Bič zemlje
| Bič zemlje Zmago Švajger |
| |||||||||||||
Skozi zlepljeno blato, ki so ga nanosili pomladni potočki, je krepko pognala zelena trava. Stara še od jeseni ostala trava je še vedno ležala zlepljena z ilovico na tleh. Nje ni prebudila pomlad. Spominjala je na mastne čope las starčkov, ki jih lepi starost na čelo. Včasih, pa ne vedno, so bili ti šopi stare trave podobni tudi blatnim in od znoja strnjenim lasem kopačev v gorici. Toda pod čopi kopačev je gorelo še živo oko človeka, ki trpi in dela. Oko starčkov pa je kalno kot voda v pomladnem potočku ...
Gospodinje so pa kar same pomladile svoje vrtove. Na sveže izkopane grede so nasadile repe za seme. Živorumena repna zel se je razbohotila nad temno, vlažno zemljo. Za gradom je deca sekala šibje in ga vezala s slamo. Če se je kateri vsekal, še zajokal ni. Z jezikom in slino si je zalizal rano, kri se je posušila in sekal je zopet dalje. Zakaj ne bi? Tako so delali vsi na vasi!
S kopjo so letos začeli v gorici Galičevi in Lahovi. Posebno Mihalu Galiču se je letos nekam čudno mudilo z delom. Počasi je hodil ves dan pred kopači in pazil na trsje. Krampi so se enakomerno zajedavali v zbito zemljo. Pred vsakim zamahom so se mu krampi zabliščali pod nosom. Toda to ga ni motilo. Mirno je vohal svojo sveže izkopano gorico. Vmes se je hodil nalivat s toplim vinom, ki mu ga je grela gospodinja Zefa. Ko se je vračal zopet med kopače, je tudi njim prinašal pijače. Za kop so na Trnovšaku pili zlatorumeno šmarnico. Baje da ta človeku še največ moči, tudi proda se težko. Kopač pa je kopač; pozimi pa še šmarnice ni imel doma. Popoldne, ko se je bližal čas južine, so si kopači že peli. Kljub pomladi pa je bila pesem težka, ker je težka tudi zemlja, ki so jo preobračali. Pesem je ganila Mihala. Brez besed je izginil proti vrhu gorice. Na vrhu ga je zamotil blesk zahajajočega sonca na poplavljenih pesniških travnikih. Čez malo se je okrenil. Dvoje temnih, z rdečimi žilicami od pijače prepredenih oči se je zapičilo proti gorici. Čez ustnice, ki so bilo spačene od obupa, je privrela kletev: »Hudiči! Naj jo imajo! Regulil sem jaz.« In že se je potegnil v hišo. Namesto da bi se bil vrnil v gorico, se je vrgel na posteljo. V snu je bila pravica do gorice na njegovi strani. Kopači so se čudili. On, Mihal, ki je vedno ob kopi zadnji zapuščal gorico, je odšel letos prvi? Vojskečeva Mica, ki je nekoč služila pri Galičevih za deklo, si je zravnala hrbet in zinila; »Drži ga spet. Jožef je jutri. Zefa ima god. Zdaj pa ne ve, s čim hi se prikupil babi stari, da bi mu prepisala še travnike in šumo.« Z leve se je oglasil stari Balaš: »Mica, včasih ga je tudi za tvoj god držalo.« Vsi so se zasmejali. Stara Mutjasovka, ki je za kopači ravnala zemljo, je dodala med smehom: »Kaj pa, če je Mica držala Mihala?