Bebec

Bebec Ad. Iv.

Objavljeno v Slovenec 1910, številke 277, 278 in 279 v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Martina Hvalc
Viri:	dLib, dLib, dLib.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bebec

Sedel sem v kotu zakajene vaške krčme in gledal po sobi. Za dolgimi mizami so popivali kmetje, kričali, trkali s kozarci, se objemali in polivali vino po tleh. Z eno besedo; bil sem priča razposojenega popivanja ob nedeljskih popoldnevih.

Z žarečimi obrazi in od pijanosti svetlimi očmi so sprejemali nove došlece, klicali jih k sebi, ponujali kozarce, se objemali z njimi in pili, pili. Nad njih glavami je plaval težek oblak tobakovega dima in legal omamljivo na oči.

Pijanost kmetov, krik in žranketanje kozarcev, se mi je zdelo vedno bolj enolično, dolgočasno in z mislijo, da kmalu odidem, sem se zazrl skozi okno na blatno cesto. Tu se mi je ustavil pogled na čudni osebi, ki se je bližala krčmi. Tenke in kratke nožice so drobile po blatu, nalatko podrsovale po njem, kakor bi jim bilo takšno dejanje v veliko veselje, život se je neenakomerno zibal, kakor bi silil k tlom in se hotel tudi sam poigrati. A vse to čudno, otroško gibanje, izražujoče se v tenkih nožicah in pojavljajoče se v životu, je gledalo tudi iz njegovega širokega, dobrodušnega obraza.

Ko me je zapazil, se je nenadoma za trenutek ustavil, potisnil razcefrani klobuk tesneje na glavo, popravil prazno vrečo, ki jo je nosil bogve zakaj zavito pod pazduho in kmalu je stopil v sobo. Njegova široka usta so se zasmejala, majhna očesca so preletela omizje. Zazibal se je nalatko v život in se počasi zavrtel v otroški ples. Težko je dvigal okovane, blatne škornje in udarjal ž njimi ne preveč trdo po tleh. Bržkone je zabil name že v trenotku, ko jo stopil v sobo. Med plesom me je pa zopet zapazil, se naenkrat ustavil in odšel z majhnimi koraki proti vratom.

Kmetje so ga koj pri vstopu zapazili in zagnali velik krik. Videlo se jim je na obrazih, kako bi se radi poigrali ž njim. Torej mu niso pustili, da bi odšel.

Velik, močen fabriški delavec je stopil k možicu, se zasmejal in tlesknil s prsti.

„Hoj, Mihec, plesat, plesat, hoj!"

In že ga je prejel okoli pasu, ga dvignil in se zasukal ž njim po sobi. Male nožice su čudno opletale, izpod pazduhe je padel žakelj, a Mihec je širil usta, se režal . . .

Kmetje za mizami so zakričali veselja nad tem prizorom, roke so se iztegnile in že je sedel sredi med njimi.

Od vseh strani so mu začeli ponujati kozarce.

„Pij, Mihec! Kar potegni!"

Mihec se smehlja in pije.

„Pij, Mihec, pa zakukurikaj!"

Mihec vzame kozarec, izpije, razširi usta, pogleda čudno proti stropu in iz šibkih prsi se izrije glasen: „Kikiriki!"

„Bravo, Mihec!"

Že je ves rdeč v obraz, že mu blodijo motne oči preko mize in grabi z roko za grlo. Preveč je pil, njegova postava je tako šibka. Kmetje kričijo in razgrajajo krog njega.

„Mihec je pijan! No, zakukurikaj še enkrat!"

Mihec se vzdigne, odpre uste, ves se trese. Ni glasu iz grla. Prejšnji delavec ga vzdigne izza mize in postavi na sredo sobe.

„Hatata! Ti žaba pijana."

A že je drugi pri njem, ga posadi na stolico, stopi na klop in zlije črezenj kozarec vode.

„Da ti ne bo slabo, Mihec!"

Soba zašumi veselja, stoli zaropočejo, kmetje se pretegajo po njih, drže se za trebuhe, kažejo na Mihca in se krohotajo.

„Uh! Polita miš . . . Prav polita miš, uh, uh!"

A Mihec sedi še vedno na stolu, voda mu curlja po obrazu, po obleki. Obraz se daljša, postaja resen, nič več ni smeha na njem. Ves so trese, kakor gosenica pod črevljem, oči prestrašene, ves izraz lica proseč … Nisem mogel zdržati tega prizora, revež se mi je zasmilil in odšel sem iz sobe. II. Drugi dan se je napravilo krasno vreme. Poletno solnce je žgalo na zemljo, ki je ležala mirno v njegovih objemih. Sedel sem ob rečici in lovil ribe. Skoraj, da sem pozabil na trnek v roki, ko sem se zagledal v gozd. Tako prijetno je sedeti v poletnem dnevu ob hladni vodi, telo se čuti sladko utrujeno, človek zasanja, njegove misli odhitijo bogznakam . . .

