Binkoštni izlet

Binkoštni izlet. Rado Murnik

Izdano:	Slovenski narod, 1906, letnik 39, številka 126
Viri:	dLib 126
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naš blagopokojni profesor slovenščine je imel irhasto navado, da nam je dajal za domače in šolske naloge zgolj modre pregovore ali pa puste razpravice. Naposled je vendar enkrat razsvetlil sveti Duh tudi tega usnjenega gospoda; naslov prihodnji domači nalogi je bil: Binkoštni izlet.

„Dobro, prav dobro!" je šepetal moj sosed Alfred, po domače Alfa in veselo migal z dolgimi prsti po zraku. „Tako pride vsaj nekoliko izpremembe v naš cesarsko-kraljevi gimnazijski dolgčas!"

„Prosim, gospod profesor, kaj pa, če bi šel dež?" je vprašal stoje, ko ga je pozval profesor.

„Potem se naj glasi naloga: Zakaj se veselim vigredi?"

Alfa je zopet sedel. Tiste dni sva srkala zoprni pelin učenosti vzajemno v predzadnji klopi pete šole. Na tem strategično in taktično enako važnem mestu sva imela malone ves razred s profesorjem vred v evidenci; od tu najino šepetanje ni več dosegalo in žalilo njegovih ušes; tu sva ob hudi uri z dogovorjenimi znamenji laglje pomagala mučenikom ob črni deski in si takorekoč igraje se nabirala nevenljivih zaslug za trpeče človeštvo.

Moj sosed Alfa je bil lekarjev sin in morebiti bolj namazan z vsemi starimi in modernimi mazili nego sam papa.

„Če ne bo lepega vremena," mi je šepetal, „spišem tole jedrnato nalogo: Pomladi se veselim zato, ker mi 1.) ni treba več nositi plašča; 2.) ker je šola popoldne šele ob treh; 3.) ker dobim vsak dan češenj za južino. — Tako naredim, naj bo, kar hoče!"

Te strašne pretnje se je menda zbalo nebo; binkoštno nedeljo je bilo vedro in krasno, kakor malokdaj. Midva z Alfo sva se namenila na slovečo Šmarno goro. Že od daleč sva opazila nenavadno gnečo pri blagajnici južnega kolodvora.

„Nič ne de," mi je dejal Alfa, „ljudje se mi bodo umikali kaj radi! S sabo imam namreč škatlico jodoforna iz papanovo lekarne."

Privzdignil je skrivoma pokrov majhne zaklopnice in kmalu so se držali ljudje v njegovi bližnji okolici za nosove. Slišal sem več zlobnih opazk in tudi žaljivi priimek „Smrdokavra"; vtem pa se je Alfa že zmuznil v ozki hodnik, ki je vodil k edino izveličevalni blagajnici, in kupil obema dvema vozna lista do druge postaje. Kmalu potem sva sedela v soparnem vozu dolgega vlaka.

Alfa je upal, da bo zli duh iz Pandorine škatlice odganjal potovalce in da se bova vozila prav udobno. Toda vsiljivih izletnikov je bilo čimdalje več; suvali so se, stopali si na cenjena kurja očesa in kleli, da se je bliskalo ob jasnem nebu. Vsi predelki so bili polni popotnikov; mukotrpni narod je bil nažokan kakor sardele v zabojcih in s čudovito vztrajnostjo je prenašal začetne bridkosti binkoštne zabave.

Naposled se je premaknil neesteti- čno dolgi vlak. Nama nasproti je sedel suh, bradat možic, poleg njega precej mlad mož z inteligentnim nekoliko zafrkljivim obrazom. Govorila sta nemško.

„No, kako so vam všeč naše planine?" je vprašal mlajši starejšega, ko smo se ustavili na državnem kolodvoru in je šunder malo prenehal. „Pri vas na Pruskem nimate nobenih." „Nobenih planin; toda če bi jih imeli, bi bile najmanj dvakrat tako visoke," se je odrezal ošabni Prus, menda strojevodja v tovarnici kak­šnega nemčurskega Ljubljančana. „Pojdite, pojdite, jetika nemška!" se je norčeval mlajši. „Kako pa bi mogli nanje, ko na Pruskem nimate drugega jesti, nego v oblicah krompirja, slanikov ali kvečjemu ob praznikih in nedeljah zaradi izpremene slanike in krompir. Ne boš ti Kranjca!" Povedal je po slovensko, kako se je ustil tuji ošabnež, in vsi so se smejali prevzetnemu pruskemu krompirjevcu. Godrnanje se je ta obrnil in gledal skozi okno.