« Zopet smeh. Kopali so zadnjo vrsto. Nikamor se jim ni več mudilo, nihče jih ni več gonil. Mico je postalo sram, da jim je tako spet pokazala svojo staro rano. Nekoč je imela rada Mihala. Lepa je bila; samo njene lepote se ni držala zemlja, ni se je držal grunt. Rada bi zbežala. Pa ne more. Pijače in kruha bodo še dobili. Njej sicer ni za kruh. Toda v klancu pri koči jo čaka ves lačen mali Lojzek, edina dota njene lepote in mladosti. Njemu mora prinesti kruha! Zato se potuhne in koplje dalje. Da se ni oglasil zopet Balaš, bi mogoče Mica še katero čula. Njegove besede padajo kot večerna senca. »Ljudje božji, ne Zefa, rubež radi občine tlači Mihala, Deset jurjev je danes denar!« »Pa plačevati obresti za dvoma nezakonskima, tudi ni lahko,« pristavi spet Mutjasovka. Od sredine doda Jaka, neka mrzla žlahta Galičeva: »Pa vidva ne bosta nič plačala. Nekajkrat je že potegnila čez Galičevino burja, pa je ni zrušila. Naš Mihal pozna svet. Nekaj gospode se je pri njem nažrlo. Vsi menda vendar ne bodo tega pozabili?« Balaša je to vzdignilo: »Ti, Jaka, le pusti gospodo! Kdor se na njo zanaša, je izgubljen! Veš, gospodi je kmet samo zdrava podlaga, na katero potem cepi z lepimi besedami žlahtnino – za sebe. Kmetu ostane navadno izžet koren.« Kopači prisluhnejo. Nekaj jih prikimava, nekateri gledajo Jako, Mutjasovka ne more molčati: »Dobro ti je povedal. Balaš je videl svet. Ti pa ...« Jaka grabi jeza. Mutjasovka utihne. Skoro strupeno sikne: »Pa Balaš ni kmet. Od koče s kozo se plača malo davka.« Balaš se nasloni na kramp. Pod gubastim čelom mu zažari uporen pogled težaka, ki je zrastel z zemljo. Kopači čakajo. Dobro vedo: Balaš je pameten in kmetje ga črtijo. Mihal ga je imel še najrajši. Ne samo Jaku, vsem je spregovoril: »Prav praviš, Jaka. Kmet nisem. Ne vem pa, za koga bo ta trhli koren prej sprhnel, za nas ali za kmete?« Kopači gledajo. Nič ne razumejo. Nekaj samo slutijo. Zbita gorična zemlja, ki so jo ves dan preobračali, jim je otopela misli. Izpita šmarnica jih draži. Vse bolj postajajo podobni razkopani zemlji, ki tudi sluti pomlad in novo življenje, samo ne ve še: za koga? Balaš začne kopati. Kopači za njim. Jaka odide v hišo. Še malo in na vrhu so. Za danes je delo končano. Iz hiše prinese južino namesto gospodarja Zefa, ki jo je s posestvom vred podedoval Galič. Pred leti je Mihalu gospodinjila v grabi na kmetiji. Pozneje sta se zaradi žensk stepla in sprla. Zdaj živi v vrhu, kjer ima pisano pravico. Kopači jo sovražijo. Požrešna je. Danes je vsa zbegana. Težaki vedo, da je Mihal nocoj pijan in bo zato njen. Počasi jedo kruh in pijejo šmarnico. Če si obriše Zefa vlažne oči, zleze marsikateri košček kruha v žep ali ženski pod nedrije. Tudi Mici. Ročka je prazna. »Potem pa hvala lepa vsem skupaj!« se zahvaljuje Zefa. »Pa lahko noč!« Zefa švedra v hišo. Kopači za njo: »Lahko noč!« Ko so že malo dalje, pa: »Vrag naj vzame babo! Eno ročko pijače bi še lahko prinesla. Mihal bi dal še dve.