje in premišljuje Janez — zdaj smo ga že spoznali — slednjič povezne klobuk na glavo, ga potisne na čelo in gre vedrit se v okolico. Prijetno ravno ni, huda burja brije po obrežji in grmovji in valovi se zaganjajo v svojega sovražnika: suho zemljo in skalovje. Tem bolje; človek se lahko zavije, da mu ne more vsak pod nos gledati. Za vsacega človeka tako vreme ni, a Janezu ugaja, mu bo vsaj nemirno kri ohladilo, burne misli razpodilo. Ko bo naveličal in utrudil se, bo tudi postelja mehkejša, trdno in mirno spanje bo dalo tudi truplu goršo podobo, da se ne bo poznalo mu trpljenje in napenjanje zadnjih dni.

Skaženo — zakaj?

V tem, ko je Janez v raznih oblikah in oblekah tako naglo drsal, mislil in delal po svetu — mislite li, da se je zapuščena Albina dolgočasila? Ej, kaj še! Kdor bi kaj tacega mislil, ne pozna Albine, ne ve, kako dobro je odgojena. Ravno nasprotno je bilo, še le zdaj je bila vsa v plesu, veselji, vživanji; še svojega očeta, s kterim se je bila ob slovesu Janeza sprijaznila, je tako očarala, da je bil ves zmotljen in zamaknjen v njo ter je komaj verjel, da je ta med najbogatejšim in najveljavnejšim svetom tako lesketajoča se in občudovana krasotica res njegova hči. Starec je plaval v veselicah ž njo vred kakor muha v polski steklenici vode, ki ne more h kraju. Na Janeza že skoro več mislil ni, kmalu bi se bil bal, da bi prekmalu ne prišel, ker potem bi utegnile te obilne veselice nehati ali vsaj skrčiti se. Ker tudi Albina ni pogrešala ga, je bilo govorjenje o njem le redko; kaj briga Albino, kako se mu godi, dokler ne potrebuje kaj okroglega, drobiža!

A ravno to — ta, ta „drobiž“ je, kar včasih razdere najbolj veselo družbo, najhujšo navdušenost hipoma ohladi kakor ledeni dež. Zato zasačimo vendar Albino in njenega očeta enkrat vsaj v kratkem v pogovoru o Janezu in čuda! ta pogovor ni le eno samo kratko vprašanje in kratek odgovor nanj, marveč ta pogovor je precej dolg, čemur se bo marsikdo čudil. Poslušajmo ta mikaven razgovor.

Albina: „Zdaj je že nekaj dni tega, kar je gospod Morilo šel po opravkih na pot.“

Oče: „Nekaj tednov je že, Albina.“

Albina: „Tako?! Kako hitro čas mine! Ga menda še ne bo kmalu nazaj?“

Oče: „Ali si ga vendar enkrat jela pogrešati?“

Albina: „To pač ne, ali — no, saj je vas pustil tu za — za — no, kako bi že rekla?“

Oče: „Za gospodarja hiše, ki ima denar pod ključem, je li?“

Albina: „No, vidite! Jaz se nisem nikdar pečala z opravki mojemu spolu in mojemu stanu tako malo pristojnimi, zato sem bila prav nevoljna, ko je modistinja moja danes že vdrugič poslala račun od mojih oblačil. Saj veste da jaz takih reči tudi ne razumim.

Oče: „Tako, tako? Ti si res prava hči svoje matere. Koliko pa znaša oni račun?“

Albina: „Ej, kakih par tisuč lir bo. Pa sta tudi še dva druga poslala račune, tam na mizi leži vse skup, poglejte jutri in odpravite to nadležno sebično ljudstvo, jaz ne znam prav občevati s takimi ljudmi in — saj veste, človeku se tudi gnjusi, s takimi ljudmi imeti opravke.“

Oče: „Hm, Albina, ali pa tudi veš, da je dosti denarja za poplačanje tvojih računov?“

Albina: „Kaj?! Čemu ta opomba? Mar mislite uganjati z mano svoje burke, kakor takrat, ko sem bila še doma? Denarja mora biti dosti, obilno, preveč, gospa Morilo ne sme priti nikdar v sum, da se njenih računov najmanjši ne plača, kedar se prinese v hišo. Vi ste zdaj blagajnik naše hiše, toraj skrbite, da se jutri odpravijo ti sitni ljudje nizke omike s plačanimi računi.“

Oče: „Kaj pa, če bi računi presegali denarno premoženje v blagajnici? Gotovine je tam že pičlo malo, Albina.“

Albina: „Me nič ne briga, jutri mora vse poravnano biti, jaz takih ljudi nisem navajena v hiši, Morilo jih je tudi hitro odpravljal, da jih nisem videla. Toraj jutri plačajte te sebične ljudi.

Albina odplava mogočno, oče gleda za njo ves otrpnjen. Ni čuda! Gotovine ima v kaši že pičlo malo, kar pa nič ne de, ker je Janez že naznanil, da vse po sreči gre, naj le molči, bo kmalu prišel z denarjem. Jutri mu ima poslati še ostali zvezek stotakov, ki je v predalu tik druzega denarja spravljen. Računi, ktere zdaj pregleda, znašajo res okoli 20.000 lir več, ko je gotovine dobrega denarja, pa če se vsakemu da nekaj, bo že še čakal. Čemu si toraj glavo ubijati? Mar greš k znancem, ktere si pridobil v kratkem času, in preživiš večer vesel. Po tem se tudi lahko spi in muhe skrbi so pregnane. Zjutraj se bo videlo, kaj bo, saj je vsak dan drugačen.

Tako se je zgodilo čudo, da je drugi dan Albina bila prej na nogah ko oče; priletela je celo v dopoldanski, za tuje ljudi ne namenjeni obleki k očetu in prašala po ključih do denarnega predala. Oče se po sinočnem posebno veselem večeru še nič prav zdramil ni, zato Albina lahko dobi ključe. Še le ko sliši oče odpiranje, se zave, skoči kvišku, in ko vidi, da Albina grabi s predalov denar, šine s postelje ter zakriči:

„Stoj Albina, saj ni dosti gotovine za poplačanje računov. Bom jaz govoril z ljudmi naj le malo počakajo.“

„Kaj? Da ni dosti? Kaj pa ta lep zvezek avstrijskih stotakov? Menite, da mi ta denar ni več znan? Poslala bom ta zvezek k menjevalcu, da mi ga zameni za laški denar. Neodpustljivo je to, da vi že niste storili tega. Morilo bi bil to že davno storil. Se vidi, da me vi sodite še zmiraj za svojo hči, ne pa za gospodinjo te hiše.“

„Albina, Albina, kaj počenjaš,“ kriči oče skoro brez sape, če storiš, kar nameravaš utegneš v nesrečo spraviti vse tri: sebe mene in Janeza.“

„Ej, ha ha! Se že vidi, da se še niste naspali. Le spite oče, da se popolnem zdramite, ker zdaj se mi zdi, kakor da bi govoril v sanjah. Jaz vas bom zaprla v sobo, da vas daljnem spanji ne bo kdo motil.“

Albina odide z bankovci in zaklene vrata.

