Medlena ko se probudi
v predpustni zadnji noči,
se ihti zlo in serdi,
pa britke solze toči.
Da spet ostala je za ploh,
jo grozno žali, oh! prejoh!
Kaj revi je storiti?
Kam jutri se prikriti?
Ker pust in pepelnica se
v ločitvi sta sprijela,
je zginilo veselje vse,
pa žalost se začela.
Omolknil je norčavi hrum,
veseli glas pišal in strun,
tihotno ko mertvišče
je sleherno plesišče.
Samotne tú pa tam berlé
se lučice ponočne,
pa tudi te že zlo medlé,
brez olja so slabotne.
Kdor koli zdrav je, spí ko snop,
le sitnih razsajavcov trop
v kotu kerčme dremlje,
od pusta slovo jemlje.
Nevesta gerli ženina
kot krotka golobica,
katera pa ni sklenjena,
zdihuje kot samica.
Medlena tudi sama spí,
žalósti dokaj preterpí –
kdo vé, kje v sanjah hodi,
le od poroke blodi!
Nje mati je vse slišala,
jo skerbno poprašvala:
Medlena, kaj si vidila,
da v sanjah si jokala?
„Vi skopa mati, vi ste vzrok,
da jez edini vaš otrok
medlim neomožena,
od sveta zapuščena“.
„Ste vedno rekli: je še čad,
zakona boš še sita!
Da poslušala jez sem vas,
mi vedno vest očita.
Le vi ste zapeljali me,
verstnice moje so žené,
jez pa sem obsedela,
ko zemlja ostarela“.
„„Nikar dolžiti me, o hči,
jez nisem kriva tega,
kdo vé, kje ženin tvoj tičí?
Kje išče te in bega?
Če ga Herodež je, tiran,
na pametve umoril dan
z nedolžnimi otroci,
zastonj so solz potoci““.
„„Sej tudi meni to leží
pri sercu, moja hčerka,
ko môra misel me teži,
da nikdo ne poterka;
pustive vendar času čas,
kar ti imela boš od nas,
lahko ga boš dobila,
saj ni še taka sila!““
„To bil je že pregovor vaš
vse moje mlade leta,
ko učili ste me „Očenaš“
priprostega dekleta:
Da lepa si ti, sama véš,
prevzeti pa se mi ne smeš!
Katera se prevzame,
ni deleč več od jame“.
„Želela zdaj bi jame si,
želela bi umreti,
za mé nikjer več sreče ni,
čemu terpim na sveti?
Zastonj zastonj šla zdihovat
na stermi Kom sem osemkrat,
zastonj sem se solzila,
kamnitne tla močila“.
„„Dobrotni Bog vse prav stori,
prederznost je mermranje.
Morda pa da te on zori
za boljše blagostanje.
Oj! moli, moli, ljuba hči!
Ne šali se iz te noči,
Bog daj ti mirno spanje,
in rajskosladke sanje““.
„Kdo vprašal bo po meni kdaj?
Za mé ni več tolažbe!
Moj zlati čas je preć! je v kraj!
Kar pravite, so dražbe.
Kdo skrajša mi število let,
kdo da mladost mi mojo spet,
namesti las srebernih
ne vcepi več mi černih!“
„Zakaj ste se bahali krog
kaj mislite mi dati!
Saj bel'ga vinarja vam 'z rok
mogoče ni skavljati.
Gorjé! kjer starši zberajo,
na serca nič ne gledajo,
po šembrani razvadi
le kup na kup bi radi“!
„Le mati! stiskajte mošnje,
kjer stovi so našteti!
Vlegajte se čez noč na nje,
bi utegnil jih kdo spleti.
Vse platno, cvilih naj strohní!
Zakaj sem predla svoje dní,
se z balo ukvarjala,
ker sama bom ostala!“
„Jur pervi, ki me vprašal bo
po portah in zlatnini,
ponese perstane sabo,
čemu so mi spomini,
kateri le me žalijo,
pretekle čase znanijo,
ko bila sem štimana,
najgorša imen'vana!“
„„Oj ljuba moja hči zaspí,
da Bog te ne kaznuje!
Napuha duh tebé slepí,
on nikdar ne praznuje.
Tri dni predolgo nam ležé
pražnjene štrene v lugu že;
zaspi, da zgodaj vstale
do dne jih bove oprale!““
„„Potem se greve pepeljvat
da spomneve se smerti,
da bove tudi prah enkrat,
ležale v mirnem verti.
Začel se je svet' postni čas,
k molitvi vabi cerkev nas,
in grehe obžal'vati
Bogu se izroč'vati““.
„Da se dovelj jez pokorim
Bogu samó je znano,
britkosti tolikanj terpim,
oj! kaj bo, kaj bo z mano?
Oh! kaj pepel, ta prazni prah –
sej smerti mene nič ni strah;
naj pride žena bela,
ne bom ne ostermela!“
„„Kdo vé, doklej ti še živiš,
kdaj ura tvoja bije?
Se mar pekla nič ne bojiš?
Pomoči pros' Marije!
Nesrečna si, kar Bog ne daj!
Če on bi te poklical zdaj
iz časnega življenja
od tega govorjenja!““
Medlena zdaj iz posteljce,
poskoči, se napravi,
natakne hitro čeveljce,
pa gre prot bistri Savi,
ker ploh vlačiti jo je sram
sosebno pepelnični dan,
zato bi rada štrene
oluskala pražnjene.
