Baron Humbug
| Jari junaki Baron Humbug Rado Murnik |
| |||||||||||
Humbug! Izvolite paziti, gospod doktor!"
"Zdaj je že prepozno, gospod baron!
Moja kraljica je fuč."
Gospoda sta sedela v razkošno opremljeni dunajski kavarni notranjega mesta in šahala. Starejšemu izmed njiju je bilo blizu trideset let.
Imenoval se je Fidelis baron Albenhorst. Dasi je bil v civilni obleki, se mu je poznalo na prvi pogled, da je bil častnik. Držal se je vedno leseno ponosno pokonci kakor na povelek: "Pozor!" Njegov obraz z močnimi črnimi brkarni je bil navaden, vsakdanji oficirski obraz, kakršnih je na stotine v armadi in ki so si tako podobni kakor oficirske kape. Včasi je nekoliko vzdignil goste obrvi in širje odprl svoje hladne sivkljate oči ali pa s fino belo roko potegnil preko čela.
Njegov soigralec, pravice doktor Anton Rathschutz, je bil nekoliko mlajši. Napravljen je bil kakor častni član dunajskih gigerlov. Toda rana pleša in zlata očala so poleg akademičnega naziva oznanjala, da je dobrodušni debeloglavec kolikortoliko izobražen. Z umetno zavozlane zavratnice mu je na zlatem motvozku bingljal bleskovit diamantek. Roke in noge so mu bile korenjaške, velike, prevelike. Doktor Kathschiitz je bil namreč doma izpod Šmarne gore; za svojega gimnazijskega dijakovanja je moral o počitnicah doma povsodi pomagati, tudi gnoj kidati, zakaj njegov oča, Račičev Matija, je bil stara kranjska korenina [n ni maral, da bi Tone dolgčas prodajal doma in lenobo pasel, pa zastonj otepal kašo in žgance. Z gospodom baronam Albenhorstom se je doktor seznanil v tej kavarni in to šele pred dobrima dvema tednoma. Jako vesel je bil tega znanstva; najrajši bi bil prijaznemu aristokratu že ponudil bratovščino, pa se je bal biti nadležen.
Doktor je sdel tako, da je mogel občudovati mlado blagajničarko. Za igralcema sta stala dva zaplečevalca, dva radovedna in vztrajna vivka. Baron ju ni gledal nič ka] prijazno. Ako pa se je kdo izmed njiju osmelil in kritiziral katerokoli potezo ali pa celo hotel komu pomagati z modrimi nasveti, je prezirljivo pogledal sitneža in zagodrnjal: "Atlmbug!"
"Šah in šeh!" je napovcdal baron zmagoslavno.
"Saj res. Noben Morphy ne bi rešil več te igre. Moram se vdati!"
Baron se je zadovoljno nasmehnil.
Zakaj ste rokirali? ln zakaj ste pustili konjička tako dolgo v hlevu?"
"Eh, prezrl sem vašega belega tekača. In bal sem se za stolp. Danes se mi ne ljubi me kaj posebno."
"Kakor izvolite," je dejal baron in mignil pikolu, naj odnese šahovnico in figure. Vivka sta odšla zaplečevat k biljardom.
Preveč ste gledali tjale k novi kasirki, gospod doktor! Ali mislite, da nisem opazil tega?"
"Imenitna dekle, kaj, gospod baron? Pschutt!"
"Ni napačna, ne! Le poglejte jo, kako rafinirano sramežljivo poveša svoje dolge trepalnice! In kako trpeče zre predse! Humbug!"
"Zakaj humbug, gospod baron?"
"Dva otroka ima že ta titularna devica. No, zaradi tega ne bi zagnal nobenega kamena nanjo. Ampak, da se je izpozabila s tako starim, lzžetim veteranom, tega ji ne morem odpustiti. Stari Du-... chevalier - kako mu je že ime.
Dufaure je bil njen ljubček. Zdaj jo je odslovil. Dufaure je izkušen zapeljivec. Saj ga poznate? Ne? Vseeno. Drži se vedno na smeh, kakor faven, ki hoče še nebirmani vili nedolžkano srce požgečkati z lascivnim dovtipom. Škoda punce! Zdaj so se ji raztajala kavalirjeva darila - gospodična mati je morala v službo."
"Škoda dekleta!"
"Marker! Dvakrat chartreuse! - Pardon, gospod doktor, saj dovolite! Danes sem jako dobre volje. Nova kasirka tamle mi je zbudila celo vrsto zaljubljenih spominov."
