Bianca
← Pred zaprtimi vrati | Bianca Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Ponižanje → |
|
Ne hodi čez Kras, Bianca, da se ne ranijo tvoje oči. A
moja pesem je Kras, je Kras, je Kras.
A moja pesem je pesem gozdov: hrastov, krivenčastih,
temnih, in borov dehtečih. Ne hodi čez Kras, da se ne rani
ti bela nožica.
A moja roka je raskava vsa od kamenja in ostih skal,
kako naj pogladim ti lice?
In moje ustne razpokane so kakor Kras, in če je žalost-
no moje srce, žalostno je kakor Kras. Bianca, ne hodi, ne
hodi med nas.