Bila je pomlad
| ← Slovenskemu slovstvu Meceni | Bila je pomlad Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Josip Kostanjevec |
Odlomek iz ogrskoslovenske književnosti → |
| |||||||||||||
I.
AlloBip Resnik je obiskal črez dolgo spet svoj rojstni- kraj. ^^JD Neka skrivna moć ga je vlekla tja črez hribe in doline ^^'^ V tiho, skromno vas, kjer je preživel otroška leta. Polastila ae ga je neodoljiva želja, da bi vnovič videl ono nizko, na zelenem holmu se belećo cerkev, one borne, okoli in okoli holma raztresene koče, ono trato, kjer se je bosonog in razoglav prekucaval ter igral s svojimi tedanjimi sovrstniki.
Resnik je bil sedaj sodni svetnik, občespoštovan in priljubljen mož. Toda Resnik je bil še samec. Bog ve, kakšne izkušnje je niož imel, da si ni hotel naprtiti zakonskega jarma, Morda je imel odprte oči ter je videl, koliko je v resnici srečnih zakonov, morda ga je od tega odvračala ie kakšna nesrećna Ijubezen, morda se je njegovi idealni duši protivila proza navadnega zakonskega življenja. Ali res je bilo, da Resnik ni čutil nikake potrebe, da bi si poiskal družice . . .
Danes torej, na veliko soboto 1. 1899., je stal zopet v domaći cerkvi. Fostavil se je za vrata, tja blizu kropilnika ter se zamislil. Pred priprostim, s pomladnimi cveticami okrašenim oltatjem, je daroval župnik sveto daritev. To ni bil već oni stari častitljivi moi, ki je pred tolikimi leti maševal pred tem oltarjem ter z angeljskim izrazom na svojem obličju poveličaval svetost tega kraja in tuđi uplival na srce dovzetnega dijaka, da je bilo tam tako skrivnosto mirno in svečano. Ta blagi moi je že počival pod hladno nišo, A sedaj je zavzemal njegovo mesto mlad duhovnik z vsakdanjim ob-
468
ražom. Malo svetega, nič tajinstvenega, zdelo seje Resniku, ni velo od njegove osebe in ćelo ta vonj po kadilu in svečah, ki je plul po vzduhu, ni mogel začarati Resnika v one nadzemske sfere, kako nekdaj. Morda pa je to nasprotje med obema župnikoma le navidezno, morda temu občutku, ki me nadvladuje v tem hipu, nisva kriva niti župnik niti jaz ; morda je vsemu temu kriv samo čas, ki je tako hitro bežal nad mojo glavo, pomislil je Resnik. In v tej misli ga je potrdilo tuđi nekaj drugega. Siloma se je hotel otresti vse posvet- nosti, hotel je zopet črez dolgo časa moliti, moliti z vso dušo, z vsako žilico svojega srca. Napel je vse moči, a ni šio. Samo bridek vzdihljaj mu je izniknil iz prsi. Da, da, čas je storil vse to, dejal si je Resnik nato . . .
Nič več ni poskusil moliti, prevzele so ga zopet posvetne misli. Začelje opazovati ljudi, ki so se posamezno prihajali v cerkev. Pri kropilniku so postajali, desnico pomakali v vodo ter se prekri- žavali, a kolena so komaj vidno upogibali. Na črnem kropilniku so se svetile kaplje, ki so pri prekrižavanju padale od prstov ter se počasi cedile nizdoli, puščajoč za saboj polzke, neenakomerne crte. Čveterokotni kamni pod kropilnikom so bili motnovlažni ter uma- rani od prahu, ki so ga dohajajoči donašali na svojih črevljih.
Resnik je motril prihajajoče, a le malokoga je poznal. Na tem in onem obrazu so se crtali sicer znaki te in one družine, ali ta okorna in okorela telesa so bila ali tako izdelana in postarana, da jih ni bilo mogoče uvrstiti med znance, ali pa so bila še premlada in na obrazih poteze še nejasne in nedoločne.
Tedaj se je pa na vratih pojavil star mož. Bil je visokega stasa in še vedno ravnega hrbtišča. Ali njegovo oko je bilo videti motno in njegove noge slabe, kajti opiral se je ob dve palici ter počasi lezel dalje. Njegov obraz je bil dolg in koža na njem nagu- bančena. Posebno okoli ustnic je bila ohlapna in viseča, da je bilo videti, kakor bi visela nizdoli prilepljena krpa.
Ko je starec počasi drsal mimo Resnika, je hipoma obstal. Nje- govo oko se je uprlo v svetnika ter ga motrilo pažljivo. In neka osup- lost se je brala na njegovem obrazu. Videti je bilo, da je spoznal Resnika. Pokimal je z glavo, kakor v pozdrav, ter lezel dalje v klop.
