Beli Krajnci unkraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic
| Beli Krajnci unkraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic Jurij Kobe |
Objavljeno pod psevdonimom Milanko Delimarič.
| |||||||||||||
Beli Krajnci unkraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic.
Vzrok njih siromaštva; gospodarstvo, način življenja, poštenost, jezik in vraže.
Popotnik, od gorenskih lépih ravnin slovó vzemši, ne najde na svojim popotvanju po Dolenskim nikjer nič njim enaciga, dokler v Šent-Jernej nedospéje. Sercé mu zaigra, ko mu se daljin vid po veliki ravnici proti Brešcam odpre; slavički spomlad in po leti z vesélim pétjem nasladujejo njegovo sercé, in nogradi od vsih platí mamijo na se njega oči. Kakó lahko ga videž zapelja, de reče: O blaženi kraj, o presrečni ljudje, kteri prebivajo tu! Ali ko dalje naprej gre, ga celó drugi počutki obidejo: na proti mu prihajajo revno oblečeni stanovniki, na kterih blédim obličju se néke žalosti poteze zapaziti dajejo; koče ob cesti zagléda jako revne in majhnine, ki se z lepoto kraja ne malo nestrinjajo, in on spozná, de se je v svojim sodilu preváril. Iše vzrok tega nasprotja, in, ker zemljiša in drugih okolišin ne pozna, ga že voha v lenobi ljudí. Od tod pride, de jih ptujci prezirajo in krivijo nemarnosti in nevednosti v gospodarstvu. Ako ravno se to popolnama tajiti ne da, se vender spoznati mora, de so poleg nerodovitniga zemljiša še druge okolnosti, ki njih veliko siromašnost pomnožiti pomagajo, in dokler se te neumaknejo, bo gotovo stara péla.
Zemlja je tu takó zatégla, de pri oranju četveriti ni zadosti; od tod izvira smeh našiga soseda Hrovata, kader vidi, de sta pred četvero volov še dva konja uprežena. Po hribih letina redkokrat zadovolji: ko je suša vse zgori, deževje pa bèrno (pèrst) razmoči in sabo odnese. Ko bi ti ljudje gnoja več imeli in to izprano peskato glino bolj obilno gnojili, bi se gotovo zemlja ukrotiti dala, in bi mučni trud z obilnejim plodam plačala; tode od kod gnoj vzeti? Travnikov ni tukej nobenih, zemljiša so grozno majhine, na občinskih stèrmih izpašincih (pašah) neraste drugo, ko slaba trava in resa.
Vinstvo veliko dela, truda in skerbi potrebuje: ubogi kmet mora že v jeseni začeti sekat kolje, in ker ga je še težko dobiti, ga mora drago plačati; kader koljí spomlád, mora železno štango imeti, de z njo poprej v lapor ljuknjo napravi, in potlej še le kol postavi; to pa gre kasno od rok. Vino ne rodi vsako leto, eno polno leto sledi več, ako ne popolnama nerodovitnih, saj slabih lét. Premožnimu in bogatimu to neškodije, še le pomaga mu, de še bolj obogateti zamore, ker on kupi obilnost plodne letine, in je neproda prej, dokler vinu zbog slabiga leta cena ne poskoči. Na taki način se pomanjkanje nerodovitnih lét obilno namesti. Siromašni kmet nasproti mora vsaciga léta letino prodati, on mora tedaj nar bolji vino ob času obilnosti cenó dati, in kader zopet slabo leto nastopi, mora siromak stradati.
Poslopja na tlaških zemljiših, ker so majhine vrednosti, si ti ljudje delajo le slabe. Gotovo bi ptujic, zaglédavši te bajte, ne mislil, de so to kmetije, ampak de so tu osibeniki (gostači) naseljeni. Nič človeka tako ne skači, ko njih nevédno ravnanje z gnojem, ki so ga potrebni ko slepec gledanja; nekteri ga iz hleva izkidaniga pred ókna skladajo na solnce, de še to malo masti, ki jo v sebi ima, iz njega potegne; pri druzih se gnojnica iz dvoriša naravnost v potok sceja; najdejo se tudi taki, kteri imajo na dvoriših take mlake, de po njih race ko po jézeri plavajo, in mislijo, bogvé, koliko si gnoja v tacih lužah napravijo.