Zdaj ko smo videli, kako se Albini godi in da Janeza nič kaj ne pogreša, gremo lahko zopet za Janezem v R. Najdemo ga v znani obleki laškega juda, kakor smo ga videli na Dunaji, v sobi najboljšega hotela v pogovoru z neznanim gospodom, kterega je bil poslal Levi, da dovrši sklenjeno kupčijo. Sama sta, toraj tudi njun pogovor ni za javnost; čemu bi pri ključavnici poslušali? saj vemo, da računita in določujeta ceno blaga na ladiji.

Ladija je bila namreč došla dan po prihodu poverjenika Levijevega. Poveljnik (kapitan) je bil dobil od trgovca z Napolja naročila, prodati vse blago, in natančne pogoje, kako se ima to goditi. Brž ko bo ladija izpraznjena, naj se odpelje iz R., a do tje skrbi, da vse ostane kolikor mogoče skrivno, ker le pod temi pogoji je vse blago kupljeno. Prejemši denar v avstrijskih bankovcih naj kar tiho odjadra.

Ker je kapitan vse to nadrobno že v rokah imel, Janezu ni bilo treba veliko dokazov, da je on od vlade pooblaščeni kupec. Levijev pooblaščenec ni prišel v poštev, proti njemu se je Janez velel že kot gospodar ladije in kapitan temu tudi ni nič ugovarjal, ker nemškega pogovora ni razumil nič bolje, ko Dunajčan laškega med njim in Janezom. Vse je bilo toraj sklenjeno in določeno, da se ima izvažanje blaga na suho pričeti brž, ko bodo opravljene navadne reči s policijo. Polovico kupnine v avstrijskih stotakih je bil Janez že prej odštel kapitanu.

Janez in Levijev poverjenik se po vsem tem podata zopet na suho in tu se je vršila v pogodbi izgovorjena glavna reč: Čez pol ure je imel Janez v žepu 100.000 gld. izplačanih v zlatu; to je bila namreč prva polovica določene kupnine, ravno toliko je imel dobiti potem, ko bo blago vse na suhem. Toliko denarja, čeravno v zlatu, je že nekaj kupa, se tudi ne spravi tako lahko kamor si bodi. Janez ga pospravi po malih usnjatih torbicah, kterih celo rajdo nabere na jermen, ki ima podobo pasa. Ta pas brž zadrgne okoli života, da bi pomeril, kako se ž njim hodi in če se človeku ne pozna, da ima kaj tacega okoli sebe, da bi poskusil, kako se hodi s toliko denarjem.

Kar stopi v sobo telegrafa pot in po vprašanju, če je on gosp. Pereles, izroči telegram pa gre. Janez hlastno odpre telegram, ga bliskoma prebere, obledi, omahne, se zgrudi na stol, list pa pade na mizo.

Berimo ga. A to so nerazumljive nam črke, besede in številke, kaj je neki to, da je Janez, ta mož s kamna, jekla in ledu tako poparjen? Zdaj skoči naglo kvišku, pobere listin bere vnovič, pa že napol glasno, da tudi naša ušesa doseže:

„Albina vzela zvitek blaga, menjala pri bankirji. Največa nevarnost. Jaz bežim. Bežite kamorkoli, le sem ne!“

Mi že uganemo, da je to telegram direktorja tasta; če bi tega sami ne uganili, Janez bi nam gotovo ne povedal, kajti on raztrga list na drobne kosce, potakne nekaj najpotrebnejše robe po žepih, se dobro obleče, gre s sobe, zaklene, naroči hišniku, da če bi kdo prišel prašat po njem, naj le pove, da bo kmalu zopet doma, in nenavadno hitrih korakov gre proti morju. Tam se dolgočasi več voznikov s svojimi čolni in nadlegujejo tujce. Nič nenavadnega ni, če kdo skoči v tak čolniček in se da voziti po morji, toraj tudi za Janezem nihče ne gleda, ko se odpelje.

V tem, ko voznik veslja, vzame Janez iz žepa listič in zapiše nekaj nanj, ga zvije skup in zalepi. Ko je to storjeno, se da na samotnem kraji postaviti na suho, plača mornarja dobro, mu izroči list in reče:

„To oddajte zagotovo še danes kapitanu one ladije. Tu imate za pot en zlat, druzega dobite, ko mi jutri zjutraj prinesete odgovor ali marveč poročilo, kaj se je zgodilo z ladijo, ko je kapitan ta list prebral.“

Mornar se do tal prikloni in se priduši „ekscelenci“, da bo vse natanko opravil. Janez se ne meni dalje zanj, marveč hiti v grmovje in ko čez nekoliko časa ven pride, je ves premenjen, čisto nov človek, vsak bi mislil, da je to vse drug človek. Kaj je v samotni kotli počel, je njegova skrivnost, mi nismo ogleduhi, da bi hodili za njim. Vidimo ga le, kako koraka po samotnih stezah kvišku, dospevši na vrh pa se vstavi in gleda v primorsko luko.

Tam doli je v tem že vse nekako živo, čolniči švigajo sem in tje, in kaj? ali je res? ali Janez dobro vidi? Če niso možje, ki s čolnicem vstavijo Janezovega voznika, vračajočega se od ladije, kjer je menda oddal pismo, — policaji, pa Janez več takih možne pozna.

„Zadnji čas, da sem odrinel in storil, kar sem storil,“ prične mrmrati sam seboj; „kar ima biti spravljeno, je, mislim, dobro zavarovano pred mokroto in golaznijo. Zdaj pa le urno pod noge, da prej ko mogoče pridem čez mejo. Kapitan bo z ladijo tako popihal, ne mara še dunajskega juda primejo, češ, da je on meni dal bankovce. Haha, ta bo lepa!“

Že v tem govoru je bil Janez spustil se v naglo hojo. Previdno, a vendar ne preveč sumljivo oziraje se krog sebe dospe proti večeru v nekoliko večji trg, kjer sklene prenočiti v eni boljših gostilnic, ker ne more več naprej. Stopi toraj v hišo in praša po sobi ktero dobi. Tu pa že sliši pripovedovati nekoga, ki je z mesta pripeljal se, da so v R. bankovčarjem za petami; enega, juda z Dunaja, so že prijeli, drugi pa, najbrž laški jud, jo je popihal po morji, Bog ve kam. Kapitan ladije, kterega so hoteli oguljufati, je že odjadral s svojim blagom.

