Bilo je na sveti večer
| Bilo je na sveti večer E. |
| |||||||||||||
Povest izgubljenega človeka.
Gospa! Hvala lepa! Če želim še kaj? No, da! Marsikaj bi si še želel človek, ali, gospa, odvadil sem se že želja in težko bi mi jo bilo izreči.
Lahka in prelahka se Vam zdi ta moja suknjica, čevlji moji se Vam zde tudi »prelahki«. Gospa, jaz sem odkritosrčnejši in rečem naravnost: strgani so, in ne bo dolgo, ko bo pogledal palec skoz nje. Da, Vaš gospod soprog je približno moje velikosti. Pomeril naj bi čevlje? Ne, gospa, rajši ne, vzamem jih seboj. In pa suknja? I, seveda jo vzamem, zakaj neki ne bi? Hvala lepa, gospa!
Hm! Pravite, gospa, da sem še mlad. Zakaj nimam službe, zakaj se potikam po svetu? Ne vem, ali bi Vam pravil to, čemu pač?
Hvala lepa, prav dobro mi je delo to-le. Še enega? Zakaj ne, saj moje grlo le redkokdaj doleti taka posebna čast.
Sedem naj? Ali se ne bojite, da bi Vam ponesnažil ta baržun?
O da, prijetno je tako-le v toplo zakurjeni sobi, prav prijetno se vidi tako-le, ali čemu bi človek želel iz svoje vsakdanjosti, da jo potem občuti še težje! Ne, ne, gospa, jaz nisem več za fotelj in moje grlo se je že zdavnaj odvadilo takih-le pijačic.
Fina marka ta-le malaga, človek bi mislil, da nova kri vre po žilah. E, da tako-le je bilo v starih časih, ko še nismo nosili tako lahkih čevljev in prelahkih suknjic.
Ha, ha! Gospa, bili so časi, ko smo prav tako posedali po baržunastih foteljih, v lepi, imenitni družbi, in malaga je bil prav tak, kakor ta-le tukajle v kozarcu. O, tedaj je bil Živko drug gospod, kakor je danes. Ko se je vsedel h klavirju ter zaigral in zapel, tedaj je zažarelo oko marsikateri gospodični in gospe, a Živko je igral in pel ter pel in igral, in žareče oči ga niso prosile zastonj.
Igral, da! — Kakor so mu bežali prsti po tipkah na klavirju, tako je bežal njegov pogled od črnolaske Anice k plavolasi gospe Mari, od te pa zopet k bujnostasni Heleni, ki je nosila za svojim umrlim soprogom že tretje leto žalno obleko, ker ji je tako dobro pristojala. In potem še Fanica, Milka, Ivanka in tako dalje — cela galerija. Vsem je obetal, vsem dajal, in vsaka je mislila, da je le ona edina tako srečna.
Gospa, Vi zmajujete z glavo, ne verjamete! A bilo je tako, tako gotovo, kakor gotovo pijem iz te čaše.
In pil sem tedaj iz polne čaše pil in pil, in nisem se menil za to, ako je v čaši sami ostal na dnu grenak ostanek, da sem le jaz izsrkal iz nje vso sladkost.
Tačas mi je umrl oče in mi zapustil lepo premoženje. Imel sem prijatelje, ki so mi svetovali, naj se spametim, to se pravi, da naj si poiščem bogato nevesto in se oženim, češ, da dvojni tisočaki drže bolje. In našteli so mi tedaj celo vrsto takih stvaric, katerih osebice in tisočake bi si bil lahko kupil sam s seboj in svojimi tisočaki. Ali meni ni bilo za to, da bi se prodajal zlogledim taščam za njihovo človeško blago in rumene cekine, saj sem teh imel sam dovolj, in moje oboževalke so mi bile ljubše od vseh mačk in mačic, katere so mi ponujali v vreči.
Napravil sem si načrt. Par let sem si odločil za veselo in brezskrbno življenje, potem sem se pa mislil zabubati, dokler ne bi bil izletel kot novopečen doktor zopet v svet, kjer bi me gotovo pričakovala sijajna bodočnost.
Prišlo pa je drugače. Gospa, prosim, še en kozarček!