"A? Tudi vi, gospod baron?"
"Ne. Motite se. Z ono tamle nisem imel ničesar opraviti. Izvolite, gospod doktor! Tukaj imam pristne "caballeros imperiales". Prosim!"
Baron mu je ponudil odprto eleganto cigarnico, polno smotek, skrbno zavitih v svetel staniol.
"Pikolo! Prižgi! Najprvo gospodu doktorju! Le hitro sem, ti zamuda nemarna! Ti hočeš biti pikalo? Hambug! Marš!"
Dočim je plašni pikolo stregel doktorju in baronu, je prinesel bledi marker dvoje ličnih kozarčkov s paljenko.
Baron je srknil požirček in dejal: "Liker je dober. Izvolite poskusiti, gospod doktor! Izboren je, kaj? Toda.... zbudili so se mi spomini, sem rekel prej. Dovolite, da vam povem svoj romanček!"
"Prosim, gospod baron!"
"Svoje dni sem služil tukaj pri huzarji," je začel baron. "Naš ritmojster, poljski grof, je bil včasi tak kokor živ satan. Igral in ljubil je rad. Ako je imel prejšnji dan smolo pri hazardu ali pri nežnem spolu, je drugo jutro podil naš škadron, da smo potili olje. Sicer pa je bil dobra duša.
To vam je bilo lepo življenje! Imenitno! Takrat sem bil malo drugačen junak, zmeraj vesel, samozavesten in predrzen, zadovoljen s svetom in sabo, najboljši jezdec, najbolj priljubljeni plesalec. Geslo mi je bilo:
Kdor ne ljubi punc in pa šampanjca,
ta je tutka in neumna manca!
To je najlepša pesem. Vsa druga "poezija"
je humbug!
Na Kranjskem sem imel bogato teto. Odgojena je bila v francoskem samostanu "sacre coeur".
Prej se je imenovala baronesa Lina, Karolina, v tujini se je oIilila v Charlotte. Svoje lepo imetje je podedovala po daljnem sorodniku, o katerem ne vem drugega nego to, tja je bil vitez papeškega redu svetega Jurija in imetnik papeškega častnega križa pro ecclesia et pontifice. To mi je teta Charlotte poudarjala in ponavljala neštetokrat.
Bila je jako dobrodušna in strašno pobožna.
Kakor sova je samotarila na svojem starem gradu. Mirno življenje ji je potekalo redno kakor ura.
Uljnjakt, cvetličnjak, malone pol škadrona žoltookih mačk, nabožne knjige - pa tudi francoski časniki:
to ji je bilo vse razvedrilo in vsa zabava. Pošiljala mi je po dvesto goldinarjev na mesec. Ali kaj naj bo to huzarskemu lajtnantu! Humbug!
Kadar sem pridelal dosti dolgov, sem jo obiskal v njenem gorenjskem brlogu. Navadno sem v takih časih potreboval tisočaka. Bolj poceni moj obisk ni bil nikoli. Ako sem ji samo pisal zanj, mi ni poslala nič. Hotela me je videti! Vsakikrat je bila vsa srečna, vsa blažena, kadar sem prišel in kadar je zaslišala žvenketanje mojih ostrog in rožljanjc mojega palaša. Nikdar mi ni delala nobene nepotrebne zgage; vsakikrat je takoj napisala potrebno nakaznico svojemu dunajskemu bankirju. Vsakpot me je tako mimogrede - pro forma - prosila, naj se poboljšam; saj je dobro vedela, da ne bo nič! Vsakpot sem ji obljubil, kar je želela, obljubil - tudi pro forma; saj sem dobro vedel, da ne bo nič! Humbug!"
Baron je izpraznil kozarček, užgal ugaslo smotko in nadaljeval:
Pardon, gospod doktor! - Lahko mi verjamete, da nisem pogrešal nežnih igrač za zaljubljene zabave. Trajno me pa ni zanimala nobena, dokler nisem videl mlade baronese Olly.
Prosim, gospod doktor, poglejte nepreočitno zopet našo novo kasirko tamle! Na vsem svetu čisto taka je kakor Olly! To so one sivosinje tajinstvene oči, ki tako čudovito žare izza črnih trepalnic, to so oni lahno nakodrani zlati lasje, ona nežno okrožena rožna lica, oni ljubki obradek: vse čudovito podobno! Samo nekoliko bujnejša je bila Olly in veselejša. Bila je bleskovita salonska zvezda, planet, ki se je okoli njega sukalo polno trabantov. Poleg nje je otemnela lepota vsake druge dame. Znala se je oblačiti, vesti, govorit kakor nobena druga.
