Beli vrhovi

Beli vrhovi Magda Šalamon

Spisano:	Špela Vovk
Izdano:	Šalamon, Magda (1998). Beli vrhovi. Gomilsko: samozaložba.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

BELI VRHOVI

V temni goščavi iščem sled,

se prebijam skozi močvirje utvar

in odganjam mrčes.

Počijem in požirek moči popijem.

Ob meni senca.

Ne vem od kod in čigava.

Morda od njega, ki ni mi znan,

a je že dolgo spoznan?

Ja, on je to!

On, ki čuti večnost lepote,

Tisti z veliko dušo

in majhnimi pogledi.

Podam mu roko,

ga posrkam in se dvigam.

Goščave ni več,

le beli vrhovi se dvigajo v nebo.

MISEL V TEBE ŽELI

Misel v tebe želi

ivje strahu se topi

srce plaho hrepeni

enakost roko podari

ljubezen temelje gradi.

V tebe misel želi

tvojega sprejetja ni

eksotična lepota trpi

beseda pesem oživi

ep k prepoznanju teži.

Želi v tebe misel

enakonočje podari smisel

ledenik mirno polzi

izpoved prepoznanje krepi.

PREPOZANJE ŽALOSTNEGA SPEVA

Utrip hladnega se trezni,

ob zlitju boli spomin svež.

Kot ječar, brez ljubezni

mimo odprtih duri greš.

Misel nosi nopoznane utrinke.

Korak odhaja kakor plah odmev.

V dajanju pot ravna ovinke,

nad breznom šepeče žalosti spev.

Križ sprejeti mora vsak!

Le čemu se spušča mrak

v globino in ne celi rane?

Kaj zakriva darove dane?

Spev odgovor prepozna...

Odmev ne sega do pravega srca...

HOJA K IZVORU

Dišave čistega jutra govorijo,

oblaki sprejetja se kot tolažba zdijo,

stara misel se poslavlja.

Korak pred korakom se umika,

na steni življenja visi nova slika,

v duši se vzgib zgodi.

Nad minljivostjo up svetlobe žari,

blagoslovljen angel k izvoru hiti.

MINEVANJE

Tiktakanje ure označuje

minevanje ob vsakem vdihu.

Brez misli se sliši šepet,

celo tišina moje duše,

da prepoznava svojo pot.

Pot neponovljivih videnj,

ki odpirajo srce k odrešitvi.

Sama sem s seboj.

Nad mano božanska moč.

Ljubezen plaho drhti, trpi.

Nova hrepenenja padajo v objem

zvezdnatega neba in k tebi.

Zakričala bi v vetru,

se dvignila visoko!

Vse prošnje predala angelu

in še bolj ljubila življenje!

Nemočno onemim,

strmim v odprti čas.

Tu sem zaradi sebe.

Sliši se tiktakanje...

in izdih v novo minevanje.

ŽIVLJENJE RAZGLAŠA

Ne utapljajmo želja, ki čutijo

utrip v rastoči bližini!

Ne uničimo izvirov, ki polnijo

moč upanja v goli strmini!

Ne izrekamo besed, ki visijo

na vejah spoznanja.

Ne ponujamo slutenj, ki lebdijo

v pretakanju neskončnega šepetanja.

Koraki bežijo pred razkritjem,

sonce ugaša...

Iskrenost valovi nad zlitjem,

ljubezen prinaša

rahel dotik med vrhove strahu,

nežen pogled v sijoče oko,

odkritje nezavednega sramu,

jasnost na darovano nebo.

Trenutki postajajo temelji večnosti,

trpljenje prizanaša...

Uvid boža obraz molčečnosti,

življenje razglaša...

PREPROSTOST SREČE

Sreča je v mojem koraku,

da z njim stopam,

se bližam spoznanju bivanja

in z njim označujem

stezo resničnega prijateljstva.

Sreča je v mojih rokah,

s katerimi objemam

ljubljeno telo, rastoče drevo.

Božam travo, stisnem dlan,

darilo iščočemu dam.

Sreča je v mojem srcu,

ki poje s pticami,

vzdrhti ob dotiku ljubezni

in joče v bolečini.

