Bela ruta, bel denar
| Bela ruta, bel denar Josip Jurčič |
| |||||||||||||
Pred nekoliko leti smo bili prijatelji na Bledu na jezeru. Trije izmed nas so imeli »žensko svojega srca« na strani, jaz sem bil sam in svoboden. Moj prijatelj iz glavnega mesta, naj ga imenujem Vrelca, se je zaljubljeno naslanjal na svojo izvoljeno, gospodično Jovanko, ki je mnogobesedna govorila in pripovedovala in vpraševala njega, mene, svojo teto, sebe in vse. Vrelec ni imel oči niti za lepoto jezera niti za romantiko otoka in grada niti za veličanstvo jezero obdajajočih gora — on je le svojo Jovanko videl in le njo gledal. Ženirati se ni imel koga; razen mene sta bila druga dva prijatelja v čolnu vsak po svoje preskrbljena, nista imela torej časa opazovati in opomb delati o človeških ljubezenskih neumnostih, katere sta sama v sebi imela — jaz pak sem bil njegov dober prijatelj, kateremu je vse zaupal, posebno kadar sva zvečer več pila in sama domov šla. Pri eni taki priliki mi je pravil, da je na božjem širnem svetu ni ženske, ki bi mu mogla bolj zvesta, bolj vdana, bolj srčna, sploh boljša biti, nego je njegova Jovanka.
»Res je« — tako mi je rekel dalje — »da ima nekatere lastnosti, ki jih ne vidim rad na njej, a to se bo na dobro spremenilo, kadar bode moja žena, ah, srečen človek bom, tega sem prepričan.« Tako je govoril in jaz mu nisem ugovarjal, vedoč, da zaljubljeni ljudje le to verjemo, kar jim v priklad hodi, zamerijo pak vsakemu, kdor se predrzne resnico govoriti jim. Jaz namreč — med nami rečeno — nisem bil preverjen, da je ta Jovanka, poleg vsega že 23 let stara, tak ideal ljubezni in sreče.
Pa vse to ne spada k stvari. Mi smo se tedaj po jezeru vozili. Spominjam se še, da, baš preden smo stopili iz čolna na otok, zabavljal sem jaz menda iz same razposajenosti nekaj na ženske, kakor je to navada in zaslužijo. Rekel sem, da jih je med 100 le 10 dobrih. (Dandanes bi svoj cenzus še znižal.) Gospodična Jovanka me je iz čolna stopaje nemilostno pogledala, njena teta je s kukalom nalašč gledala Stol in že sem si po kamenih stopnicah navzgor na otok k cerkvici grede namenil dober namen: nikoli več na ženstvo zabavljati, ker človek od tega nima nič nego tujo jezo. Čemu?
Po otoku smo okoli cerkve hodili, originalne podpise na zidih načrkane študirali, razgled občudovali, hudovali se nad oblaki, ki so se nad nami zbirali, in nazadnje v cerkev šli. Tam je, kakor veste vsi, ki ste na Bledu bili (in kateri niste bili, glejte, da pojdete v ta »raj« slovenske zemlje, preden smrt storite), tisti zvon, katerega greš zvonit in ti bo mati božja izpolnila, kar si pri zvonjenju želiš ali ka-li. Jaz nisem hotel zvoniti — ali iz pomanjkanja »vere« ali iz srama pred samim seboj, da bi se takega humbuga udeleževal, tega vam menda nisem dolžan povedati. Zvonili so pa vsi drugi iz moje družbe. Prijatelj Vrelec, bog mu to neumnost ne štej v zlo, molzel in molzel je ono vrv, da končati ni mogel; sigurno je želel, da bi ga spreljubljena, dragomila Jovanka ljubila do zelenega groba. Narejal je pri tej operaciji tako resne obraze, da se je moja hudomušnost nasmehljati morala. Za njim, to se ve, je prišla gospodična Jovanka; ona se je na smeh držala in nekako lisičje, tako da sem v svoji hudomušnosti (kaj čem, če enkrat to lastnost imam) zopet sodil: »Vrag me naj vzame, če si ona ne želi bogatejšega ženina, nego je moj prijatelj Vrelec, ki ima le toliko, kar se je naučil, t. j. kar sproti duševno pridela. Ženska...« Pa ne smem nič hudega govoriti, meni se zdi, da nismo sami.
Ko stopimo iz cerkvice, čakal je že naš čolnar (vozil nas je star dedec, kateremu je mlad dečak, menda sin, pomagal), ki je dejal, da se moramo precej odpraviti, ker bode huda sapa nastala in dež ter bi kasneje, kadar je jezero nemirno, ne mogli voziti se. — »Ježeš!« vzklikne lepa Jovanka vsa obledena, »pojdimo brž!« In šli smo v čoln ter odrinili. Jezero je delalo one male valčke, ki se tako lepo krožijo, kadar veter popiha. Postajali so ti valčki vedno večji in, ko smo v sredo prišli, bil je čoln že precej nemiren. Jaz sem sedel tik veslača in Jovanke. Dekle je bilo nenavadno prestrašeno, dasi nobene nevarnosti ni bilo. Ogovarjal jo je prijatelj Vrelec in jaz, a kar govoriti ni mogla. »Kaj vam vendar je, gospodična?« vprašam jo, a ona ne odgovori ničesar, nego bel robec, ki ga je iz žepa vzela, spusti v vodo. Jaz sem mislil, da ji je padel sam, zato hitro s svojo kljukasto palico posežem ponj in ga res ulovim v vodi.. V tem hipu mi ona v roko seže in vzklikne vsa v strahu: »Pustite!« Tako mi še paličico iz rok izbije in robec in palička sta odplavala. Začuden jo pogledam. Ona ne odgovori ničesar. A naš stari veslač se nekako bridko nasmehne in pravi: »Bela ruta, bel denar.«
Gospodična se stresne, pogleda Vrelca, kateri pa ni nobene gube svojega obraza spremenil, torej nič ne razumel. »Kaj je to bela ruta, bel denar?« vprašam jaz, a veslar se mi samo smeje, ne reče nič. Priveslamo h kraju in Vrelec je bil jako vznemirjen, ker je njegovi nevesti prav slabo bilo. Stoprv v krčmi je zopet bolj k sebi prišla.
