Baron Andrej Čehovin 1843–49
| Baron Andrej Čehovin 1843–49 |
| |||||||||||||
O tem slovenskem junaku na bojnem polju so pisali, že vsi slovenski časniki o svojem času. Naj torej tudi »Prim. List« vsaj površno nekaj načrta svojim dobromislečim čitateljem o tem redkem junaku, ker hoče družba sv. Cirila in Metoda izdati obširni opis junaških činov tega našega rojaka, je ona naprosila, da bi se jej v ta namen poslala slika njegove rojstne hiše in slika bitke, v kteri si je on s svojim izrednim junaštvom zaslužil baronski stan z redom križa Marije Terezije. To delo je izvršil velečast. g. kurat iz Vrhpolja pri Vipavi. Slika hiše je dobro vspela, kakor tudi ona slika, po kateri je posnel epizodo junaškega čina v bitki pri Novari, 23. marca 1819. leta.
V tej odločilni bitki so imela naša krdela trd in krvav boj z mnogoštevilnejšim sovražnikom. Sredi živahnega streljanja od strani Piemontežev se postavi na čelo naš topniški častnik Čehovin Andrej, ter s samo polovico baterije –3 topovi – ob desni strani vasice Olengo jaha na čelu svojih junakov do 700 korakov daljave od sovražnika, ter odgovarja ognju iz 16 piemontežkih topov z neizmernim vspehom. Dvojica sovražnih topov je morala takoj ustaviti vse streljanje; ali tu nastane osodepoln trenutek, ki pa je vspel po njegovi previdnosti in drznem pogumu najbolj sijajen v celi bitki. Granata je razstrelila v zrak eden njegov ih topov. En mož in dva konja sta ubita, pet mož je težko ranjenih. V tem hipu sta bila polk Franc Karol in 9. bataljon lovcev v največi nevarnosti, da jih sovražnik zajme, ko so bile druge naše čete zadej in se niso bile še razvile. Vkljub temu ni naš junak zgubil poguma, marveč prilomasti kar v skoku na svojem vrancu z dvema ostalima topovoma nasproti sovražniku, ter začne, ne zmeneč se za neprenehljivo sovražnikovo streljenje, sipati nanj tako živahen morilni ogenj, da se mu posreči nazaj porinoti sovražna krdela, dokler ne dojde z naglim korakom 3. in pa založni vojni zbor na bojišče. Tudi se mu posreči rešiti oba do dobra poškodovana topa. Omenjena junaška stanovitnost slavne brigade kneza Lichtensteina je v toliko zadrževala premilo goštevilnega sovražnika, dokler prilomastijo naša krdela v boj, ki se po večurnem rovanju izvrši ob mraku s pobitjem sovražnika. Za ta drzni junaški čin je prejel A. Čehovin iz rok Feldzeigmeistra D'Aspra križ Marije Terezije, ki pa mu je rekel izročivši mu ta red: »V istem hipu, ko ste zaslužili ta red, bi si bili kmalu zaslužili vislice.« Vedeti je namreč treba, da je naš junak delal proti ukazu dotičnega brigadnega poveljnika kneza Lichteasteina, ki jo ukazal Čehovinu nazaj se umakniti, ker si ni mogel nikakor misliti, da je s tako majhno silo mogoče preštevilnega sovražnika zavirati v prodiranju.