« Pri fari začne pritrkavati ... Jutri bo praznik. Kopači lezejo z odkritimi glavami proti svojim kočam. Prvi težak za prvi ogon najete zemlje je opravljen. Začelo se je. Do jeseni bo vsa najeta zemlja odslužena. Seveda za letos. Drugo leto jo bodo začeli odsluževati zopet od kraja. Tako gre iz leta v leto. Kdaj bo odslužena – bog ve? Pravica dela, ki jo sluti Balaš, se smehlja nekje daleč kopačem in Mihalu ... Noč. Prve lučke v vaških kočah so že dobrlele. Koča za kočo se pogreza v temo. Le tam, kjer imajo v hiši Jožefa, še gori luč. Čakajo na godce. Kdo bi jih ne bil vesel? Saj vaška harmonika še edina poje kot nekdaj. Harmonika še ve napeve, katerih besedilo je že davno pokopano. Dva, mogoče še več rodov je moralo pod rušo, da so umrle besede, da je izginila obtožba in bol, da je bilo zopet vsem odpuščeno. Toda harmonika poje. Če bi znala govoriti, bi jo mogoče naučili lagati. Tako pa je ne morejo. Zato zopet poje o boli, poje o ljubezni. Včasih udari iz nje tudi koračnica. Človek se kar čudi. Čemu igrati koračnice ljudem, vsem izmučenim in priklenjenim na zemljo, ko pa je njih korak tako umirjen; še k poroki gredo počasi. Toda harmonika poje, ker ve, da je njen napev pesem zemlje, vinske trte in ljudi. Edino orgle v cerkvi, kjer, imajo še starega organista, zapojejo včasih nekaj podobnega, silnega. V vrhu, kakor pravijo tu hiši s kletjo pri gorici, budi Zefa Mihala: »Vstani, Mihal! Muzikanti so zunaj. Učitelji so tudi že prišli.« Mihal se budi. Zvoki harmonike in klarineta mu udarjajo na še zaspane misli. Šele ko začuti Zefine ustnice na obrazu, se strese, kot bi ga zazeblo, in vstane. Zefa vsega tega ne vidi. Stara je. Čez petdeset jih nosi. Mihalu jih bo štirideset. Mogoče čuti? Tiha je. Mihala ima rada, čeprav jo je že tepel in vrgel iz hiše, kjer je gospodinjila skoro trideset let, kakor se mečejo stare dekle, ko no morejo več delati. Nič več ne reče. Že je v kuhinji. Harmonika utihne. Hreščeči glas godca že med vrati vošči Zefi god: »Bog ti daj, Zefa, zdravja in sreče, da boš še sto let učakala, za več si pa sama prosi!« Zefa pride iz kuhinjo. Malo lepše je oblečena, predpasnik ima čisto svetešnji. Tudi švedra ne. V roki ima ročko. »Bog daj tebi tudi. Sto let pa se le sam učakaj.« Pri zadnji besedi se že rokujeta. Za Zefo se privleče Mihal. Zaspanost je minila. Oh, ta harmonika! Tudi on ji vošči: »Bog te živi, Zefa! Samo enkrat predolgo življenje so ti godci voščili.« Zefa je jezna. Godca se smejeta. Medtem se odpro vrata. Gospod nadučitelj je postal dobre volje. Grohotaje si dasta z Mihalom roke. Nadučiteljev obraz je ves raztegnjen. Levo oko mu pomenljivo mežika. »Mihal, grd jezik imaš za ženske.« »Zato pa je še zdaj ledičen. Mihal že ve, katera mu najbolj postreže.« Po teh besedah se vsi spogledajo. Mihal jih je razumel. Godca pijeta. Zefa odide nevoljna v kuhinjo. Če bi šel kdo za njo, bi videl v njenih očeh solze. Zla slutnja jesenske ljubezni se zrcali v njih. Pa le za nekaj trenutkov. Zefa se zaveda, da še drži Mihala krepko na vajetih. Najlepša travnika in največja njiva Galičeve kmetije sta še v njenih rokah do smrti. Potem, po smrti, pa nato Zefa ne misli, potem šele dobi Mihal to zemljo. Godca se odžejata. Harmonika zopet poje. Iz kuhinje nese Zefa južino. Solze so ji napojile veli obraz. Na videz se je pomladila. »Nata, pa jejta! Posebno ti, Lipavec, si nabaši lape, da ne boš spet kake krive zinil.