Palica v roki se je stresla, se upognila in mi skoraj smuknila iz rok. Vzdramil sem se in potegnil. Bila je postrv. Stopil sem nekoliko v stran in zapazil nedaleč od sebe včerajšnjega čudnega gosta iz krčme. Stal je tam na bregu in buljil vame. Človek bi rekel, da se je zagledal v čudne, blažene sanje in se jim smehlja. Ko se je zavedel, da ga vidim, se mu je obraz zresnil in obrnil se je, kakor bi ga zalotil pri prepovedanem delu. Poklical sem ga.

„Mihec, no, pojdi mi pomagat."

Ustavil se je. Zdelo se mi je, da premišljuje, kaj storiti. Poklical sem ga še enkrat.

„Vrhovih vejic mi narežeš, da nataknem ribe . . . Dobiš groš!"

Obrnil se je in pristopical počasi k meni. Komaj slišno so drsale njegove noge po razgreti travi. Z obraza mu je zginila ona resnoba, ki se je prej za trenotek pojavila na njem in majhne, sive oči so se zasmejale. Narezal je mladik. Spočetka sva oba molčala. Nenadoma se je pa stresel, kakor bi ga prešinilo nekaj čudnega in prijel je narahlo za suknjo.

„Oj, ribica je tam v vodi, ribica! In plava, plava!"

Iztegnil je roko in pokazal kako plava. To so bile prve besede, ki sem jih slišal iz njegovih ust. Njegov glas je bil tih, boječ in je spominjal na dečka dvanajstih let.

„Boš videl, Mihec, kako jih bova lovila." Zopet sem sedel ob bregu in gledal za trnkom. Mihec je stal nekaj časa ob meni, a potem je stopil v vodo. Hladna voda je objela njegove bose noge in po obrazu mu je šinilo zadovoljstvo.

„Ej, vodica je tako hladna! In ribice plavajo v njej."

„A ti, Mihec, znaš plavati?"

Beseda plavati ga je vidno prestrašila, jenjal se je smehljati in stopil je na breg.

„A kakšen si bil včeraj!" sem mu rekel po kratkem molku in zopet se je pojavila misel, kako grdo da so delali včeraj kmetje s tem velikim otrokom.

Še bolj resen je postal njegov obraz. Tam globoko v očeh je zablisnil strah. Položil je vrhove vejice na travo, se obrnil in odkorakal počasi po travniku.

„No," sem zaklical za njim, ..si pa čuden, Mihec, na groš!"

Zavil je za košatim grmom in zginil. Lovil sem naprej in se napajal nad krasnim dnevom. A vedno so mi uhajale misli na Mihca.

„Bebec, bebec je revež" mi je šepetalo v mislih. III.

Ko sem odhajal domov, sem ga videl, kako je stal sredi mosta in metal kamenčke v vodo. Stopil sem k njemu in mu dal na beko nanizane ribe.

„To mi poneseš domov, Mihec. In pa groš imaš tukaj."

Smeje je spravil denar in vzel ribe.

„Kje pa imaš hišo, Mihec?"

Pokazal mi je z roko na reber, kjer je čepela napol podrta koča.

„Tako sam si gori. In te ni strah?"

Ugajalo mu je, da se zanimam zanj. Ves čas se je smehljal predse in kazal bele zobe. Pri zadnjem vprašanju se je obrnil. Začel je s svojim otroškim glasom:

„Solnčece sije podnevu in trava je zelena, zelena. Mehka. A ptičke letajo in pojejo: „Mihec — len, Mihec — len." In je tako lepo."

Gledal je vame in se smejal. Smejale so se njegove oči, ves obraz je izražal radost.

„In ponoči?"

„Strički pojejo: čuri-muri, čurimuri. A jaz podrezam s slamico po jamici . . . A potem pojejo drugi strički: čuri-muri. In zvezde sijejo." „In se bojiš Boga?"

Mihec se je ozrl proti griču, kjer jo stala cerkev. Obraz se mu je zresnil.

„Da . . . Boga!"

Postal je resen. Neka otožnost se je razlila črez njegov obraz. Prišla sva v vas. Izza plotov so prihiteli paglavci in se zagnali vanj. A ko so zapazili mene, so obstali prestrašeni. Mihec je vidno razumel vzrok njih potuhnjenosti. Ves se je ujačil in se obrnil proti meni.

„Otroke treba šek, šek!"

Pokazal je z roko, kako jih je treba.