Pri dveh kmetiških hišah, pa ne v tem kraji, sim zapazil take dvoriša, kakor jih naša letašna pratika imeti svetva: na velike vrata se pride v vežo, zadnje deržijo memo kuhinje na dvoriše, ki je med hišo in štalami, ktere vštric hiše zad stojé, in to vse je tako umno izpeljano, de solnce v prostorno dvoriše nikoli nepoluka. Gnoj izkidan leži v senci na sredi dvoriša, ki je malo uveznjeno. Menil sim to je za kmeta poslopje. Kdor je ta nauk od gnoja v pratiki natisniti dal, je pametno storil, kér si kmetje večidel pratiko kupijo; ali tudi na to vižo se našim ljudém pomagati nemore; ker brati neznajo, samo eniga imam, kteri k meni po novice prihaja. Šole ni tu nikjer med belimi Krajnci, vlada je že večkrat nanjo silila in še sili; tode živeža za učitelja zmoči nemoremo ‒ odtergaj komarju noge, čeva boš mu vidil.
Hrana (živež) je tu takó priprosta, de bolj nemore biti; večidel se brez kruha odjeda, in podzemljice (krompir), kadar dogodijo, morajo za vse služiti; ko pa njih ni, je glad in lakota! Ti slabi hrani in stermim planinam, menim, je vzrok pripisati, de se tu toliko počenih mladenčev najde, ki tedaj za vojaški stan neso, ako ravno so drugači lepe postave. Spomládi in po leti se tako izstradajo, de po tem v jeseni, ko živež pod streho spravijo, kakor de bi zaskiteli, brez obzira na prihodnje čase jejo in pijejo. Rokodelce: čevljarje, krajače in tkalce popolnama gosté, jim kolejo pure, pečejo povitice, in vina v obilnosti piti dajejo, de z njimi potrošijo in popijejo, kar je namoštanikam preostalo. O božiču se mu sodček nasméja, on se pa nad sodčekam zjoka. Ko veliko delo spomládi nastane; je voljan vsako bérso na drušino vzeti, ki mu v jeseni ne le sodec prazni, ampak tudi velikokrat zdravje za vselej podere. O ljubi kmetič, ko bi ti prevdaril, de ima léto 365 dni, in de je treba vsaki dan delavnimu človeku trikrat jesti, bi se ti gotovo zdej stisnil, in bi si bolji jedi za težji spomladanjske in poletne déla prihranil.
Namoštniki so tukej to, kar so na Poljskim Judje s svojimi kerčmami; kakor tí z žganjem Poljca k sebi mamijo in mu tako radovoljni na up piti in jesti dajejo, de po tem ves njih pridelek na se potegnejo: ravno takó tudi naši namoštniki čez leto posojujejo gospodarjem, de jim v jeseni vse vino potočijo; tode ti reveži ne zvejo cene svojiga potočeniga vina, dokler ga namoštnik ne prodá. Namoštnik tedej nikoli ne zgubí. Desiravno so to pravi živoderji, se le vunder brez njih biti nemore!
Iz doma se ti ljudje čez zimo nikamur na dobičke ali tergovino ne podajejo, kakor Kostelci, Osivničani in Poljanci. Leti dokončajo doma svoje delo, in si po zimi po druzih krajih kaki krajcar pridobé, ker nimajo ne tlake ne nogradov. Tu se pa mora doma biti in za kolje že v jeseni skerbeti, de se že v Sušci v nogradu delati zamore. Ko se mlatva začne, grejo vender k svojim sosedam Hrovatam mlatit za žito, in de bi si to žito, z mlatvo zasluženo, damó prinesli, hodijo vréč (žakljev) prosit, ker je doma nemajo ne rjuhe, ne vreče zavolj pomanjkanja na predivi; komaj si ga toliko pridelajo, kar imajo za sproti na se djati. Tudi volno doma predejo, ker pa te preje neuméjo tkati in sukna v stopah zgotoviti, ga v Metliko zgotoviti dajejo. Vender si ga zadosti omisliti nemorejo, kar njih nošnja bistro spričuje. Nič neobudi sožaljenja takó, kot njih oblačilo po zimi: ako še takó jako burja s snegam véje in mete, nema vender mož druzih hlač, ko pértnjene svitice, ki jih okoli nóg omota in v škornjice obuje, kar se človeku, kteri ni še take nošnje vidil, prav čudno zdi; žené nosijo zabunce, ki do ledjij segajo. Ta slaba oprava je vzrok, de jih grozno veliko po zimi zbolí, ker se prehladé.
Revšine teh ljudí ni moč popisati, ker je zemlja grozno nehvaležna; pa vender ni nikoli slišati, de bi se kdo tega, ali uniga hrama, ki po samotnih krajih tu in tam raztreseni stoje, lotil, de si ravno primožneji še vina imajo, kadar ga revni nar bolj stradajo. Tako lepo zaderžanje imajo tudi naši sosedje Žumberčani, ptujiga blaga se ne bo dotaknil.
Okna v njih stanicah so tako majhne, de se komej glava vun pomolí; res ne razumém, kako se nevesta, ki je bila poprej vdova, na dan poroke skoz okno prevleče, kakor je g. Kordež terdil. Poljanci radi šale zbijajo; ko so kaj taciga zvedljivimu ptujcu na nos nataknili, so se potlej prav na vse gerlo smejali.