Tuđi Resnik ga je spoznal.
— Moj Bog, stari Molek ! In še živ ! Črez osemdeset jih mora imeti, govori! je sam s saboj. Obiskati ga moram! . . .
Resnik je vrgel še pogled po cerkvi ter takoj natć stopal na plano.
Zunaj je bii krasen dan. Po drevju se je prikazovalo prvo sočno zelenje in pisano cvetje, po zraku so frfotali prvi rumeni metulji, Resnik pa je stopal zamišljen nizdoli po vaši. Tam je bilo vse tiho in mirno. Nemo so ga zrle nekdaj tako dobro znane koČe, a nikogar ni bilo na pragu, da bi ga bil pozdravi!. Semtertja se je znotraj ćulo Šunienje, odmevala hoja, zahreŠčal kak ropot — ženske so bile većinoma same doma ter pospravljale in pripravljale za praznike.
In svetnik je stopal ven iz vaši ter zavil po ozki poti na na- sprotni griček. Tam gori je Črnelo okrušeno zidovje, oklepajoč za- puščeno vaško pokopališče. Crez njegov rob se je dvigal tu in tam od deževja izpran križ in od časa oglodan kamen. A v kotu ob nirtvašnici je rastta stara, svoje veje globoko pripogibajoča breza. Grobovi so bili zarastli s temnozeleno travo, ki je tukaj prva poga- njala že v zgodnji pomladi. Le na malokaterem grobu se je belil posamezen cvet.
Resnik je prestopil prag pokopališča ter nameril svoj korak prav V zadnji nasprotni kot. Tam je stal nizek kamen, iz kraškega mramorja izklesana piramida, katero je bil dal on sam postaviti pred nekdterimi leti. Na sredi je bilo napisano z zlatimi črkami samo ime: Gregor Resnik.
Bil je to grob očeta svetnikovega.
Tu' je Resnik postal ter strme! nemo v že upadlo gomilo. Prav ob kamnu je ležala pozabljena mrtvaška kost, dolga, rujava in že luknjičasta nadlahtniea, na katero so se usipali zlati solnčni žarki, a na zidu je Čepela laščica ter z bistrim očesom opazovala resnega, dolgobradega moža, ki je bil videti na tak lep dan tako silno otožen.
Dobro četrtinko ure se je avfetnik pomudil tukaj. A ko se je obrnil, potegnil je s prsti preko oči Ozrl se je nato okoli sebe po ostalih grobovih ter poćasi odsel . . .
II.
Vrlo davno je že od tega, kar je Resnik sanjal v tem skrivnem kotiču lepe slovenske domovine krasne mladeniške sanje, Žal, da so bile le sanje ! In ko se je prebudil iz teh sanj, ledaj je prvikrat občutil bridki predokus resnega življenja, v katero je imei stopiti.
Resnik je bil tedaj abilurijent. Bil je na počitnicah pri svojem starem oćetu, ki je bil kočar v vaši. Stari ni imel drugih otrok, a
tuđi ražen male koče ničesar. V svojih mladih letih je opravljal
službo nekakega občinskega tajnika in kmečkega dohtarja ter je
živel tako skromno in varčno, da si je še nekaj prihranil za stare
dni. Ražen denarja so mu Ijudje donašali za razne pisarije tuđi mar-
sikaterih živil, kar mu je vse prišlo k priđu. Da je mogel sina
studirati, pomagal mu je mnogo ženin brat, ki je bil duhovnik
V mestu. Ta je skrbel za Josipa do sedmega razreda, dokler ga ni pobrala smrt. No to je bilo še dokaj ugodno, saj leto, ki ga je imel Josip še pred seboj, se bode že kako prebilo. Potem tako ne bode treba skrbeti već, ker Josip je bil določen, da bode pel novo maso.
Josip je bil tedaj na zadnjih gimnazijskih počitnicah. Maturo je bil dovršil s posebno dobrim uspehom in stari Resnik je bil po- nosen na svojega sina. Rad ga je jenial s saboj med ljudi in kazal nanj rekoč :
— Ta bo imel še veliko več v glavi nego jaz ! Res ni zastonj študiral. In tak fajmošter bo, da bode veselje.
In tuđi Josip je bil popolnoma prepričan, da je vstvarjen samo za duhovski stan. Bil je še popolnoma nepokvarjen, njegove misli in želje so hrepenele po popolnosti.