Lahko je misliti, s kakim občutkom je Janez slišal ta pogovor. Najraje bi bil brž šel pa to bi bilo sumljivo. Da ni vso noč očesa zatisnil, to si ravno tako lahko misli vsak. Zato je zjutraj na vse zgodaj odrinil peš, zunaj trga vkrenil v stran, v bližnji vasi najel voz in se peljal naprej.

Prišel je srečno do meje, a zdelan in vtrujen ko pes po dolgem lovu. Tu je po previdnem vprašanji zvedel, da so po telegrafu že nekemu laškemu judu, ki je ponarejene bankovce izdajal, nastavljene mreže na obeh straneh, da bo silno težko ušel, če sem pride. No, takih mrež bi se Janez pač ne bal, je večkrat že splazil se skoz veliko hujše; ali teži ga denar, ki bi prišel v nevarnost, če bi njega prijeli, in kaj bo Janez brez denarja! Se reče, Janez bi bil že še kaj, če bi bil sam, ali on ni sam, ima Albino.

Da, Albino! Kaj neki ona počne? Pa ne, da bi jo bili prijeli! O, to ni mogoče. In če bi jo bili prijeli, saj je čisto nedolžna, ona ni imela ne najmanjšega suma o tem, da so stotaki ponarejeni, toraj so jo morali brž izpustiti. Pa saj, ako bi bilo kaj tacega zgodilo se, bi bil tast, njen oče, gotovo tudi o tem kaj zinil v telegramu, da, to bi bil najprvo telegrafiral. Vendar nič vedeti, kako in kaj, to je najhuje, toraj le brž skušajmo priti čez mejo. Da se le avstrijskim paznikom uide, laškim se že oči zapro, ker imajo večidel odprte roke, to ve Janez iz mnogih skušenj. —

Par dni pozneje se zgodi to-le. Načelnik žandarjev v nekem kraji ob meji sedi ravno s svojima tovaršema za mizo in si preganja — kakor navadno, kedar ni v službi — čas s kartami, kar stopi v sobo precej revno oblečen človek, kakor so navadno laški delavci, in praša v slabem nemškem, zelo z laščino mešanem jeziku:

„Ali je tukaj kapitan žandarjev, prosim ponižno?“

„Da,“ odgovori četovodja precej osorno; „kaj pa hočeš? Te je mar kdo okradel?“

Tovarša se spustita v smeh, ker možu ni videti, da bi mu kdo mogel kaj vkrasti, tujec pa lomi naprej v svojem čudnem jeziku:

„Uganili ste, žlahtni gospodje, okradli so me, vzeli so mi moje spričevalo.“

„Kako spričevalo?“ praša zdaj četnik in se na pol po strani obrne.

„I, od predstojništva graške kaznilnice, s kterim sem se lahko izkazaval po poti, da sem res tisti Guillelmo Abati, ki je tri leta tam sedel zato — no zato, ker je enkrat v jezi tovarša bucnil, da je kar stegnil se.“

S tem pokaže Lah, kako je dregnil tovarša, pa se čoha, kakor da bi imel tiste šesteronogate živali, ki po glavi hodijo, iz žepa pa privleče par povaljanih pisem, in kvasi dalje:

„Vidite, prevzvišeni gospod stotnik, to je moj rojstni, to pa moj popotni list, kakor sem ga vzel z doma, ko sem šel v Avstrijo.“

Vsi trije žandarji se umaknejo, ko klatež bliže stopi, ker še le zdaj jim vdari nekak duh v nos, kterega količkaj čeden nos ne more prenesti, hujši od kuge. Četnik skoči kvišku in se zadere:

„Poberi se nesnaga! Kaj imaš seboj, da tako neprenesljivo smrdi?“

„Ej, to-le je, moja popotnica,“ reče klatež in pokaže precej velik kos zelene in smrdljive slanine pa ravno takega sira.

Se ve, da si zopet vsi trije maše nosove in se v stran obračajo, četnik pa sune vse skup s studom od sebe in veli osorno:

„Zdaj se pa le brž poberi, da ne boš zasmradil sobe! Hajdi!“

Ali Lah dela, kakor da bi ne razumil, se izgovarja, prosi in hoče imeti kaj pisanega, češ, da ga drugače čez mejo ne bodo pustili, da pa on noče imeti sitnosti, ker je svojo kazen pošteno prestal. Kaj hoče četnik početi s tem človekom! Najbolje, če spravi to smrdljivost čez mejo, sumljiv tako ne more biti. Naj laška dežela redi takega cigana! Zato ukaže žandarju, naj ga spremi do meje in še čez, tam pove straži, kako in kaj, ter strogo naroči, naj ga več nazaj ne puste.

Tako se je tudi res zgodilo. Lah je marširal pred žandarjem, kteri je pa zarad neprenesljivega smradu bil zmiraj vsaj kakih deset korakov za njim. Ko sta unkraj meje in je žandar laški straži vse razložil, kako je s tem človekom, se prignani nenadoma spomni, da je pri žandarjih v sobi zgubil svoj nožič, toraj mora iti nazaj ponj. Ali zdaj je bila pri kraji potrpežljivost avstrijskega žandarja, laških eden pa prime pritepenca za vrat, mu da brco in ga z grdo kletvijo zapodi. Kdo bo imel s takimi lumpi še daljega opravka zdaj, ko je vsem tako strogo naročeno, paziti na nekega bankovčarja, ki ima tu nekje priti čez mejo! Hajdi, kamor češ, smrdljivec, ni vredno, da se bo s tabo kdo pečal! Najprej se operi, osnaži in počeši, potlej še le pridi po kako spričevalo, če misliš, da si ga vreden.

Tako zapodeni Lah pa se začne pridušati tako, da mora straža za strah pomeriti za njim s puško. Zdaj pa, zdaj cvirna Lah, kakor da bi imel peruti, vsa straža se smeje za njim in se čudi, kako da je mogel ta kterega zabosti. Zavoljo tega nastane na straži celo prepir med avstrijskim žandarjem in laškimi, ki se pa kmalu konča z dobro kapljico.