Za kakšne junaške čine je pa prejel že pred to bitko naš rojak Čehovin veliko srebrno in zlato svetinjo, kateri lepšate njegove junaške prsi? V začetku slavne vojne 1848. se je nahajal naš Čehovin kot raketnik (Feuerwerker, capo racchettiere) in drugi poveljnik baterije št. 2, v brigadi kneza Lichtensteina. Ko se je moral maršal Radecky umakniti iz Milana in Lombardije za reko Mincio, je osnoval izvrsten bojni načrt, ter je držal trdno Karol Albertovo (60.000 mož broječo vojsko) med štirimi trdnjavami: Verono, Mantovo, Peškiero in Legnago, ki leže med rekami Mincio in Adižo, tako da ta ni mogel niti nazaj niti naprej. V tem času t. j. proti koncu maja 1848, je bila dana našemu junaku Čehovinu prva prilika, da je pokazal svoje junaštvo. Ko je dne 29. maja naša prednja straža zadela na sovražnika pri Montanari v jako ugodni postojanki, se spusti Čehovin dirjaje skokoma na konju z dvema topovoma proti sovražniku, ter jame streljati proti toskanskim baterijam, postavljenim na cesti proti Mantovi. Kljub rani, ktero mu je zadela jedna granata, je streljal, s toliko gorečnostjo, da so morali sovražniki svoje streljanje ustaviti. Ko pa je opazil, da se bližajo drugi trije topovi sovražnikovi na levi strani ceste, jih sprejme s tako živahnim ognjem, da niso mogli sovražniki niti enkrat vstreliti iz svojih 3 topov, marveč so bili vsi zmešani, tako da so padli njih topovi, vozovi s strelivom, mnogo konj, orožja in vojaki v roke naših krdel. Za ta sijajen čin in lep vspeh, je prejel Čehovin prvikrat veliko srebrno svetinjo za svojo vojaško hrabrost. Dva meseca pozneje 25. julija je stal Čehovin pri Somma Campagni s polovico baterije, jeden streljaj oddaljen od sovražnika, ravno v hipu, ko je bila naša brigada v nevarnosti zaradi večjega števila sovražnikov. Užlic temu, da se je nahajal nasproti dvem topovskim baterijam , podira on s svojimi topovi tako neusmiljeno sovražnike, da pobegnejo v velikem neredu. V tej praski je našel poveljnik baterije nadlajtnant Pauer junaško smrt, in Čehovin sam je vodil streljanje v vsem boju. Nekateri njegovih mož so bili ranjeni, zato je nekoliko časa on sam nabijal en top. Za toliko hrabrost in pogum je bil on takoj odlikovan z veliko zlato svetinjo, po posredovanju podmaršala Wimpfena, ktero mu je pripel maršal Badetzky na bojišču pri Gazzoldi.
Drugi dan se naša brigada pomika proti Volti, kamor se bliža od druge nasprotne strani sovražnik v velikem številu. Komaj se naši pripravijo, pošlje naš junak Čehovin dva topa s sprednjo stražo, katerim je naročil, da naj se postavijo pri vhodu ceste, on sam gre za njimi s štirimi topovi, katere postavi na gričku, ob levi strani ceste, v tako ugodni položaj, da sovražnik, vkljub temu, da je deloval s trostrokim številom topov, ni mogel oškodovati njegovih topov. Iz te postojanke je streljal zaporedoma na sovražnika, ki je hotel naprej se pomikati, na tako vspešen način, da ga je večkrat z velikimi zgubami nazaj zagnal.
Ko pa nastane noč, se zberejo piemontežki bataljoni v podnožju brdičevega ozemlja, da se je moral naš 9. bataljon lovcev umakniti, ki je nazaj grede vedno streljal v sovražnika, ter žugajo njegovi bateriji, pa on jih sprejme s hudim ognjem, potem pa zvršivši svojo krvavo nalogo, se umakne nazaj.
Borba je trajala vso noč; naša krdela so se upirala pod izvrstnim vodstvom grofa Wimpfena in kneza Lishtensteina. Ta pogumna stanovitnost je odločila usodo vojne. Ob zori dne 26. julija so zgrabila naša krdela Piemonteze s toliko silovitostjo, da so ti v vsi naglosti bežali.
Maršal Radecky spoznavši bistroumnost, pogum in stanovitnost Čehovina, ga poviša za podlajtnanta in poveljnika iste baterije. Res truda vredno delo je to, da bode družba sv. Cirila in Metoda izdala životopis in vsa junaška dejanja in sliko tega našega izrednega junaka, ki je deloval tudi v bojih pri Vičenzi, Milanu, in Livornu (v Toskani) in v Romanji, vselej v veliko zadovoljstvo njegovih poveljnikov. Vsled tega je bil odlikovan tudi od velikega toskanskega vojvode Leopolda II. in papeža Pija IX. s posebnimi svetinjami in diplomi.
Škoda da je ta junak, rojen leta 1810., umrl še mlad leta 1855. ob koleri v Badenu pri Dunaju. Sklenem s željo, naj bi to vitežko resno in dostojno duhovitost vojaki naše hrabre armade radi posnemali! V to pomozi Bog!