Bele roke
| Bele roke Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Gričarjev Fortunat je bil božji dar neznanega pokolenja. Župan ga je vzel za svojega in župnik mu je dal pri krstu blagoglasno ime pobožnega blagovestnika, da ga zaznamuje na tem svetu, ki ne zna ceniti dejanskih zaslug svobodne ljubezni.
Ker dar modrosti ni našel prostora v obilnem kapitolu njegovega telesa, se nihče ni mnogo trudil z njegovo vzgojo in izobrazbo. Ko je obložen s kljukami zapustil začrneli in vegasti hram vaškega vseučilišča, se mu je z vpoštevanjem posebne protekcije župana Gričarja enoglasno izročilo žezlo in oblast srenjskega pastirja.
In tako se je zgodilo, da je začel Gričarjev Fortunat dan na dan samevati z mukajočimi drugovi na prostranem vaškem pašniku; ležal je na hrbtu pod leskovim grmom, poslušal cingljanje zvoncev, begajočih semtertje, kličočih se in odgovarjajočih si med seboj, in pulil trdo, gosto travo, ki je rastla naokoli. Včasih je zrl v globoki sinj neba, sledil oblačkom in lastavicam in ugibal, kaj se pa utegne širiti tam za tistim širokim modrim platnom, ki je tako gladko in krasno in brez gub razpeto vse prekinprek ... Raj? ... In slikal si je boga očeta s častitljivo brado, sina z bridkim lesom na rami in svetega duha, kakršen je v oltarju, ko stoji v zraku na glavi in se ne gane in ne zamahne z belimi krili, stoji nepremično in ne more nikamor ...
Vsa njegova duša je bila prepojena s sladkimi mislimi narave. Ljudi se je izogibal in njihove družbe ni iskal. Kdo izmed njih bi mu pač mogel povedati toliko, kolikor tista temnozelena grmovja, preprezajoča pašnik od meje do meje, duhteči azur nad tratami in vse tisto bajno šumenje in šelestenje, tista tajnostna pesem, slišna le takrat, če v neobljudeni samoti prisluhne pobožno uho? ...
Le ob nedeljah se je pokazal med svet. Oblekel je nov, skrbno okrtačen suknji z debelimi gumbi, ves se je praznično odel in obul visoke škornje, spodaj gosto nabrane in zlikane vse prekinprek kakor zrcalo. V desni žep je vtaknil veliko rdečo ruto z rumenimi pikami in prastar molitvenik z lesenimi platnicami, preoblečenimi z usnjem, v katerem so bile črke ogromne in starodavne, besede častitljive in svečane in strani vse mastne že in oguljene ... Tak je stal med mašo v zakristiji, stiskal se za vrata in molil. Kaj so šepetala njegova usta, tega sam ni znal; ali neizrečeno gorko in milo mu je postajalo takrat v duši, ki se je širila in razprostirala in objemala bele oboke in tiste zakajene oltarje z resnobnimi, pozlačenimi svetniki ...
Skozi visoko, zamreženo okno onstran zakristije, na desni strani glavnega oltarja, se je videla grajščinica z velikimi okni in sivozelenkastim balkonom nad vrati, do katerih je vodila po belem pesku vozna pot skozi vrsto lip. Okrog grajščine se je širil park in njegove stezice so vodile doli do Fortunatovega pašnika.
Pripetilo se je po dolgem, dolgem času, da se je tam nastanil lastnik, star, čemeren grof z valovečo belo brado, in pripeljal je s seboj dvoje mladih hčera, o katerih so pravili, da je druga lepša od druge.
Stari grof ni hodil v vas. A grofici sta prišli že prvo nedeljo s svojo odgojiteljico k deseti maši. Sluga je prinesel za njima dva lična mala stolčka iz trstik, ki sta se dala zložiti in postaviti. Postavil jima je ta dva stolička, izročil molitvenika, in grofici sta sedli in v molitvi povesili svoje lepe oči.
Globlje se je stisnil Fortunat za vrata. Sram ga je bilo zijati, kakor je zijala na belooblečeni dekleti iz gradu vsa srenja, odpiraje usta in oči in natezaje svoje vratove. Toda njegove oči so bile nepokorne in češče in češče so mu uhajale k njima.