Prignani Lah je bil v tem že davno zginil po stranskih potih. Nihče ne gre za njim in če bi nas ne bilo, bi lahko kar zgubil se in ne bilo bi sledu za njim. Ali mi ga sledimo, zato vidimo ga, kako zavije v goščavo, tam razreže kepo sira in velik kos smrdljive slanine in z obojega zvale se tisti usnjeni mošnjički, ktere smo videli pri Janezu v R. Kaj je v njih, ne vidimo, to pa vidimo, da jih nabere na pas, slanino in sir pa brcne od sebe. Zdaj gre po cesti naprej do prve boljše vasi, tam vkrene v revno hišo in čez nekoliko časa pride ž nje pošteno oblečen laški kolon (kmet). Ta najame voz, se pelje do mesta, tam gre v štacuno h krojaču, ki ima narejene obleke, in iz štacune pride na dan lepo oblečen gospod, ki se pelje potem naravnost na kolodvor. Prvi vlak ga odpelje proti jugu.

Ali vrag, kaj je to? Na prvi postaji ob manjšem laškem mestu ukažejo vsem popotnikom stopiti z voza. Kaj pomeni to druzega, kakor da mislijo, da se z vlakom pelje kak sumljiv človek? To je tem verjetneje, ker je videti nekaj pravih policajev, nekaj pa obrazov, ki že po policiji diše.

Med popotniki nastane velik nemir, drug druzega sumljivo pogledujejo in slišati je hude besede nevolje. Pravica pa se za take reči ne meni, marveč naglo začne svoje delo, to je pregledovanje popotnikov in njihovih pisem, če jih kaj imajo. To na Laškem ni nič posebno nenavadnega, ker so večkrat kakemu hudodelniku za petami; ta pot pa je bilo vendar nenavadno to, da je bil ves kolodvor obstražen, zato so ljudje bili še bolj v strahu, ker so mislili, da išče pravica med njimi vsaj kacega morilca, če ne še kaj hujega.

Kje je Janez? Med družbo zunaj nastavljeno ga ni nikjer videti, dvakrat so že pogledali žandarji in policaji vse ljudi, nektere posebno natanko, njihova pisma nadrobno, pa vselej so majali z glavo — znamenje, da tega, kogar iščejo, niso dobili. Ker je toraj vse preiskovanje brez vspeha, se spravijo popotniki nazaj, vlak odrine. Vsak je zopet na svojem mestu, le Janezev prostor v vozu je bil prazen; pa kdo bo zapazil to na železnici, kjer se na vsaki postaji popotniki spreminjajo!

Vlak toraj drči naprej do druge postaje, ki je manjša od te in — pa kaj je to? Ko se začno kolesa počasneje vrtiti, zgubi eden zadnjih voz nekaj, kar pade izpod njega na pesek. Ali to ni nekaj, to je nekdo, celo živ nekdo, ker komaj se mu je vlak odpeljal nad glavo, pobere svoje ude, vkrene v gosto polje med vinogradi, pade tu med turšico kakor obstreljen zajec, in prične iz sebe spuščati sapo in besede, vse zmešano, kakor da bi bilo preveč v prsih, česar bi se rad znebil.

„Oj, uj, ha!“ prične človek, v kterem brž spoznamo Janeza, „to je vožnja, kakoršne ne prestane vsaka človeška kita. Pod vozom stegnjen držati se za male kavlje, kakor k stropu pribit, ko okoli njega melje, vriši, cvili in škriplje vse, ko je, če le količkaj odnehajo napete kite, zmlet, razvaljen in strt — ne, kaj tacega nikdar več, to ni človeško. Počijte zdaj, raztegnjeni udje! Pa kaj? počivati ne morete, ko ste v vednem strahu, da bote še huje napete. Toliko moči imate še, ve in kosti, da bote svojega Janeza drago pezo spravile z nevarnosti. Toraj kvišku, noge, storite svojo dolžnost vsaj toliko kolikor morete. Če spravite Janeza na varno, se tudi vam ne bo slabo godilo. Brž ko se dobi kak konj, vam bo prišel onemoglim na pomoč.“

In noge ubogajo ter neso Janeza, pač z veliko težavo, to se vidi, pa vendar neso ga do bližnje vasi. Tam ga tudi mi pustimo, ker nas ne mika hoditi za njim; njegova pot je pretežavna, družba njegova zdaj že celo nevarna.

Janez, kdo menja s teboj!

Predno gremo v povesti naprej, treba seči nekaj nazaj in drugam, da se bo vse lepo skup držalo. Toliko je bralec — čast njegovemu razumu! — že uganil, da so Janezu bili na sledu in da je vse njegove bistroumne načrte vsaj na pol podrla njegove žene Albine nikdar sita zapravljivost. Zgodilo pa se je to tako.

Albina je bilo zvezek stotakov — za 50.000 gld. jih je bila — sama nesla glavnemu mečevalcu v Napolji. Ta, ki je poznal tako slovečo gospo in tudi od strani slišal, da svoj denar dobiva gosp. Morilo iz Avstrije, ji je brez obotavljanja odštel dotični znesek v laškem denarji. Ko je domu prišla, jo je pa oče ostrašil z naznanilom, da so ti bankovci vsi ponarejeni in da akoravno so izvrstno izdelani in od pravih silno težko razločiti, to mora na dan priti, ker jih je preveč skup. Toraj je Albina s svojo prenagljenostjo in neprevidnostjo skazila vse, kar sta on in Janez tako zvito napeljala.

Oče je potem Albini razložil še vse drugo, pač ne čisto natančno, ker mu Janez svojega načrta ni razodel, a vendar povedal jej je vse, kar je o Janezu vedel, ter tudi svojo misel, da so zdaj vsi trije v silni nevarnosti.

Albina je bila vse to strme čula, pa razumi kdo tako žensko!

„Tako!“ spregovori zaničljivo, „v taki družbi sem toraj? No, lepa reč! Dobro, da si Albina ve pomagati.“

S tem naglo hoče oditi, oče pa upije za njo:

„Če ti je na svojem soprogu, na svojem očetu kaj ležeče, nesi denar nazaj in bankir naj ti da stotake, potem je nevarnosti konec!“

Ali očetu doni le krohot, Albina gre in se zapre v sobo svojo. Oče ne ve storiti boljšega, ko da v dogovorjenih znamenjih telegrafira Janezu in sklene, vsaj svojo kožo nesti v varnejši kraj, ker nekaj drobiža je bila Albina pustila v kasi. Vzela ga je toraj že noč.

