Binetova nesrečna ljubezen

Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca
Binetova nesrečna ljubezen
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Ko se je Bine Brrvinc nekega dne vrnil s potepanja, je bila gobja hišica, V kateri je živel s svojo družico, prazna: muhe Žuže ni bilo nikjer. Vse je pretaknil, klical levo in desno - Žuža, Žužaaa - pogledal je na podstrešje, privzdignil celó kletno loputo, ki je vodila v podzemlje k deževniku Motovilčniku, pa nikjer nič. Zunaj se je napravljalo k nevihti in Bineta je zaskrbelo.

Tedaj pa je od daleč zaslišal njen srebrni glas, ki je pel:

V belem gradu deklica,
lepa, mlada, žalostna.
Ah, leteti več ne sme,
v mrežo padlo je srce.

»Žuža je živa in potrebuje me,« je Bine Brrvinc poskočil. Stekel je za glasom, dokler ni prišel do dupline v starem hrastu.
»Morda jo je ugrabil mravljinčar Krvoločnik, ki zdaj čaka tu, da bi še mene ujel na njen glas in me pohrustal,« je obšel Bineta strah.
Vsakega je strah teme, pa vsak lahko strah premaga, če je srčen in bistre pameti. Bine je nabral snop suhe trave, ga prižgal in si svetil z njim.
Joj! - kaj je ugledal. Ne mravljinčarja, ki lovi mravlje, ampak … v kaj se muhe lovijo?
- V duplu se je razprostiral velikanski pajkov grad, spleten iz samih prožnih vrvi. V najbolj tesnem stolpu pa je bila zapredena muha Žuža in pela.
Bine Brrvinc je ob tem pogledu postal besen kot žival. Udaril je z nogo ob tla in zaklical:
»Kje si ti grdi pajek Mrežnik? V svoje mreže si zvabil lahkoverno Žužo in zdaj jo zaklepaš v svoj zaprašeni grad. Takoj jo spusti, če ne...!«
»Tu sem,« se je oglasilo iz temnega kota. »Prav nič se ne bojim nikogar. In svoje mehko domovanje nudim, komur se mi zdi. Lepa Žuža je sama priletela sem. Ne samo tebi, tudi meni so vsec njena mavrična krila, velike črne oči, njen pojoči glas. Tako plemenite krvi je ...«
»Ti jo samo dušiš s svojimi koščenimi udi in ji piješ kri, ti pajek pajkasti!«
»Oooo kaj pa ti veš. Misliš, da nima rada mojega božanja? Pajki imamo namreč osmero rok. Žuža pri meni tako sladko spi, tako rada sanjari in prepeva, jaz jo pa spremljam na svoji harfi.« »Leteti pa ne more več,« je vzkliknil Bine.
Najraje bi zažgal pajkov grad, a potem bi zgorelo tudi svileno telo muhe Žuže. Pomislil je, da bi si napravil lok in bi s puščico zadel pajka Mreznika. Potem pa je žalostno zmajal z glavo in si rekel:
»Saj vem, da ne bi nič pomagalo. Ko se muha enkrat ujame, se v trmi sama le še bolj zapleta v mrežo.«
Potem je segel v nahrbtnik po svojo trobento in ponagajal Žuži in Mrežniku s pesmico:

Trarà, trararà, trarà,
zvezde padajo z neba,
muhi pajek za moža!
Trara, trarara, trara.

»Nič se ne jezi nič ne žaluj,« se je tedaj pojavil iz tal - kdo? Deževnik Motovilčnik seveda! - Ta je Bineta tolažil: »Ti si pač rojen za pohajanje, pajek kar doma prede in preži, Žuža pa je muha muhasta. Vsak živi po svoje in na svoj račun. Ti znaš igrati trobento, oni na harfo, jaz pa imam boben. Mi bomo igrali, Žuža pa naj zapoje našo pesmico:

Svet se vrti - svet je lep:
Bine gre rad na potep,
deževnik je rad v temi.
Vsakdo po svoje živi.
Svet se vrti - svet je lep!