Basni (Slovenske večernice, 37)

Basni.

Posl. J. B.

Prevajalec:	J. B.
Izdano:	Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Lisica in kos.

„Ne poj še ne,“ reče lisica kosu, „ali ne vidiš, da je še sneg in da še mrzla burja brije, pomladna gorkota pa tudi še nima dovolj moči.“

„Pomlad je zmirom v mojem veselem srcu in zato pojem. Za-té pa hudobnica ne bode prišel nikoli čas veselja, ker zavoljo tvojih hudobnih del zmirom v strahu živiš.“ —

Hudobnežem ne pusti vest nikdar veselje mimo vživati.

2. Lisica in volk.

Lisica zapazi v vodnjaku obraz mesca; mislila je, da je sir, skoči v vodnjak, ali zdaj vidi, kako se je grdó prevarala.

„Kaj mi je zdaj storiti, kako bodem prišla iz vodnjaka?“ Ali zasliši volka in ga pokliče.

„Stric! pojdite semkaj; v mojem življenji nisem še jedla tako dobrega sira, naté tukaj je še lep košček, ako ga hočete.“

„Hočem, teta, zakaj pa ne, ali kako moči priti v vodnjak, povejte mi?“

„Lahko, vsedite se v vedrco, pa se počasi spustite.“ Tako se tudi zgodi, volk v vedrci pride v vodnjak, in vsled svoje teže privleče v drugi vedrci lisico venkaj in jo tako reši, sam pa ostane v vodnjaku.

Ako ti kdo kaj obeta, in ga ne prosiš, vedi, da ti bode dal kislo jabelko; varuj se tacih dobrotnikov.

3. Jabelko.

„Ah, kako lepo rudeče jabelko leži pod ónim drevesom,“ reče mali Peter; skoči tje in pobere jabelko, „to se bode mojemu praznemu želodcu dobro prileglo.“

Ali koj ko je Peter jabelko vgriznil, vrže je proč, ker bil je v njem grd črv.

Marsikterega je še zunajnost goljufala.

4. Lev, volk in lisica.

„O milostljivi gospod!“ reče volk hudo bolnemu levu, „vidiš, vsi smo te prišli obiskat, samo zvite lisice ni, ona se malo briga za tvojo bolezen, ampak jé zdaj race in piščeta.“

Na to pride lisica in ravno zasliši volkovo obrekovanje.

Ona se levu prikloni, ga vpraša za njegovo povelje, in mu reče nadalje:

„Gospod! ti si prav hudo bolan, čudim se, da se ne daš zdraviti?“

„Bil sem že v rokah vseh zdravnikov,“ odgovori lev.

„Kaj praviš? to je nemogoče, jaz sicer nisem zdravnik, pa vendar vem, kaj bi ti zamoglo pomagati.“

„No kaj?“ vpraša poln veselja lev.

„Nič druzega ne,“ odgovori lisica, „kakor daj povelje, da se volku koža odere, pa položi krvavo na-sé, gotovo ti bode precej odleglo.“

Sedaj je bil volk koj zgrabljen, odrt in koža njegova levu izročena.

„Ko bodem jutri k tebi prišla, gotovo bodeš že zdrav,“ reče lisica prav ponižno in odide.

Drugi dan ni prišla lisica k levu, to si zamore vsak misliti.

Ne govorite slabo o drugem, ker najslabeji se zamore maščevati.

5. Kukavica in jastreb.

„Ljuba moja kukavica!“ reče jastreb, zakaj uživaš ti tako slabo hrano, črve, muhe in druge grde stvari, zakaj ne loviš golobov kakor jaz, gotovo bi se ti potem želodec smijal.“

„Kaj hočem, odgovori kukavica, golobje prehitro leté.“

Čez nekoliko dni prileti jastreb na neko dvorišče in hoče goloba vjeti; ali gospodar ga zapazi, s puško težko rani in živega za peruti na hlevnata vrata pribije.

Na to prileti kukavica in reče na pol mrtvemu jastrebu: „Povej mi, kdo se bolje hrani, ti ali jaz.“

Bolje je v miru košček suhega kruha, kakor v nevarnosti pečena gos.

6. Čevljar in bogatin.

Neki reven čevljar bil je zmirom jako vesel in veselo prepeval. Njegov sosed velik bogatin pokliče ga k sebi in mu reče:

„Prosim te, povej, koliko si ti na dan zaslužiš?“

„Prav malo, dragi gospod! včasih staro dvajsetico, a kadar je pa bolje, tudi deset grošev.“

„Tu imaš sto goldinarjev,“ reče mu bogatin, „pomagaj si, kjer vsled tvoje slabe plače zamoreš sčasoma žalosten postati.“

Čevljar se lepo zahvali in gre domu; ali od zdaj naprej ni ga bilo več čuti peti, ker začel je premišljevati in modrovati, kako bi si še veči kup denarja pridobil. Ko je leto preteklo, pride zopet čevljar k bogatinu in mu reče:

„Tu imate gospod vaš denar, ker od onega časa odkar ste mi podarili denar, izgubil sem vso svojo dobro voljo.“

Drugi dan slišal je bogatin zopet čevljarja peti.

Ne denar in bogastvo, ampak zadovoljnost s stanom nas stori v resnici vesele.

7. Dva osla.

Potovala sta dva osla, eden med njima bil je obložen z denarjem, drugi z žitom. Ko prideta v gozd, skočijo roparji pred nje, in osla z denarjem obloženega začno strašno natepavati, ter mu ves denar pokradejo.

Ko so roparji odšli, ozré se izbiti in okradeni osel na svojega tovarša, kateremu roparji niso nič hudega naredili in mu reče:

„Prijatelj! ali tebe niso natolkli in okradli?“

„Ne, kaj hočejo z žitom — ko so tebi denar vzeli; vidiš prijatelj! ti si na vso moč nadlegoval gospodarja, da hočeš denar nositi, in zaradi tvojega dragocenega bremena bil si prevzeten, ne bodi tedaj žalosten, ako si od roparjev za tvojo prevzetnost nekoliko plačila prejel.“

Kdor se povišuje, bode ponižan.

8. Volk in pes.

Vsled lakote oslabljen volk pobegne iz gozda in sreča debelega mesarskega psa. Precej ko ga zapazi, misli ga zgrabiti, pa ko je volk videl, da je pes velik, dobro rejen, in tudi gotovo zelo močan, premisli si in stopi ponižno k psu, ter mu reče:

„Glej me revčeka! kako sem suh, povej mi prijatelj, kaj mi je storiti, da se tako zredim kakor ti.“

„Nič druzega ne prijatelj, kakor zapusti gozd, ker pri tvoji prostosti imel bodeš zmirom prazen želodec. Mi bolje živimo, ker redno delamo in dobro jemo.“

Volku se to neizrečeno dopade in reče psu:

„Prijatelj! šel bodem s tabo ter stopil v službo.“ Ali nenadoma zapazi na vratu psovem železni ovratnik.

„Kaj pa imaš tu na vratu?“

„O nič posebnega, odgovori pes, večkrat, kadar ravno nimam dela, priveže me gospodar na verižico.“

„Kaj? na verižico,“ začudi se volk, „prijatelj, vernem se raje v moj brlog in sem v prostosti lačen, kakor v sužnosti sit.“

Volk! motiš se; brez reda ni prave prostosti.