„Kaj pa tako smrdi ?" se je oglasil debel bas zraven Alfe, ko smo se peljali zopet dalje.

„Saj res, kdo prodaja take nepotrebne dišave?" je pritrkoval suhljat možiček in vihal svoj dolgi nos. „Nekdo ima kugo ali pa kaj podobnega!" Tedaj je začelo jokati dete v bližnjem oddelku. Tam sta sedela kmet in kmetica s tremi otroki. „Mama, ven! Mama ven!" je prosilo ihteč najmlajše v naročju mlade matere.

„Božjastno je revše," je diagnosticirala stara škrbasta babura z modrim obrazom.

Kaj še! Gliste ima sirota gliste, pa nič drugega!" jo je zavrnila njena grdogleda soseda. „Le meni verjemite, da ima paglavec gliste; jaz vem, saj je bil moj pravi stric konjederec in je mož gliste bolje poznal kakor devet učenih dohtarjev."

Skrbna mati je obupno pogledala naokoli, kakor bi iskala pomoči. Potem pa je zašepetala detetcu nekaj na ušesce in postavila otroka na tla. Malič je utihnil, pokorno počepnil in vkratkem se je pojavila rumena navarnost (die gelbe Gefahr.)

Vse se je smejalo do solza, toda ne nedolžnemu otročku, temveč doktorici vse božjasti in doktorici vseh glist.

Le prekmalu sva morala zapustiti binkoštni zabavni vlak in jo mahniti po gladki cesti v daljni daljni svet. Za nama je pridrdralo mnogo voz, lestvenic, kočij in kolesarjev na visokih bicikljih. O, kako so se nama širile prsi v tej gosti megli zdravega prirodnega prahu, ki je tajinstveno zakrival okolico pred nama kakor bajevito deveto deželo! O, kakšno radost uživa nepokvarjeno srce ob vsakem kilometrskem spomeniku in ob vsakem romantičnem kupu gramoza! O!

V gostilnici pod Šmarno goro sva spila dva vrčka piva in pojedla vsak po tri reglje. Potemtakem ni čuda, da nama je vzrasel greben in da sva lezla kar po vseh širih naravnost proti cerkvi na vršac. Vsa povaljana, zasopla in znojna sva se bližala kremi. Alfi se je pripetila medpotoma huda nesreča; odpadel mu je pokrov škatlice in jodoformov prašek se mu je stresel po obleki. Dišal je že oddaleč po špitalu; krčmar ga je sumljivo ogledoval in nama rekel, naj hitro opraviva, sicer mu odpodiva vse goste, ki jih je kar mrgolelo okoli cerkve. Alfa je naročil kruha, krače pa polič vina in slovesno obljubil, da bova kosila na samem za zidom. Žalilo ga je, da sva morala takoj plačati in dati nekaj tudi v zastavo za posodo in obedno orodje.

Po pojedini sva Šla okoli cerkve, si ogledala grobove in krenila po stezici nekoliko nižje. Vživala sva v senci leže krasni razgled in cigarete. Da, na gorah je doma prava prostost, kjer se ni bati sitnega razrednika in kjer ni treba razpenjati dežnika, kadar bi človek rad kadil. Dolgo sva sedela v hladu. Alfa je prisegel gostilničarju večno zaničevanje pa neizprosen bojkot do hladnega groba in nasvetoval, naj odrineva proti izhodni strani doli; tam spodaj da je izvrstna krčma.

Alfa je bil velik prijatelj bližnjicam. Navzlic temu menda ne bi bila zašla, ako ne bi bil motil najinega idiličnega popotovanja neotesan bik. Črna govedina se je bil zaljubil v Alfovo rdečo kravato in zdirjal za nama. Letela sva pred sovražno po­ šastjo kakor dva hrta, pa komaj sva jo unesla in splezala na kozelc. Od tam sva ga zmerjala tako dolgo, da ga je bilo naposled vendarle sram in je počasi odbezljal.

Tovariš je izbiral zdaj še hujše bližnjice, da bi popravila zamudo. Naenkrat sva zdričala po strmi drči za les in se ustavila po kratkem pa hudem trpljenju v bodečem grmovju. Alfa je odslej platno prodajal, ker si je bil na ostrem kamenju v naglici preparal nove hlače, jaz pa sem izgubil peto z desnega čevlja. Takoj nato sva zabredla na močvirnat travnik in nisva mogla dolgo ne naprej ne nazaj. Vsa blatna in obrizgana sva zapela s preletečim glasom „Lepa naša domovina".