Že zadnja leta je največ občeval s starim župnikom, a letos je še posebno iskal njegove druščine. A to ni bilo nič čudnega, saj župnik je bil res mož po volji božji, izobražen, vnet za svoj sveti poklič, a zraven vesel družabnik in odkritosrčen svetovalec. Josip pa je bil tuđi ponižen in tih. Tako je nastalo med njima neko pri- jateljstvo posebne vrste.
Josip je imel posebno veselje nad prirodnimi krasotami. Čestokrat je zahajal v bližnji gozd, ki se je razprostiral za vasjo. Tam je navadno legel v mehki mah z obrazom na kvišku in zri je ure in ure v vrhove temnih smrek in hoj ter vlekel na ušesa njihovo tajinstveno šepetanje. In malo, nežno cvetico, ki je vzrastla ob potu, je zamogel obćudovati neprestano ter se veseliti ob njenem drobnem telescu. In roka njegova se ni mogla iztegniti, da bi jo utrgala. Krilato ptico, najiieznatnejšega črvička, ki se je vil v prahu, je zapazilo in ogledovalo njegovo oko.
In tako je nekega lepega popoldneva zopet ležal v gozdu. Visok, svetlozelen macesen mu je nudil streho nad glavo, a mehka trava, pretkana s kodrastim nitkastim mahom, ga je pestovala
V svojem mehkem naročju. Po gostem malinovju so se preletavale ptice, a solnčni žarki so plesali po njegovi lahki, poletni obleki.
471
Tedaj pa je nekaj zašumelo za njim. Lahke stopinje so se začule, a še predno se je utegnil Josip zravnati, že je stala pred njim deklica, napol gospodski oblečena. Stara je utegnila biti kakih oseinnajst let, a izpod širokega, lahkega slamnika je žarel Josipu nasproti najlepši obrazek, katerega si je mogel misliti. In ta obraz so okvirjali gosti, zlati, vlažno se svetlikajoči lasje, plujoči nizdoli črez tilnik. Izpod kratkega, vijoličastega krila sp se svetlikali majhni čreveljčki, odevajoči drobno, skoro otroško nogo. Vsa dekličina prikazen je nosila na sebi pečat nežnosti in milobe, pečat onega »ženskega<, kar človeka blaži in povzdiguje.
Josip je bil omamljen. V mestu je sicer videval dan na dan neštevilno mladih in tuđi lepih ženskih obrazov, videval obilo cve- točih lic, drobnih nožić in vitkih, elegantnih životov, a dozdaj ga še ni bil zanimal nobeden. Stopal je mimo njih brezbrižno in apa- tično, nekako tako, kakor je stopal mimo izložbenih oken, v katerih so se svetile in košatile svilnate robe za damske obleke. Čutil se je vamega pred vsemi in nikdar mu ni srce še zatrepetalo v očigled kake deklice in nikdar se mu ni še na nobeni pomudilo oko tako, da bi jo bilo ogledovalo drugače, kakor vsako drugo lepo božjo stvar.
A danes se je hipoma vse izpremenilo. Ta lepota ga je očsu'ala naglo in nenadoma, da si niti sam ni bil v svesti, kaj se je zgodilo z njim. Obstal je, kakor bi bilo treščilo zraven njega. In njegove oči so slastno pile in srkale ta kras raz njeno lice ter strmele V njo, kakor v kako nadnaravno prikazen. In sam ni vedel, da mu je temna rdečica zalila obraz in vrat. Ko pa je začutil, da se mu je začelo bumeje gibati srce v prsih, ko je zapazil hitrejše nje- gove udarce, tedaj ga je hipoma obšlo spoznanje. Kakor svetel žarek mu je šinilo v dušo, zavedel se je, da bode moral to bitje pred saboj odzdaj ljubiti, ljubiti z vsemi silami svoje duše. A ta zavest je tuđi učinila, da se mu je povesilo oko in da je postal hipoma neokreten in zmeden.
Ona pa je stala pred njim ter šegavo upirala svoje velike, modre, zelenkasto se spreminjajoče oči v njega. In ko je zapazila njegovo zmedenost, tedaj se je razveselila in okoli njenih ozkih črešnjevordečih ustnic se je zazibal čaroben nasmeh.
— Ah da, Resnikov student, kaj ne da ? — je vskliknila ter sto- pila korak proti njemu. Vi me sicer več ne poznate, ali nekdaj sva pa vendarle skupaj letala po vaški trati. In zbirala sva »zlate barvicec in igrala ono, kako se že zove, ah da, »ali je kaj trden
472
vaš most«. No, res je, nekaj let je preteklo od tega in vi ste veliki in lepi, cei gospod, a tuđi jaz, kakor vidite, nisem zaostala.