« Mihal odpira sobna vrata in jih vabi: »Pojdimo v sobo. Zefa, na mizo jima daj!« Iz sobe se oglasi s tankim glasom gospa nadučiteljeva: »Le bliže, bliže! Nama z gospodično bo že dolgčas.« Mihal se začudi: »O-o! Dober večer!« Se obrne k Zefi: »Poglej, Zefa, kakšna čast za tvoj god!« Zefa ga poriva v sobo. Za njima se pomika gospod nadučitelj, za njim pa – seveda svečano – godca. Lipavcu je ob pogledu kar ušlo: »Saj pravim, muzikant in berač nikoli ne zamudita, če prideta prav.« Vsi se zasmejejo. Edina Vitka, bleda, mlada učiteljica, še vedno vse začudeno gleda. Posebno Mihala. Nekaj mesecev je na Trnovšaku, pa je že čula o njem cele legende. Nazadnje se zasmeji še ona. Bledo lice ji zalije rdečica, podobna ledenim rožam na oknih, če posije skozi njih sonce. Ni ji za smeh. Toda mora se, ker se smejejo tudi ostali. Zefa na vse to ne misli. Njena zapoved je kratka: »Sedite, pa zaužijte si, kar smo pripravili!« Gostje in godci jedo. Zefa hoče spet v kuhinjo. Lipavec jo ustavi: »Čakaj, Zefa! Kam greš? Godovnjača si – ne veš?« Mihal se zakrohoče: »Godrnjača, praviš? Dobro si povedal, Lipavec.« Zefi je nerodno. Gospod nadučitelj jo reši: »Mihal, naglušen postajaš.« Zefa se rešuje dalje: »Pa slep tudi, ne samo naglušen.« Lipavca srbi jezik: »Seveda, seveda, Zefa – še letošnji predpust sem jaz Mihalu pravil, naj spregleda in vidi, kdo mu je najboljša gospodinja.« Zefa je zadeta v živo. Vse oči visijo na njej. Dolžna ne ostane: »Ti Lipavec, lapavi. Si že pozabil, da tvoja Nana že davno gospodinji drugemu, ha? Mihal pa še svoje našel ni. Le ti spreglej!« Godec bi ne bil godec, če bi ga ne rešila harmonika. Lipavec ni čakal konca že preveč mu znane zgodbe o nezvesti ženi Nani. Pri zadnjih Zefinih besedah je že igral: »Sem luštna, pa mlada, pa nimam moža ...« Omizje mu pomaga s pesmijo. Zefa jo pobriše v kuhinjo. Mihalu je težko. Harmonika ga je spomnila matere njegovih dveh nezakonskih otrok. Starejšega je dala služit k botri. Z mlajšim in z Lahovim hlapcem, ki ga je vzela lani, pa spi zdaj trudna v Lahovi viničariji. Radi te vražje Zefe, ki ga drži s travniki in šumo, je ni mogel vzeti. Najrajši bi zbežal v noč, k njej in k otroku. Zdi se mu, da ga tlači vse prekletstvo, ki ga lahko rodi le zemlja. Godca nehata. Pesem utihne. Mihal se čudno reži. Iz ustnih kotov se mu cedi slina. Lipavcu spet uide: »Mihal, le pij rajši, sline pa siromakom privošči.« Vsi opazijo sline. Mihal se oblizne.. Obraz se mil nakremži. Skoro s sovraštvom pogleda Lipavca. Vsem je nerodno. Gospod nadučitelj predlaga: »Oplahnimo si jezike, gospoda!« Pijejo. Lipavec pije za dva. Zase in za Zefo, ker je ni v sobi. Godca zopet zaigrata. Zefa prinese kave. Pogled ji uhaja na Mihala. Tudi ona opazi, da je potrt. Ko mu naliva skodelico, ga podraži: »Mihal, ti je spet zaškodilo?