Naposled sva se vendar izkobacala iz mlake in se očedila s travo, ki je povsodi zapustila zelene sledi na najinih oblekah.

Post tot discrimina rerum sva srečno prispela na veliko cesto. V jarku je migal onemogel pijanček in venomer kričal: „Vesele praznike! Vesele praznike!" Zastonj se je trudil stari sesalec, da bi vstal. Vselej ga je vrgla njegova binkoštna merkovca zopet na trebuh; preklinjal je pa mož kar na debelo.

Pred Šiško sva zavila v gostilnico; tu je bilo vse živo ljudi. Harmonike so krulile in cvilile, gostje so blagoglasno vriskali, ukali in se drli, da je bilo veselje. Alfa je naročil vina, vode in krtačo.

Na dvorišču so se pretepali praznično oblečeni fantji. Najmanjši je najbolj kričal: „Ti mene? Pa ti mene? Zabavljaš Ti prekleti —!" Tedaj pa ga je zgrabil neprijazen nasprotnik, ga nesel k vodnjaku in mu nažehtal celo ploho po glavi. Naposled je nastopil hlapec; temu hrustu so se umaknili spoštljivo vsi na cesto in tam nadaljevali binkoštne narodne igre.

Kmalu potem je prilezel na pozorišče birmanec in s smešno navdu­ šenostjo klical svetega Urha, menda prvikrat v svojem življenju. Za njim se je prigugal debeluhast dedec.

„Janče, pojdi no pit, pojdi!" je vabil bolnega dečka.

„Ne morem več, boter!" je odgovarjal birmanec v presledkih, kadar je pač utegnil. „Meni je tako slabo!" „Kaj tisto! Saj je bilo meni Še bolj, Janče. Si vsaj zapomniš, Janče, kdaj si bil pri birmi!"

Krčmar je bil prijazen mož. Za majhen denar se je pogodil Alfa z njim in mlad hlapec naju je potegnil v lepem vozičku domov. Kako je sprejela mojega ljubega tovariša njegova grdooka gospodinja, tega ne vem; meni pa so rekli doma, da naj si le dobro zapomnim, kdaj sem šel nalogo delat na Šmarno goro.

Tak je bil maj ni binkoštni izlet v resnici. V nalogi pa sem ga — o hinavščina! — popisal takole:

Napočila je krasna binkoštna nedelja. Midva s prijateljem A. sva se namenila na Šmarno goro. Po maši sva sedla v voz gorenjskega vlaka. Komaj se je odpeljal iz zatohlega mesta v krasno naravo, že je zadišalo po dehtečih rožicah. Z nama se je vozil tudi Prus, ki je vedel mnogo povedati o orografiji svoje mile domovine. Med drugim je povedal, da jedo tam najrajši ribe in krompir. Čimdalje smo se vozili, tem močnejši je pihljal žlahtni duh. Na drugi klopi so sedeli oče, mati in trije otroci. Ti otročički so ves čas milo prepevali in zbujali občno pozornost, zlasti pa najmlajši. Od Vižmarja sva šla peš. Voz za vozom je drdral mimo naju po gladki cesti. Vozovi so nama bili jako všeč, zlasti od daleč. V gostilnici pod goro sva spila vsak polič vode in krenila navkreber. Na vrhu sva uživala krasen razgled po ljubljanskem polju. Divoten je bil pogled na belo Ljubljano in sivi grad, zavit v rahli par vročega dneva. Po kosilu sva šla počasi navzdol. Krotak bik naju je spremljal precej dolgo. V kratkem sva dospela na čaroben kraj. Kar uisva se mogla ločiti od tu in sva zapela: „Lepa naša domovina!"- Pred mestom sva videla, kako so plesali fantje naroden ples. Pobožen birmanec pa se je pri vodnjaku priporočal svojemu patronu. V gostilnici sva spila vsak skodelico mleka in se potem, polna najprijetnejših vtiskov vrnila domov. Binkoštni izlet mi ostane vedno v prijetnem spominu!

Dodal sem par citatov. Enako nalogo je spisal tudi Alfa. Humbug! Hinavščina! Dobila sva oba „hvalevredno". Ako bi bila pisala resnico, bi bila dobila pa „nezadostno" in povrhu Še karcer. In to nama je bila takrat velika razlika!