Resnik je dvignil svoje oči ter jo opazoval. A dasi je inislil in mislil ter si v duhu predstavljal vse svoje tovarišice izza mladih nog, vendar ni mogel uganiti, kdo bi bila ta. Gotovo je bilo, da take lepote ni bilo med njimi. Pozabil je, kaj storć leta in čas.
Približala se mu je se bolj, da je že sapo njeno čutil na svojem obrazu, odrpla se bolj na široko svoje oči ter zrla na- ravnost vanj.
— Ali me res še ne poznate ?
— Za Boga ne, jecal je ter nehote odstopil za korak.
A ona se je zdaj zasmejala zvonko in glasno, da je glas njen obudil zveneč odmev v oddaljeni gošči. In njeni drobni beli zobje so se zabliščali, kakor dragocen niz pristnih biserov. A tedaj se mu je oživel spomin in spomnil se je, da je enak izraz V očeh res že nekdaj videl, videl o neki priliki v davnih, lepih časih.
Udaril se je na čelo ter dejal :
— Ah, Manica! — Kaj ne, da si Manica Molkova?
— Vendar si me spoznal, ne, hočem reci ste me spoznali, — je dejala veselo ter mu podala svojo majhno, žametasto roko. Njeni beli prsti so se ovili okoli njegovih in iz njih je šinil gorki tok po vseh njegovih žilah.
— Kaj? Le ne vikaj me več! To se pač ne spodobi starim znancem. Le brez skrbi mi reci ti!
— No, pa bom, je dejala ona . . .
Sedla sta skupno na mehki mah drug blizu drugega, da sta se skoro dotikala. No pa kaj je bilo to hudega? Saj sta bila »stara znanca«.
In začela sta si praviti svoje dogodke. Povedala mu je, da stanuje že ćelo vrsto let pri teti v Trstu. Ta teta je precej pre- možna, a stara in bolehna vdova brez otrok. In ona jej nadome- štuje otroke, a zraven jej streže in jo neguje. Zdaj pa je prišla za hipec domov k svojemu očetu, da pogleda, kako je še kaj v teh krajih. Skoro nato mu je začela pripovedovati o Trstu samem, o morju, o solnčnem zahodu na morju, o brezStevilnih ladijah in ladjicah. In on jo je poslušal zvcsto in verno, prav tako, kakor je dozdaj vselej poslušal starega župnika, ter zraven jej gledal nepre- stano v lepe oči. A čudil se je, da jo je tako zgrešil, da ni ves čas svojih studij nikdar povprašal po njej ter da mu tuđi nikdo ničesar ni pripovedoval o njej.
473
Tuđi on jej je povedal svojo povest . . .
Ko sta si tako pripovedovala, prigodiio se je večkrat, da sta se njuni glavi sumljivo približali, da sta se njuni senci skoro do- tikali. In tedaj so se semtertja dotaknili njegovega čela njeni kodri in ta rahel poljub vlažnih las je učinil, da mu je pod njim vztrepe- tavalo ćelo telo.
Nehote, nevede, mehanski mu je objela desnica njen vitki pas in stisnil se je k njej, da je bila za hipec preplašena in hotela vstati. Toda takoj se je pomirila, ko je pogledala v njegove oči ter videla tam izraz brezpogojne udanosti, izraz hipoma vzplamtele Ijubezni . . .
Dolgo, dolgo sta sedela tako. Ali solnce na nebu se je nizalo in drevje je metalo dolge, temne sence. Tam nekje v gošči se je oglašala mala sova z zateglim svojim piskom in semtertja je zafr- fotal med vejevjem kak netopir. Trebalo se je ločiti.
Do tam, kjer se od gozda zagleda vas, sta hodila skupaj, roko v roki. Ko pa so se zablišćale pred njima prve hiše, tedaj sta krenila vsak na svojo stran. Krepko sta si stisnila roki, zašepetala si »na svidenje« ter se razšla. Predno sta izginila za ovinki, sta se se ozrla ter z rokama pomigala v slovo . . .
Josip je stopal počasi proti rojstni svoji hiši. Čutil je, kaka izprememba se je danes zvršila v njem. V svesti si je bil tega pre- vrata in vedel je, da je en sam današnji hip zadoščal, da je podrl naklepe in nacrte njegove, ki jih je nosil v svojih prsih toliko let. In marsikdo drugi bi se bil čutil tesnega, nezadovoljnega sam s saboj, bi razmišljal, kaj mu je storiti. A Josip je takoj vedel, katero pot ima zdaj nastopiti. Videl je vse težave, ki so mu v različnih podobah pretile, a vse to ga ni moglo ozlovoljiti. Tako veselo in praznično mu je bilo pri srcu, kakor še nikdar v življenju in na obrazu, ki je bil že nekaj dni bledikast in upadel, so zopet vzcvetle rdeče rože.