Bili sta krasni kakor zora, temnolasi in temnooki, toda starejša mu je ugajala bolj: bila je šibka in vitka kakor jelka v gozdni dolini, tako da se je pripodila po Fortunatovi glavi čudna misel, če se ne bi ta nežna, šibka stvarica zdrobila in zakrvavela, ako bi jo on pritisnil s svojimi širokimi rokami na orjaške prsi in na debele gumbe svojega suknjiča ... In dasi se je prestrašil te svoje misli, ki je bila tako blazna in predrzna, vendar so mu zopet in zopet uhajale oči, blodeče po vitkih udih njenega telesa, obdanega z oblakom svile in zavitega v nevidno meglo božajočih vonjav.
Oči so mu blodile po bisernem tilniku gorindol, od meje las, ki so bili v svilnatem vozlu zaviti navzgor, pa do tjakaj, kjer so se blestela bela pleča skozi čipke in prozorno tkanino. Obstajali so mu pogledi na licih, ki jih je njegova pregrešna misel drzno primerjala z leseno bogorodico v glavnem oltarju, na polprozornih vekih, na rahloprivzdignjenih obrvih in na ustnicah, ki so bile tako nežne in mile in so hip za hipom rahlo vztrepetale. In zastrmele so Fortunatove oči, ko so se vsesale v njene drobne roke, v alabastrnočisto polt dlani in drobnih prstkov, prepreženo z jedva vidnimi senčicami žil in kroinkrog objeto od zlate zapestnice. Ob pogledu na te bele roke je postalo Fortunatu tako bajno in opojno v grudih, da se je zbal, da zakriči od te velike sladkosti, in je pozabil na vse drugo in glupo zastrmel iz svojega kota v tiste bele, bele roke.
Zdaj ni več videl bisernega tilnika in ne baržunastosvetlih las, prepletenih z drobnimi, rdečimi trakovi. Ni več ni iskal pod tančico deviških pleč in luči oči pod polzaprtimi veki in gibanja vitkih udov pod svilenim oblakom. Zanj so živele in dihale, zibale se in sijale srečo in raj okrog sebe samo te čarobne roke.
Fortunat se je zaljubil v tiste bele roke grofice Anete in v vseh sanjah njegovih noči so se gibale mehko in blago ob njegovih ustih; na paši se je zaziral v zrak in gledal je njih alabastrno polt pred seboj in sledil plahim žilicam, ki so se modro svetlikale semtertja preko dlani in preko tenkih prstkov z rožnatimi nohti.
Ljubil je grofico Aneto zaradi njenih rok in mislil je le nanjo vse dni in vse noči, še manj je govoril nego prej in še bolj se je izogibal ljudi in iskal samote, da je mogel zapreti oči in sanjati o njeni podobi.
Od teh brezumnobujnih sanj brez misli in ugibanja je bilo bolestnotesno v Fortunatovi duši. In dasi je bila ta bolest kakor bolečine norca, ki vzame nož in mesari po lastnih prsih, vendar mu je bledel obraz in plaho in resno so ga gledali domači, ko je sedel zvečer za mizo, ne da bi se pritaknil sklede, niti žlice, strmel v kot, pregibal ustnice in nemirno šepetal neslišne besede.
Ni ga pekel greh, da v božjem hramu moli žensko lepoto in minljivega telesa meseno prelest; ta kakor ona pobožnost v njegovi duši sta bili isto – zamaknjeno, otroškoplaho strmenje pred nečem neznanim, tujim, nedosežnim in nerazrešnim.
Tiste dni pa je neko podil na paši nagajivo kravico in ko jo je prignal do črede, ki se je družno pasla tam ob mahovitem lesenem plotu grajskega parka, je zamišljen obstal in zasanjal. Jako slikovita je morala biti njegova stoja, kajti vzdramil ga je srebrn dekliški glas, kakor bi kdo potresal drobne kraguljčke; in ko se je ozrl, je zagledal ob plotu mladi grofici. Aneta je merila nanj z nekako črno škatljico, ki je imela spredaj majhno okroglo luknjico in dvoje oknic s svetlimi okovi.
Fortunat ni vedel, kaj to pomeni. Črne škatljice se ni prestrašil, toda pogled na bele roke, ki so držale čudni pristroj, ga je navdal s pijano grozo, da se je hotel tavaje odstraniti. Takrat pa je zaslišal klicanje — in dasiravno ni umel nemškega jezika — vendar mu je tajnosten glas popolnoma pravilno razložil pomigavanje grofičinih rok, da naj se vrne in mirno obstoji. Ubogal je trepetaje; grofica Aneta je nastavila črno škatljico, pritisnila nekam, škrtnilo je za svetlimi okenci in končano je bilo. Grofica je segnila v žep in mu pomignila bliže.
