Sobotno jutro je. Škrat Bilko poležava v postelji. Ko sonce posije v njegov domek, hitro vstane in se obleče. Jutranja rosa se je že posušila, zato mora na umivanje k bližnjemu potoku. Vsi gozdni prijatelji so že pokonci. Ptice ga pozdravljajo z glasnim čivkanjem. Sonce je že visoko na nebu. Potoček mu ponudi kristalno čisto vodo, ravno pravšnjo za jutranjo osvežitev. Z rokami zajeme vodo in si umije obraz. Nekaj jo tudi spije. Potem pogleda naokrog. Na mestu, kjer navadno poseda, opazi kačo, ki se nastavlja sončnim žarkom. Velika skala je njen ležalnik. Bilko se ozre proti sinje modremu nebu.
»Danes se bom povzpel na bližnji hrib, « sklene. »Nabral bom zelišča in sladke koreninice.«
Pohiti domov. V nahrbtnik zloži nekaj živeža in napitek, ki si ga je sam pripravil. Vhod v svojo votlinico skrbno zakrije in se odpravi. Kmalu pride do jase, kjer je polno cvetlic. Sede v travo in občuduje cvetlice, ki svoje cvetne čašice obračajo k soncu. Za trenutek prisluhne delavnim čebelam in jih opazuje. Neprestano opravljajo svoje delo. Nosijo cvetni prah v čebelnjake in iz njega naredijo med. Že hoče nadaljevati pot, ko nedaleč stran pade s cveta majhna čebelica. Steče k njej in vidi, da nepremično leži na tleh. Najprej pomisli, da ji ni pomoči, toda ne čaka. Skloni se, jo previdno dvigne in položi na mehek mah. Čebeličine prijateljice začudeno pogledajo Bilka. Zanima jih, kaj bo storil nepoznani škrat. Bilko nasloni uho na čebeličin trup. Srce bije, toda rahlo. Odloči se in ji da svoj napitek. Čebelica počasi in previdno raztegne krila. Eno je malce poškodovano, toda ni videti hudo. Bilko poprosi pajka za krajšo nit. Na poškodovano krilo in nožico ji pritisne seme zdravilne rastline in ga ovije z nitjo, ki mu jo je dal pajek. Čebelica najprej zastoka, zakašlja, potem pa radovedno pogleda okrog sebe. Njen vrat je najbrž boleč, zato glavo obrne počasi. Bilko se razveseli, ko vidi, da je čebelici bolje.
»Kaj se dogaja?« Vpraša drobna živalca s tresočim glasom. »Kdo si ti in kaj želiš od mene?«
Bilko ji pove, kaj se ji je zgodilo, potem pa jo povabi k sebi domov. Čebelica rada sprejme škratovo vabilo.
Med potjo se Bilko predstavi: »Jaz sem gozdni škrat Bilko. Rad ti pomagam.«
»Eli je moje ime,« se predstavi še čebelica. »Joj, sploh ne vem, zakaj sem padla. Vem samo, da sem letela z ostalimi čebelami nad lužo. Nosila sem polno posodo medu, »se skuša spomniti dogodkov, potem pa vzklikne: »Že vem! S krilom sem zadela gladino luže!«
»Pozdravil te bom,« ji reče Bilko. »Pri meni boš tako dolgo, dokler si ne opomoreš in boš lahko letela. Do takrat pa te bom razvajal in skrbel zate.«
Doma ji pripravi udobno ležišče in kasneje še večerjo. Še pozno v noč se pogovarjata. Po kratki noči se prebudita v prelepo jutro. Bilko vstane in pripravi zajtrk. Pogleda čebeličino krilce in nožico. Eli potolaži z besedo, da bo še vse dobro.
Minevale so ure, dnevi. Po desetih dneh zdravljenja Bilko odstrani zdravilno seme s krilca in opornico z noge. Eli in Bilko se vprašujoče spogledata: se je vse zacelilo? Eli se previdno postavi na nožice. Ko razpre krila in z njimi močno zamahne, začuti, da lahko leti. Veselje je popolno in Eli kar žari od sreče. Potem pa se spomni svoje čebelje družine. Škratu prizna, da jo pogreša. Zahvali se mu za prijaznost in gostoljubje, nekajkrat zaokroži nad Bilkom, nato odleti. Tudi Bilko je srečen, da se je vse lepo izteklo. Od tedaj ima v shrambi veliko sladkega medu. Eli ga obišče vedno, kadar ima drobtinico prostega časa. Vzemi si še ti drobtinico časa in pomagaj, če moreš. Kajti prelep je občutek, da si pomagal nekomu v težavah in mu stal ob strani. Pogreje ti dušo in srce. Tega ti nihče ne more vzeti.