Odzdaj je posečal Josip župnika vedno bolj poredkoma in še ti poseti so bili navadno le kratki in redkobesedni. Stari gospodje to seveda zapazil, toda rekel ni ničesar. Zadovoljil se je s tem, daje svojega mlađega prijatelja opazoval kjer in kakor je mogel ter da mu je včasi namignil kak dober svet. V podrobnosti pa se ni spuščal.
Josip pa je postajal čim dalje bolj živahen, njegovo življenje je zadobilo zanj hipoma ves drugačen pomen in namen, bodočnost je bila njegova. Sleharni popoldan je odzdaj bila Josipova pot V gozd. In tja je vedno prihajala i ona in tam jima je cvetla prva osrečujoča Ijubezen. In ta Ijubezen je bila Resniku tuđi zadnja.
. 474_
Toda dnevi so potekali naglo, prenaglo. Josipu so se nagibale počitnice h koncu, a se vedno ni bil očetu povedal, da ne bode izpolnil njegove želje ter šel v bogoslovje. Matere itak že več ni imel, umrla mu je bila pred dvema letoma. Zadnji čas je tedaj bil, da razodene to X)četu ter se posvetuje z njim o nadaljnjih svojih namerah. Prav nič ga ni skrbelo, da bi mu oče ne dovolil, a tuđi najbližja bodočnost, studiranje v glavnem mestu, mu ni delalo preglavice, dasi ni imel toliko, da bi se bil tam preživel samo mesec dni. Ljubezen njegova je bila trdna opora, ona mu je pomagala, da se mu je videlo vrlo lahko vse, kar ga je se čakalo . . .
Nekega dne sta sedela Josip in stari pri skromni večerji, katero jima je bila ravnokar pripravila priletna postrežnica. Počasi sta zajemala krompirjevo juho, ki je bila gosta in debela ko sok. Nobenemu se ni prav ljubilo, jed se jima je valjala po ustih in le težko sta jo pozirala. Po nekolikih založajih pa položi stari žlico na mizo ter pogleda sina.
— Ti, jaz ti hočem danes nekaj povedati, dejal je natć zateglo ter si brisal usta z žepnim robcem. — Saj poznaš ono beračico Mico tam izpod klanca? Glej, ta je včeraj nabirala dračja po gozdu. A nekje tam v gošči je po naklučju zapazila dva mlada človeka, seveda moškega in žensko, ko sta sedela v travi ter grulila, kakor zaljubljena goloba. Skrivaj ju je gledala, zapomnila si njuna obraza ter zopet skrivaj odšla. Kaj meniš, kdo sta bila ta dva?
Resnik umolkne ter zre sinu naravnost v oči. Toda motil se je, ko je mislil, da bode sin zmešan in preplašen. Josipu je sicer šinila rdečica v glavo, a očeša ni povesil.
— Dobro, ako že veste, vam ne bode treba praviti. Prihranjen mi je vsaj vvod, s katerim sem itak mislil se danes na dan. Toraj iz tega spoznate, da se mi dva z Manico Ijubiva. Ker je pa ta lju- bezen resnična in globoka, treba se bode z M^nico zvezati za vse življenje, ako hočeva, da nama ga bode ta ljubezen sladila. Ako se pa hočeva zvezati za vse življenje, tedaj je neobhodno potrebno, da opustim misel, da bi bil kedaj duhovnik. In to misel sem v res- nici tuđi že opustil in tega se prav nič ne kesam. Zdaj tedaj veste, kako stoje stvari.
Stari je nekoliko časa debelo gledal, ko je videl sina hipoma tako odkritosrčnega in odločnega. Takoj je videl, da bi tu bil vsak upor nemogoč. Nagnil je glavo ter nekoliko časa zamišljeno zn skozi okno. In tedaj je pomislil, da mora s sinom začeti zlepa.
— Dobro me poznaš, sin moj, dejal je črez nekoliko časa. —
475 __
Zato ti tuđi ni treba praviti, da bi te jaz silil v katerikoli stan. Sam si dovolj pameten, da bodeš vedei ukreniti pravo. Ali meni se zdi, da vzrok, kateri te je privedel do tega sklepa, ni bil dovolj tehten. Moj Bog, Ijubezen, in ćelo prva Ijubezen, koliko časa pa traja? Nekoliko tednov, morda par mesecev in potem se jej smeješ. Ostane ti morda prijeten spominček nanjo, ali drugega nič. A če si vsled take mlečne Ijubezni zgrešil svoj stan, tedaj ti ostane kes in pokora. Zatć je treba stvar pretehtati od vseh strani. Ako se ti ljubi poslušati, pa začniva in oglejva si to zadevo vsestranski.