« Mihal jo pomenljivo pogleda. Zefa bi ga najrajši objela. Smili se ji. Če bi hoteli oditi gostje, bi ga spravila v posteljo. Ali kako? Ne sme se smešiti. Na družbo je legla senca. Kavo srebajo z obrazom, kot bi jih kdo po hrbtu polival. Gospa nadučiteljeva je najbolje vzgojena. Ve, da se s črno kavo konča pojedina. Zato se prva dvigne in pogleda k učiteljici Vitki, če ji sledi. Vitka jo razume in vstane. Gospodinja Zefa jih miri: »Sedite, gospa, sedite, prosim lepo! Pijte še in jejte!« Gospa se vsa srečna zahvaljuje: »Hvala vam, gospodinja! Dosti imamo vsega. Poglejte samo mojega moža, kako je že rdeč!« Nazadnje vstaneta še godca. Stoje zaigrata Zefi zdravico. Gospod nadučitelj je kar ganjen. Mihal se spet zbere. Mogočna vez zemlje, ki ga druži z Zefo, ga je zadržala v sobi. Čeprav je to godovanje zanj pravi pekel, vendar vzdigne čašo in napije, kot bi izzival svojo usodo: »Ljudje moji, kam? Zefa, naša vrla gospodinja, goduje. Kdor je ž njo, naj dvigne čašo in pije na njeno zdravje in srečo.« Zefa kar strmi. Tako ji Mihal še ni govoril. V jeseni jo je vendar že tretjič spodil v ta vrh z Galičevine, ker mu je baje bila kriva vse nesreče pri hiši. Zdaj pa ji nazdravlja. Kaj le hoče s tem? Družba pije. Toda vino nima pravega okusa. Požirki niso vinski. Vsi vedo, da je vsaka kapljica vina, izpita na srečo Zefe, klicanje zle usode na Mihalovo glavo. Tudi v Mihalovih očeh je to slutiti, čeprav stoji raven za mizo in izpije prvi. Vsi ga gledajo. Junak je nocoj Mihal. Mihal ima dušo. Velik je kljub vsem zablodam, ki mu jih pripisujejo hudobni jeziki. Če bi ga zdaj videli gospod župnik, bi jim postal vrednejši med farani. Za nedeljsko pridigo bi imeli gospod lep primer odpuščanja bližnjemu ... Ko so vsi izpili, si napije še Zefa: »Če ste vsi pili na mojo srečo, bom pa še jaz izpraznila to krožico.« I.ipavec ji dostavi: »Le pij, Zefa! Dolgo sva že na svetu, pa še oba verjameva v srečo. Jaz še najrajši takrat, ko pijem.« Svečani trenutek je zalil smeh. Poslavljajo se. Zeta jih zadržuje, čeprav je srečna, da odhajajo. V sobi ostane Mihal sam. Naliva si in pije, dokler mu ne omahne glava. Na cesti se čudi učiteljica Vitka Mihalu, ki kljub temu da mu je Zefa z vsem mogočim preprečila ženitev po srcu in ga vrgla na rob propada, le lahko pije na njeno srečo. Bolj ko je rila s svojo šolano pametjo v to stvar, manj ji je bilo jasno. Rodilo jo je mesto. Oče ji je bil davkar; zato ni poznala ljubezni in sovraštva, ki ga rodi grunt – zemlja. Zefa se vrne. Mihal že dremlje. Glava mu leži v mlaki vina na mizi. Polagoma ga prebuja in vleče k postelji. Potem ugasne luč. Zefine hladne roke, ki božajo Mihalovo lice, začutijo solze. Če bi gorela luč, bi v njih videla obup in kletev. Pod gorico v grabi spet poje harmonika: o ljubezni, o zemlji in o odpuščanju. Čez malo časa vse utihne. II. Prvi žarki nalahno rdečijo nebo za graščinsko šumo. Zvonovi veselo pritrkavajo in oznanjajo Jožefovo jutro. Vas se budi. V sobi kleči pod podobo Matere