In Albina — kaj pa ta?

Drugi dan jo vidimo na kolodvoru; odpelje se z mladim, jako gibčnim gospodom, ki je v Napolji veljal za najpriljudnejega, najgalantejega prilizunca in častilca ženskega spola. Sta se li peljala Janezu naprot? Najbrž ne.—

Nekoliko dni potem je pridrl v Napolj veliki trgovec Levi sam ter hotel se vsesti v Morilovo hišo in zapečatiti vse. To je bil pa že prej storil oni menjevalec, kteri je od Albine prejete stotake poslal v Turin, od koder jih je pa dobil nazaj z opombo, da so ponarejeni. Na to je brž sporočil telegrafično v R. kapitanu, naj z ladijo le brž odjadra, ker za vsem tem je grozna goljufija. Levijev poverjenik je bil potem prijet in zaprt vkljub vsemu zagotovljanju, da je nedolžen in bil sam ogoljufan za dober denar, — vsaj do tje, da se resnica skaže. Zato je Levi sam pridrl v Napolj in tu kmalu zvedel vsaj toliko, kolikor je tamošnja sodnjiska gosposka vedela. Ker je bila avstrijska vlada posebno hudo pritisnila, je tudi laška to reč strogeje v roke vzela, preiskala vso hišo od strehe do tal, a našla ni nič; dovolila pa je, da je ogoljufani menjevalec zarubil vse, kar je bilo v prazni hiši. Tudi vse drugo se je po volji in moči laške vlade vkrenilo, da bi se ponarejevalec v mreže vjel.

Janez ne bi bil to, kar je, če bi kaj tacega ne bil slutil. Pazljivosti laških služabnikov pravice bi se ne bil posebno bal, kajti njihovi bistroumnosti je bil davno že kos, — če bi bil osleparjen z bankovci le avstrijski podložnik, ne pa tudi laški državljan; zavoljo zadnjega se je toraj pa vendar bal, da bi se laška pravica ne spravila na najhitrejše noge, kar jih ima, zato je sklenil ravnati po največi previdnosti. Denar je bil po večem razposlal že raznim švicarskim bankirjem, da mu ga hranijo, pri sebi je imel le mal znesek v laškem papirji, kterega je za zlato zamenil.

Kaj se je v tem zgodilo z Albino, o tem, se ve da, pač on nič ni vedel, še sanjalo bi se mu ne bilo to, kar je že ves Napolj vedel in govoril, ko je on v obleki napolitanskega prodajalca sadja nekega dne prišel v mesto s svojim oslom, svoje blago ponujal po mestnih cestah in na ušesa vlekel vse, kar je mogel vjeti pogovora ljudi.

Tako dospe tudi do hiše svoje in tu začne svojo robo posebno nadležno ponujati, tako, da pride hišnik in ga podi proč z besedami:

„Daj mir, sitnež, saj tu ni nikogar doma, je vse zaprto in zapečateno.“

„Ej, je mar bogati gospod grof izselil se?“ poprašuje mož z oslom po navadi radovednih Lahov.

„Kaj grof — lump je bil, nemški tolovaj,“ odgovarja zgovorni hišnik, „ki je bankovce delal. Njega čaka tu policija, če se le nazaj pokaže, nje pa menda ne bodo dobili, ker je nekam daleč popihala, ušla je z mladim gospodom, s kterim je že prej preveč znana bila, kam? tega nihče ne ve, najbrž čez morje kam.“ To sporočilo zgovornega Laha tako omami Janeza, da se mu jamejo noge šibiti in se mora nasloniti ob svojega osla. Albina ušla, njegova Albina, in ne sama, marveč z drugim, „s kterim je že prej preveč znana bila“ — je povedal hišnik, ki je moral vse to gotovo dobro vedeti, ker je vedel za vse skrivnosti hiše. Da bi ga bila toraj izdala ta Albina, zavoljo ktere je toliko prestal, toliko grešil! Ne, ljudje njegove Albine ne poznajo, tako govori le črna zavist. Bežala je le zato, da uide nevarnosti, ktero je po svoji neprevidnosti na glavo nakopala sebi in njemu. Gotovo je iskala zavetja v kakem kraji znanem ji že od prej; v Avstrijo nazaj vendar ni pobegnila. Najbrž bo toraj v Švici kje, toraj za njo, pa le previdno, tudi na svojo nevarnost nikar pozabiti!

„S pota, lenuh,“ se oglasi za Janezem nekdo, Janez se ozre in vidi, da je policaj. Brž vdari s palico po oslu in oba jo drvita po ulicah, da prideta do zadnjih hiš. Tu izprazni Janez v zakotji precej trebušno cajno, na ktere vrhu je bilo sadje, vzame ž nje paket, iz kterega se zvali nekoliko pomečkana obleka; čez par minut je ves drug, podoben kakemu kupcu z živino, precej trebušen, prejšnjo obleko vrže v njive, vdari osla s palico po plečih, da ostrašena žival, ki vidi vse druzega človeka, skoči in se spusti v nagel beg, z vso robo obložena. Janez pa vkrene v drugo stran in nekoliko pozneje ga vidimo na kolodvoru, kjer si kupi vožen list navzgor, tj. proti severu. Mi gremo za njim nagle poti, kakor s telegrafom in železnico, ker kdo bo dandanes drugače potoval!

Vsa njegova pozornost, ves um njegov sta bila obrnjena le na to, da bi prišel na sled Albini. Zato je skoro na vsaki postaji nekoliko ur mudil se, kar je mu bilo toliko lajše, ker je povsod popraševal po konjih, če bi jih bilo kaj naprodaj. Le memo grede je tudi skušal zvedeti, če je morda pred par tedni neka taka in taka gospa s takim in takim gospodom tam ostala in kaj mudila se. Dolgo je bilo vse popraševanje brez vsakega vspeha, kdo li bo tudi spominjal se na posameznega človeka tam, kjer se jih toliko vozi! Saj se pa tudi Albina gotovo ni kazala ljudem, toliko previdna mora že biti; še le tik ob švicarski meji je prišel na sled, ker tu sta se begunca mudila par dni, — najbrže zato, da si je Albina odpočila po dolgem in težavnem potu. V hotelu, kjer sta prenočevala, je dobil celo zapisano v knjigi tujcev ime spremljevalca svoje žene s pristavkom „s svojo gospo soprogo“. No, to nič ne de, to je Albina dovolila le iz previdnosti, ker so ji bili gotovo trdo za petami.