Seznanil sem se z njo na plesu in pozneje sem vsak teden prihajal šahat z njenim očetom. No, ni mi bilo bogvekaj do te vsekako imenitne igre. Kadar je njen papa, general Rudolf baron Glandorf ves zamišljen strmel v figurice, sva se lovila midva z Olly pridno z očmi. Včasi je ekscclenca izginil za nekaj trenutkov in prepustil nadaljevanje svoji edinici. Presveti Radetzky, kako slabo sva igrala! Pa saj veste sami, kako se prede taka stvar.
Krasnega majnikovega dne sem prišel ponjo, da bi jo spremil k prijateljski obitelji na tenis. Ekscelence ni bilo doma.
"Ah, ta večni tenis!" je vzdihnila. "Naveličala sem se ga že. Rajša bi jahala na izprehod. Tak lep dan je! Vun! Vun! Jezdiva skupaj kam iz mesta! Hitro po konja, gospod baron! Snidemo se na progi v Hernalsu."
Seveda sem bil takoj pripravljen z največjim veseljem. Odpeljal sem se nemudoma po svojega konja in odjahal na domenjeno mesto.
Baronesa Ol1y je prijezdila kmalu za mano. Prosim - v kratki razdalji ji je sledil civilni sluga stare ekscelence.
Še nikdar se mi baronesa ni zdela tako lepa in milovidna kakor ta dan. Oblekla je bila elegantno tcmnozeleno obleko. Varna in graciozno je sedela na svojem belcu. Srečen nasmeh ji je igral na ustnah. Prijetna sapa je pihljala od zapada in se igrala z vihrajočim pajčolanom, ki je bil pritrjen zadaj na njenem koketnern moškem klobučku.
Udarili smo jo proti Dornbachu, potem pa zavili na stransko pot. Naenkrat se je zbosil slugov konj na desnem sprednjem kopitu. No, v bližnji vasi je bil kovač. Tam sva pustila sluga in konja. Jezdila sva sama dalje.
Vreme je bilo krasno. Na sijajni sinjini ni bilo nobenega oblaka. Baronesa je gledala naravnost predse. Govorila nisva nič. V najinih srcih je vladal mrtvaški mir, kakor v prirodi pred uimo.
Ne vem, kako dolgo sva jezdarila takole tja v mlado vesna. Pot naju je vedla ob bistrem potoku skozi gozdiček. Zdajci je vzkliknila baronesa in ustavila konja. Čez pot viseča veja jo je bila oplaznila po levem licu. Na baršunasto mehki koži sem videl rdečo liso in drobno kapljico krvi:
"Ali vas hudo boli, baronesa ?" sem jo vprašal prestrašen.
"Nič posebno hudega ni," mi je odkimala.
"Ustrašila sem se bolj, nego je bilo treba. Toda ... rada bi malo počivala v tem gaju."
Skočil sem s konja in prijel njenega za uzde.
Olly se je uprla ob moje rame in lahno polznila na tla. Privezal sem oba konja za grm, ona pa je potegnila iz žepa svoj svilnati čipkasti robec, ki je bil tako fin in nežen kakor pajčina. Vzel sem ji ga iz rok, ga malce omočil v potoku in ga rahlo pritisnil na njeno prasko.
Ježno palico z zlatim gumbom je vrgla v mah in si snela rokavici.
Kakor ranjen ptiček je sklonila zlatolaso glavico in mi jo naslonila na prsi. Iz ranice ni bilo nobene krvi več. Čutil sem sapo razgrete baronese... utripanje njenega srca ... rahlo in vendar tako močno me je mamil serajski parfem njenega robca in sladka vonjava njenih las ... In povzdignil sem ji glavico in jo poljubil na rdečo liso, poljubljal na usta, na oči, na čelo, lase in zopet na usta. Bil sem ves omamljen kakor od močnega šampanjskega vina.
Nebeško sladki so bili ti trenutki! Tudi Olly je znala izborno poljubljati. Kadar sem jaz nehal, je začela zopet ona, in kadar je nehala ona, sem začel zopet jaz. - Toliko da se nisva pojedla od same plamleče ljubezni!
Zmenila sva se, da ostane najina ljubezen tajna, dokler ne bo za svatbo vse v redu. Treba nama je bilo jamčevine. Olly je ni imela, general in jaz tudi ne. Moral sem k bogati teti.