božje Zefa in moli. Včasih pogleda podobo sv. Jožefa, ki visi poleg Matere božje na steni. Pa le za hip. Glava ji zopet kloni k tlom, nepočesani, sivi lasje ji padajo na čelo. Gube na čelu se podaljšajo, beseda božja zopet trepeta na velikih ustnicah. Zefa je prepričana, da grozno trpi. V svojem trpljenju išče odpuščanja sebi in Mihalu. Samo škoda, da Mihal ne moli. Še nekaj vzdihov in križev. Zefa vstane. Na glavo si da ruto in stopi k vratom, kjer spi Mihal. Tiho jih odpre in vstopi. Počasi se pomika k postelji. Mihal se budi. Zefa poklekne k zglavju in skuša rahlo skleniti Mihalovi roki k molitvi. Mihal jo začudeno gleda. Zefa spregovori proseče: »Mihal, moliva!« Preden se Mihal prebudi, že doni Zefina molitev po sobi: »Oče naš …« Mihal molči. Zefa moli sama dalje. Beseda božja ji zastaja, ob koncu molitve že joče. Mihal se okrene nevoljno k steni. »Saj nisem še mrlič, Zefa!« Zefa vstaja. »Nisi, ne. Ta očenaš pa le sprejmi za moj god, Mihal.« »In snoči, Zefa?« Zefo zmrazi. Kot v sanjah je preživela noč. Podobna je bila tistim nočem pred leti, ko je še varala svojega pokojnega starega moža z Mihalom. »Mihal, k mizi božji bom danes stopila.« »Le idi, Zefa! Se prej mi prinesi pijače.« »Bom, če boš šel k maši. Poglej, na klinu visi tvoja svetešnja obleka!« Zefa odide. Zunaj vabi zvon k maši. Prvi mašarji že gredo pod hišo k fari. Mihal jih pozna po glasu, nekatere tudi po hoji; posebno še šepavega Vrableka, ki mu je pred leti zamenjal tele. Naj le hodijo v cerkev ti Vrableki, Zavci in Šeksi, si misli Mihal, danes bodo molili, jutri pa me bodo skušali spet ukaniti pri težakih za ogone ali pa mi kaj ukrasti. Takšni so. Mihal si je umiril vest. Še vedno je več vreden kot oni, ki lazijo v cerkev, doma pa lažejo in kradejo. V sobo porine spet glavo Zefa. Vsa je svetešnja. Na glavi ima novo ruto. »Si opravljen, greš?« »V nedeljo, Zefa, v nedeljo.« »Je že dobro, Mihal. Pa pil boš potem tudi v nedeljo.« Po teli besedah odide. Čez par trenutkov že čuje Mihal. kako zaklepa hišna vrata. Najrajši bi zaklel. Pa noče. Rajši si bo sam poiskal pijače. Vražja baba! Do smrti bi ga rada mučila. Mihal se dvigne. V nogah je nekoliko slab. Pa nič ne de. Do police v prikletku, kjer je steklenica droženke, se bo že privlekel. Med potjo skozi kuhinjo zapazi ročko. Kar obvohal je vino. Ti pasja Zefa! No, da si le do sem prinesla. Na droženko je pozabil. Prvi požirki žlahtnine so ga šele predramili. Ves srečen je zopet oddrsal nazaj v sobo. V roki je nesel ročko. Nazaj grede je tudi on pogledal podobo Matere božje. Topel pogled trpina je pobožal božjo podobo. Rahel smehljaj trpečih, še vedno žejnih ustnic, je nadomestil Zefino molitev. Ko je Zefa s spokornim obrazom pristopila k spovednici, je Mihal že dremal. Na loščeni prazni ročki kraj postelje so se igrali sončni žarki ... Opravilo božje je pri kraju. Možje se zbirajo okoli občinskega sluge, ki čita pred cerkvijo s hripavim glasom naredbe gosposke in okolice. Gospodinje se navadno še