„Tebe, Mihec, treba šek, šek!" se je oglasil pogumnejši izmed dečkov in se spustil v tek. Mihec je gledal z zadovoljstvom za njim.

Srečavali so naju kmetje in me pozdravljali. Čudno so pogledovali na mojega spremljevalca in ta pa oni je rekel :

„Lejte no, Mihec je dobil službo! Lejte no, presneti Mihec!"

Mihec jih je gledal in šibka postava se mu je nekako sama ob sebi vzravnavala. Na obrazu se mu je izražal ponos, veselje, da koraka z menoj, gospodom … IV.

Ko sem se prihodnje jutro zbudil, je stopila gospodinja v sobo in postavila molče nekako košarico na mizo. Odprl sem jo in po podu in postelji je začel letati polh. Pogledal sem začudeno na gospodinjo. A potem sva se oba smejala.

„Mihec je bil tukaj. Prišel je v kuhinjo, odložil to košarico in hotel oditi. Pa sem ga vprašala, kaj hoče. „Za gospoda," je rekel in odšel . . . Ti presneti Mihec, koliko sem se smejala."

Vprašal sem jo, kaj ji je znano o njem.

„Bebec je, bebec, gospod! Nekoliko pomešan, sicer pa dober človek. Le kmetje se preradi norčujejo z njim."

„Je domačin?"

„Že dolgo stanuje gori na rebri. A ni iz naše vasi. Je prišel pred leti, bogzna odkod in si zmašil ono luknjo. Prosjači."

Še tisti popoldne, ko sem lovil pri reki, je prišel k meni. Ukazal sem mu naloviti kobilic in črvov . . . V par dnevih sva postala prijatelja. Ker nisem imel posebne družbe, sem rad občeval s tem velikim otrokom. Ko sem časih sedel v gozdu, je prišapljal k meni, prisedel in navadno molčal. Zagledal se je v gozd, obraz mu je bil zamišljen. Ali kar naenkrat vam oživi.

„Oj, gospod, veverica " In pokaže na drevo. Pa pobere kamen in ga luča za njo. Potem začno blebetati. Časih čisto brez vsebine in zvezo. A ne govori vedno otroško, tudi o resnih stvareh modruje. Na primer!

„Glej, kaka dobrota je gozd. Drevo raste, raste, da je veselje. Majhno, a vedno večje. Pa vzameš sekiro. Nabrusiš in sečeš. Pa pade na tla . . . In potem je mraz. Sneg. Uh! Mraz!" Tu si piha Mihec v prste. „A deneš drva na ogenj, kuriš in je gorko, gorko!"

Časih vam je Mihec zelo moder. Modruje na primer o vasi.

„Glej (tako začenja rad resne pogovore.) Glej, hiša tu, hiša tam." Kaže doli na vas. „Mnogo hiš. Mnogo kruha. Če si lačen, dobiš kruha povsod . . . Oh, dobri ljudje! Dobro se godi revežu." —

..A saj nisi vaščan! " sem mu rekel nekoč. ..Kje si doma, Mihec?"

Mihec me je čudno pogledal, izraz lica se mu je spremenil. Obrnil se je v stran in molčal. A kar naenkrat začne zopet o ribicah, ptičkah in stričkih . . .

Nekoč naju je ulovil dež na visoki senožeti. Ležal sem v seniku na mehkem senu in poslušal trkljanje deževnih kapljic po slamnati strehi. Mihec je sedel pri vratih in ogledoval moj daljnogled. Primerjal si ga je na oči, kukal in ga obračal na vse strani . . .

Držal ga je v levi roki in se obrnil k meni. Rad bi nekaj vprašal.

„Gospod . . ."

V tem trenotku se je zabliskalo, zagromelo, daljnogled mu je padel iz rok . . . Mihec skoči po koncu, zardi, vzklikne s čudnim glasom. Hitro ga pobere . . . Jedno steklo je razbito. Še hujše zardi v obraz in me pogleda. Hočem ga pomiriti — a že ni Mihca nikjer. Daljnogled leži zraven mene, on pa hiti po senožeti navzdol. Najhujša ploha je. Lije. V par trenotkih je že premočen in do koče je daleč . . .

Ostal sem v seniku, dokler ni ponehala nevihta in čakal nanj. Ni ga bilo od nikoder . . .

„Prestrašil se je revček, boji so me," sem si mislil in stopil k njegovi koči. Odprem. Ni ga notri.

V.

Prihodnji dan sem moral nekam v hribe, kjer sem ostal dalj časa. Ko sem prišel nazaj v vas, sem se koj prvi dan čudil, da ni Mihca od nikoder. Čakal sem še drugi dan. a ko ga le ni bilo, sem se odpravil proti njegovi koči, da ga poiščem.