Zdaj, ko je bil sled najden, je Janez šel za njima pač previdno, a vendar naglo kolikor mogoče; bilo je res tako, kakor je on mislil, Albina je bežala v znan ji kraj, v Genovo (Genf), kjer smo ju po poroki najprej videli. Tam je nehal sled, znamenje, da je Albina še tu; toraj le urno, a vendar previdno iskati jo in kmalu boš zopet srečen človek na svetu. Položiš jej svoje bogastvo pred noge, potem pa z Bogom, Evropa! Živila Amerika!

Človek takega uma, take odločnosti kakor Janez bo prej našel koga, ko policija. Drugi dan je že zvedel hotel, kjer je Albina vstavila se, in ravno ga vidimo naglih korakov hitečega tje. Da Albina tam biva v družbi Laha, s kterim je bila pobegnila, in pod imenom njegove soproge, to se Janezu nič čudno ne zdi, kajti revica se še zmiraj boji, da bi je pravica ne prijela, akoravno bi morala vedeti, da je tukaj skoro popolnoma varna. Kako bo revica zavriskala, kako vesela mu naprot pritekla, ko ga bo zagledala!

V hotelu brž izpraša sobo in nemudoma se poda po stopnicah gor. Hišna ga pelje do vrat, na ktera potrka pa kar vstopi. Kaj zagleda v sobi? Mladi Lah se ziblje na mehkem naslanjači v suknji za dom, njemu nasproti pa Albina tudi le za dom napravljena.

Strmeč postoji Janez, kakor da bi bil z ledeno vodo polit, in iz grla privriši klic:

„Albina!“

Je-li, kako zdaj Albina, veselja kar raz sebe, kvišku skoči in svojemu milemu soprogu leti v naročje! Kaj? Saj to ne more biti. Ne, to že ni res, da bi Albina vsa razburjena vstala, drla in drla in drugo sobo in tam začela kričati na pomoč, češ, da je v sobo pridrl blazen, norec. Ali zakaj te rine Lah proti vratam? Da bi te ta pehal, ta? Vrzi ga ven Janez, potepuha, zapeljivca svoje Albine, saj si močan in jeza ti da dvojno moč.

Že leži nesramnež pred vratmi na tleh, ali v tem hipu pridere toliko ljudi nad-te, da si premagan, predno se zaveš. Tvoje upitje ne pomaga nič, blazen si, to Albina neprenehoma upije, in zvežejo ti uporne ude, nogi in roki.

Konec, pa kakšen!

Blazen! Da, to si, Janez, to pravi tvoja Albina, to pravijo za njo vsi. Ali so se ti res možgani zmešali! Ni čuda, če bi se bilo to zgodilo po vsem, kar si videl in slišal. Ali ne, ti nisi blazen, ne, ne, ne smeš biti, ne moreš biti. S silo te tirajo po stopnicah, ti se jeze, opravičene razsrdenosti peniš, vlečeš in trgaš vezi, mečeš in pehaš trinožke buteljne, ki te vlečejo kakor divjo, ljuto zver in te hočejo pahniti v neko luknjo, kjer naj bi ti čakal strežajev, ki te imajo odpeljati v norišnico in po ktere so že poslali. Ti se rotiš, prosiš, obetaš zlata — vse zastonj, vezi ti razrahljajo, le milovalni posmeh ti je od vseh strani, obetajo ti, da bo kmalo bolje.

In zdaj — zdaj pride tudi Albina po stopnicah, krasna kakor zmiraj, in za njo oni Lah, njen izpeljavec. Ona bo zdaj rekla besedo, saj bi jo ti prosil s povzdignjenima rokama, če bi ti ne bili zvezani na hrbtu, da si ti njen soprog, da se je zmotila, te ni spoznala in le v prevelikem strahu tako upila; saj ji boš ti vse to odpustil rad, še prerad.

Res se vstavi Albina, a ti obrne hrbet in kaj pravi ljudem?

„To je nevaren blazen, on misli, da je moj mož. Revež se je bil enkrat zagledal v mene, zdaj me pa preganja po svetu, da nimam nikjer miru. Le dobro ga zavarujte, da vam ne uide.“

Tako govori Albina, sede s svojim Lahom na voz in se odpelje.

Si slišal to Janez? Zdaj pa nisi več blazen, zdaj si besen, da, besen si. Iz grla ti pride rujovenje divje zveri, vse kite in žile se ti napno, oči stopijo izpod čela, udje se raztegnejo do razpoka, da počijo vezi na rokah; na nogah se jih brž prerežeš, potegneš revolver, kterega so ti neprevidni stražniki pozabili zvezanemu vzeti, vse to v par sekundah časa, strah in groza je okoli tebe, nihče se te ne upa dotakniti. Hej, kako šine vse narazen, ko ti, povaljan in raztrgan, kakor si, zakadiš se ven in dereš ne vedoč kam po ulicah, a za tabo je slišati klic: „blazen, besen, varujte se ga, držite ga!“ Kdo te bo držal, kdo bo vstavil hudournika! Kogar se oplaziš, na tleh je ali odleti kakor žoga, ti pa drviš le naprej, naprej in naprej. Kje je že mesto, kdaj že nihče več ne gleda, ne teče za tabo! Vse si vpehal a zdaj si spehan tudi ti, daj mir prenapetemu duhu, prenapetim udom, drugače je po tebi!

Vležeš se v travo ob bregu jezera, hladen je veter, ki ti pihlja z vode v čelo. Zdaj boš počil, saj tu si v varnem zakotji, kdo te bo iskal. Ali ubogi Janez, kako boš ti počil, umiril se! Ali ne veš več, kaj se ti je zgodilo? O, o, o! Kako te boli glava, kako tišči in peče v prsih! Po možganih ti rijejo stonogate živali, mravlje, ostudni črvi, črna drobna golazen, ktera se ti studi; o da bi jo mogel ubiti! Ali čepinja je pretrda, tvoja pest premehka.

Pa kaj je v prsih, pri srcu! Tam se plazi grda kača, trebušna, mlade bo legla, ostuden rak pleza proti jetram, druge raznovrstne golazni je že vse polno tam, da te kar mraz trese. Ne, to ni mraz, to je vročina, z vseh luknjic ti crli pot, sapa je vroča kakor puh iz ognjenega hriba zgorel boš, Janez.