Josip je očeta poslušal molče, a pri vsaki besedi, ki jo je stari izgovoril, je sele čutil, kako dobrega in pametnega očeta da ima. Večkrat je sicer že imel priliko, da je opazil, kako korenito zna oče vsako reč presoditi, a da je zraven naravne nadarjenosti tuđi toliko izobražen, do danes še ni vedel. In čutil je, da ima v svojem očetu tuđi pravega prijatelja, katerega je pa sele danes dobro spoznal. Milo se mu je storilo pri tem spoznanju. Poltiho je izprego voril :
— Govorite, oče!
Stari pa se je nagnil blize sina ter začel:
— Kakor že rečeno, braniti ali siliti nočem. Vendar premisli naj- prej to, da visoke sole stanejo mnogo, več, kakor si morda zdajle misliš. Jaz pa, veš, da ti ne morem pomagati. Toda to bi še bilo. Morda bi se kako dokopal do zvršetka, saj se jih je na enak način izučilo že mnogo pred taboj in se jih bode za taboj. Ali recimo, da tuđi dovršiš vse izpite. Kaj pa si potem? Ali nisi sele prav na razpotju in hujšem razpotju, nego si to danes? Pojdi in praktikuj, kamor in kjer hočeš, povsod stvar mnogo stane in treba je zopet denarja in denarja, predno dobiš kako mesečno novčno podporo. In koliko časa preide, da te imenujejo pravim uradnikom v kakovem činovnem razredu? Najmanj dve, a tuđi več let. Ako tedaj vzamemo, da dovršiš studije v štirih letih, a predno priđeš v službo pretečeta dve leti, tedaj je to celih dolgih šest let. In pomisli, kaj se v teh dolgih letih zgodi lahko s tvojo sedanjo ljubico! Tisoč proti eni stavim, da tedaj ne bode med vama več niti sence katerekoli Iju- bezni. I ako bi tuđi bila, recimo bila, da te ne žalim, ali bi se v tem času tvoja ljubica ne postarala za šest let? In kdo bode jemal pri- letno devico, ko je na ponudbo toliko mladih! Zraven pa ona tuđi ničesar nima, a za zakon treba priprav, ki mnogo stanejo. Ako bi jo hotel tedaj vzeti, moral bi se zadolžiti, a dolg je hudo, hudo breme. In ne motim se mnogo, ako rečem, da bi te ravno to breme sčasom tako težilo in ozlovoljilo, da bi si začel očitati, čemu si
476
storil tako neumnost ter vzel nepremožno ženo, ko bi ti jih bilo lahko najti takih, ki bi imele kaj pod palcem ter ti tako zagotovile složno in brezskrbno življenje. No tako bi bilo konec Ijubezni, a začetek domaćih prepirov. Kaj ne, tu ti razvijam jako žalostno per- spektivo V bodočnost in ti ne moreš nikakor verjeti, da bi bilo kaj takega mogoče; posebno ti ne more v glavo zdaj, ko ti srce pre- kipeva v najslajših občutkih prve Ijubezni. Toda verjemi, da to spričo tegJi ni nič manj resnično in da bodeš črez nekoliko let tuđi ti tako sodil!
— Oče, nikdar, nikdar! Vime že ne poznate. In tuđi, ako bi imel biti nesrečen, skrajno nesrećen, Ijubezen moja ne bi nikdar minila !
Resnik se je zasmejal tej sinovi gorečnosti ter nadaljeval:
— No, mogoče. Toda preiščiva stvar se nekoliko dalje. Glej, ako se odpraviš pa tja, kamor si bil namenjen do zadnjega, tedaj odpadejo vse te skrbi. Vsa ta štiri leta bodo lepo drugi skrbeli zate, na drugo ti ne bode treba misliti nego na učenje, in po tem kratkem času bodes gospod. Ako te zraven opomnim se na to, da ima kmet le duhovnika za »gospodac, a drugi so mu samo »škrici« in nebodijih- treba, tedaj mislim, da sem prerešetal dovoljno vse, kar govori proti enemu, a ne nasprotuje drugemu !
Nastal je nekoliko časa molk. Stari se je oddahnil ter si prižigal dolgo svojo pipo. Vstal je ter stopil nekolikrat po sobi gori in doli. A ko je videl, da sin ničesar ne odgovori ter razmišlja, vstavi se pred njim ter reče :
— Saj se ni treba precej odločiti, čas imaš še nekaj dni, da vse dobro preudariš!