Na nekem rodbinskem večeru, ali kaj je že bilo, se seznanim z dekletom, kakršnega še nisem videl do tedaj. Ne morem reči, da je bila Marija lepa, ali nekaj je bilo na njej, kar me je silno privlačilo. Sedel sem pri klavirju ter igral in pel. Okrog mene je bilo nekaj mojih starih znank, in igraje sem zopet iskal in izbiral. Kar mi obstane oko na njej, ki je stala nekoliko ob strani in resno, obsojajoče motrila moje početje. Zadel me je pogled, tako očitajoč, da so mi nehote zastali prsti ter se mi je igra in pesem pretrgala z grdim disakordom. Vstal sem, se hitro poslovil in odšel.
Zunaj je naletaval sneg, kar me pa ni motilo, da ne bi bil pobegnil ven iz mesta v drevored, kjer sem kakor nezavesten drl gor in dol, ne da bi bil pravzaprav vedel, čemu in zakaj. Kaj sem mislil tedaj, ali pa če sem sploh kaj mislil, tega niti danes ne vem. Vem pač toliko, da sem se nehote vrnil pred ono hišo v mestu, odkoder sem odšel. In tu je hotela prilika, da sem videl izstopiti iz hiše žensko, zavito v plašč, in zdelo se mi je, da je to ona. Stopim bližje, in bila je res.
Obstala je nekoliko, kakor bi se bila prestrašila, njene oči so se vprašajoče vprle vame, in konvencijonalna fraza, s katero sem jo hotel ogovoriti, mi je zastala v grlu.
»Ali me želite spremiti, gospod?« je vprašala.
Pokimal sem in stopil na njeno levo stran, in tako sva sla molče do njenega doma v bližnji ulici. Ona ni govorila in mene je dušilo nekaj, da mi ni bilo mogoče spraviti besedice iz ust. Prišla sva do hišnih vrat. Vzela je ključ iz žepa in odklenila.
»Lahko noč, gospod! Hvala za spremstvo!« je dejala in zaprla vrata za seboj.
Kaj sem ji odgovoril, ne vem, spominjam se pač, da sem prišel tisti večer v kavarno tak, da so me moji prijatelji prestrašeni izpraševali, če morda nisem bolan, in mi že navajali celo vrsto specijalistov, na katere naj se obrnem zaradi svoje bolezni. Jaz sem pa molčal ter pil in pil.
Srečavala sva se potem dan za dnevom na ulici. Ona je hodila v šolo, bila je učiteljica, jaz sem pa zahajal v pisarno po velikih ovinkih, samo da sem jo srečaval. Pozravil sem jo in vselej mi je prijazno odzdravila, a nagovoril je nisem.
Bilo pa je nekega večera začetkom decembra. Gosta megla se je vlegla na mesto, da je bilo komaj videti z ene strani ulice na drugo. Ne vem, ali je nanesel slučaj ali opravek, da sem zašel v oni del mesta, gotovo pa je hotel slučaj, da mi je prišla nasproti ona. Pločnik je tamkaj ozek in dva se težko izogneta drug drugemu. Jaz sem se hotel izogniti njej, ona pa meni, in zgodilo se je, da sva zadela drug ob drugega. Spreletel me je občutek tako čuden, tako nepoznan, da sem nehote vzkliknil in njej se je zgodilo isto. Čutil sem, da se je vsa stresla, skočila je korak nazaj, in njene velike, temne oči so se prestrašeno uprle vame, kakor bi bile zagledale pred seboj divjo zver.
Da, te oči! Še danes jih vidim tako, kakor so me gledale tedaj, in kakor so me gledale še enkrat pozneje.
Hvala, gospa! Treba je bilo okrepila, sicer bi bil omagal pod težo tega spomina.
Tedaj sem jo nagovoril. Govorila sva vsakdanje stvari, o megli, o snegu, o mrazu, a vendar se mi je zdel ta pogovor nekaj tako novega, tako zanimivega, da bi se mu ne bil odrekel za vse na svetu ne. In ko sva prišla do njenega doma, sem jo vprašal, ali se ji smem približati tudi v bodoče. Pogledala me je v oči, in ne vem, ali jo je nagnila prošnja, ki jo je videla v njih, ali kaj drugega, da je po kratkem molku rekla »da«.
