Bežigrad

← Dolni grad

Bežigrad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

"Grad" na Vipoti →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Zakleti gospod na Bežigradu

Ko je bil Bežigrad še last grofa Hermana II., je prišel nekoč k njemu neki gospod. Grof ga je dobro pogostil. Drugi dan ga je pa dal vreči v veliko klet, kjer se je gospod izpremenil v kamen. Ta kamen je bil v kleti še pred nekaterimi leti, danes ga pa ni več.

2. Mlinarjev Janez v Bežigradu

Ljudje pripovedujejo, da je našel Mlinarjev Janez v bežigrajskih ječah mnogo ljudi, ki so ležali na slami in v lastnem blatu. Bili so že popolnoma oslabljeni. Dolgo so jih morali zdraviti. Nekateri so med tem umrli in nekateri so oslepeli za vedno.

3. Židom ni bilo dobro v Bežigradu

Pripovedujejo, da so Žida, ki je šel mimo Bežigrada ter imel pri sebi mnogo blaga in denarja, zvabili v grad, ga oropali in vrgli v ječo, kjer se je kesal, zakaj je šel noter. Naposled jo bilo v ječah toliko Židov, da so jih pričeli pobijati. Tiste, ki so ostali živi, je rešil Mlinarjev Janez.

4. Bežigrad so zažgali

Stari Bežigrad so zažgali in zgradili potem na njegovem mestu sedanji grad.

5. Zareče snopje

Nekoč se je vračal neki kmet s senenim vozom, v katerega je bilo zapreženih par konj, pozno ponoči domov. Zakasnil se je. Ker je bil truden, je na vozu brez skrbi zaspal, saj konji so dobro poznali pot. Ko privozijo konji okoli polnoči do Bežigrada, prebudi kmeta neka čudna slutnja. Ko se ozre malo naokrog, vidi, kako se nad gornjim celjskim gradom zaporedoma prikažejo žareči snopi in sfrče v podzemeljske kleti Bežigrada. Kmet se je te prikazni zelo ustrašil. Sam ni vedel, kako je privozil domov. Ustrašili so se pa bili tudi konji. Vso pot do doma so dirjali, ne da bi jih bil priganjal.

6. Ženska v ognju

Neki človek je šel mimo Bežigrada. Prikazala se mu je ženska. Bila je vsa v ognju in od nje so letele žareče puščice.

7. Otrok — velikan

Neki mož se je vračal s sejma mimo Bežigrada domov. Ko se je že oddaljil od grada, je videl v travi majhno postavo, zavito v dolgo haljo. Bil je otrok. Zasmilil se mu je in ga je dal pod suknjo, da bi ga ogrel. Toda čimdalje je kmet prišel, tembolj je bil otrok velik; nazadnje mu je zrasel preko glave. Zdaj ga je moral kmet peljati za roko. Toda otrok se mu je kmalu iztrgal in je tekal nekaj časa pred njim, nekaj časa pa za njim. Kmalu so začeli kmetu vstajati lasje. Kadar se je ozrl, je videl za seboj velikana, ki je tekel za njim. Ko je prispel do svojega doma, se je tako pognal, da je strl vrata, samo da bi ušel velikanu. Žena je prišla možu z lučjo naproti, toda velikan ji jo je upihnil. Žena je prižgala luč znova; tedaj pa ni bilo velikana nikjer.

8. Mrtvaška procesija

Neka ženska je imela opravek v mestu in se je vračala pozno zvečer domov. Pot jo je vodila mimo Bežigrada. Ko je bila vštric grada, je opazila, da prihaja iz daljave proti njej velika procesija. Bilo je mnogo ljudi, ki so nosili mnogo zastav. Toda kako se je ustrašila, ko je prišla procesija do nje. Vsi ljudje so bili brez glave. Ko je hotela še bolj pogledati, kdo so ti ljudje, ni bilo nobenega več, samo močan veter je pihnil mimo nje. V daljavi pa je slišala doneče stokanje. Vsa v strahu je šla dalje.

9. Divji lovec

Neka ženska se je vračala ponoči domov. Kar zasliši za sabo pasji lajež, ki se ji je bližal od Bežigrada sem. Mimo nje zapiha oster veter in že je lajalo daleč pred njo. Nekdo pa je klical: »Hu - ta - ta!« Nato je vse utihnilo. Ljudje pravijo, da je bil to divji lovec, ki mora za kazen hoditi na lov.

