Od Gorotanskih je dolin
Potval Bernard vojvodov sin
U dalno Krokovo deželo,
Kjer zlata Veltava se vije,
Tam gledat dekle tako lepe,
Da lepše sonce ne obsije.
Ko na Hradčinu se ozré
Po vertu, kjer kraljična gré
Ob ranim jutru se sprehajal,
Zagleda jo, in čudna stréla
Iz bistrih nje očes poslana,
Je v rahlo serce ga zadela.
Da knezov stan se ne spozna,
Obleka bojna krije ga,
Za viteza se on oznani,
Domá od Drave bregovite,
Alj vendar čut u sercu skriti
Oči izdajo plamenite.
V dvorani družba zdaj sedi,
Prežlahtne tukaj so jedi,
In kader vodo po kosilu
Kraljična lepa ptujcu dade,
Jej perstan rahlo, kakor pero
Z’ roké v vmivalnico odpade.
Alj cela družba ostermi
Ko perstan svetlo zabliši
Na ptujga gosta perstu.
In ojstra tožba gre pred kralja,
Da je Koroše prederzen, — vender
Mu dekle ljub je pogled dala.
Prederznost kaznovati, že
Vojakov truma bliža se,
Alj k’ nogam denejo orodje,
Ker ptujc v postavi velikanski
Libuše sinom se prikaže, —
Da vojvod on je Gorotanski.
Vsa družba vstrašena beži,
Alj Otokar se veseli,
Poda desnico mu prijazno,
In tako k’ njemu beseduje:
„Naj vojvod Gorotanski Juto
Nevesto svojo imenuje.“
In tu, ker Glina se vali,
Usred slovenskih tu ljudi
Je krasna češka rožica
Še mnogo let potem cvetela,
Dokler Slovenci se živijo,
Se bode nje lepota pela.