Nehote je pristopil Fortunat, povešaje strmeče oči na tiste prelestnobele roke z vitkimi prstki in plahimi, modro se svetlikajočimi žilicami. V žep je segla čarobna roka in se zopet prikazala ter ponudila Fortunatu svetlo kronico. Mehanično je segel Fortunat po kroni, a roka se mu je tresla in mesto za krono, je prijela nehote za tiste vitke prstke z rožnatimi nohti. In mahoma se je zgodilo, da so se Fortunatu od razkošja zaiskrile oči in so mu zahrepenela usta in se sklonila do dlani, prepreženi s plahimi žilicami. Niso se vsesala usta, le dotaknila so se gorke polti, dišeči po parfumu in v opojnodrhteči grozi obstala nad njo, da je grofica Aneta začutila vlažno in gnjusno na svoji roki. Odtegnila jo je, da je padla kronica na tla, zažvenketala ob štoru in se zasvetila med rumenkastozeltnim mahom.
»Fi donc!« je vzkliknila grofica Aneta, zasmejala se in stopila nazaj, da odide po senčni stezici. In takrat se je še enkrat ozrla na pastirja, ki je stal nepremično, sključen in sklonjen kakor prej, z izgubljenimi očmi, trepetaje od razkošja in premikaje ustnice, kakor zamaknjen.
»Fi donc!« je bila zaklicala grofica Aneta, zdaj pa jo je spreletelo, oči so se ji razširile pod polzaprtimi veki in obrnila je glavo stran, zakaj škrlatno ji je šinilo v obraz ...
Fortunat ni vedel, koliko časa je stal na mestu; zemlja se je majala okrog njega in leskovo grmovje in majali so se bori na griču in bele ovčice na sinji trati neba. Sklecnile so se mu noge in sesedel se je na tla ter zagledal srebrno kronico; izbulil je oči, ne da bi jo pobral. Položil je prst na čelo: »Ali ni ničesa rekla? ... Da ... In kaj ... Kaj je bilo to? ... Tiste sladke, sladke besede? ... Fi ... ah! ... Fidori ... Fidooon ... da, tako čudno skozi nos je zategnila nazadnje.
»Fi donc!« je vzkliknil Fortunat radostno, da je šel odmev od griča do griča. »Fi donc!«
Kaj more to pomeniti drugega, kot blagor, lepoto in raj? ... Kaj drugega more pomeniti, ko je tako sladko zazvenelo iz tistih prelestnih ust, ko so njegove ustnice hrepenele nad belo poltjo njene roke?
»Fi donc!« je bil od zdaj naprej Fortunatu izraz najvišje zemeljske sreče, edina beseda, katere je bil zmožen v svojih sanjah o grofice Anete belih, belih rokah ...
»Fi donc!« je šepetal v samoti sam pri sebi, »Fi donc!« je odgovarjal šelestenju vetra med leskovim grmovjem, »Fi donc!« nezemeljskim besedam, ki so se lovile v šumenju samotnih vrhov ... »Fi donc!« si je prepeval po vseh znanih mu napevih, »Fi donc!« po melodijah, ki jih ni še slišalo in jih ne prenese človeško uho.
Poslušali so ga doma, ko so molili rožni venec in je strmel Fortunat v temo najoddaljenejšega kota in mesto molitve s pobožnim licem odšepetaval nerazločne besede: »Fi donc ... fi donc ... fi donc! ...« In uganili so, da Fortunat blazni ...
In zgodilo se je v nedeljo, ko je stal Fortunat za zakristijskimi vrati, da je postalo grofici Aneti naenkrat strašno in bolestno. Čutila je, da je lega njenih rok neznosna in neumestna; a ko jih je položila drugače, je bilo zopet tako. Nehote se je ozrla in takrat je zagledala za seboj dvoje srepih, brezumnih oči.
»Fi donc!« je v blaznem šepetu jedva slišno priplavalo do nje.
Stresla se je grofica, da so se spogledali ljudje. In odšla je s sestro pred koncem maše.