Cerkve so sploh revne in majhne, samo v Čatežu ni davno, kar je zidana. Pri s. križu farna cerkva, bivša negdaj podružnica, je tako nizka in majhniga prostora, de bi se skoraj lahko od veliciga oltarja na cerkveni prag skòčiti zamoglo. Kako nasprot je viditi burjo s snegam véjati in revno oblečene ljudi okoli cerkvice na snegu stati, in sicer večidel v samih srajcah, samo na ramah kaki suknjen zabunec. Temu so pripisati mnogi nezgodni porodi, ki jih je toliko po zimi v ti fari, ker žena s svojim bremenam čez takó stèrme gerde pota se komaj doli primartra, večidel zamudí in zvunej obstane na burji, dokler pridiga in s. maša terpí. Torej je prav pametno rekel nekdo izmed uradnikov, ki so zavoljo zidanja šole na ogled prišli, ko se je na cerkvico ozerl: cerkva, cerkva, je tu zdej nar bolj potrebna! Res je, de cerkva obderží, in bo obderžala vselej predstvo pred šolo, in de lahko živimo v miru eden poleg druziga, ako smo pridni in pobožni; ne pa, če smo še tako učeni, brez pobožnosti, kar je osemnajsti vek v djanju bistro pokazal: pa vender, kjer je kolikanj mogoče, naj stoji vselej šola poleg cerkve, tode pametno osnovana. Kjer koli morajo otroci, kteri šolo obiskujejo, učitelja v dnarjih plačati je za šole slabo; na naredba se neopira na pravo poznanje kmeta, ki se mu terda večkrat za sol godí. Tega se starši bojé in ne dajo svojih otrok v šolo. De samo en izgled navodim: V Semiču ima fara čez 4000 duš, pa vender ni v letu 1839 več kot 30 otrok v vsakdanjo šolo hodilo. Kje je bil vzrok? kjer so otroci vsaki mesec učitelju po deset krajcerjev dajati morali.
Ti Krajnci, od svoje bele oprave (obleke) beli Krajnci imenovani, govorijo hrovaško narečje; meni se zdi, de imajo v svojim izgovarjanju veliko enakosti s Primorci, kteri okoli Bakra stanujejo, na priliko: vina dobroga, ča bi rekâl, sritja (sreča) ti záspala. Desiravno na gerdih hribih prebivajo, vender tako gladko in lepo govoré, de se človek zadosti čuditi ne more. Pregovori se pri njih prav lepi slišijo; iz med mnogih samo nektere tu povém: milo gre za dragem, to je: roka rokó vmiva; ‒ ne tresi hruške, ki sama rada pade; ‒ ako objéš ptujo koščico, priveži svojo kokoš za nožico; ‒ lep glas je več kot srebern pas; ‒ mileno jagnje dve matere sasni; ‒ krotkih ovac gre dosti na eno pojato (hlev).
V rodovini imajo natanjko za vsako osebo posébno ime, kakor so ga Latinci imeli. Oča in mati pravita sinovi ženi ‒ snaha ‒, hčernimu možu zet; ‒ mož imenuje ženino rodbino: očeta ‒ tast ‒, mater ‒ punica ‒, brata ‒ šurjak ‒ , sestro ‒ svast ‒; žena zove moževo rodbino: očeta ‒ svekár ‒, mater ‒ svekèrva ‒, brata ‒ déver ‒, sestro ‒ zava ‒; možje, ki imajo sestré za žene, se imenujejo med sabo: pašanac, ali pašnog; žené, ktere imajo brate za može, pravijo ena drugi: jetérva ‒; brat in sestra pravita sestrinemu možu ‒ svak; bratovi ženi ‒ nevesta ‒; bratovim otrokam ‒ sinovac, sinovica ali bratič, bratana ‒; sestrinim pa ‒ sestrič, sestrična. Druge imena imajo kakor drugi černi Krajnci. Ravno takó so tudi s besedami v kletvah bogati: vrag ti put pretekâl, zdravje ti zaspalo, uíma te vzela, kuga te vgnjela, naglica te zadela, s. Petka te potérla, Bog te ubil, i. t. d.
Vraže so tù popolnama domà. Ako jim toča nograde potolče, se precej zberejo in se zagovoré, de ta ali uni dan v nogradih delali ne bodo, in to natanjko spolnujejo; Bog obvari, de bi njih vnuki to obljubo prelomili. V Čatežki fari imajo že sredo in petek, de v nekterih nogradih nič ne delajo; v s. Križki vender samo petek. Kakó je pa to za kmeta škodljivo, se lahko vé, ker spomlad, kader delo v vinskih gorah nastane in gerdo vreme dolgo terpí, je na enim tednu veliko ležeče, in ko se željno dočakan lep teden približa, se gori rečena dva dneva brez ušterbe (odloge) praznovati morata.
