Bekri Mustafa
| Bekri Mustafa Fran Milčinski |
| |||||||||||
Bekri je turška beseda in pomeni toliko kakor pijanica.
Naši bratje Muslimani ljubijo blagodoneče naslove, bodisi »beg« ali »aga«, bodisi »hadži«, »hodža« ali »effendi«. In se sami tako nazivljajo in častijo in jih tako nazivljajo in častijo drugi. Kdor pa je pijanica, uživa častni pridevek »bekri«: bekri Ali, bekri Mehmed, bekri Sahib.
Žal, da pri nas ni enakega običaja! Kolikim rojakom bi se pomoglo k zasluženemu naslovu: Zdravo, bekri Janez! Klanjam se, bekri Peter! Klanjam se, bekri Pavel! – Bekri tukaj, bekri tam, vsa zemlja samih bekri – kolikšna čast, kolikšen ponos!
Pa da ne pozabim bekri Mustafe, evo vam njegovo zgodbo, kakor si jo pripovedujejo v plemeniti Bosni. –
Prihajale so caru pritožbe zoper bekri Mustafo in njegovo pijanstvo in razuzdanost. Naveličal se jih je car in ga je pozval pred se, da ga sodi in pogubi.
To je bilo bekri Mustafi plaho mučno.
»Plaho« je koristna beseda in pomeni jako. Mesto nje ti lahko služi tudi »pusto« ali »zdravo«: pusto mučno, zdravo mučno.
Skratka – bekri Mustafi je bila stvar jako mučna. Ali ni šlo drugače, nego pred cara – makar bi stalo glavo. Oblečen pa je bil v svoje najboljše in hkrati edino oblačilo, v staro hasuro, to je v koc, vanj je bil zavit in ni imel ne krpice druge obleke na telesu.
Veli sultan: »Tvojemu pijanstvu je došel kraj. Ne plačuješ mi niti desetine niti haraća. Ne koče nimaš ne kočišča, da na svojem zvečer omrkneš, zjutraj osvaneš. Drugega ni v tebi nego rakija in vino, drugega nimaš na sebi nego umazano hasuro, ki vanjo zavijaš svojo nagoto. Bes me popada, ko moram poslušati pritožbe, da si v pohujšanje in sramoto vsemu svetu. Zapadel si glavo, še danes ti je umreti.«
»Častiti car,« odgovori bekri Mustafa, »kakor naredita Alah in ti, pravo je. Rekel si, da moram umreti – pravo je. Ali, častiti car, dopusti mi, da te eno prosim.«
»Taka je stara pravica,« veli car, »govori in naj ti bo!«
»Častiti car,« dé zopet bekri Mustafa, »pravična je tvoja sodba po ćitabu, po zakonu, kakor je pisan v knjigi. Toda si presojal, česar sam nisi izkusil. Meni jemlješ glavo zaradi pijanstva, vendar ne veš, kaj je pijanstvo. Evo v tvoje zdravje, v slavo tvoje pravičnosti mojo prošnjo: Napij se danes ali vina ali rakijo, da boš umel soditi pijancem po pravici i brez ćitaba!«
Car se je nasmehnil, bekri Mustafo je poslal v zapor, sebi pa je ukazal donesti vrč dobre slivovke. Dišala mu je, po malem jo je srkal, po malem zraven zalagal. Ni trajalo dolgo, prevarila ga je pijača, zvalil se je pod mizo.
Osvane drugi dan, cara je plaho bolela glava. Pusto ga je bolela, zdravo ga je bolela, skratka – bolela ga je jako.
Pokliče zdravnike, ne eden mu ne zna olajšati boli. Pridejo svečeniki, zapišejo krepke molitvice in svete črke in sveta znamenja, zapisa mu navežejo na glavo – niti zapisi ne pomagajo.
V dober čas se spomni bekri Mustafe, pa njega pred se: »Čuj, bekri, zabolela me je glava, ne prenesem boli, zdravniki mi ne vedo leka – povej, tako ti vere, s čim bi se izlečil!«
»Valah, častiti car,« veli bekri Mustafa, »to ti lahko povem in hitro: delaj, kakor si delal včeraj!«
Car ga posluša in sede piti. Dalj ko pije, manjše so bolečine. Pije, pije – bogme, zopet se napije in zvali pod mizo.
Drugi dan se zbudi, misli, da mu bo počila glava, ni moči odoleti tolikšnim bolečinam. Takoj bekri Mustafo pred se. »Joj meni, kaj hočem danes, zopet me boli glava, razneslo mi jo bo!«
»Častiti car, tako delaj kakor včeraj,« veli bekri Mustafa.
»Da zopet pijem, lopov, iz zla v hujše?«
»Ni drugače, častiti car! To je edini lek. Sodil si me in obsodil, ker da pijem, zaradi pijanstva. Zdaj veš, da pijem zaradi leka.«
»Pa kako dolgo naj se tako lečim?« še vpraša car.
Veli bekri Mustafa: »Tako dolgo, častiti car, da se boš i ti zavijal v umazano hasuro kakor jaz.«
Častiti car se nasmehne in izpusti pijanico bekri Mustafo.