Vrata so bila odprta. Vstopil sem. Skozi podrto okno komaj da jo padalo nekoliko svetlobe v sobo. Ko se je oko privadilo mračnemu prostoru, sem zapazil v kotu šop slame in na njem Mihca. Komaj da sem ga spoznal. V obraz je rdeč, čudno rdeč in oči se mu svetijo. Gleda name tako nekam čudno boječe. Zdi se, da bi najraje vstal in zbežal. Pa že se pomiri, obraz mu zažari v čudni svečanosti . . .

Koj sem spoznal, da ga kuha vročica, da se je oni dan bržkone iz strahu pred mano skrival po gozdu in se je v strašni nevihti šibko telesce prehladilo.

„Li bolan, Mihec?" sem ga vprašal in ga prijel za roko. Ni me razumel. Gledal je name s čudno steklenimi očmi in se mi blaženo nasmihal. Vroče ustnice so se jele premikati, začel je šepetati . . .

„ . . . glej, gozd! Šumi gozd . . . In smreke šumijo in veverica skače. Vidiš? Kako leti, leti, glej!" Grabi me za roko in kaže nekam v daljavo. „Solnčece sije in ptičke pojejo. Lepo pojejo . . . Skakljajo . . . Čiv, čiv, čiv, Mihec, čiv, čiv, čiv!

Glej, in po gozdu leti ovčica . . . Lepa, bela . . . Katina ovčica. Kati pride, glej . . . !« Zopet me prijema za roko, drži se je krčevito in strmi predse. Navdušenje na obrazu in v očeh postaje vedno večje. „Kati . . . Sem k meni sedi. Kati! Nič se ne boj, ovčico ti napasem in jagod naberem . . . Tistih rdečih, sladkih . . ." Njegova roka se oklepa moje, diha hitro, razburjeno. Par trenotkov molči. Sklanjam se nadenj, poslušam čudno norčkovo povest . . . „Da, ti se bojiš očeta, mojega očeta! On ti je prepovedal! Kam greš, Kati?" Hrope, strmi predse, strah v očeh. Že omahne na ležišče, molči . . . Gledam ga in premišljam, kaj storiti. Pred mano leži ves poten in prestrašen. Zopet šopeče. „Uh, ogenj, peče, gori, rdeč, velik ogenj . . . !" Vzpne se po koncu in gleda naokolu. „Oče! Kje si, oče! . . . Glej, ogenj!" Nezapopadna bolest leži na njegovem obrazu. „Jaz sem zažgal oče, jaz, uh . . . Še nekaj šepečejo ustnice, strah je vedno večji, že ne more več zmagovati silnega navala čustva. Pade na slamo, obleži. Zapre oči . . .

Ostal sem še nekaj časa pri njem. A ko so mi je zdelo, da je zaspal, sem poklical par ljudi iz vasi. Prišel sem še večkrat k njemu pogledat. Trajalo je nad teden dni, da je okreval. V.

Sedel sem na rebri, ne daleč od njegove koče. Mislil sem nanj in vse se mi je dozdevalo, da mora priti. Nisem se motil. V grmovju za menoj je zašumelo in prikazala se je njegova šibka postava s suho, veliko glavo. Ko me je zapazil, se je ustavil. Kakor bi mu zmanjkal pogum. Spomni sem se na razbit daljnogled.

»Še sedaj trpi revež pri misli, da mi je napravil škodo. A vendar me ima rad,« sem si mislil in ga poklical.

»Mihec, no, sedi sem!"

Počasi se mi je bližal.

„Joj, kakšen si ti, bojazljiv! A že vem, zakaj se bojiš."

Ves se je stresel pri misli, da mu bom kaj očital.

„Pa le po neumnem se bojiš . . . Le zdelo se ti je, da si ga razbil. Daljnogled je cel," sem ga miril.

Izpočetka me je čudno gledal. Potem se mu je razjasnil obraz, hitrejših korakov je stopil k meni in mi pokazal svojo malho. Mlada veverica je gledala prestrašena iz nje.

»Tam gori je gnezdo . . . Lepe, mlade veverice! Pa sem splezal in prinesel. Lepe živalice!" mi je drobljal s svojim otroškim naglasom.

Kmalu sva bila zopet dobra prijatelja in hodila vkup lovit. Prinašal mi je kobilic, napravljal trnek in čebljal v svojem otroškem govoru. — V jeseni sem odšel iz vasi.

Pozneje sem se še mnogokrat spomnil nanj, a vedno se mi je pri tem misel ustavljala ob enem vročičnem prizoru v koči. »Bebec je, ubožček, a ima življenje za seboj. Revček!« In še sedaj mislim z ljubeznijo nanj, kakor na rodnega brata.