O prvi priliki sem prosil dopusta in se peljal doli na Kranjsko.
Priznati moram, da mi je čudno utripale srce, ko me je na tetinem gradu vedla hišna po dolgem hodniku v takoimenovani modri salon. Teta je sedela ob širokem oknu pri modrikasti baršunasf zavesi. - Pardon, gospod doktor, ali niste še opazili, da so nekateri ljudje v obraz nekako podobni živalim ?"
"Gotovo, gospod baron!" je odvrnil doktor, ki je bil poslušal ves čas pozorno. "Moj bivši sošolec Edgar, svoje dni krvoločen burš, je bil prej sličen divjemu mačku, kateremu je kdo z dobro podkovanima škornjema stopil na rep; zdaj pa je odvetniški pisar pri mojem ujcu in je podoben tepenemu invalidnemu pinču."
"No, vidite, gospod doktor, moja preljuba leta Charlotte s svojim dolgim nearistokratsko ploščatim nosom, z neznatnim obradkom in turobnimi očmi je bila podobna žalostno zamišljeni kozi. Dasi se ni več borila proti tretji ničli, ampak že proti peti, je vendar lase nosila razpuščene in igrala "Die Klosterglocken" in "Das Gebet einer Jungfrau" na klavir tako sentimentalno kakor šestnajstletna frklja. Oblečena je bila vedno v črnosvileno obleko tesnega kroja; zato je bila videti še daljša in sušja.
Tako je tedaj sedela ob oknu kakor živa alegorija tistih svetopisemskih sedem nerodovilnih let. Kraj nje je čepela njena najljubša mačka Minette.
"Kako sem vesela, da te zopet enkrat vidim, dragi moj Fido!" je vzkliknila in me motrila skozi lornjet. Potem mi je slovesno poljubila čelo, jaz pa njej velo roko. Videti si jako zdrava!" sem se ji legal.
"Moram ti čestitati!"
"Treba je bilo ohraniti njeno dobro voljo.
Povedal sem ji zatorej še marsikaj prijetnega in laskavega. Pogledavala me je kaj hvaležno in veselo so se ji širile nosnice.
Po večerji sem si mislil, da je sovražnik že zadosti omajan in porabil sem ugodno priliko za atako. "Ljuba teta, rad bi govoril resno besedo s tabo. sem sprožil po kratkem molku.
"Tako? se mi je nasrnehnila poredno. "Koliko si pa spet dolžan, filou ?"
"Ničesar ne!"
"A? Čudno!"
"Poboljšal sem se."
"Hm. Pa vendar nisi bil bolan?"
"Nikakor ne draga teta!"
"Kaj pa je tedaj? Kar povej mi, mon cher neveul"
Zopet mi je utripalo srce. Vse je bilo tiho. Le mačka je predia in včasi je rahlo zasumelo Letino svileno krilo. Naposled sem se ojunačil in rekel hitro:
"Oženiti se hočem. Treba mi je kavcije. Šestintridesettisoč goldinarjev. Preljuba tetka..."
"O-o-ože-oženiti se hočeš?" se je začudila.
"Oženiti ? Tako mlad. Horreur!"
"Zakaj pa ne?" sem si mislil na tihem. "Ali meniš, da sem obljubil večno devištvo kakor ti, neumnica neumna? Humbug!"
"Pa saj se samo šališ, Fido, kajneda?"
"Nič se ne šalim. Point d' honneur!"
Nabrala je ustne, kakor bi hotela zažvižgati, pa ni. Pogledala me je neizmerno žalostno, kakor žrtev, zapisano samemu satanu. Pobožno je sklenila roke in zmajala z glavo da so ji mahali kratki črni kodri kakor tožne zastavice globokega sočutja okoli senc in ušes.
"Po mojem skromnem mnenju je bolje, ako se človek oženi mlad kakor pa star."
"Ne, ne, predragi moj!" je ugovarjala odločilo.
"Tvoj papa, moj brat, se je oženil premlad in je bil vse žive dni nesrečen. Vidiš, knez bolgarski se je oženil v svojem sedeminštiridesetem letu."
"Metuzalem pa še pozneje. Toda kaj je to meni mar? Humb - pardon, ljuba teta!"
"Sodil boš že trezneje, pametneje, Fida!" je vzdihnila nejevoljno in me s staro belo pahalico iz nojevih peres potrkljala po rami. Počakaj, da boš vsaj ritmojster ! Potem ti pa že dam kavcijo, saj si moj edini dedič."
"Oho!" mi je ušlo.
