Bine Brrvinc postane kralj
| Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca Marko Kravos |
| |||||||||||
Na večer, ko so vse stvari že rahlo zaspane in v rahli luči, se Bine Brrvinc v svoji mušni hišici vživi v kako pravljico in sanjari: svoj grad ima, svojega konja in lovskega psa in seveda svetel meč za pasom. Pravi kraljevič. Ko zatrobenta: tra-tararà, spustijo čez grajski jarek most in on gre v svet, da bi se izkazal z junaškimi dejanji.
Klok-klok, klok-klok hiti preko gozdov in potokov, čez doline in ravnine vse do morske obale, kjer se nad gladino brezkončne vode dviguje visoka Gora-glava.
Gora-glava je strašna, ima votline za prazne oči in kamnite čeljusti, polne zob sekalcev. Ampak pravi strah in groza je bil v njej:
"Beži, Bine, bêži, kar moreš! Kača zmaj v Goriglavi preži na vse živo in je vedno krvolačna. Ko koga požre, se v morju umije, da je svetla in gladka kot zmeraj. Nihče ne ve za njene zločine. Vsi, ki so to kdaj videli, so končali v njenem žrelu." Tako je hitela praviti dobra vila Polonica, ki je Bineta na tem popotovanju spremljala po zraku.
No, Bine Brrvinc, bo kaj?! Boš junaško bežal ali se brezupno bojeval?
Bineta je bilo sram pred vilo Polonico. Vedel je tudi, da mora, če hoče imeti svoje kraljestvo, izkazati svojo moč v boju z zlom.
"Ne bom bežal, ne! Za boj pa tudi nimam dosti upanja. Sablja ob gladki koži kar zdrsne in tudi... kdo ve, kje ima pošast srce, da jo zabodem. - Ah, že vem: izmislil si bom past!"
In je skopal jarek v obliki kroga, vanj nasul dračja in suhe trave.
Vzel je trobento iz nahrbtnika in da bi zvabil kačona v past, takole zatrobental:
Tratararà,
kačon kačasti,
ne moreš svetu vladati,
ker si hudoben in zabit,
se pojdi kar lepo solit!
V Gori-glavi je zatulilo: uuuuu - in ven je planila kača zmaj! Bila je silno užaljena in sploh se je bala za svojo čast in oblast. Zasikala je -ssssk in se pognala proti Binetu, ki se je postavil na sredo svoje pasti. Kača nad Bineta ssssk -ssssk, on pa z mečem sek-sek-sek. Pa ne po spolzki kačji koži, ampak po kresilnem kamnu, da so se iskre ukresale in se je trava krog in krog vnela, zagorela.
Takrat je kačon pobesnel. Tako je šavsnil, da za las ni pokončal Bineta. Pa je priletela vila Polonica in je Bine skočil na njena krila. Tako sta ubežala iz ognjenega kroga in proč od kačjega žrela.
Kačon kačasti je od strupa in obupa samega sebe v rep ugriznil. A-aaaaja, tako ga je zabolelo, da ga je sto metrov v zrak odneslo in je potem štrbunknil v morje. Tam si še zdaj hladi jezo in opekline od Binetovega ognja.
Bine pa je medtem že prispel z vilo Polonico v svojo hišico mušnico. Zdaj se je res počutil kot kralj. Seveda je bil moder kralj: vsekakor pa so se morali njegovih ukazov strogo držati.
Predvsem je razglasil, da mora čez vso Brvinčevo kraljestvo zavladati sloga in sreča. Potem se je na primer odločil: zdaj je vroče in bomo jedli sladoled. Zdaj bomo nabirali rožice. Zdaj se bomo igrali. Ko je postalo mraz - dajmo, zakuriti ogenj! Ko je bilo jutro, je ukazal vstati, ko je bila noč, pa da se je treba pod plahtico skriti in sladko spati. Vsi so mu bili poslušni in so hvalili njegovo kraljevanje.
Vila Polonica pa je ugotovila in v zlato knjigo zapisala: "Ni težko biti poslušen podložnik, služabnik in tlačan, če imaš za vladarja Bineta Brrvinca, ki ima glavo in srce na pravem mestu."
In je spekla njemu na čast potičko s čokoladnimi pikami povrhu. Pravo pikapotičko.