Zgorel, haha! zgorel ob toliki vodi, kakor je to jezero? Ne, ne, ne boš, pogasil boš to vročino v sebi in vtopil gnjusno golazen, ki se pripravlja na dober grižljej ob tvojih možganih, ob tvojem srcu in drugih žlahnih delih oprsja. Hahaha, kako se bo ta ostudna golazen čudila, ko bo čutila vodo, in kako bo žrjavica začvrčala! Hahaha, kaj tacega pa še nisi storil Janez, hahaha! Ne bo te ne žrla golazen, ne žgala te žrjavica, v vodo, v vodo, hahaha!

Skok, pljusk in — mir je v vodi — vsega konec!

Ne, ni mir ne. Ali nisi videl, Janez, tam v senci blizo sebe neznatnega moža v dolgi obleki s knjigo v roki, jasnega, prijaznega obraza? Ti ga v svoji vroči razburjenosti nisi videl, ali on je videl tebe zagnati se proti jezeru, je vrgel svoje dolgo krilo v travo, pa tekel za tabo, upil, a ti ga nisi slišal. In ko te je voda, po takem nenadnem napadu prestrašena, zopet pognala skoro do vrha, te je krepka roka tega moža, ki je bil skočil za tabo, že imela v pesteh za lase ter te vlekla proti bregu, da še sam ne veš, kako; morda bi se bil branil ti, pa si bil že ob zavednost, čutil nisi več ne golazni ne žrjavice v sebi. Tvoj rešitelj je potem sklical ljudi, ki so utonjenca spravili zopet k življenji, ter spravili te v bolnišnico, v kteri je bil on dušni pastir. Tam si ležal dolgo časa ves zmešan in blodil strašne reči o judih, bankovcih, največ pa o neki Albini, o kteri si trdil, da je tvoja draga soproga. O tem vsem ti nič ne veš, tudi drugi ne, le duhovnik ve, ker zna tvoj jezik.

Po skrbi tega duhovnika, ki je imel z Janezem tem več usmiljenja, ker je po govorih njegovih spoznal, da je Avstrijec in slovenskega rodu, kakor on, in po marljivi postrežbi v bolnišnici je Janez par mesecev toliko okreval, da je mogel vstati in sprehajati se po vrtu. Duh njegov pa je bil še vedno meglen, kakor pozno jesensko jutro. Mili duhovnik, ki ga je večkrat ogovarjal, a nikakor ne nadležno, je spoznal, da nesrečneža teže velika notranja bremena; toliko je bil že spoznal iz njegovih zmedenih govorov med boleznijo. Zato se mu tudi ni posebno čudno zdelo to, da je Janez ogibal se ga in mu dajal le kratke osorne odgovore; vendar ni obupal, da se bo tudi to ledeno srce otajalo in potem ogrel se duh ter um razsvetlil; čakal je toraj mirno, ker je vedel, da je pri takih ljudeh najprej potrpežljivosti treba.

In včakal je to blagi mož. Nekega jutra, ko hodi po svoji navadi zamišljen v knjigo, ga vstavi Janez in praša:

„Kakor sem spoznal po vaši govorici, gospod, ste vi Avstrijec?“

„Da, dragi moj gospod, Avstrijec od laške meje.“ odgovori gospod prijazno in zapre knjigo.

„Um, hm ! In vi ste bili tisti — no saj veste?“

„Božja previdnost, gospod ne jaz. Ona si je mene le izbrala za svoje orodje.“

„Ali mislite, da ste meni s tem vstregli?“

„Kar božja previdnost stori, je vselej pravo,“ odgovori duhovnik milo.

„Hm, vi morate tako govoriti, ker ste duhovnik,“ reče Janez temno; „ali veste, da ste mi s svojo prenaglenostjo naložili težko breme; življenje, s kterim zdaj ne vem kaj početi?“

Po teh besedah se zasuče Janez na peti in gre ter je ta dan še bolj zamišljen in temnejšega obraza.

Vsak človek ali vsaj marsikteri bi bil po taki zahvali razžaljen, gotovo pa nevoljen; katoliški duhovnik pa se zadovoljno nasmehne in odide počasnih korakov na drugo stran mrmraje: „Led se bo že otajal, da je le dal sploh kak glas od sebe. Le potrpimo.“

Janeza pa je le to grizlo, da ima za rešitev svojega, če prav zdaj nič vrednega življenja zahvaliti se človeku iz stanu, kterega je do zdaj najmanj obrajtal, ki se mu je na svetu nepotreben zdel, namreč duhovniku. In ta mož je tako pohleven, tako krotak, da se Janez nad njim še jeziti ne more. To, to grize in skli Janeza, da ponoči zaspati ne more. In ko se tako brez spanja meče in obrača po postelji, gre memo njega vse dosedanje življenje: žalostna in pusta, pa vendar srečna še otročja leta — srečna v primeri s poznejimi, ki so bila le leta orjaškega napenjanja in lovenja sreče, ktero je slednjič vjel v podobi Albine. Ne, tiho, o Albini ne več besedice, naj bo pokopana v svoji sramoti ... Kaj pa zdaj? Čemu je Janez še na svetu? Saj je njegovo delo vse končano, kaj li ga more še mikati?

Dan se naredi, Janez je že davno na nogah in se napravlja na sprehod na vrt. Kar zazvoni zvonček, Janez posluša, nevedoma in nehote, gre za milim glasom in stoji pred cerkvico, kamor hiti nekoliko ljudi. Sam ne ve, kako je to, ali noge ga ne ubogajo, proti njegovi volji ga neso, v malo cerkvico, kjer je ravno duhovnik pristopil k altarju; bil je Janezev rešitelj. Dolgo, dolgo že Janez ni bil v nobenem božjem hramu, tudi zdaj stopi v temen kot, da bi ga ljudje ne gledali. Kaj počne tu? Moliti ne zna več, mati ga ni učila, in kar se je naučil od drugih, kdaj je že pozabil! Skonca ne ve, kako bi se zadržal, kmalu pa mu tihota in nekak čuden mir, ki vlada tu, dobro de, hladi mu notranjo vročino, ob enem pa taja bridke ledene občutke, zamisli se, navdajo ga neki posebni do zdaj nepoznani občutki; davno je že maše konec, pobožni so že odšli, on tega ni zapazil; počasi ga je ta občutek tako prevzel, da je nevedoma sklonil se na klop in pozabil vse okoli sebe, spomin mu je bil šel na pot v neke neznane daljave in širjave, kakor še nikoli ...

Kar mu potrka na ramo nekdo in ko se ozre ter prestrašen šine kviško, vidi tik sebe — koga? Svojega rešitelja duhovnika, ki se po opravljeni sv. maši podaja v dolgem talaru iz cerkvice.