"Zakaj oho?"
"Ne morem čakati, ljuba teta! Preveč jih je pred mano, da bi mogel misliti na povišanje v službi! In nobene vojske ni zdaj, kuge pa tudi nobene!"
"Katera krasotica pa je tako neusmiljeno ranila tvoje ubogo srce?" me je vprašala radovedno in vzdignila glavo nad ostnate rame.
"Baronesa Glandorfova."
"Hči ovdovelega generala Glandorfa?"
"Olly in nobena druga."
"Horreur!"
Vzdignila je suhe roke proti glavi in lovila sapo. Gledal sem jo osupla. Vstajala je počasi, počasi, kakor bi jo raztezali nevidni vijaki kvišku. Odsvetujem ti odločno, man enfant!" je izjavila slovesno in molela koščeni kazalec proti stropu. "To bi bil ... un coup de tete! Menda vendar ne boš tako lahkorniseln!"
"Ali, draga teta, kaj vam prihaja na misel?"
"Glandorfova ni zate! Saj vendar poznam to obitelj. General nima ničesar, slišala sem celo o dolgovih. Kadar ekscelenca umre, bo hčerka brez vinarja! Tvoja plača in obresti kavcijske ne bodo zadostovale pretiranim zahtevam skrajno razvajene baronese. Olly potrebuje moža iz "haute finance", milijonarja! Raznežena je kakor princesinja. Vedno bo hotela plavati na vrhuncu elegance. Kar bo videla pri drugih, to bo zahtevala tudi ona. Švica, Ostende, Nice, Opatija in tako dalje, avtomobil, loža, razkošno stanovanje z liftom, zabave, nove obleke - vse to je preklicano drago! Na Dunaju imam prijateljico, ki si pridno dopisujeva ž njo. Od nje sem zvedela, dasi je Olly lani naročila obleko pri Worthu. Kakor da na Dunaju ne bi bilo krojaških umetnikov in umetnic! V Parizu so dame, ki potratijo po stotisoč frankov in več na leto samo za modne capice. Ako bi se 0lly zadovoljila samo z desetimi tisoči, kje bi jih jemal? Za mnenje ljudi se ne briga, ako se to mnenje ne ujema z njenim okusom in njenimi zahtevami. Tako nespametno jo je vzgojila njena rajnica mama in stari baron ni bil nič modrejši. Izpolnila sta ji vsako željo; delala je, kar je hotela. Stara pesem: edini otrok! Malokatera edinica ima pametne starše. Baron Glandorf je nobel berač, nič drugega, in ako zatisne oči, bo vse glorije konec in amen!"
"Ali draga teta, saj ne veš, kako se ljubiva! To ni nobena navadna ljubezen! Olly se bo znala omejevati --"
"Nikdar ne!"
"Brez nje res ne bi mogel živeti!"
"No, pa si jo vzemi, če je tak bijou de beaute. Toda varščine ti ne dam. Za Glandorfovo že ne!"
"Zakaj ne?"
"Naj ti povem tudi to. Ali si poznal rajnico baronovko Glandorfovo?"
"Ne, teta!"
"Bila je moja vrstnica. Bili sva prijateljici mnogo let, naposled pa sva se razprli. Dolžila me je, da sem ji očitala jaro "komisno" plemstvo njenega soproga in da sem hvastavo hvalila staro plemstvo naše rodovine, češ, da so se slavni Albenhorsti že baroni bojevali z Valvazorjem proti turkom, dočim so bili Glandorfovi pradedje takrat samo plebejski konjski hlapci. Sainte Vierge! Bila sem seveda popolnoma nedolžna. Prosila sem jo pismeno, naj miruje in naj me nikar ne obira po aristokratskih salonih. Nato mi je pisala zlobno in zarobljeno pismo. Očitala mi je, da se povsodi pulim za prvenstvo in silim v ospredje; da sem se že stokrat pregrešila zoper etiketo; da slava mojih pradedov ni več vredna kakor predlanski sneg; da sem plemkinja le po imenu in ne po zaslugi; da sem najbolj prismojena in afektirana baronesa na svetu; da je sita mojega prijateljstva. O ciel! Taka je bila mama tvoje izvoljenke! Kaj praviš k temu, dragi Fido? Škandal! Kajneda škandal?"
"Ali, preljuba teta, saj uboga Olly vendar ni prav ničesar zakrivila pri tem!"
Nasmehnila se je srdito in pritisnila na jeziček srebrnega zvonca. Ko je prihitela hišna, je naročila teta limonade.