pomudijo pri lončarju pod lipo; potem pa jo mahnejo s kropnico ali s skledo v roki proti domu. Matere vlečejo s seboj še deco, če ima kaj prida obleči. Naredbe gosposke jih ne zanimajo. Prisluhnejo le takrat, če se govori o rubežni. Sluga je ravno končal z oglasom za pobiranje pasjega davka. Ljudje malo godrnjajo. Sluga-čita zopet dalje: »Jutri 20. t. m. bo rubežna prodaja na Željki hišna štev. 28 in,« glas mu malo zastane, »na Kračinah hišna štev. 33.« Med ljudmi je kar završalo. Vsi so vedeli, da ima na Kračinah hišno številko 33 domačija Mihala Galiča, bivšega župana na Trnovšaku. Rubež na Željki jih ni zanimal. Vedeli so, da je tam doma revščina z deco. Toda Mihal Galič? Torej bo le res, kar se je šušljalo o Mihalu. Zefi, ki je stala pod cerkveno uro, je kar sama kanila solza. Iz srca ji je privrela kletev: »Prekleti človek!« Mislila je Mihala. Balaš je okrog stoječim modro razlagal, da je Mihalova pot pač vsem odprta. Nekateri so ga razumeli. Zefa si je obrisala vlažne oči in se zagnala proti svojemu vrhu. V srcu jo je žgala vest, da bo jutri na Kračinah, kjer je gospodinjila trideset let, prodaja. Vse na svetu bi poprej razumela. Tega ni mogla. Danes so jo ranili javno pred cerkvijo. Pa ravno na njen god. Mnogo hudega je že šlo mimo nje, takega voščila pa za svoj god še ni doživela. Zato hiti, kot bi jo kdo gonil. Noče, da bi jo gledali in kazali za njo s prstom.: »Jo vidite, gospodinjo na Galičevem!« Doma je pri odklepanju skoro butnila z glavo ob vrata. V kuhinji je že tulila: »Mihal, Mihal, kaj si nam napravil!« Mihal se je komaj prebudil. Zefine besede so čudovito odmevale. Kaj le je? Preden se je človeški oblekel, je že planila Zefa s skoro penastimi usti v sobo. »Mihal, dobro, da nisi šel k fari. Danes so te oklicali. Pa ne samo tebe, vse Galiče so oklicali. Jutri bo prodaja na Kračinah hišna številka 33. Razumeš?« To besede je spregovorila s tako naglico, da so Mihalu kar ropotale po glavi. Zato jo presenečen vpraša: »Kaj praviš, Zefa, Kračine bodo prodajali?« »Ne vseh. Samo na hišni številki 33.« Zefa je zopet zatulila. Roke so ji krčevito greble po kuštravi glavi. Zdaj jo je Mihal razumel. »No, Zefa, bo že šlo. Ne boj se! Mihal ne bo nikoli gledal, kako se podira Galičevina. Star in ponosen je naš rod. Ne pozabi tega! Še živijo prijatelji, katerim je Mihal Galič pomagal!« Zefa je neverna: »Samo tebi ne bo nihče pomagal, da veš!« Mihalu je hudo. V duhu je preštel ljudi, ki jim je v stiski posojal denar, čeprav včasih tudi občinskega. Iskal je obraz, ki bi mu lahko pomagal. Samo kdo? Mogoče Lajh, če ne Lajh pa Ferenič. Da, da, Ferenič! Njemu sem rešil prodajo živine. Zdaj ima denar. Ustnice mu obkroži smehljaj; pogled mu je splaval čez Zefino kuštravo glavo skozi okno proti gorici, ki se je sončila vsa razkopana in čakala življenja. »Dobri smo, Zefa. Ferenič bo priskočil.« »Vraga ti bo pomagal!« »Bo!« je skoro zakričal. »Bog te usliši! Koliko ti je treba?« »Prvi obrok je tri jurje. Na Jurjevo sem mislil prodati žrebe, zdaj so me pa vragovi prehiteli.