„Vam je morda slabo, gospod,“ ga ogovori milo, „za vas je tako zgodaj vstajati in sem hoditi še prenevarno. Dovolite, da vas peljem v sobo, se mi vidite hudo vtrujeni. Le naslonite se name!“

Res je Janez bled ko smrt, koleni se mu šibite, nima več moči, da bi se branil in se da kakor otrok peljati v svojo sobico. In se zgrudi na stol in omahne. Duhovnik ga brž nekoliko okrepča s primernimi zdravili, in ko Janez zopet odpre oči in vzdigne glavo mu reče:

„Trudni, vspehani ste, spočijte si. Jaz grem, da bote imeli mir!“

„Ne, gospod, ne hodite, prosim vas,“ pa hiti prositi silno in glasno, kolikor mu je moči; „ostanite pri meni, imam toliko govoriti z vami.“

Ni treba praviti, kako prijetno so te besede zvonele na uho služabnika Božjega; ostal je pri Janezu dolgo časa, več ur, in med tem se je slišalo iz sobe britko ihtenje moža, v čegar očesu ni videl še nikdar nihče nobene solze, zmešano s tolažljivimi besedami mašnikovimi. Ko je slednjič strežnica po svoji navadi prišla pogledat k bolniku, kak prizor!

Na tleh je klečal Janez s solzami ves oblit, a mašnik je držal blagoslovjajoče roke razprte nad njim.

Drugi dan je ves skesan prejel sv. obhajilo in ko je še ves ginjen klečal, se zgrudi nenadoma na tla — mrtev je. Mašnik stegne roki čez njega in pravi: „Grehi tvoji so bili veliki, a tudi kesanje veliko. Bog ti milostljiv.“

Ko so njegovo truplo razparali in pregledali, so spoznali, da mu je srce počilo — prevelike žalosti in kesanja. Po njegovi smrti je podal se duhovnik na pot, vzel pri bankirjih Janezev denar, poiskal poškodovane ter poravnal škodo, kolikor se je dala. Napoljski trgovec se je bil že sam skoro do malega odškodoval po Janezevem drugem premoženji, toraj je tudi jud dobil še lep del, če tudi ne prav vsega, pa je bil vendar le vesel in zadovoljen. — —

Tak je bil konec Janezev. Kaj pa z Albino?

V Parizu sta se nekaj mesecev kazala po raznih hrupnih veselicah in javnih krajih laška zakonska, on mlajši od nje, ki sta hotela vse ugnati, vse prekositi. To je trajalo več mesecev, kar ju je nekega dne zmanjkalo, med znanci, kar sta jih bila dobila, pa se je raznesla novica, da ju je policija prijela in vtaknila pod ključ zavoljo velikanskih sleparskih dolgov, ktere sta pri trgovcih in drugje naredila.

Policija je kmalu zvedila, kako je s tem lepim parom, ker je bojazljivi Lah brž povedal vse, kar je vedel. To mu pa ni dosti pomagalo, dobil je nekaj mesecev zapora; pač pa je škodoval Albini — kajti to je bila ona, — ker se je zavoljo nje pričelo pozvedovanje in nasledek je bil ta, da si jo je po prestani kazni zavoljo goljufije izprosila še laška vlada na par besedi zavoljo bankovcev.

Vse to pa te ženske ni upognilo. Saj so ji še lica okrogla, oči ognjevite, neče se še odpovedati življenju. Na Laškem nji ne morejo nič, saj ona ni vedela, kaki so bankovci, to je vedel le Janez. Le veselo naprej in pogum, saj je v Napolji in tudi v Turinu dosti prijateljev in častilcev. Tistih par mesecev v parižkem zaporu — kdo ve na Laškem za-nje! In če se vse niti vtrgajo, saj je še Janez kje, ker ni verjeti, da bi takega tiča vjeli; bo že zvedel za-njo in prišel rešit jo tako ali tako, saj je pravi božji volek in zaljubljen v njo do slepote.

Tako premišljuje Albina v varnem žandarskem spremstvu na poti na Laško. Sram je ni veliko, kdo li jo tu pozna! Še le na Laškem se zagrne in zavije, da ni videti njenega obraza, in tako stopi v Napolji pred policijskega načelnika. Ali kako se vstraši, koji ta pove:

„Vi ste zdaj prosti tožbe, za vašim možem je vse poravnano; vendar pa, ker nimate tu domovinske pravice in tudi ne česa, ob čemer bi živeli, bote tirani čez avstrijsko mejo, potem pa storite, kar hočete.“

„Tako? Kje pa je moj pošteni soprog?“ praša Albina razdražena.

„Že nekaj mesecev pod zemljo,“ odgovori uradnik, „umrl je v Genovi, zdravniki so rekli, da mu je počilo srce žalosti.“

Par tednov potem vidimo Albino zopet v avstrijskem mestu, kjer smo jo prvikrat zagledali v direktorjevi kočiji. Nekoliko se ji pozna na obleki, da ni vsak teden nova, marveč že morda mesec dni stara in ne posebno dobro gleštana, pa ženska v nji še ni vpognjena. Korači pogumno proti direktorjevi hiši in praša, če je direktor ali kdo od družine njegove doma. Hišnik pa jo čudno pogleda in odgovori:

„Morate biti tuja ženska, ker tu v mestu že vsak ve, da je goljufivi direktor zaprt menda za zmiraj, ker je bil tudi pri nekih bankovcih prizadet. Kje so drugi, ne vem, to pa vem, da je stari goljuf, ko so ga na laški meji vjeli, eno svojih hčer na Laškem omoženo preklel, češ, da je ona vsega kriva.“

Dosti za Albino. Brez vsega denarja, brez prijateljev, kaj bo počela ona, ki še nikdar nič zaslužila ni? Vsa potrta gre, hodi še dolgo po mestu, slednjič stopi v hotel — ne prve, marveč že zelo zadnje vrste, in praša, če je kaka soba za prenočišče. Hišnik jo pogleda od nog do tal in če ravno ona kaže še najlepše gube svojega krila, ji pravi:

„Da, prostor je, a le za gotov denar, pa tudi ne vsakemu in vsaki.“

Dosti, dosti! Albina se obrne in drugi dan so našli v nekem kotu še ne prestaro žensko mrtvo, mislili so, da je zmrznila, ker je bila slabo oblečena, a mraz je bil nenavadno hud pritisnil. Poznal je nihče ni, zagrebli so njeno truplo po kršanski.