"Trudna sem, dragi nečak!"
Molče sem se priklonil in ji poljubil roko. Vso noč nisem mogel zatisniti očesa. Drugo jutro sem se hotel kar posloviti od nje in ji povedati, da se bom ustrelil. V moje neopisno veselje pa mi je - au nam de Dieu - obljubila jamčevino, toda šele čez pol leta. Upala je prejkone, da se med tem že naveličam svoje neveste.
No, nisem se je naveličal in teta Charlotte je izpolnila svojo obljubo. Prejel sem jamčevino v bankovcih in vrednostnih papirjih. Lahko si mislite, kako sem bil vesel!
Še tisto popoldne pa so me zvabili tovariši k hazardu. Izprva nisem ne dobival, ne izgubival. Banko smo razbili vsakikrat kmalu, dokler je ni prevzel bled češki grof. Šampanjski zamaški so pokali, da je bilo veselje!
Odslej je šlo za vedno višje vsote. Obrazi so nam žareli od igre in pijače.
Banka je rasla! Nekateri so igrali že na listke, ki so morali biti izplačani v 48 urah.
Banka je narasla na osemnajsttisoč goldinarjev... Kdor bi se zdaj udeležil igre in izgubil, bi moral plačati šestintridesettisoč goldinarjev.
Počasi sem privzdignil svojo prvo karto in jo pogledal. Srčni as! Vzel sem drugo, v rokah sta se mi tresla dva asa! Drhtal sem od veselja.
"Va banque!" se oglasim kakor v omotici.
Vsi oneme. Nihče se ne upa igrati - razen bankirja...
"Gori!" vzkliknem in pokažem svoji karti.
"Gori!" de bledi grof mirno. Tudi on pokaže dva asa!
Po pravilih je imel on prednost - jaz sem izgubil... lzgubil sem svojo kavcijo. Več! Izgubil svojo ljubico!
OlIy se je nekaj časa neutolažno jokala, kakor je že ženska navada; potem pa me je srečno pozubila, kakor je že ženska navada; naposled pa je vzela drugega, kar je tudi jako priljubljena ženska navada. Humbug!
Vzela je bogatega tvorničarja iz Prage. Dva tedna po njeni poroki je umrla moja teta Charlotte in mi zapustila vso svojo imovino. Prej sem imel nevesto pa nobene kavcije, in zdaj denarja dosti za pet lajtnantskih kavcij pa nobene neveste! To je humor usode!
Odslej nisem hazardiral nikdar več; zdaj igram kvečjemu šah in se ne menim resno za nič več, ker je vse na tem neurnnern svetu zgolj humbug!
Zahvaljujem se vam najlepše, da ste me poslušali tako potrpežljivo, gospod doktor! Zdaj pa moram doli v tretji okraj h grafu Wimpffnu. - Vraga! - To je pa že preneumno - - ali sem res pozabil denar doma?- Saperlot !"
Iskal je denarnice po vseh žepih in se nasmehnil v zadregi.
"Kako neprijetno mi je to! - Gospod doktor, prosim vas, izvolite mi posoditi desetak do jutri, da mi ne bo treba hoditi domov po denar!"
"Prosim z največjim veseljem, gospod baron!" mu je odvrnil doktor. "Toda desetaka nimam pri sebi, pač pa petdesetaka in nekoliko drobiža."
"Prosim tedaj, dajte mi petdesetak, saj je vseeno, gospod doktor, jutri se tako vidiva tukaj!" Nič kaj posebno rad ni segel doktor za barona v denarnico po bankovec, dal mu ga je pa vendar.
"Edi!" je poklical baron prvega natakarja in vstal. "Mudi se mi. Ne utegnem čakati, da bi mi izmenjali tole. Spomnite me jutri! Priporočam se vam, gospod doiktor!"
Drugo popoldne je doktor dolgo čakal svojega barona. Že se je praznila kavarna. Ker mu je bilo dolgčas, se je jel pomenkovati z markerjem. Zvedel je od njega, da je blagajničarka nevesta njegovega tovariša, ki vkratkelll otvori svojo kavarno; da je vzorno dekle, ki s svojim pičlim zaslužkom podpira bolno mater in mlajšo sestro.
"Baron bo debelo gledal, lp mu to povem!" si je mislil doktor. Debelo pa je gledal le on sam, ko je bral v večernem listu, da so davi zaprli bahaškega sleparja, ki se je poslednje čase imenoval Fidelis baron Albenhorst in po raznih večjih mestih uganjal humbug.