Bibalon v prajajcu
| Bibalon v prajajcu Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
V prazgodovini so živeli naši pradedi. Takrat je bilo po pragozdovih še polno prašičev, ki so se za praznike prali v blatu. Ko je svinja imela mlade, je povrgla dvanajst svinčnikov. Vsi so že od mladih nog znali pisati, od starih nog pa so napravili pršute. Na borih so zorele borovnice in prepevale repatice. Gos je bila takrat še gospa, njen mož pa je bil tako len, da mu je nataknila rogove. Zato so mu vsi pravili: je-len, jelen.
Takrat so
koza,
kobila,
košuta,kokoš in
koroška
še kokodakale in plesale rock, le kos se je že takrat za kos kruha požvižgal na rodni jezik in imel zato kosmato vest. Pes je bil takrat pesnik. Ker pa se nihče ni zmenil zanj, je pričel psovati. To je bilo nekoč, ko so pri nas merili čas še s sončno uro. Potem se jim je čas ustavil, ker soncu niso znali naviti ure. Konec poznate: nastal je babilon, ki traja vse do danes. Še petelin, kokoš in piščeta imajo imena vsak po svoje, čeprav so iz iste družine! Niso pa iz istega jajca. Niso vsa jajca enaka. Ena so kuhana, druga so čokoladna: v enih je rumenjak, v drugih pa presenečenje.
Pravi bibalon!
To je to! Če to ni to, je pa babolin.
In tudi narobe ni čisto narobe.
Prav?
!Varp!