10. Črni ljudje pri Bežigradu

Mati in sin sta se vračala pozno zvečer. Ko sta šla mimo Bežigrada, se je nenadoma vsulo iz gradu vse polno črnih ljudi s senenimi vilami v rokah. Leteli so preko ceste in tja čez travnike. Materi in sinu so vstali lasje na glavi in prišla sta domov, ne da bi bila izpregovorila kako besedico.

11. Luč v sobi samomorilčevi

V Bežigradu je prebival prileten mož. Naveličal se je življenja in si je pognal kroglo v glavo. Truplo so pokopali in nihče se ni več spomnil nanj. Nekoč se je vračalo pozno ponoči več sosednih kmetov v svoje domove. Kako so se začudili, ko je eden izmed njih zapazil luč v gradu, in sicer prav v tisti sobi, kjer si je oni pognal kroglo v glavo. Hiteli so domov in povedali svojcem in sosedom, kar so videli. Nihče ni tisto noč spal, vsi so se bali. Šele ko je jutrnico odzvonilo, je luč ugasnila. In odslej so videli v tisti sobi luč vsako noč odtlej, ko je odzvonilo večno luč, dotlej, ko je zazvonilo jutrnico.

12. Nesrečni popotnik

Ljudje so opazovali, da je nekdo vedno hodil mimo Bežigrada; na rami je nosil vrv, v eni roki steklenico, v drugi pa škatlo s tobakom. Ta človek je baje stanoval v Bežigradu in se je baje obesil, ker je vse zapravil na vinu in tobaku.

14. Maščevanje pokojnice

V Bežigradu je stanovala neka družina. V tej družini je umrla ženska. Ko so se na sedmi večer ljudje zbrali, da bi obhajali sedmino, so govorili, da pride pokojnikova duša na sedmi večer nazaj. Neki fant pa je rekel, da se »babe« ne boji, da jo bo tako vrgel, da se nikoli več ne povrne, in tudi molil da ne bo za njo. Fant je nato zapustil sobo. Ko je bil na pragu, je stopila pred njega bela ženska in ga tako vrgla, da je zagledal zvezde in luno. Našli so ga nezavestnega in ga odvedli v bolnico. Tri tedne ni zinil niti besedice, tako se je bil prestrašil. Tista prikazen je bila najbrž pokojna žena.

15. Ženski strah

V Bežigradu so stanovale neke ženske. Vsak večer je prišla v njihovo sobo neka pošast, podobna konju, in se je valjala po njih. Ko so ženske naredile luč, je pošast izginila, ko so jo ugasnile, je zopet prišla ter se je valjala po njih, dokler niso zvonili jutrnice v bližnji cerkvi.

16. Zlata glava

Teharčani pripovedujejo, da je živel na Bežigradu grof, ki je bil zelo krut. Ko se mu je bližala smrt, je zakopal svoj zaklad. Poleg gradu je stal visok stolp, ki je imel na vrhu leseno jabolko. Na njej je bilo napisano: 1. maja imam ob 6. uri zvečer zlato glavo. Baje je ta napis napravil sam grof pred svojo smrtjo. Ko je prišel 1. maj, se je ob določeni uri resnično prikazala na stolpu zlata glava, ki je imela proti severu usmerjen dolg trak. Nihče te čudne prikazni ni mogel razumeti. Nekoč pa je prišel na Teharje popotnik in v krčmi je čul o čudoviti zlati glavi. Pričakal je v kraju, da je prišel prvi maj. Tistega dne je pa šel proti Bežigradu in ko je ob 6. uri zvečer zagledal prikazen, se je podal proti smeri, kamor je kazal svetel trak. Imel je prav, kajti smer ga je privedla do mesta, kjer je bil zakopan zaklad. Popotnik je zaklad izkopal, si kupil hišo in živel do smrti v izobilju. Zlata glava s trakom se pa ni pokazala nikdar več.

17. Konjski spomenik

Na Bežigradu je živel neki graščak, ki je imel mnogo pohlevnih konjev. Sila jih je ljubil, ali najljubših mu je bilo dvanajst belcev. Teh se nihče ni smel dotakniti. Ko so belci, poginili, jih je dal graščak lepo pokopati in jim sezidati spomenik.

18. Obramba proti Turkom

Tudi Celje je večkrat videlo pred seboj strašne in divje Turke. Ni se jim pa nikdar vdalo, ampak se je vedno junaško branilo. Središče obrambe so bili trije gradovi: Gornje Celje, Bežigrad in Pečovniški grad.