Še več drugih vraž imajo: Kakor hitro kdo posébno zbolí, že menijo, de mu je narejeno. Vpričo mene je nekdo terdil, de bo neki ženi, ki ima že dolgo časa jetiko, in se bo kmalo vpokojila, oddelal; pravi namreč, de ji je narejeno, in de se on na to dobro razumí. Neka stara baba, ktera kot velika copernica po vsim kraju sloví, dobi od vsake mlade dvojice, ki v zakon stopi, groš za pleme na piru (svatovšini); Bog ne daj, se ji zameriti ali groša skratiti, taki zakon bi bil gotovo nesrečen. ‒ Točo, menijo, dela hudič s copernicami v zraku; nar bolji pomoček zoper to so blagoslovljeni (žegnani) zvonóvi. Ti razpodé hudiča, preženejo oblake, in veržejo iz oblakov copernice. Vsaki duhovnik, kteri zvoniti brani, kadar se nevaren oblak približuje, jim po copernikih diší. In te vraže so po vsim Krajnskim več ali manj raztrošene. V naturi našiga ljudstva globoko tičijo in se težko izkoreniniti dajo. Nar bolji sredstvo zoper vraže bi bile naravoslovne bukve, ki bi naravoslovja (Naturlehre) kmeta poljudno učile. To bi nam pa Ljubljanski učitelji nar ložeji priskerbeli.1 De imajo ljudje po teh hribih take zapopadke, se pa čuditi ni treba; pri s. Križi je fara po nar viših hribih raztresena, takó de imajo ljudje, ki so na verh planine, od nar bližnih vasí na nos na vrat doli do farne cerkve dve dobeli uri. Ti hribljani po zimi, kakor tudi v gerdih vremenih, le težko obiskujejo božjo službo in kristjanske nauke. Ta planina ima 12 vasi in nekaj čez tavžent duš, in je že sama na sebi popolnama za podfaro odločena, ker nar daljne vasí nemajo do poddružnice, ktera je ravno na sredi med njimi na Ferlugi, čez 20 minut, in to večidel po ravnim, ker je na verh planine gorska ravnina (Hochebene). Ko bi ti reveži duhovna med sabo gori imeli, bi grozno velike koristi za nje od tod izvirale: duhovnik bi otrokam, ker bi vsi blizo imeli, v branji lahko nauke delil; odrašene v keršanstvu učil; ljudje bi med sabo imeli človeka izobraženiga, izgled vljudnosti in prijaznosti, kteri bi jim tudi pri kmetii svete dajal, kako je to, ali uno storiti; in kar je v mojih očeh nar več, bi temu revnimu ljudstvu, ki dobre obleke nema, treba ne bilo ob nedeljih in praznicih, ki so tudi v počitek odločeni, po stèrmih daljnih potih vratú lomiti in obuče tergati. O! ko bi pač ljudomili prijatli, ki imajo veselje podpirati svojiga revniga brata, svoje oči v ta pomoči potrebni revni kraj obernili, in tem gorjancam duhovnika poskerbeli, in sicer takó, de bi od njih, ker so neizrečeno revni, nič dobivati ne imel. Nemci, naši sosedje, kteri v znanosti in lepih čednostih visoko pred nami leté, se zbirajo v zbore in snujejo družtva, de bi revnim kristjanam na pomoč prišli; dajmo jih tudi mi posnemati!2
Milanko Delimarič
1) Sej k tem in enakim pisanju tudi mi naše domorodce vseskozi nagovarjamo! „Berilo za male šole na kmetih“ po vsih c. k. estrajskih deržavah vpeljano, in Blaže in Nežica od gosp. Slomšeka učijo v prav lepim in lahko zapopadljivim slovenskim jeziku nekoliko znanosti od zemlje, na kteri živimo, in to bi bilo za pervi poduk dovelj. Tode šol, šol nam manjka!
Vredništvo.
2) Nar ložeji bi taki zapušeni kraji duhovniga vodnika dobili, ko bi bogati domorodci, ki imajo denarjev na kupe, za tak Bogu prijeten namen zadušbine (pobožne štiftinge) naredíli, namest de svoje primoženje večkrat nevrednim naslednikam zapustijo, ali pa za druge manj potrebne rečí namenijo. Nej duhovni gospodje bogatim ljudem posébno na smertni postelji take revne kraje priporočujejo in njih serca za imenovane pobožne namembe omečvajo! Bog jih bo za njih dobro delo blagoslovil.
Vredništvo.