Bela dvorana kot fata morgana

Bela dvorana kot fata morgana

Kadar že štirinajst dni
nenehno sneži
se ulica Dr. Jojboli
vsa spremeni.
Z Antarktike pridrsijo bele meglice,
na nebu zasije severni sij,
na pločniku zrasejo snežne arkade
in v mavričnih barvah zažarijo fasade,
pri vsakem kiosku,
na vsakem vogalu
jelko srebrno ivje krasi.
Takrat po tej ulici,
v najtišjem prometu na svetu,
vlečejo eskimski psi vitke sani
na njih se otroci hermelinov,
belih medvedov, polarnih lisic
in snežnih sov peljejo sami
ali ob mami
v najbolj skrivnosten,
čisto bel rov.
Za rovom je še bolj bela dvorana
(kot fatamorgana),
kjer sveče ledene razsvetljujejo stene,
a na tleh so debele preproge snežene
z darovi do stropa naložene.
In tu, prav tu
na mehkem prestolu iz mahu,
s čisto belo brado in lasmi
star mož sedi,
ki otrokom bere želje iz oči
in sto tisoč daril
v eni noči razdeli.
Odpri oči – sneži?