Sreča je na mojem obrazu,

v tihih iskrivih očeh,

ki vidijo popolnost...

Sreča je na njivi mojega življenja,

v preprostosti najlepše rože,

v dotiku trde resničnosti

z nežnim puhom sanj.

Sreča je dihanje,

sprejemanje sebe.

IŠČEM TE

Ti si, ki ga iščem, hodim za Teboj.

Ti si moje notranje hrepenenje in še več kot to.

Učiš me resnice pokončne hoje.

Kdor Te razume, prihaja blizu.

A celo, kdor ne razume,

je ob Tebi in sledi Tvoji besedi.

Tvoji otroci ohranjajo

modrost neomadeževano.

Tvoj blagoslov je nad tistimi,

ki svojo moč delijo v šibkimi,

ki dajejo veselje zaskrbljenim,

ki so zatočišče žalostnim in zapuščenim.

K nam prihajaš po temni poti tišine

in skriti stezi bolečine.

Revna stopam k Tebi

in ubogam notranji glas.

BELE POTI

Začetek je spodaj,

tu, kjer teptajo poti tiste grobe,

nikoli izpolnjene sledi,

tu, kjer človek živi, ker pač živi.

Brez občutka pomenljivosti

tega trenutka jih tepta,

omadežuje, skriva v blatu

in nezavedno kriči,

ječi in hoče, da trpi.

Pogumen korak jih hitro prehodi.

Ne išče drobtinic minljivosti

in ne trosi želja,

prosi le za moč iz srca.

Saj ravno srce govori povsod, kjer ni besed.

In prav ono išče sled,

odpira nove poti vse višje,

visoko, kjer vse je ena sama lepota,

tihota in odrešitev.

Toda korak ni preprost

na teh belih poteh.

Povsod prepadi, strmine,

včasih tudi strašno ledene pečine.

Bele poti,

na njih jaz in ti.

Ne poznava smeri, vendar

so tako moje, tako resnične.

Morda jih nekoč zabriše orkan,

morda jih sovražnik spremeni.

Še ljubezen, tista nedoločena vrednota,

moč, ki hoče, jih lahko zataji.

Vem in čutim,

da za sabo puščajo več

kot samo globoke sledi,

te tako bele, neskončne poti.

BOLEČINA ŽENSKE

Bosa bežim.

Ob bolečini ženske posedim.

Ne zmorem plavati v plitvini,

Želim rasti v tvoji bližini.

Val grobosti.

Plamen na dnu kreposti.

Krik sprejema

v prazno dušo odmeva.

Ob bolečini onemim.

Se v tvoje varstvo prepustim.

KAJ JE RESNIČNO?

Mirno zrejo oči

v nepoznano resnico.

Dih polni samo ta sedaj.

Le kaj je resnično?

Morda drevo, kamen, oblak

ali zgradba udobja?

Morda ljubezen, žalost ali glas,

ki prihaja od srca do človeka?

Še mnogo različnih je misli,

da odgovor bi nastal.

Toda pravega in dokončnega ni.

Vse se samo vrti in beži.

Ob tihi pozornosti postani.

Ne išči odgovora, ki ga ni.

Zapolni človek le z ljubeznijo ta svet

in pozabi na zunanji pogled.

ŽIVLJENJE SEM

Vrednote se lahko izrazijo

v osvobojenosti samega sebe.

Življenje sem,

ki plapola v vetru,

podoba sem,

ki žari v smehu.

Kot gozd drhtim v tihem,

pričakovanem jutru,

in rastem proti nebu...

TRENUTEK

Ta trenutek je samo sedaj

in ni pošteno,

da iz njega greva vsak drugam.

Da resničnost zakriva laž,

ko strah polzi na obraz.

Ta trenutek boli...

Nosi temo in ihti.

Mirno ostajam v njem

in ni ga več.

Prihaja naslednji...

LE POGUM

Odpri svoj popek

k soncu blage sreče!

Ne boj se senc

iz umrljive vreče.

Pokloni sebe

vetru hrepenenja.

Začuti mene

v pogumu potešenja.

PREPROSTO LJUBI

Bodi to kar si,

ne glej se iz oči drugih,

nosi resnico sebe

in ljubi, samo ljubi

SEBE.