« Zefa izgine v kuhinjo. Prvi naval groze je minil. Kuhinjsko delo, dviganje svinjskih kropnic na ognjišče in krmljenje prašičev jo malo potolaži. Mihal pa potegne iz suknje star koledar z dolžniki. Počasi obrača list za listom, tu pa tam malo pogodrnja, včasih tudi zakolne. Vsakega, ki mu je posodil denar, se spominja. Za večino njih ve, da mu zaenkrat ne bodo mogli vrniti beliča. Vsi mu pravijo: »Mihal, malo še potrpi!« Mihal vsem odgovarja, najrajši bi jih poklical k sebi in jim napravil pridigo. Dosti bi jim rad povedal, če bi smel. Pa ne more. Mihal Galič je kmet. Pred letom dni je bil še župan. Danes pa naj stoka pred tistimi, ki jih je nekoč ošteval z nevedneži, ki si ne znajo pomagati. Ne, tega pa ne! Zopet se vtopi v številke in jih sešteva in sešteva. Več jim je posodil, kot je sam občini dolžan. Bo šlo, bo. Samo, kdaj? Mihal ve, da bo takrat, ko bodo ti ljudje iz zemlje stisnili ta denar, najbrž prepozno. Pozneje se spomni kvartanja, vsaj polovico izgubljenega da bi dobil nazaj ... Sicer pa naj vrag vzame to kvartaško gospodo! Zefa prinese jedi. »Jej, mogoče bo šlo!« Mihal ji pokaže koledar z dolžniki. Zefa mu odvrne osorno: »Jutri ga daj rubežu.« S temi besedami je Zefa vse povedala. Mihal jo je razumel. Torej rubežu naj izroči koledar z dolžniki, naj jih gre tožit. Pa komu? Kdo pozna kmečkega sodnika? Ko je bil v šoli je samo slišal o kmečkem kralju, ime kralja je pozabil, le njegovih muk se je včasih spomnil ... Toda davno je že tega. Le s težavo je izvil iz sebe: »Takšne kot si ti, Zefa, bi dal tudi rablju, ne samo rubežu.« »Tako, tako, Mihal! Lepo mi želiš. Hvala lepa! Ali pomni ...« »Kaj naj bi pomnil? Mar tebe? Ne, ti in vsi na Trnovšaku boste pomnili Mihala Galiča!« Zefi se ulijejo solze, Mihal začne vnemar žvečiti jed. Po nekaj grižljajih se dvigne. Ne da bi pogledal Zefo, odide iz sobe. Zefa šanta za njim. Na pragu radovedno postoji in čaka. Kam bo le zavil? Rada bi šla z njim. Ali ne sme, ker je Mihal tam najbolj razžaljen, kjer ona najmanj razume. Zato je tudi ona po Mihalovem vsega kriva. Tudi ona vidi dolžnike, toda ne razgovarja se z njimi, rajši jih kolne. Mihal je tu večji od nje, čeprav jih tudi on ne hvali. Zefa se naveliča čakanja. Počasi začne zategnjeno klicati: »Mihal, čuješ, jaz sem tudi žejna!« »Pridi pit, baba čubasta!« Zefi je dovolj. Je že spet dober. Zefa ga pozna, čim jo po starem zmerja, je zopet stare volje. Za danes sta opravila. Mihal se bo spet napil in zvlekel v gorico, kjer bo hodil od trsa do trsa; ogledoval si bo prvo popje in prerokoval sam sebi vinsko letino, ki bo, kakor vedno, kadar je takšne volje, dobra. Preden je zavila nazaj v hišo, je še zaklicala: »Samo ne utopi se tam doli!« Zadnje besede bi si bila lahko prihranila; kajti Mihal je že lezel iz pivnice in zavil v gorico. Kot bi mu Zefa uročila, je lazil od trsa do trsa, se ž njim razgovarjal, štel popje in prerokoval letino, mogoče sebi, lahko pa tudi dragim.