Toda Josip je vstal, vzel klobuk ter odhajajoč dejal :
— Vse je dobro premišljeno, nazaj ne smem in nočem! Kar sem sklenil, hočem storiti. Hvala vam, oče, da mi ne nasprotujete !
In odšel je . . .
Starije še nekoliko časa taval po ozki sobi, mrmral med zobmi, majal z glavo ter vlekel goste oblake dima iz svoje pipe in jih spuščal pred se, da je bila vsa soba tak oj zakajena. A ko je solnce zašlo za gore, stopil je pred kočo ter sedel na klop in opazoval sence, ki so se začele vlačiti iz doline više, vedno više, dokler nišo zagrnile viškov nižjih holmov, pozneje visokih gora.
In nastala je noč in na nebu so se začele prižigati brezštevilne svetle zvezde . . .
477
Takoj drugi dan je Josip tuđi župniku razodel svoje srce. Stari, blagi mož ni bil kar nič osupel. Vedel je že vse.
— Kar ukrenete, dobro premislite ! . V takih slučajih se ne more svetovati nikomur. Pri vas sem popolnoma prepričan, da ne kre- nete s prave poti, bodisi v tem ali onem stanu. Želim vam povsod najboljših uspehov!
Josip mu je bil hvaležen na teh besedah. Molče mu je podal roko ter se ginjen poslovil.
Bil je zadnji dan Josipovih počitnic.
Zjutraj se je že bil poslovil od nekaterih bolj znanih vaških družin ter od župnika, a popoldne od nje, svoje Mdnice. Seveda je bilo slovo najtežje od nje, ki je postala v tako kratkem času luč njegovega žitja.
Ko sta s starim povečerjala ter se nekoliko posedela v ži- vahnem razgovoru, sta se odpravila spat. V ćeli hiši sta bili samo dve sobi, prva spredaj, a druga zadaj, z oknom na majhen vrtič. V zadnji je spal Josip. Še nikdar mu ni prišlo na um, da bi bil po- noći zapustil svojo celico. Vselej, ko je prišel v njo, je v njej tudi pričakal jutra. Zgodilo se je sicer večkrat, da je pozno še postaval pri oknu, zroč v tiho, bajno noč, a nikdar mu ni prišlo na um, da bi bil še kam odšel.
Toda nocoj mu ni dalo srce miru. Neka silna, neodoljiva moč ga je silila iz te samotne izbice tja ven. Mogočno hrepenenje, da bi še enkrat videl njo, ga je prevzelo ter mu napolnilo dušo. Neki glas mu je pravil, da jo vidi morda zadnjič. In to ga je privzdig- nilo, da je brez pomisleka skočil skozi nizko okno. Da, moral jo je nocoj še videti, moral jo je še enkrat pritisniti na svoje srce ! . . .
Zunaj je bila temna noč. Le nejasno in nedoločno se je crtala rujava steza pred Josipovimi očmi. Njegove, ponočne hoje nevajene noge, so se semtertja spotaknile in le s težavo je lezel dalje. Toda s časoma so se te teme navadile oči, noge so postale sigurnejše in Josip je imel le še malo korakoy do Molkove hiše.
Vsak hipec je postajal ter jemal klobuk raz glavo, da bi si hladil vroče čelo. Njegovi prsti so rili mehanski med potnimi lasmi, a srce mu je vtripalo burno, da ga je bilo slišati.
— Kako se me bode razveselila, ko jej bodem potrkal na oknice, mislil si je Josip. In to toliko bolj, ker me ne pričakuje! Revica, kako jej je gotovo hudo pri srcu, morda še huje nego meni! — In
478
njene mehke roke se bodo zopet in sedaj se gorkeje ovile mojega tilnika in njena drobna glavica bode zopet počivala na mojih prsih!
In dospel je skoro do hiše. Tedaj je pa stopal tišje in rahleje, da bi ga kdo ne zapazil. Semtertja je sicer poknila suha vejica pod njegovimi nogami, zašuštel vel list, a drugače se ni zganilo nikjer ničesar in tako se je neopažen priplazil do hiše,
Tam je bilo eno oknice se razsvetljeno. Luč je medio odsevala skozi rdeč zastor. Da je to njeno oknice, je Josip dobro vedel, saj mu je njegovo lego ona sama pred nekaj časom natančno popisala.
Tiho, prav tiho, je Josip pristopil k oknu ter se vzpel neko- liko na prste. Hotel je najprej videti, kaj dela se tako pozno, a potem rahlo potrkati.
Ob kraju se je bil zastor zavil nekoliko nazaj in skozi ozko ražo se je lahko videlo po enem delu sobe. In Josip je zri nekoliko časa skozi to ražo tja notri.