Drugi dan je prikorakal grajski oskrbnik in ostal par trenotkov sam z županom očetom. Po njegovem odhodu so poklicali Fortunata v sobo; iz radovednosti se je zbralo vse, kar je bilo domačinov in služinčadi. In ljuto je pogledal oče Gričar Fortunata ter dejal:
»To imam od norca zabitega! Na njivi sem ga pobral in v zahvalo mi dela ta kravji smrdljivec sramoto! Gospode ne pusti pri miru, da moram še jaz poslušati besede zaradi tega! Uh! teslo preklemansko! ... Ali veste, kaj je naredil ? V grofico se je zaljubil, da se mu vrti v možganih kakor v žitnem mlinu! Haha! Poberi se in glej, da se ne predrzneš ve k drugi maši; za kravje pastirje je tudi zjutranja dobra. Bedak! Marš ven! ...«
»Hahahaha! Grofica! ... O! ... Glejte si no zatelebanca! Hahaha ...« so se zakrohotali za njim. In Fortunat je bežal in se skril kakor pes, ki so ga pretepli z bičem.
Od tistih dob je bil še bolj mračen in potrt. Njegove oči so bile oči zveri, ki bi rada raztrgala vse, kar ji pride nasproti, in škrta z zobmi in se peni od srda, a se boji ... Takšen je bil Fortunat, kadar je gnal živino na pašo in so ga dražili glasovi, kličoči za njim:
»Hoho! Gospod grof! ... V princeso seje zagledal! Aha! ... Zatooorej ...«
Storil pa ni nikomur ničesar. Le kadar je ležal sam na paši pod leskovim grmom in zrl v tisto kruto, brezsrčnosinje nebo in je bila v njegovi duši polujasna gotovost, da ne bo nikdar ve gledal tistih belih, belih rok, tedaj je zaril obraz med travo in prste v prst, skrčil telo v brezbesedni muki in zatulil kot volk ...
Nekoč je bila v vasi slavnost in po slavnosti so vinjeni fantje za stavo plezali na postavljene visoke mlaje. Toda bilo je previsoko in pregladko, trudapolna pot, in nihče ni dospel do vrha. Mimo pa je prišel Fortunat s svojo čredo in dejal je, da si upa. Sam ni vedel, kje je vzel ta pogum.
»Dobro! Pa plezaj! Plezaj, grof! ... Grof splezal na mlaj! Haha! Ali ste slišali? Dobro ... Pil ga boš iz čebra, če prideš gori!« so mu obljubljali.
Nemo je Fortunat odgnal živino in se vrnil k fantom. Odložil je suknjič, si pomel roke in splezal kakor mačka na mlaj. To je znal od nekdaj.
Vse je zrlo za njim. Sredi pota je za hip obstal.
»Ako se vrneš, predno prideš na vrh, te ubijem, hudič!« je zaklical nekdo. In Fortunat je plezal dalje in hropel, da se je slišalo doli do gledalcev.
Na vrhu je bil in zagrabil je za prvo vejo. Smeh in vesel krik ga je pozdravil od spodaj.
»Dobro, grof! Dobro! ... Ta pa zna, ta!« ...
Tedaj pa se je Fortunat ozrl preko vasi, prikrivši si oči z desnico. Tako svobodno in jasno, kakor v tem trenotku, mu še nikdar ni bilo pri srcu. Vsenaokrog bele, s slamo krite hiše in strehe, črne od starosti in zelene od mahu. In zeleneče drevje in bela cerkev med njim. In spodaj množica, ki strmi kvišku k njemu in ga občuduje! Ah! ...
Pogledal je proti gradu. Po beli cesti nizdol je drdrala kočija in belo in krasno se je peljalo v nji.
Zaškrtnil je Fortunat z zobmi. In vedel je jasno in natanko, da si mora odpeti usnjati pas. Vedel je zdaj, da je le zato priplezal gori, da naredi iz tega pasu zanjko, in jo priveže k veji in kroginkrog debla, ki je bilo tam že precej tenko. In ko je imel glavo v tej zanjki, je vedel, da dela to, kar mora in mora biti ... Naj kriče spodaj! Tako!
Še enkrat je zagledal leskovo grmovje, razpregajoče se od meje do meje, še enkrat je zaslišal tiste nezemeljske besede, tisto tajnostno pesem, lovečo se v šelestenju samotnih vrhov in še enkrat je bilo mehko in blago pred njegovimi usti, alabastrnobelo in prepreženo s plahimi, svetlikajočimi se žilicami, še enkrat je povzdignil glas in zaklical »Fi donc!« tako koprneče in polno ljubezni, kakor zacvili pes pred nogami gospodarja ...
Nato se je spustil in obvisel ... Spodaj je zatulila stoterna groza, a Fortunatu je bilo blago in svobodno ... Izbulil je oči v nebo in jezik je pokazal na zemljo.