Besede (Tomaž Šalamun)

← Obriti, zaustaviti, nadaljevati

Besede Morje Tomaž Šalamun

Pristanišče →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Šampanjec naj ti servirajo v postelji,

hladnega, ko se še vroč prebujaš.

Rasputin je preveč smrdel. Tudi Foscolo

in Leopardi, oba sta gradila stopnice

za Nietzscheja, plavata v Gai savoir.

Bo tundro bolelo ciklično. Bo hrumel led,

ko bodo brizgale kroglice v srce Romanovih

kot hlapi? Češe se vitez. Prebudil se je

zamišljen. Sonce, ki buta v vrtine neba,

kot na to gledaš, za nekatere ura, ko

te ustrelijo pred zoro, zame neskončni

dar rdečega, vijoličastih in plavo sivih

modrin nad mostom čez Loaro. Včeraj

sem moral nekaj spisati za gospoda

Georgea Lamberta Bristola, silno je

radoveden. Lučke v mestu še niso ugasnile,

dvojnost leti nad galebi. Kažejo svoje

akne. Tu so ptice s tako dolgimi kljuni,

trenirane za blato pod močvirjem kot

tisti kanarčki, ki kar popiknejo. Vsi

letijo. Žabice, polžki, školjke,

Krombergi in adoratus. Malgaš z

Madagaskarja je vzpostavil črepinje

ladij. Črnčki plezajo na razbitine,

reševali so se pred tlako. Buržoazija

iz Nantesa je papala suženjstvo. S

karjolami so lomastili po ruševinah.

Blagoslovljeni trakci. Ki jih prerežejo

drobne punčke in škarje nazaj odložijo na

s plišem podložene košarice. Hangarji so kot

nebotičniki. Hrustaje selotejpa je v sorodu

s soncem. V tišini se plazi. Buta ob okno.