Našla sva se potem vsak dan; zjutraj, ko je odhajala v šolo, in zvečer, ko se je vračala domov. Izpočetka je bila najina skupna pot kratka: izpred hiše, kjer je stanovala, pa do šole, in zvečer po isti poti nazaj. Najin pogovor se je vrtel večinoma okrog šole, in govorila je večinoma ona ter mi pripovedovala o svojih maličkih, kako jo imajo radi, kako jo ubogajo, kako se radi uče, in kako težko občutijo kazen, ako jih mora kaznovati.
Pozneje se je podaljšala nehote najina skupna pot, ko sem jo spremljal od šole proti domu. Nisva hodila več naravnost, zavila sva v druge ulice, in govorila mi je tudi o svojih razmerah.
Bila je sirota. Oče njen, nižji uradnik je umrl, ko je še pohajala ljudsko šolo. Z malo penzijo, ki je ostala materi po njenem soprogu, ste živeli ona in mati v nekem mestu tam doli na jugu, kjer je tudi ona dovršila učiteljišče. Kmalu potem, ko je dobila ona službo, je umrla tudi mati in sedaj je sama. Najela si je sobico pri stari vdovi, kjer živi sama zase. V družbo zahaja le malokdaj, ker nima znanstva razen one rodbine, kjer sva se videla prvikrat, in je domača hčerka njena sorodnica.
To mi je pravila. Jaz sem ji pripovedoval o svojih razmerah in naklepih za bodočnost, nisem se pa upal niti z besedico omeniti najinega prvega srečanja, dasiravno bi jo bil tako rad vprašal, kaj je hotela z onim očitajočim pogledom, akoravno bi ji bil tako rad povedal vse, prav vse, vse svoje grehe, vse svoje blodnje.
Tako sva se shajala, tako pogovarjala.
Moji znanci, moja vesela tovarišija me je med tem bridko pogrešala, kajti marsikatero žejno grlo, ki se je sicer močilo na moj račun, jo ostalo žejno, in natakarice po gostilnah so s strahom povpraševale po meni in mojih mastnih napitninah, a doma sem kuril peč s celim šopom rožnatih pisemc, ne da bi jih bil odprl.
Prišel je tisti dan pred božičem. Šole ni bilo, Marija ni prišla ob navadni uri, čakal sem jo zastonj. Ni je bilo zjutraj in tudi ne proti večeru. V meni se je začelo nekaj trgati, čutil sem, da mi manjka nekaj, da, vse. Tedaj sem spoznal, da ljubim Marijo z resnično, brezmejno ljubeznijo.
Brez namena sem pohajal po blatnih mestnih ulicah. Tu me obkroži cela tolpa mojih znancev in hočeš, nočeš, moral sem ž njimi v gostilno, kjer smo svoj čas izpraznili marsikateri kozarec. Napili so mi dobrodošlico v starem krogu in čaša je sledila čaši — pil sem v oni svoji omotici tjaven dan, ne da bi se zavedal koliko. Izpočetka so me pustili v miru, potem pa je začel leteti name dovtip za dovtipom, zbavljivka za zbadljivko, da sem zašel med filistre, da se mislim obabiti, in ko me je končno še nekdo zbadljivo vprašal, če je ona črnooka učiteljica cela iz cukra, da se tako ližem okrog nje, mi je bilo dovolj in preveč.
Zgrabim polno čašo, izpijem do dna in jo vržem ob tla, da se je razletela v tisoč koscev, vržem bankovec na mizo ter kakor zblaznel zletim iz krčme. Za seboj sem čul še krohot svojih tovarišev.
»K njej!« je bila edina moja misel.
Ko hitim po ulici, ne oziraje se na kletve postreščkov, katerim sem zbijal iz rok zavoje božičnih darov, zagledam pred seboj sijajno razsvetljeno zlatarsko trgovino. Vstopim, zahtevam prstane, vzamem najlepšega z blestečim briljantom, in potem v diru k njej. V drugem nadstropju najdem vrata, na katerih je bila pritrjena njena vizitka. Ne da bi potrkal, vstopim.
Sedela je pri majhni pisalni mizici in pisala. Niti ozrla se ni, ko je vprašala:
»Tončka, ali ste vi?«
Ko ni bilo odgovora, se okrene proti vratom in zagleda mene.