Ko pride tje na Save prod,
pa ploha ni dobiti.
Po verbji išče ga povsod,
al, ni ga zaslediti.
Na to po hišah semtertje
dekleta popraš'vala je,
če ni si ktera bila
nje ploha sposodila?
Pa vse zastonj dekle budí,
zdaj v postljo zopet zleze,
se zlo repenči in hudí,
da trese se od jeze.
In spet čez mater se razpne,
prepir na novo tak začne,
da ni ga razodeti,
le nekaj ga čem peti.
„Saj vi ste kakor mačoha,
ne mati moje sreče!
Omož'li me b'li že lohka,
pa ni vam nič ležeče –
saj vam nobeden ni bil všeč,
ne dost' bogat ne dost' sloveč,
no! zdaj ga izberite,
iz tal ga izkopljite!“
„Če tudi je povodni mož,
ne bom se ga branila!
Le pride naj, nocojšno noč
jo ž njim bom potegnila“.
Glej! komaj to izgovorí,
pri vratih nekdo zarenčí:
Odpri, odpri Medlenca!
In močno zarobénca.
Medlena sliši ta ropot
in tudi govorjenje;
ko trenil bi, kar smukne spod –
pa duri berž odklene.
Pred pragom glej! je mož širok,
zelen, ljuskinat vès od nog
do temena verh glave –
prišel od reke Save.
To viditi je skoraj znak
od groze se zvernila;
al hipno prime jo možak
ter prav ji: „Premila!
Zakaj se mene mar bojiš?
Glej, jez sem ta, ki ga želiš!
Da hočeš biti moja,
je tvoja prosta volja!“
„Midva greva odtod nocoj,
ni časa se muditi.
Pod Beligradom dom je moj,
do treh čem doli biti.
Odtod je dobrih dve sto milj,
pomisli kje je naji cilj!
Ne pusti se prositi,
s tem zlati čas tratiti“.
„Odšla boš plohu vekomaj,
ti moja boš nevesta.
Le hitro mi roko podaj,
Medlena moja zvesta!
Ne misli, da jez truden sim,
domu s taboj le kopernim,
vsi svatje so že zbrani
v nališpani dvorani“.
Obup in up dekle navdá
ni j' moč besed'ce reči.
Al zdaj gorjé! se mu podá,
ter sklene plohu vteči.
Ko trenil sta pri Savi b'la,
od kraja jo odrinila,
Medleni odletela
je skoraj peča bela.
Deset brodarjev urnih rok
je vesla poprijelo.
Da zemlja, drevje, hrib in log
v kolo se je vertelo,
in lopti! lopti! plosk na plosk!
Veslarji ploskajo plosk! plosk!
da voda razprašena
se iskri kot ognjena.
Dervita kak jo skoz peči,
mostove in krivíne!
Spet zdajci vse čez slap zderči
v nezmerne globočine:
„Te nič ne straši somov boj?“
„„Saj sem pri tebi, dragi moj!
Ukaži berž broditi,
ker sever jel je briti!““
Na desnem, levem bregu, glej!
verstijo se pošasti;
leteče sence iverej
naraščajo ko hrasti.
In lopti! lopti! plosk na plosk!
Valovi ploskajo plosk! plosk!
da voda razprašena
se iskri kot ognjena.
„Zakaj si tol'kanj žalostna?
In treseš se, predraga?
Gotovo bodeš radostna,
ko prideva do praga.
Medlena glej nebeški strop,
v serkalu vode zvezdic trop!“
„„Da!" vidim jih migljati,
pa tudi se skrivati!““
„Le hitro! hitro! mah na mah!
brodnarji mi veslajte
da voda bo sopar in prah,
mi krepko pritiskajte!“
In hitro! hitro! plosk na plosk!
so pljankali valovi,
da daleč, daleč navkrog
so mokrí bli bregovi.
„Medlena slišiš Donovo
veršati in grometi?
Od bistre Save boš slovo
za vselej mogla vzeti.
Ha! kmali prideva v Zemun,
od daleč slišim mlinov hrum,
brodarji le veslajte!
Da bliska se, vdarjajte!“
„Prem dan zvoni, bo konc in kraj
poroke, gostovanja.
Se nič ne čudiš temu – kaj?
Al zdi se tebi sanja?“
„„Oh! v sercu m' je tako hudo!
Svitati vidim že nebo,
danica, zvezda mila,
bo zdajci zatonila““.
„Medlena vidiš žrelo mar?
Kak herka in požira?
Kako se suče v kolobar,
kako se voda vdira?
Tù pot začenja se v moj grad,
te ne grozi le-ta propad?“
„„Oj! reci berž veslati,
in memo se pognati““.
„Tù ljuba! je končana pot –
oprite se brodarji!
Sabo vas vabim jez na god,
če serčni ste plavarji.
Alo! alo! kak skok na skok
za nama v brezden preglobok,
v povodno domovino,
demantovo grajšino!“
Medlene sliš' se jok in stok,
se hoče mu spuliti;
pa vse zastonj je jok in stok,
ne more se sprostiti.
„Ne brani se, ti moja boš!“
To reče ji povodni mož,
ž njo u vertanjo šine,
in v brezdnu vode zgine.
Tako odšla na vekomaj
Medlena je pred plohom,
ni sluha več od nje dozdaj.
Le tam nad strašnim skokom
še vedno voda se vertí,
in brezdna tuli in puhtí,
zdaj brizgne, zdaj se vdere,
kar bliža se pobere.