Zvonovi zvonè. Iz daljave odmev odgovarja:
Zvonite bim, zvonite bom,
stopite v vas, odprite dom,
sklonite srca plaha k tlom;
z neba se spušča k nam golob,
to milost božjega je sina —
o vstani, vstani, človek — rob!
V pisani ruti in rdečo rožo v laseh
je šla v pomladno jutro s sinkom od maše;
v cerkvi za temno zaveso pustila je greh,
a zdaj ji radost sije v očeh in usta silijo v smeh.
Gladi mladiča po glavi, zre mu v obraz in pravi;
ej, sinko, ti si zdaj Kristov vojščak; ko davi
ti škof je mazilil čelo in božal lice z roko je,
se odprlo nebo je in Sveti Duh je razsvetlil tvoj um.
Tvoj kum ti je kupil srebrno uro in zlate uhane,
medenih kolačev in polno ruto slaščic,
da ne pozabiš, da zdaj od Boga so ti dane
težke dolžnosti in mnogo lepih pravic.
Pred mater s sinkom je stopil iz grma cigan:
No, no, ne boj se, Selanka, dober dan!
Od birme se vračaš in Sveti Duh gre z vama, à?
Sveti Duh v podobi goloba — ha, ha, ha.
Ne mešaj sinu glave. Glej, kakor sem jaz cigan,
tako je bil On nekoč golob, a zdaj je puran,
oskuben in mršav kot vrabec, ki ujel se je v svisli,
da je človeka strah, če o njem le pomisli.
Čemu ga kliče človek z neba, ko tepta ga na tleh,
čemu neprestano vlači ime »Sveti Duh« po zobeh
in kaj mu pomaga oskuben puran — golob?
Če pa na njem visi devetnajststo triindvajset gob?
Vaš Sveti Duh je potvorjen nestvor, netopir,
ki mozeg in kri je izsesal mu vampir —
od leta do leta plah nad zemljo leta
in z golo perotjo okamnela srca opleta.
Rekoč je umolknil cigan in odšel svojo pot.