Skočila je pokoncu, roka ji je nehote pokrila pisanje, one temne, velike njene oči pa so gledale s takim nedopovedljivim izrazom vame, da sem obstal pri vratih kakor ukopan. Vse sem bral v teh očeh: prošnjo in zapoved, strah in pogum, srd in ljubezen.
In ni izpregovorila, le prsi so se ji dvigale burno.
Tedaj sem skočil tja k njej in padel na kolena k njenim nogam:
»Marija, ljubim te, Marija, ljubim te!« sem šepetal in skušal vloviti njeno roko, da bi jo obsul s poljubi.
Pogledal sem gor k njej, in njene velike, temne oči so zrle name tako resno, tako grozno resno, a ustnice je imela stisnjene.
»Marija, ljubim te! Ali nimaš odgovora zame? Marija, bodi moja!«
Tedaj je zalesketala solza v njenih očeh in skoraj nevidno so se ji zagibale ustnice, ko je rekla tiho, da sem jo komaj slišal:
»Ne!«
Skočil sem po koncu, jo prosil in rotil, zaklinjal se in prisegal, a ona je stala nepremično, in njene velike, temne oči so zrle vame, kakor bi mi hotele prodreti v dno duše, v dno srca.
In ko sem jo zadnjič vprašal, drhte neutešnega pričakovanja: »Marija, povej mi, ali me res ne ljubiš? Ali nočeš biti moja?« Tedaj ji je vzdrhtelo celo telo, in zopet sem začul tih, ali odločen:
»Ne!«
Tedaj pa je zdivjala zver v meni, skočil sem k njej, jo objel z rokami, in pritisnil k sebi ter začel iskati njenih ustnic, da se, četudi posili napijem njihove sladkosti.
Videl sem, kako so se ji beli zobje krčevito zagrizli v blede ustnice, iz lica ji je izginila rdečica, mislil bi bil, da držim mrliča v rokah, da nisem čutil njenega burno vtripajočega srca na svojih prsih — streznil sem se.
Izvila se mi je iz objema, one njene velike, temne oči so zasijale v brezmejnem preziru, veličastna kakor boginja je dvignila roko ter pokazala k vratom:
»Ven, pijanec!«
In šel sem in nisem se ozrl.
Grede črez most sem nevede posegel v žep ter začutil v njem prstan. Zakrohotal sem se na glas, da so me mimoidoči začudeno pogledali, in vrgel sem ono okroglo stvar v mrtve valove, potem pa v krčmo, kjer me je sprejela stara družba z velikanskim halo.
Bili so že toliko pijani, da mi niso mogli brati z lica, kar se mi je dogodilo, in to mi je bilo prav.
Ha, in potem! Pili smo in peli ter peli in pili, in od natakarice sem si kupil za gotov denar poljubček in še kaj več.
In tako je bilo potem dan za dnevom, večer za večerom, danes tukaj, jutri tam. No, z zabubanjem ni bilo potem nič, tisočaki so šli in ž njimi tudi družba. Danes so moji tovariši veseli, če jih na cesti ne pozdravim, in zgodi se večkrat, da gredo rajši preko ceste, samo da me ne srečajo.
Pa nič ne de, do smrti se živi tudi brez takih prijateljev, saj imam drugih dovolj, ki me radi poslušajo, če jim v nočni kavarni zaigram veselo pesem, in mi radi plačajo čašico, ki me pogreje.
Ha, ha, gospa, kaj ne, lepa storija! Saj bi je Vam ne bil povedal, ali ta-le Vaš malaga me je tako pogrel in tile Vaši mehki fotelji so me spomnili nekdanjih časov. Hvala Vam, gospa! Torej še enega za odhodnico? Naj bo!
Kaj se je zgodilo ž njo, z Marijo? Hm, žal mi je. Pred par leti, ko sem že doigral svojo vlogo kot salonski človek, sem stal pred cerkvijo in videl, kako jo vodi pred oltar bogatin starec, ki je izgubil svoje lase še kot mladenič. Fina dama je dandanes, in pravijo, da po njenih šampanjskih večerih ne boli glava nje, temveč njenega gospoda soproga.
Tako torej, hvala za vse, gospa! Vaš malaga je res izboren. Poljubljam roko! Vesele praznike!