Leta miné čas in človeka, kakor veste. Tako sva se tudi midva z Vrelcem spremenila, t. j. skoraj sva vlogi menjala. On je postal čemeren in nezaupen, izgubil je dobršen del idealov, posebno vero v ženstva visoki poklic in v divno vrednost teh krasnih potomk moževega rebra, kajti z Jovanko sta bila že dolgo časa sem na dvoje. Jaz pak sem skoro živejši postal in — kaj bi se boljšega delal, nego sem — še veseli me, ako morem kaki lepi stvarci malo nagajati. Dasi sva ločena s prijateljem Vrelcem, ker mi ga je opravek iz mesta na kmete potegnil, vendar prideva vsako leto skupaj. Tako sva bila čez dolgo lani zopet na Bledu. Bilo je soboto popoldne. Slabo smo bili naleteli; dež je lil celo popoldne in, namesto da bi uživali krasno okolico, sedeli smo v kolibi pri Petranu, dolenjsko vino pili čez potrebo in tiste ljubeznive ribice, ki so privajene, da h kraju jezera hodijo, s kruhom krmili ter se zabavali nad ribjim prekopicavanjem. Bilo je baš ob času volitev in burne slovenske volilne agitacije. Naravno torej, da smo — bilo je večje slovensko društvo skupaj — tudi na politiko prišli in kot privrženci libe-ralno-narodne stranke ne posebno ljubo in respektno obdelavah ono naše duhovenstvo, kateremu je svoja črna suknja in kar k njej spada, prva, a narodna politika druga, če ne zadnja stvar. Mlajši med nami so jih obirali morda še preveč in ne ločivši poštenjakov med duhovenstvom in fanatikov. Tako je bil neki naraven prehod, če sem kar naenkrat slišal nekovo vražo, da se ne sme nobena deklica, ki se je z duhovnom (moj vir je robateje izrazil se) v stvareh spečala, katere celibat ne odobrava, po blejskem jezeru voziti, ker nemirno postane in se taka ženska more samo rešiti, ako v jezero vrže »ali belo ruto ali bel denar«. — Nanagloma sem se domislil one scene pred leti na jezeru, pri kateri sem bil ob svojo palico prišel, in jasno mi je bilo, kar tačas niti slutil nisem. Vrelec ni poslušal in ni slišal one vraže.
Drugo jutro je bil krasen dan. Z Vrelcem sva bila sama na jezeru. Morda boste dejali, da je bilo precej breztaktno od mene, ali vseeno sem se moral dotakniti rane, ki ni bila v Vrelcu še zacelila se.
»France,« rekel sem mu, »ti si vse zaupal, vse povedal, samo ene reči nisi hotel niti meni niti komu drugemu povedati, namreč vzroka, zakaj se je tvoja ljubezen z Jovanko raztrgala. Od danes naprej pa se mi zdi, da jaz oni vzrok vem.«
On zardi, ostro me pogleda in reče: »Ako ona brezznačajna oseba ni sama svoje sramote na jeziku nosila, ne veš; kajti jaz nisem še o tem govoril in oni, ki tudi ve, ima vzrok molčati bolj nego jaz.«
Jaz mu povem slišano vražo, da tako deklico, ki se je s celibatarjem pregrešila, jezero požre, ako mu ne žrtvuje za odkup bele rute ali belega denarja, in ga obenem spominjam na prej pripovedovani prizor. On se je dobro spominjal, da je bilo deklico strah, a bele rute se ni domišljal — tem bolje pa jaz. Iz obeh stvari sem jaz svojo kombinacijo naredil: »Takole je s tvojo bivšo 'nevesto' bilo že tačas; le da si ti to vse kasneje izvedel.«
»Dobro si kombiniral,« vzdahne Vrelec s komolci v kolena uprt in čelo v dlani skrivaje. In zdajci mi je pripovedoval dolgo povest, ki se da ob kratkem povedati: Ljubil je deklico, ki je bila pripravljena njega vzeti, ki mu je ljubezen govorila in pisala, a imela tako veliko in prostorno srce, da je komodno mogel notri biti tudi lep kaplan, kateri ji je dopisoval in h kateremu je skrivaj tudi hodila. Prozaično, resnično, a žalostno.
»Vidiš, ko bi bil pomen te vraže prej vedel, mogel bi mi bil že tačas svojo kombinacijo povedati in prihranil bi mi bil dve leti, kateri me je potem še za nos vodila, da me je vprav sram pred samim seboj,« končal je moj prijatelj.
»Od vola se ne sme več zahtevati nego govedine, od sveta ne več, nego dati more, prijatelj. Bodiva filozofa, glej, kako je dan lep, misliva si, da je tudi življenje lepo — in bodiva vesela.« Rekši, začnem z najlepšim glasom, ki ga imam na razpolaganje (in to ne pomeni veliko), peti: »Po jezeru bliz' Triglava!«