Bine Brrvinc si poišče dom
| Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca Bine Brrvinc si poišče dom Marko Kravos |
| |||||||||
Nekega dne je bilo Binetu Brrvincu dovolj domačega mravlinjaka. V njem je bila sama gneča, pa hrup in strog red. Žoge nisi smel metati ob zid ne čofotati ali polivati se z vodo niti igrati na trobento, ko se ti zljubi. To ga je tako jezilo, da si je pripravil popotni nahrbtnik, stlačil vanj plahtico za mraz, tri velike drobtine kruha in seveda trobento. Potem, hop čez ramo, in na pot: poiskal si bo nov dom, nove prijatelje, nova doživetja.
Hodi in hodi, pa sreča deževnika Motovilčnika in ga vpraša: »Hej, Motovilčnik, veš, kje bi se dalo dobiti kako stanovanje, tudi
če je majhno, samo da bo streha nad g1avo.«
»Juhuhu, kar k meni. Pod zemljo imam hišo, ki je zelo zelo prostorna in zelo zelo mirna. In družbo si bova delala.«
»Ah ne, raje ne. Pod zemljo je temno in sploh je tam sam strah in sam mraz. Jaz bi rad hišico z razgledom,« se je branil deževnikovega vabila Bine in šel naprej.
Kar zagleda čudovit domek, prav po njegovi meri, in sicer na hrbtu polžka Džeka: »Ooo, to pa je imenitna hiška, tale bi bila zame!« je vzkliknil.
»Polžek Džek ne prodaja nikomur svoje hiške,« ga takoj zavrne polžek, »saj bi bil brez nje nag!«
»Škoda,« je bil žalosten Bine, »pa tako praktična je, vedno jo nosiš s seboj. Povsod si doma, tudi če greš daleč drugam. In tudi dežnika ne potrebuješ, če imaš tak dom.«
Izza bližnje krtine je takrat spet pokukal deževnik Motovilčnik, pod velikim črnim dežnikom ga je priliznjeno vabil: »Pusti polžku polžjo hiško, v njej je komaj prostora zanj: pri meni pa boš lahko plesal, tako velika je moja domačija. In stotero vrat ima. Pridi no!« »Pojdi se ti solit - pod zemljo,« mu je zabrusil Bine. »Si bom pa že našel kaj bolj svetlega in toplega, kot je podzemlje. Res je velika kot cela zemlja, ta tvoja hiša, le da vsi hodijo po njeni strehi. Kar sploh ni tako prijetno.
Ne ne, kar sam bodi pod zemljo.«
Bine Brrvinc koraka naprej po svetu. Gre in gre in za tretjim vogalom - hej, kakšna krasota, hišica z rdečo streho!
»To je najlepša hišica na svetu, to bo moj dom,« je vzkliknil Bine ves navdušen.
»Šlek šlek,« je spet pokukal iz ene od svojih lukenj deževnik, »to je goba mušnica. To ni hiša za take, kot si ti. Sploh pa je v njej že stanovalka. .. pridi raje k meni. . .«
Zdaj je Binetu prekipelo. Vzel je iz nahrbtnika trobento in tràtararà zatrobil na vso moč deževniku prav na uho, da se je
uboga glista zavlekla sto metrov daleč v svoje črne rove.
Takrat so se tudi pri hišici - mušnici odprla vrata in na njih se je prikazalo najbolj očarljivo bitje na svetu, tako se je zdelo Binetu. Bila je to muha Žuža, vsa v pisano svilo odeta: »Kdo trobenta pred mojim domom?«
Bine Brrvinc se je zamaknjeno priklonil in vzdihnil: »Jaz sem Bine Brrvinc, rad bi delil s tabo svoje tri drobtíne, dom in veselje.« »Oh, saj si čisto podoben vitezu mojih sanj! Nič ne bova med seboj delila veselja, ampak ga bova skupaj še množila, le stopi naprej. Moj dom je lahko tudi tvoj dom.«
Tako je Bine prišel do novega doma in dobil mično gospodično za družbo, ki je znala imenitno peti in plesati. Prav nič jima ni bilo dolgčas, ko sta zobala tiste tri drobtine in se smejala na račun deževnika Motovilčnika.
Potem je napravilo krr-krr in v podu njunega doma je zazijala luknja in skoznjo je pokukal, je pokukal - deževnik z dežnikom! Kaj hočemo, podzemlje ima povsod vrata.
Pa sta še njega povabila na gostijo. Saj smo rekli, da so bile drobtine tri, torej dovolj, da je prišla na vsakega ena!