A hipoma so se mu začele tresti roke, s katerimi se je držal ob kamen, ki je obrobljal okno. Spustiti se je moral. Hkratu so se mu začela tresti kolena in neopisna bol mu je prešinila dušo. Ne- koliko časa je stal kakor okamenel. A tedaj je notri v sobi nekaj zašumelo, luč je ugasnila in tiho se je odprlo okno.
Josip je naglo odstopil nekoliko korakov, ter se skril za debelo hruško, ki je rastla za hišo. Tedaj se je pa v oknu pojavila crna moška postava, skočila tiho nizdoli ter naglih korakov izginila. A okno se zopet tiho, brezšumno zaprlo . . .
Drugi dan na vse zgodaj se je Josip odpravil od doma. Stari ga je spremil nizdoli do velike ceste ter se počasi vrnil. Kolikor je mogel, mu je dal na pot, a veliko ni bilo.
Josip pa se je se ozrl gori proti vaši, njegovo oko je iskalo še hiše Molkove. In zazdelo se mu je, da se gori na planjavici sve- tlikajo — znana krila in da mu ona pošilja z mahanjem belega robca svoje zadnje pozdrave. Naglo se je obmil ter koračil dalje. Niti enkrat se ni več ozrl. Njegov obraz pa je bil bled, kakor bi bil vstal iz groba, in njegov stas se je videl nekam upognjen.
In Josip je mislil in mislil. Najbolj čudno mu se je videlo to, kako da zdaj, ko se mu je tako hitro pripetilo nekaj takega, kakor mu je prerokoval oče, kako da zdaj ne misli več, da bi šel v se- menišče. Saj bi bilo po tako bridki prevari vendar to edino naj- boljše zatočišče. Ali ga je bilo sram pred očetom in župnikom,
479
da bi se tako hitro skesal, ali ni hotel tega veselja narediti njej, ki ga je izdala, o tem si niti sam ni bil na ćistem. Zavedal se je edino le tega, — da ni ustvarjen za službo in stan, kateremu je bil toliko časa namenjen, in to nm je zadoSčalo in to ga je gnalo dalje, dalje, V tuje veliko mesto . . .
In stopal je dalje resnega lica, črez noč dozorel v razmišljajo- čega moia. Obcestno drevje je že trepetalo v prvih mrzlih jesenskih vetrovih, senitertja je že cepnil kak list v jarek, ob potoku se je že upogibala marsikaka opaljena cvetica, a Josip je stopal dalje . . . dalje . , .
Crez dobro uro je bil na železniški postaji. Lokomotiva je zaprhala, dim je bruhnil iz Sirokega dimnika v gostem oblaku kvišku, kolesa so zastropotala . . . Z Bogom ! . . .
III.
Od pokopališća se je svetnik Josip Resnik počasi vračal proti vaši. Ob poti seje razcvitalo grmovje, po prahu so se valjali vrabci, a po prvih cvetovih so brenčale čebele.
Svfetniku je bilo mehko okoli srca. Spomnil se je onih poćitnic, predno je bil odšel na vseučilišće. Tistikrat je bil zadnjiČ v tej vaši, zadnjić doma. Sprva se mu je na Dunaju godilo slabo, zelo slabo. Strada! je, a zraven se ućil noć in dan. A se tisto leto mu je bil umri oče. Zadela ga je bila kap. In videl ga ni nikdar već . . .
Odzdaj je bil sam na svetu. Toda koncem prvega poUetja se mu je posrećilo, da je dobil službo domaćega učitelja pri neki prav dobri obitelji na Dunaju. To mu je omogoćilo, da je dokončal svoje studije. Tu si je tuđi toliko prihranil, da je pozneje zaraogel vsto- piti kot praktikant k sodišču. ImeI je sreČo, kmalu je postal adjunkt in sodnik. A letošnje leto so ga imenovali svetnikom . . .
In sedaj se je tuđi spomnil svoje Ijubezni, katere ni mogel nikdar prav pozabiti. Mnogokrat mu je stala podoba Mduičina pred očmi, jasna in svetia. Toda samo nekoliko časa. To jasnost in sve- tlost je navadno hipoma počrnil temen madei, spomin na oni večer. Od tistikrat ni vedel nić veČ o njej.
Danes pa, ko se je bližal prvim hišam, so ga z vso silo obsuli spomini nanjo, Privzdignil je oko in glej tam gori med drevjem se mu je zdelo da se svetlika njeno krilo, kakor v nekdanjih časih, da se žari njen obrazek, da mu maha njena roka v pozdrav. Ne-
[dalje ni OCR]